Naj odklenka bridkim koncem!

  • 30.11.2016

Pisanje tega članka je sprožila naključna znanka, ki mi je pred dnevi potožila, da je njen odnos zopet doživel bridki konec. V vsej svoji čustvenosti je iskala smisel partnerskih odnosov, smisel življenja in navsezadnje je iskala razlog(e), zakaj se ji je zopet sesula ljubezenska hišica (iz kart), ko pa je v svoj partnerski odnos vlagala silne napore in trud. Opisovanje, zakaj partnerski odnosi dandanes generalno ne delujejo, bi terjalo vsaj pol revije, zato se zaradi konkretnega primera osredotočimo na sodobno dojemanje partnerskih odnosov.

(Foto: Shutterstock)

Sodobno stanje – razlog za alarm?

Današnji časi zagotovo ne vlivajo pretiranega optimizma. Partnerski odnosi so namreč postali poligon manipulacije enega, pogosto pa kar obeh partnerjev. Precej nazorne so številke, ki govorijo, da je v partnerskih odnosih le pet odstotkov ljudi srečnih. Vsekakor alarm prve stopnje za sodobno družbo! Sprevrženost se kaže v tem, da je prostor, kjer naj bi človek našel varnost, zavetje, sočutje, bližino ... postal samo še mit. Zanimiv je namreč podatek, da vam bodo bistveno prej stregli po življenju družinski člani, kot če se boste dogovorili za naključni zmenek po internetu. Toda na neznance in sumljive kibernetične osebke okraj ekrana nas opozarjajo in učijo že od malega, medtem ko učenja o partnerskem odnosu domala ni. No, ali pa je zelo slab in prehaja iz roda v rod. Rezultati? Naj presodi vsakdo sam.

Nekoč je bilo bolje. Pa je bilo res?

Sodobno stanje, v katerem smo se znašli, poznamo. Z nostalgijo pa se številni spominjajo časov izpred 50 in več leti. Pogosto namreč slišimo, da se takrat sosedov Janez ni spustil v dir za vsako kiklo, in tudi Micka je znala narediti krog ali dva okoli hiše, da je ohladila čustveno napetost, ki jo je v njej vzbudil vaški zapeljivec. Za to so verjetno krivi tudi podatki, da se je še pred 50 leti zgodilo 150 ločitev na 1000 porok, danes pa jih je med 350 in 450. Z drugimi besedami, skoraj vsak drugi zakon se konča s prešernim nasmeškom odvetnika. Vendar kljub naštetim dejstvom nekoč ni bilo bistveno drugače! Za začetek je treba vedeti, da je človekov največji strah strah pred osamljenostjo. Da ne bi bili sami, smo pripravljeni dobesedno požreti mnoga (marsikdo tudi vsa) svoja načela. In ker je bila pred še nekaj desetletji komunikacija sila otežena, so se ljud­je poročili že kmalu po dopolnjenem 18. letu. Saj veste, bolje vrabec v roki kot golob na strehi. Če ste želeli zaradi osebnega nezadovoljstva pobegniti od svojega partnerja, je bila to skoraj misija nemogoče.

Če vam je bil/-a všeč nekdo drug, je bil zelo verjetno že tudi on/-a v zakonskem jarmu. Prav tako je bila interakcija z nasprotnim spolom zahtevna, saj so bili lokali in klubi bolj kot ne izhod v sili. Če zraven prištejemo še družbene predsodke, zgražanje okolice in neodobravanje družine, skrb za otroke ... No, potem poznate razloge, zakaj so številni ohranili svoj zakon – pa čeprav sila nesrečen!

Internet izhod v sili

Z nastankom spletnih strani in pred tem interneta je človek pokazal svojo dejansko podobo, številni klišeji pa so dobili nesmisel. Še pred 15 leti so bile spletne klepetalnice rezervirane za mlade, starejši niti niso imeli kaj dosti pojma o tem. Danes na Facebooku najdete domala vsakogar. Tudi babice, ki veselo tegajo svoj vnučke, niso prav nobena redkost. In kaj se je zgodilo z internetom? Človek je dobil nekakšno oporo. Vsaj navidezno! Po koncu partnerskega odnosa tega ne jemlje tako zelo tragično, ampak se lepo zapodi za ekran, izbere družabno omrežje (pri nekaterih lahko tudi odkljukate 'idealnega' partnerja) in že je v lovu za novim, tudi tokrat zadnjim, popolnim partnerjem, ki mu bo polepšal svet. Seveda to nikakor ne pomeni, da so današnji odnosi boljši, še manj, da so ljudje zaradi tega kaj bolj srečni. Celo nasprotno! Le vpogled v naravo človeka lahko dobite, ko mu ponudite vse možne vire ... Prilagajanje – je to res nekaj dobrega, skoraj nujnega?

In tako se znajdemo pred bistvom članka. Prilagajanjem. Kjerkoli boste naleteli na pogovor, povsod vam bodo prodajali prilagajanje kot nujnost za uspešen odnos. A najprej je treba vedeti, kaj sploh je prilagajanje. Prilagajanje pomeni odpovedovanje lastnemu zadovoljstvu z namenom višjega cilja, lahko rečemo, da tudi dobrobiti dob­rega odnosa. A vendarle prilagajanja ne bi smelo biti! Verjetno je sedaj vsakdo privzdignil obrv in si zamrmral pod brk. Počasi! Prilagajanje je nujno v neenakovrednih odnosih, ti so: v službi, v družini v razmerju starš – otrok, učitelj – učenec, trener – športnik, država – državljan ... V vseh teh primerih gre za neenakovreden odnos, kjer je vsaj malo prilagajanja nuja, da vas družba (ali okolica) ne izloči. Partnerski in prijateljski odnosi bi morali temeljiti na enakovrednosti, pri enakovrednih odnosih pa je prilagajanja malo, domala nič.

»Jah, kako si pa potem zamišljaš odnos? Jaz se malo prilagodim njemu, on meni in je super!« Tako se zdi. Vsaj navidezno. Splošno sprejet kliše namreč govori, da je res tako. A z vidika osebnosti je stvar bistveno kompleksnejša. Ljudje smo namreč sprejeli številne družbene norme tako močno, da o njih niti ne dvomimo, čeprav v res­nici nimajo nikakršne teže. Predpostavimo, da Janez obožuje hribe, Micka pa morje. Res mislite, da bo Janez vesel, ko bo stopil na ježa, ga bo opeklo sonce, se mu bo pivo segrelo? Ali drugače, bo Micka res prekipevala od navdušenja, ko jo bo Janez gnal pod vršace, pohodni čevlji mu bodo ožulili vseh deset prstov, zraven pa bo še prešerno vriskal? Odgovor je – ne. In kaj bosta omenjena nejevoljneža počela v tistem času? Pokvarila bosta dan/izlet/dopust tudi drugemu. Je torej takšen način, ki se zgodi popolnoma podzavestno in človek skoraj nima vpliva, res dober in hkrati pripomore k boljšemu in bolj zdravemu odnosu? Včasih bi želel, da bi imela počitniška naselja, prikolice in šotori boljšo zvočno izolacijo, saj histerično vpitje pogosto postavi bobniča pred konkreten izziv. Najbolj preprost primer z morjem in gorami lahko projicirate na katerokoli drugo situacijo. Bo rezultat prilagajanja res dober ali se vam samo zdi, da boste s svojim ugajanjem želeli osrečiti drugega?

Dojemanje partnerja kot nekaj svetega

Zavedanje nujnosti prilagajanja v sodobnem partnerskem odnosu navadno prikuje dvojico pred televizor. Takšno prilagajanje je lahko bodisi zavedno bodisi nezavedno. Ti se odpoveš temu, jaz se bom temu, on ni počel tega, jaz tudi ne bom tega. Zagotovo ste že ničkolikokrat doživeli, da so vas prijatelji (bolje rečeno 'prijatelji') dobesedno odžagali, ko so dobili partnerja. Morda ste to naredili tudi sami. In kako se je končala zgodba? Navadno zelo klavrno. Bolj ko ste se prilagajali, bolj ste se odpovedovali rečem/ljudem, ki so vam (bili) blizu. Proti koncu partnerske zveze se pogosto zgodi, da sta oba 'vpletena' tako izpraznjena, tako brez prijateljev, da kljub vsemu še vedno nadaljujeta v mizernosti odnosa. Kadar smo priča takšnemu odnosu, se pogosto pripeti, da si osebka že med časom njune zveze iščeta novega partnerja, saj je strah pred osamljenostjo pogosto prevelik. Zato ne čudi, da je vsak naslednji odnos navadno še slabši, s še več prepiri, s še več zalučanimi krož­niki, ki so merjeni v predel nad vratom ...

Seveda se pogosto pojavi vprašanje, kako naj potemtakem sploh funkcionirajo odnosi? Za začetek je vedno odlično, da se uporabi tisto, kar smo ob rojstvu vsi dobili, a tega nis(m)o vsi uporabili – pamet, razum. Zavedanje, da popolnih partnerjev ni, je lahko iz­hodiščna točka. Prav tako kričanje z lastnega kupa ne pripomore k temu, da bodo odnosi boljši. Tudi prepričanje, da imate samo vi prav, se pogosto zdi ... bolj kot utvara. Ljudje so že skoraj patološko nagnjeni k spreminjanju svojih partnerjev, čeprav v njih pogosto opažajo svoje najpogostejše napake, ki jih na dolgi rok tudi najbolj motijo. Od kod torej prevzetost, da se lahko spreminja druge, če pa v prvi vrsti večina ne more niti samih sebe?

Partner je na žalost v sodobni družbi dojet kot najvišja instanca. Kako neupravičeno! Včasih kar ne verjamem svojim ušesom, ko ljudje govorijo, da jih partnerji ne pustijo, jim ne dovolijo, jih omejujejo ... In to se številnim zdi tudi prav. Perverzno jim uspe celo izustiti, da zato, ker ga imajo tako zelo radi?! Zavoljo partnerja so se pripravljeni odpovedati drugim ljudem, rečem, aktivnostim, potovanjem, ki so jim še nedavno navdihovali življenje. In zakaj je tako težko ostati prijatelj po koncu partnerskega odnosa? Če odštejemo čustveno plat, je to zagotovo (ne)zavedno sovraštvo, ki ga človek goji do (nekdanjega) partnerja. Toliko sem se odpovedoval, toliko sem naredil zanj/zanjo, on pa me je odvrgel kot cigaretni ogorek.

In ko je (pre)malo spolnih odnosov? Je to razlog za pakiranje kovčkov?

Na to vprašanje si lahko verjetno odgovori vsak posameznik.
Če vam je spolni odnos najbolj bistvena komponenta partnerstva, potem je zagotovo čas za klic na eno od mnogih številk selitvenih servisov. Če vam spolni odnosi ne pomenijo bistva partnerskega odnosa, potem to nikakor ne more bit razlog. Navsezadnje posku­site podoživeti nekaj (deset) let vnaprej. Kaj vam bo na stara leta, ko tako ali tako ne bo več spolnih odnosov, pomenilo največ? Seveda so številni mnenja, da se je treba glede spolnih odnosov, če jih je v partnerstvu premalo, pogovoriti. Če bi bilo to tako zelo enostavno, bi verjetno danes o nesrečnih odnosih pisali le o izjemah in ne o pravilu. Ste se o tem že kdaj pogovarjali s partnerjem? Kako ste dojeli tak pogovor? Če ste moški, vas je po vsej verjetnosti udarilo po egu, če ste ženska, ste (ne)zavedno dojeli to kot pritisk in se je želja – s tem pa tudi potreba – še dodatno zmanjšala. Seveda en in drug primer nista vezana na spol, sta pa tako napisana bolj pogosta. Je pogovor resnično pomagal, da je spolno življenje zopet zacvetelo?

Kaj je rešitev? Enoznačnega odgovora ni. In prav je tako. Vsak odnos je unikum, čeprav so si slednji v resnici sila podobni. Živeti po šabloni, ki jo želijo vcepiti, enostavno ne gre. Še več, z razvojem človeka in novih virov se kaže tudi njegova narava. Zagotovo pa pomaga nekaj. Spoštljivost in prilagajanje sta si diametralno nasprotna. Poskusite venomer spoznavati in razumeti svojega partnerja. Poznavanje statističnih podatkov o tem, kje je bil, kaj rad jé, koliko partnerjev je imel ... pač ne pomeni nekoga poznati. Navsezadnje, ali vi sami sebe poznate do zadnje obisti? Torej? Če se boste naučili spoznavati in razumeti sebe, boste verjetno tudi prilagajanju namenjali čedalje manj pozornosti. Rezultat? Zagotovo ne bo več (ne)zavednih očitkov do drugega partnerja, vaš cilj pa bo najti vam kompatibilno osebo. Ne mislim glede aktivnosti, temveč osebnostno.

Uredništva Playboya se neizpodbitno strinja z avtorjem članka, da je nujno ujemanje obeh osebkov, da bi skupaj živela/bivala kaj več kot mimobežno in dlje, kot traja vidljivost Halleyjevega kometa vsakih 75 ali 76 let, in sicer povsem ali vsaj deloma na vseh nivojih (telo, čustva, um), a ko je to pri redkih srečnežih-srečnicah bolj ali manj izpolnjeno, trdimo, da je za trden in trajen partnerski odnos nujno tole: Penis bonus, pax in domus! Kajti en seks na dan odvrne ločitev stran.

TEKST Sebastian Horvat

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri