Največji rokenrol band v zgodovini človeštva

  • 16.01.2017

Vprašajte ljudi, ki so bili rojeni pred internetom in ravnimi zasloni televizorjev, kateri je največji rok­enrol bend v zgodovini človeštva, in zelo verjetno je, da bo večina odgovorila: THE ROLLING STONES.

(Foto: Profimedia)

9 fotografij v galeriji

Britanski rokerji, sestavljeni leta 1962 v Londonu, vsekakor so mnogostranski prvaki, toda ali so res največji?

Tisti, ki se ne strinjajo, da so največji, radi rečejo, da je presežek Stonesov predvsem koledarskega značaja. Petinpetdeset let na sceni ni fascinantno le zaradi same številke, ampak tudi zaradi medicinskega čudeža, da so fantje, ki živijo divje rokenrol življenje (gledamo te, Keith Richards), preživeli vse svoje eskapade. Toda časovna kilometrina naj ne bi bila dovolj, pravijo nekateri kritiki, ki trdijo, da so The Beatles po inovativni in ustvarjalni plati veliko bolj esencialen roknrol bend v zgodovini glasbe, The Velvet Underground pa veliko bolj revolucionaren, četudi je njihov opus ostal precej marginalen, obstranski, celo butičen.

Kako so si The Rolling Stones potemtakem sploh pridelali veličastni naziv največjega rokenrol benda? Začetek zgodbe je skorajda komičen, pa tudi bolj mar­ketinški kot umetniški. Bilo je leta 1969, ko so the Rollingi po smrti soustanovitelja skupine Briana Jonesa v svoje vrste sprejeli kitarista Micka Taylorja. Njihov koncertni menedžer Sam Cutler je tisto poletje stopil na oder Hyde Parka pred 250-tisočglavo občinstvo, da napove nastop skupine The Rolling Stones. Prvič je izgovoril nepozabne besede: »Dame in gos­podje, pozdravimo največji roke­nrol bend na svetu!« Ta danes legendarna fraza, ki je ne izpustijo v nobeni biografiji ali glasbenem almanahu, je takrat postala kot nekakšen slogan. Mick Jagger ni bil navdušen, bilo mu je celo nerod­no, a Sam Cutler je vztrajal, da gre le za frazo, ki spremlja ves ta koncertni cirkus. V bendu so bili prepričani, da je izraz pretiran, a kljub temu se je sčasoma prijel – in ostal. Desetletja. Do danes.

Še bolj ljubko je kasnejše razkritje Sama Cutlerja, da je to frazo uporabil le zato, da bi bend spodbudil k boljšim nastopom. Češ da so bili nekoliko lenobni, zarjaveli, brez pravega šusa, a ko jih je napovedal kot največji rokenrol bend, so morali to upravičiti. Kotaleči se kamni imajo tudi impozantno število albumov. Ravno zdaj čakamo na že 25., Blue & Lonesome. Ne bo ravno potešil najbolj energičnih rok­enrol oboževalcev, saj bodo na njem pretežno pre­igravanja njim ljubih bluzov­skih komadov, ki so jih v originalu igrali Buddy Johnson, Magic Sam, Willie Dixon, Eddie Taylor in njihov najljubši Little Walter. Infuzija ameriškega bluza v njihovo glasbeno ustvarjanje ni novost, redko pa jo tako izrazito ponudijo svoji lastni publiki. Jagger in Richards sta sicer oba velika oboževalca tega glasbnega žanra, ker je to po njunih besedah najmočnejša in najbolj ekspresivna glasba, kar sta jo kdaj slišala.

Veliki ali največji, kakorkoli jih že klasificiramo, njihovih mitskih razsežnosti ni mogoče zanikati. Precenjeni ali resnični glasbeni velikani, The Rolling Stones očit­no še niso odbrenkali zadnje. V polstoletni karieri v svoj rokenrol nenehno jemljejo iz drugih žanrov, vključujoč kantri, folk, plesno glasbo in seveda bluz. No, saj iz česa je pa rokenrol ne nazadnje izšel.

TEKST Darjo Hrib
FOTO Profimedia

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri