Najboljše možnosti prostega smučanja v Alpah

  • 30.01.2015

Stojiš na vrhu debelo zasneženih alpskih tritisočakov, s civilizacijo te povezuje le drobna gaz do zgornje postaje nihajke – si v svetu svobode brezkončnih možnosti, kjer ti edine omejitve postavlja lastno telo. Na takšnih nedotaknjenih strminah onkraj urejenih prog dobijo pojmi smučanje, užitek, veselje in izziv povsem nov pomen. Takšni spusti so za smučarja to, kar je lajdrasta intelektualka za življenje moškega – božji dar, ki zadovolji telo in duha.

Chamonix Courmayeur (Foto: Eric Berger)

8 fotografij v galeriji

Francija velja za meko prostega smučanja. Nekaj po zaslugi alpinističnega pedigreja, nekaj po zaslugi proste politike vožnje zunaj urejenih prog, predvsem pa zaradi naravnih danosti. Med šte­vilnimi smučišči, bolje rečeno smučar­skimi planeti s stotinami kilometrov prog, kot so Les 3 Vallees, Portes du Soleil, Paradiski in Espace Killy, je seveda tudi neskončno možnosti variantnega in prostega smučanja: pod žičnicami, ob progah in z vrhov tik nad njimi. Ampak takšno smučanje in deskanje sta kot drive in pri kiosku s hitro prehrano, instantni užitek brez truda in globine okusa, ki te že čez pol ure pusti lačnega.

Za globlja doživetja je poleg globokega pršiča pomemben predvsem občutek resnosti dejanja, ki ga daje big mountain freeriding, torej spusti z veliko nadmorsko razliko skozi divjo samotno neokrnjeno naravo, kjer se prečijo gorske verige, ledeniške razpoke in doline. Takšni turnosmučarski spusti sicer zahtevajo veliko napora in plezanju podobno iznajdljivost ali pomoč dragega helikopterja, a obstajajo užitkarske in cenovno dostopne freeriderske izjeme.

Huda smučarka

Les Deux Alpes in La Grave

Ko ležiš sredi smučišča Alp d'Huez na terasi višinskega kluba La Folie Douce s koktajlom v roki med razpetimi telesi smučark, ki plešejo na mizah, ti ob glasbi saksofona, ki doni med oblaki, pozornost onkraj odprtih bazenov ob vznožju prog pritegne ena sama stvar: neverjetno dolg in širok gorski greben, ki se pne na južni strani doline onkraj 3500 metrov visoko proti impozantnemu vrhu La Meije. To je greben, ki povezuje smučišči Les 2 Alpes in La Grave in je največji (poleti) smučljiv ledenik v Evropi ter stičišče najzanimivejših z žičnicami dostopnih smučarskih spustov na planetu.

Fantje, ki so videti kot filmski junaki, o poboč­jih in grapah, ki se spuščajo z vrha Dome de la Lauze, pripovedujejo zgodbe, za katere se zdi, da imajo več skupnega z romantičnimi filmi ali grozljivkami kot s smučanjem. To niso alpinisti, na vrh 3568 metrov visoko so nam­reč prišli z dvema nihajkama, enim vlakcem, eno vlečnico in teptalcem snega iz Les 2 Alpes ali pa z nenavadnimi dvostopenjskimi gondolami in dvema še bolj nenavadnima vlečnicama iz La Grava. Čeprav govorijo francosko, so njihovi opisi epskih spustov razum­ljivi že iz gibov rok, tona glasu in predvsem žara oči, ki sredi zagorelih obrazov nezmot­ljivo pričajo o doživetjih na belih strminah.

La Grave, Freaux, Chirouze in Cuculet so imena, ki vzbujajo srh in obenem neko mistično privlačnost tudi tistim, ki jim ni znano, da govorijo o svetem gralu prostega smučanja v Alpah in zmotno mislijo, da je bistvo tega smučišča v urejeni progi z rekordno višinsko razliko 2300 metrov ali pa za 2000 nogometnih igrišč veliko površino za variant­ne spuste med urejenimi progami.

Na sever v La Grave

La Grave je v času pozabljena vasica, ki je dala ime edinemu evropskemu smučišču brez urejenih prog, a ta najboljši približek helikopterskemu smučanju je v resnici meka prostega smučanja. Od vrha Dome de la Lauze do vasi La Grave je 2150 metrov višinske razlike in več ko deset možnih spustov. Kdor išče snežna doživetja daleč od punc v bikiniju, jih bo tu našel – lahko bo kričal od strahu in užitka, saj na tem 'smu­čišču' gneče ne poznajo, bučnega nočnega življenja pa tudi ne, saj smučarska doživetja zasenčijo vsa druga.

Klasični spust v La Grave mimo Col des Ruillans prek Vallons de La Meie jugo­vzhodno od Telepherique des Glaciers je orientacijsko in tudi tehnično najlažji, saj ni težav z vrtoglavico ali orientacijo. V tem predelu bomo uživali predvsem po obilnem sneženju, prepričani, da je bila najnevarnejša stvar tega dne vožnja s starinskimi žičniškimi napravami. Toda v resnici objektivne nevarnosti v obliki ledeniških odlomov in razpok obstajajo, subjektivne pa se z lahkoto najdejo v bližnjih veliko bolj pokončnih Trifides couloirs. Na celotnem območju La Grava je pomembno, da ne sledimo slepo zvoženim sledem smuči, saj se te lahko končajo v zelo strmih ali celo povsem pre­padnih odsekih, ki zahtevajo uporabo vrvi.

Alternativna možnost: Spust na sever v dolino reke Romanche skozi Couloir Freaux ali druge, še zahodnejše grape (La Girose, Chirouze) je precej resnejši, predvsem orientacijsko. Pobočja se končujejo v skalnih skokih in zahtevajo precej izkušenj pri iskanju smučljivih prehodov. Ker resnično življenje ni podobno ekstremno smučarskim filmom ali igricam, v katerih se skače tudi po 50 metrov globoko, je zato vrv v nahrbtniku pomembnejša od tipa smuči ali kamere na čeladi. V nekaterih grapah je tukaj spust ob vrvi celo glavna atrakcija, tako kot štopanje nazaj do La Grava ali Les 2 Alpes. Tukaj je spremstvo vodnika skoraj nujno – če se pridružimo skupini, ga lahko najamemo za manj kot sto evrov.

Na jug v Venosc

Veliko manj poznan, opevan in obiskan kot v La Grave je spust z Dome de la Lauze na nasprotno stran, na jug v Les Vallons de la Selle, čez tisočmetrsko pobočje idealnega naklona 35 stopinj. Težava tega spusta je, da južna pobočja niso tako prijazna do pršiča, pa tudi v dolgi sedemkilometrski prečki po dolini Selle in avtobusnem prevozu iz vasi St. Christophe v Venosc, ki je z gon­dolo povezana z Les 2 Alpes.

Toda tisti, ki imajo radi avanturistično doživetje manjšega smučarskega potovanja in jim diši domača hrana v idilični vasici na koncu sveta, bodo navdušeni nad 2150 metri vi­šinske razlike spusta v St. Christophe. To je spust za bolj turne kot proste smučarje, toda romantično smučarsko popotovanje v dolino Selle in po njej je seveda mogoče nadgraditi z veliko bolj hardcore alpinističnim doživet­jem, če za spust v dolino Selle poiščemo strmejše prehode in grape.

Alternativna možnost: Kadar je vršni ledeniški del smučišča zaradi vetra ali oblačne kape zaprt, se je v dolino Selle mogoče spustiti tudi niže izpod Tete de la Toura (2914 m). Od vrha sedežnice Toura se spustimo čez jugozahodno 35-stopinjsko po­boč­je do Pierre Grosse in od tam v območju poti na Croix du Battie nad St. Cristophe 1400 metrov niže, vrnemo pa se prav tako prek Venosca. Višinska razlika je tukaj sicer veliko manjša, a samotnost je na tem manj poznanem in manj priljubljenem spustu zagotovljena. Kdor raje kot smučarke v oprijetih softshell jaknah srečuje gamse, bo tu našel svoj raj.

Chamonix

Chamonix in Courmayeur

Redkokje se bitje prestrašenega srca v redkem zraku meša z blagodejnim mirom ob vonju francoske kuhinje tako kot ob vznožju Mont Blanca. Gigant, ki mu v vaseh ob vznožju lahko vse noči prisluškujemo, kako ječi pod težo svojih ledenikov, vzbuja straho­spoštovanje tudi tistim, ki ga gledajo iz doline, pa čeprav ga od njih loči debelo steklo in prasketanje toplote v kaminu.

Zato ne čudi, da je Chamonix še vedno sinonim za alpinizem in smučaje v Franciji, čeprav z izjemo alpskih razgledov in občutkov kot smučišče ni nič posebnega. Toda odkupi se z enim samim spustom, ki je v idealnih razmerah lahko vreden več kot celotna sezona dričanja po urejenih progah.

Več kot 20 kilometrov in 2500 višinskih metrov smučanja v osupljivi visokogorski naravi med ledeniškimi razpokami in v senci granit­nih igel ne pusti nikogar hladnokrvnega. To je območje, kjer se užitek drsenja na deskah in strahospoštovanje pred naravo držita za roko in zahtevata od nas več kot le znanje obračanja smuči ali snežne deske.

Z Aiguille du Midi v Chamonix

Nihajka, ki v dveh stopnjah pripelje na Opoldansko iglo, je osupljiva. Več kot 2700 metrov višinske razlike je svetovni rekord, skoraj kilometer in pol višine brez vmesnega stebra pa za večino potnikov skrajno divje doživetje. Pridobivanje višine je tako neposredno, da se še čivavam, skritim za krznenimi jaknami francoskih dam, ne godi prav dobro, damam pa še manj. Za domače živali in otroke do treh let je vožnja celo prepo­vedana – ko izstopimo iz nihajke na 3800 metrih, namreč vdihnemo 40 odstotkov manj kisika kot na obali.

Toda le nekaj korakov skozi predor in pri vratcih, ki odpirajo prehod iz varnega razkošja zgornje postaje v pravo divjino, se strahovi, da nas bodo preganjale polarne lisice z damskih vratov, nehajo. Pod strmim ozkim grebenom, opremljenim z varovalno vrvjo, stopimo na plato nad Vallee Blanche. Tu se začne spust, ki ne traja le dlje kot pitje kozarca vina, kar je v navadi na večini slovenskih smučišč, ampak spust, ki traja dlje kot razkošna večerja.

Številne sledi peljejo med Valle Blanche in Glacier du Geant okoli Gros Rognona pod Mont Blanc du Tacul in na tem klasičnem in zato običajno zelo obljudenem spustu v dobrih razmerah zadostuje smučarsko znanje vožnje po rdečih progah. Zahtevnejše mož­nosti čez Vrai Valee Blanche, Petit Envers ali Grand Envers du Plan neposredno proti koči Refuge du Requin pa zahtevajo golju­fanje med ledenimi odlomi in vijuganje na odsekih blizu 45 stopinj.

Pri koči Requin, ki je z gnečo in gostilniškimi dobrotami v srhljivem nasprotju z divjo naravo okoli nje, se zabava strmega vijuganja neha. Tukaj moramo prečiti snežne mostove nad ledeniškimi razpokami, da se prebijemo na položni zlovešče razsekan ledenik Mer de Glace. Kdor ima srečo s snegom in rad smuča po gozdu, nadaljuje do Chamonixa, ki leži 2700 metrov pod začetkom spusta. Običajno pa se na izteku ledenika vzpnemo na železniško postajo Montenvers in se v toplem vagonu vrnemo na izhodišče.

Alternativna možnost: Tisti, ki jim turistična 'proga' ni dovolj, najdejo v zahodni steni Aiguille du Midi prepadno grapo prav z zgradbe nihajke oziroma visokogorske restavracije. In čeprav je stvar na očeh številnih turistk videti precej pozersko, je Cunninghamov ozebnik kraj, kjer hlač nimamo mokrih le od potu, ampak kaj hitro tudi od strahu. Šestdesetmetrski spust po vrvi nas namreč postavi na vrh 400 metrske strmine naklona od 50 do 55 stopinj, kjer vsak zavoj postane boj za preživetje in kjer prosto smučanje postane alpinistična dejavnost.

Mont Blanc

S Helbronnerja v Courmayeur

Komur pa bolj dišijo špageti kot napol surova francoska govedina in po smučariji raje zvrne vrč piva kot kozarec vina, mora le z gondolo nadaljevati od Aiguille du Midi do Helbronnerja nad Courmayeurjem. Courmayeur je italijanski Chamonix na sončni strani Mont Blanca, manj monden, a smučarsko še bolj zanimiv. Težava je le v tem, da gondole, ki povezujejo Aiguille du Midi s Punta Helbronner, obratujejo le poleti!

Ob koncu pomladi bo tik ob italijanski strani predora pod Mont Blancom, na izteku idilične doline Val Ferret, začela delovati nova dvostopenjska gondola do Helbronnerja 3462 metrov visoko in zamenjala staro tristopenjsko iz La Paluda. V šokantno kratkem času desetih minut se bomo tako znašli v visokogorskem svetu na italijanski različici Aiguille du Midi. Tudi od tukaj je mogoče prek sedla Col des Flambeaux (ali bolj divje in strmeje prek Col du Geant) odsmučati v Chamonix, 24 kilometrov daleč onkraj Vallee Blanche in Mer de Glace.

A logistično lažja in smučarsko bolj zanimiva je južna stran, nazaj v Courmayeur prek ledenika Toule oziroma Toula. Spust je sicer pol krajši in manj gorniški, a veliko bolj freeriderski z odbleskom strmejših vesin v očeh. Imamo pa dve izraziti mož­nosti: razgledni četrturni sprehod po običajno steptani sledi do sedla Col de Toule ali pa die hard možnost naravnost do koče Torino in mimo nje na zahod skozi Canale del Cesso, ki pada na ledenik Toula z naklonom 45 stopinj. Ime Straniščna grapa si lahko vsak razlaga po svoje, povsem enotno pa je mnenje, da sta v nadalje­vanju do doline Val Ferret mimo vmesne postaje Pavillon dva višinska kilometra čistega užitka.

Alternativna možnost: Češnja na smučarski torti je Couloir Marbree, strmo dvokilometrsko lijakasto pobočje nad zaselkom Planpincieux, kjer se nam zazdi, da smo prišli v deželo gorskih škratov in gozdnih vil. S Helbronnerja se spustimo v smeri impozantnega Velikanovega zoba (Dent du Geant) pod Aiguilles Marbrees in se okoli njih kratko vzpnemo do pobočja, ki se z naklonom do 45 stopinj spušča nazaj v Val Ferret. Če ste kdaj sanjali o epskem brezkončnem smučanju po pršiču, je prav mogoče, da so bile te sanje posnete v Marbreeju.

OPOZORILO

Zavedati se moramo, da smo na takšnih visokogorskih velikopoteznih spustih kljub potuhi tehnike, ki nas pripelje na vrh, in morebitni gneči smučarjev okoli nas v resnem visokogorskem alpskem svetu številnih ledeniških razpok, lednih odlomov in vremenskih preobratov.

Zato sta nujna primerno znanje in oprema (čelada, lopata, lavinska žolna in ABS-nahrbtnik), nista pa napačna niti alpinistična oprema (plezalni pas in vrv za zahtevnejše prečkanje ledeniških razpok ali morebitno reševanje) in pomoč lokalnih vodnikov. Vodniki pri skupinskem najemu običajno stanejo okoli 90 evrov na osebo (karte za gondole ali smučišča pa od 35 do 45 evrov).

Pri izbiri spusta je pomembno upoštevati razmere, saj so spusti ob različnih tipih snega različno težavni: vožnja v mehkem pršiču ali karvanje po pomladnem srencu nista niti približno podobni drsenju na ledenih ploščah ali lomljenju na skorjastih plasteh.

Smučarja z oprema za varno prosto smučanje

TEKST David Stropnik
FOTO David Stropnik, Red Bull, Les2Alpes, Chamonix, Eric Berger, Chris Davenport, Patrice Labarbe, Shutterstock

Sorodni članki

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri