Najbolj nori športni dogodki novega tisočletja

  • 24.03.2008

Teče šele leto 2003, toda komu mar?! S pomočjo izbranih strokovnjakov smo določili najpomembnejše in najbizarnejše dogodke, ki smo si jih zapomnili v tem na videz kratkem obdobju.

16 fotografij v galeriji

Zgodila se je slovenska nogometna pravljica, videli smo eno evropsko in eno svetovno prvenstvo, škandal na Daljnem vzhodu, vrnil se je naš orel Primož Peterka, ki je dokazal, da se z dolgimi lasmi leti dlje, Turbo Rudi je zabil prvič v življenju za reprezentanco, in to takrat, ko je bilo treba, Janica in Ivica sta se nam maščevala za nogomet in v svoji lastni hiši je padel neustrašni plezalec Tomaž Humar. Res, v samo treh letih se je zgodilo toliko, da ni treba čakati naslednjih sedemindevetdeset let.

Za nami so športno izjemno plodna leta 2000, 2001, 2002 in še ne do konca izpovedano leto 2003. Miha Štamcar (pomočnik odgovornega urednika tednika Mladina), Borut Mehle (vsestranski novinar časopisa Dnevnik) in Vanja Vardjan (urednik Razvedrilnega programa TV Slovenija) so sprejeli izziv in nam pomagali izbrati tiste prave dogodke. Večerja z izbranimi vini v ljubljanski restavraciji Nona nam je omogočila konstruktivno debato, v kateri ni manjkalo poglobljenih analiz dogodkov, ki so bili več od športa.

Turbo Rudi

Največji dogodek novega milenija je gotovo gol Mladena Rudonje proti Romuniji, ki nas je popeljal na svetovno prvenstvo na Japonsko in v Južno Korejo. Eden najboljših strelcev belgijske lige je dolgo čakal na svoj reprezentančni prvenec in z njim tudi vsi slovenski navijači. Prišel je takrat, ko smo ga najbolj potrebovali, in zato je bil podoben darilu z neba. Nogometni navijači ga ne bodo nikdar pozabili. Tako kot se ne bodo nehali spraševati, ali je bil Rudi res tako hladen, ko je žogo plasiral v spodnji desni kot, ali pa je šlo za kaj drugega.

Borut: »Tako hladno ga je dal, ker je bil prepričan, da je sodnik piskal prekinitev.«

Miha Brumen in trava

Nekdanji rokometaš Slovana Miha Brumen je bil pozitiven na antidopinški kontroli. V njegovi krvi so našli sledi THC-ja, aktivne učinkovine indijske konoplje ali, po domače, trave. Brumna so spoznali za krivega, ker naj bi užil poživilo, čeprav je vsakomur, ki je kdaj pokadil kakšen džojnt, jasno, da trava ne more pomagati k boljši igri. Medtem ko se v ameriški profesionalni ligi NBA ukvarjajo s košarkarji, ki igrajo pod vplivom kokaina, smo mi občutljivi za mlade športnike, ki na žuru potegnejo dim ali dva.

Miha: »Mehko mamilo, kakršno je trava, je lahko majhen ali velik problem, kar smo videli že v bivši Jugoslaviji. Sin funkcionarja, ki so ga dobili s pol kilograma, je dobil pol leta pogojno, južnjak z Jesenic, ki so ga ujeli z desetimi tabletkami, pa je odsedel pet let.«

Objokani Srečko

Predsednik Nogometne zveze Slovenije Rudi Zavrl je naredil usodno napako, ko je dovolil tiskovno konferenco, na kateri se je izpovedal in zjokal tedanji selektor slovenske nogometne reprezentance Srečko Katanec. Spomnimo se, da so solze privrele na plano, ko je omenil Šmarno goro, ki naj bi jo hotel kupiti Zlatko Zahovič. Pred celotno slovensko javnostjo se je opralo perilo, ki bi ga morali pustiti v slačilnici. Zdi se, da je slovenska nogometna javnost še danes razdvojena na tiste, ki za škandal v Južni Koreji krivijo Zlatka Zahoviča, in one druge, ki ne marajo Srečka Katanca. Tako kot bodo feni Beatlov vedno razdvojeni na oboževalce Johna Lenona in Paula McCartneyja. Težava je v tem, da brez enega ali drugega preprosto ni šlo. Predvsem njima smo se lahko zahvalili, da smo bili najmanjša država, ki se je kdajkoli uvrstila na svetovno prvenstvo v nogometu. In to je tisto, kar si velja zapomniti.

Vanja: »Ta primer kaže na to, da se na velikih tekmovanjih zadeve sesuvajo v majhnih reprezentancah, kot sta bili Slovenija ali Irska, kjer sta ena ali dve avtoriteti, ne pa tudi v velikih.«

Padec Tomaža Humarja

Kaj se zgodi, če dogodki prehitevajo človeka, je na svoji koži začutil Tomaž Humar, ki je padel v svoji lastni hiši in se hudo poškodoval. Vzvratni polet v odprtino za stopnice na nedograjeni hiši se je po dobrih treh metrih v popolni temi končal zelo boleče. Ni si zlomil rok, ampak obe nogi. Humar je dejal, da je dolgo iskal in na koncu dobil, kar si je zaslužil. Eden največjih alpinistov današnjega časa se je pred tem proslavil s solo vzponom v južni steni Daulagirija. Če je bil to opomin, potem ga je Tomaž gotovo upošteval.

Plapolajoči šampion

Primož Peterka je spet zmagal na tekmi novoletne turneje in se vrnil, čeprav se ni dal ostriči. Tudi zaradi tega je bila njegova vrnitev tako odmevna. Primož je dokazal, da so športniki močnejši od lažnih avtoritet, ki odločajo o stvareh, ki zadevajo šport. Tedanji direktor nordijcev Otto Giacomelli se je pred tem odločil, da bo bolj trdo prijel našega smučarskega asa, ki si je vmes omislil dolge lase.

Miha: »Ko postane človek plešast, začne udrihati čez tiste, ki imajo dolge lase. Zakaj stare babe protestirajo proti prostituciji? Zato, ker ne fukajo več. To se je zgodilo Giacomelliju.«

Goli Risi

Prvič v Sloveniji so se slekli pravi moški ali, bolje rečeno, risi v dresih z državnim grbom. Zgled prihaja iz Avstralije, kjer so se že slekle igralke hokeja na travi. Pri nas se še ni zgodilo, da bi moški tako eksplicitno razkazovali telesa.

Miha: »V Sloveniji težko najdemo popularnejši koledar.«

Pika kot Posh

Če drži, da je šport čedalje bolj pop kultura in vedno manj bitka s časom in izidi, potem je dogodek poroka pevke Pike Božič in hokejista Dejana Kontreca. Na eni strani estrada, na drugi šport. Na otoku sta bila to David Beckham in nekdanja Spice girl Posch. Seveda je s športnega zornega kota zdaj zanimivo le še to, kdaj se bosta ločila. Zanimivo je, da je Pika Božič močnejša osebnost od Kontreca, kar velja tudi za Victorio, ki je bila na poroki močnejša osebnost od Beckhama. Zdaj je nasprotno, David naj bi jo že popolnoma zasenčil.

Čez 230 metrov

Matti Hautameki je naredil tisto, kar so napovedovali prireditelji planiških poletov: potegnil je čez 230 metrov in pristal pri novem svetovnem rekordu – 231,5 metra. Planica je še enkrat dokazala, da je največja med letalnicami, in nič ne kaže, da bi jo kaj kmalu prehitela katera od tekmic. Razpoloženje na letošnji tekmi je malce pokvarila informacija iz Kulma, kjer naj bi se letos pilo bolj kot pod Poncami. Seveda bomo že prihodnje leto poskusili popraviti to krivico.

Janica in Ivica

Janica in Ivica Kostelić sta nam vzela primat v športu, ki je bil zaščitni znak slovenske samobitnosti v nekdanji skupni državi. Pa ne samo to. Dregnila sta v naš ponos. Predvsem Janica nam je na zadnjih olimpijskih igrah prizadejala usodni udarec, saj je osvojila tri zlate medalje. Res pa je tudi, da nam je odprla oči, da smo se začeli spraševati: Kaj, za vraga, se dogaja z vražjimi Slovenkami?! Toda če je to cena, da smo Slovenci začutili nogometno emocijo, potem tudi prav. Tudi če bi denimo Jure Košir osvojil olimpijsko zlato, ne bi bilo na Brniku toliko ljudi kot tisto noč, ko se je Katančeva četa vrnila iz Bukarešte.

Miha: »Zdi se mi, da so Hrvatje prepričani, da se mi bolj sekiramo zaradi Janice, kot v resnici se. Njihova zmaga bi bila popolna v trenutku, ko bi tudi mi imeli svojo Janico, ki bi nenehno izgubljala proti njihovi.«

Zmaga Kurnikove!

Od leta 1996, ko je začela profesionalno pot, ji ni uspelo zmagati na nobenem turnirju, zato pa je bila toliko bolj uspešna zunaj igrišča. Njeno ime je med najbolj pogostimi iskalnimi kriteriji v spletnih brskalnikih, 31. decembra 2001 pa je v tej kategoriji celo prvič zmagala! Čestitamo! Ančka se je potem v obliki računalniškega virusa AnnaKournikova.jpg začela širiti po medomrežju in sesuvati strežnike po vsem svetu. Toda to še ni vse: leta 2001 se je Ana bolj kot s teniškimi igrišči ukvarjala še s tožbo proti Penthousu, ki jo je (so trdili oni) oziroma je ni (tako ona) ujel zgoraj brez, in prepričevanji medijev, da se ni skrivaj poročila in pozneje tudi ločila od hokejista Detroit Red Wingsov Sergeja Fedorova.

Trenutek sreče

In še dogodek, ki nas spomni, kako kratki so trenutki sreče. Tekma proti Jugoslaviji na evropskem prvenstvu v Belgiji in na Nizozemskem, ko smo povedli s tri proti nič, nato pa na koncu dobili tri zadetke z igralcem manj in si komajda priigrali neodločen izid. Tekma, ki je spominjala na težave z erekcijo.

Miha: »Si pa res optimist, zame je bil dogodek izenačenje Jugoslavije.«

Samo dres mi dej

Dokaz, da postaja šport del pop kulture, je tudi dejstvo, da nogometni klubi ne kupujejo igralcev izključno zato, da bi dosegali čim več golov. Vedno več je takšnih, ki igrajo tudi zato, ker gredo njihovi dresi dobro v prodajo. Nakup Davida Beckhama se je izplačal samo s prodajo dresov. Dejstvo je, da so prišle »skozi drese« slovenske državne reprezentance v nogomet tudi ženske. Pred uspehi izbrane vrste so zahajale predvsem na košarko in hokej.

Miha: »Dres Sebastjana Cimerotiča je bil prvi dres pri nas, ki se je dobro prodajal. Celo prej kot Zahovičev.«

Hitra jajca

Kolesar Lance Armstrong je premagal raka, a ostal brez polovice testisov. Mnogi so bili prepričani, da ga je zmaga nad zahrbtno boleznijo dodatno motivirala in je zaradi tega dobil še četrti in peti Tour de France zapored, kar je absolutni rekord vseh časov. S to razlago pa se ne strinja njegov prijatelj Robin Williams, ki trdi, da je razlog nekje drugje.

Robin: »Z enim jajcem je preprosto bolj aerodinamičen.«

XI. korpus

Na prijateljski tekmi proti Italiji, odigrani 21. avgusta 2002 v Trstu, se je predstavil novi selektor slovenske reprezentance Bojan Prašnikar. Po debaklu na Daljnem vzhodu so bili naši izjemno motivirani in srečanje dobili z minimalnih izidom ena proti nič. Italijani so pričakovali prijateljsko tekmo, zato so bili njihovi zvezdniki toliko bolj presenečeni, ko je začelo padati po nogah. Naši so vzeli tekmo prekleto zares in rezultat je bila velika zmaga nad Azzuri.

Panucci je verjetno še dolgo sanjal dribling našega Cimerotiča, ki je z ostrim strelom ugnal enega najboljših vratarjev na svetu, Bufona. Poseben žur pa je bil tudi na tribunah tržaškega stadiona, kjer je bilo mogoče videti transparente z napisi »Trst je naš« in »IX. korpus is Back«. Jasno je bilo, da bogati italijanski zvezdniki niso pričakovali pravcate male vojne na prijateljski tekmi, toda kdo jim je kriv.

Skakalnica je padla

Že petič se je podrla Bloudkova velikanka, na kateri so prvič v zgodovini leteli čez sto metrov, pa še vedno ni jasno, kdo je kriv za propadanje tega skakalnega bisera. Društvo Planica je zbralo svoj del denarja, kakor je obljubilo, zataknilo pa se je pri občini in državi. Vmes so ustanovili zavod, ki je potem propadel. Kot vse kaže, bo, še preden bodo popravili staro, v njeni bližini zgradili modern nordijski

center.

Vanja: »Podrl se je spomenik, ki bi ga v drugih državah pazili kot punčico svojega očesa.«

Gostitelji pretepa

Evropsko prvenstvo v vaterpolu, ki je bilo v Kranju, si bomo zapomnili predvsem po pretepu naših nekdanjih bratov Srbov in Hrvatov, ki so izkoristili slabo organizacijo in neodločnost naše policije. Po tistem, kar so nogometni navijači Janice Kostelić uprizorili na Pohorski lisici, je bilo mogoče pričakovati težave. Zlasti takrat, ko je bilo jasno, da se bosta reprezentanci neposredno pomerili. Toda organizator očitno ni bil takšnega mnenja.

Miha: »Hrvatje najbolj padajo na šport. Še Srbi, kaj šele mi, se po koncu tekme nehamo sekirati in začnemo razmišljati o drugih užitkih. Pri hrvaških huliganih pa je tako, da se začnejo sekirati, ko je tekme konec, in ne glede na to, ali so zmagali ali zgubili, najdejo razlog za teženje.«

TEKST: Esad Babačić

FOTO: Aleš Fevžer, Bor Dobrin, Reuters, Grega Gulin, Arne Hodalič

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri