Nadure

  • 10.06.2008

So ure, ki zgolj merijo čas, in so ure, ki ga ustavijo. Takšne so rolex oyster, audemars piguet royal oak in patek philippe nautilus. Kdo jih je naredil? Švicarji. Stanejo toliko kot avtomobili. Če jih podrgnete, lahko mirno rečete, da ste imeli prometno nezgodo.

(Foto: PR)

9 fotografij v galeriji

Človek je nečimrno bitje. Rad se praska, kjer ga ne srbi, in prideluje hrano, ki je ne jé. Pravi ji duševna hrana. Skozi zgodovino je neštetokrat spreminjal menije: začenši s kracarijami v Lascauxu in ritastimi kipci vener, je do danes konzumiral vse mogoče.

V Švici tako izdelujejo časomere, s katerimi časa sploh ne merijo. So pač predobri in predragi. Med njimi po prestižnosti zadnja stoletja izstopajo zapestne ure. Čeprav sta jih že konec 18. stoletja v praobliki začela izdelovati ženevska urarja Jacquet-Droz in Leschot, so se uveljavile šele v tridesetih letih 20. stoletja in počasi izpodrinile žepne sestre.

Slednje so bile še pregrešno drage, zato so jih gospodje nosili le k mašnim gvantom, nato pa so s posodobitvijo proizvodnje in dvigom življenjskega standarda postale dostopne vsem. Prava revolucija se je zgodila v sedemdesetih, ko je razvoj elektronike omogočil izdelavo zanesljivih, cenenih kvarčnih ur. Ljudje so prodajali mehanske lepotice po smešno nizkih cenah, da so si jih za manjše doplačilo lahko kupili.

Tradicionalna urarska industrija se je znašla na kolenih in se večinoma preusmerila v elektroniko, le nekaj prestižnih manufaktur si je lahko privoščilo vztrajanje pri mehaniki. Ob tem najbolj nepravem trenutku so v Audemars Piguetu prišli na noro zamisel, da bodo izdelali dragoceno mehansko uro, ki bo kljubovala vsem razmeram, njeno ohišje pa ne bo narejeno iz zlata ali platine, ampak iz jekla. Oblikovanje so zaupali nadarjenemu Ženevčanu Geraldu Genti, ki je leta 1969 ravno začenjal samostojno oblikovalsko pot.

Po dolgotrajnem delu so leta 1972 na baselskem sejmu predstavili uro royal oak. Njeno ime je bilo poklon. Obliko ure je Genta namreč staknil pri topovskih linah bojne ladje angleške kraljeve mornarice, zgrajene 1862. in imenovane Royal Oak. Skeptiki so novost označili za norost in zmajevali tako ob njenem videzu kot ob ceni.

Za takratnih 3650 švicarskih frankov si je človek lahko omislil nov avtomobil srednjega razreda, za povrh pa je največji tekmec Rolex ponujal oyster submariner za manj kot 900 frankov. A kot nas uči zgodovina, so tehnični izdelki lahko večno mladi le, če so v času nastanka revolucionarno drugačni od drugih.

Izdelovalci royal oaka so res ubrali povsem novo pot: ne le da so za ohišje ure prvič uporabili jeklo, za pogon robustnega modela so vgradili zelo tanek mehanizem najvišjega razreda – kaliber 2121. Tega je leta 1967 skonstruirala manufaktura Jaeger-LeCoultre, ki pa ga sama nikoli ni uporabila v lastnih urah, temveč ga je odstopila smetani med urarskimi imeni: Audemars Piguetu, Patek Philippu in Vacheron Constantinu. Mojstrovina s 3,05 mm debeline je omogočila, da je bila ura kljub impozantnemu premeru 40 mm debela le 6,3 mm.

Kakor se je izkazalo, so se dvomljivci motili: royal oak je postala uspešnica in kmalu dobila posnemovalce v najvišjem razredu. Začelo se je obdobje luksuznih športnih ur.

Mojster Genta je po takšnem uspehu seveda prejel kopico ponudb za oblikovanje novih zapestnih ur. Sprejel je le najimenitnejše in leta 1976 zrisal Patek Philippov nautilus in v novem slogu obnovljeni IWC-jev ingenieur. Predvsem nautilusu, še enemu tipičnemu otroku sedemdesetih, je uspelo pribresti v srca ljubiteljev ur, čeprav je bil še dražji od kraljevskega royal oaka. Tekmeca izpod svinčnika Geralda Gente sta si bila podobna še v nečem.

Ker Patek Philippe ni imel lastnega avtomatskega mehanizma, ki bi bil dovolj vzdržljiv za vgradnjo v športno uro in hkrati kazal datum, se je odločil za Jaeger-LeCoultrov »ebauche«. To je razstavljen in neobdelan osnovni mehanizem, ki ga manufakture kupijo pri proizvajalcu ter nato po svojih standardih sestavijo, obdelajo in okrasijo. Ravno tak je poganjal tudi konkurenta iz Audemars Pigueta.

Pri Patek Philippu je »motor« nosil oznako 28-255 C ter bil zaradi trpežnosti in preprostega servisiranja pri poznavalcih zelo priljubljen. Nautilus je z njim doživel podoben uspeh kot royal oak in postal ena najbolje prodajanih ur matične hiše.

Ta pravljica se je dogajala pred četrt stoletja in če je kdo pomislil, da sta prvotna modela royal oaka in nautilusa živela srečno do konca svojih dni, se je zmotil. V začetku osemdesetih, ko so trendi zapovedali manjše ure, so na 36 mm premera pomanjšali tudi naša junaka in jima vgradili različna mehanizma.

Royal oak je dobil kaliber 2125 z Jaeger-LeCoultrovimi koreninami, nautilus pa povsem novi Patek Philippov kaliber 310 SC, ki ga je kasneje zamenjal 330 SC. S tem so nehote povzročili povpraševanje po starejših izvedbah in jim dvignili tržno vrednost.

Tako danes ure iz sedemdesetih dosegajo višje cene od novih sester. Modela še danes obstajata v 36-milimetrskih verzijah, vsake toliko časa pa nas izdelovalca razveselita z jubilejno izpeljanko po jubilejno zasoljenih cenah. Naj se ve, duševna hrana ni hamburger.

TEKST: Bojan Levič

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri