Nadstandard

  • 15.04.2008

Fotografije so zanje premajhne, besede premalo zgovorne: to so barke superlativov. Najdaljše, najdražje, najhitrejše, najzanimivejše.

8 fotografij v galeriji

Maltese Falcon

Ne, tole ni prizor iz najnovejšega znanstvenofantastičnega filma, marveč izjemen dosežek »izumiteljske umetnosti«, kot o svoji lepotici govori njen lastnik Tom Perkins. 76-letni ameriški multimilijarder si je na stara leta omislil igračko, ki je podrla vse standarde navtične industrije.

Malteški sokol, 115 milijonov evrov (!) vreden izdelek italijanske navtične znamke Perini Navi, je z 88 metri dolžine najdaljša jadrnica v zasebni lasti na svetu. V dih jemajočo trijambornico so krstni šampanjec zalučali junija 2006 v Istanbulu, že v prvem letu plovbe pa je dvakrat prečkala Atlantik in preplula neverjetnih 23 tisoč morskih milj, pri čemer jo je veter kljub njenim 1250 tonam izpodriva pognal vse tja do 24,8 vozla.

Jambori iz ogljikovih vlaken, ki nosijo 15 popolnoma računalniško vodenih, na stare gusarske ladje spominjajočih kvad­ratnih jader s skupno površino 2400 m?, segajo 53 metrov v kraljestvo sokolov in so – briljan­t­na rešitev Nizozemca Gerarda Dijkstre! – vrtljivi okoli svoje osi. S perfektno dodelanim računalniš­kim sistemom lahko 88-metrsko lepotico uprav­lja en sam človek, toda vaša družba 12 prijateljev bo v zameno za 350 tisoč evrov, kolikor stane tedenski najem Maltese Falcona, dobila tudi 16-člansko posadko, ki bo poskrbela za vse. No, za hrano in žlahtno kapljico boste morali doplačati ... Če bi jo raje kupili, pa dobra vest: lepotica je po novem menda tudi uradno na prodaj.

Queen Mary

Čeprav je Queen Mary 2 po splavitvi leta 2003 le tri leta veljala za največjo potniško ladjo na svetu, je še danes največja čezoceanka, ki pluje na rednih linijah med Evropo in Ameriko, dasiravno jo v zimskem času večkrat zasledimo tudi na križarjenjih po Karibih. Fascinantna naslednica leta 1934 zgrajene britanske Cunardove čezoceanke Queen Mary je izjemna v vseh pogledih: v francoski ladjedelnici Saint-Nazaire je pri gradnji sodelovalo več kot 20 tisoč ljudi, ki so za dokončanje potniške lepotice porabili osem milijonov (!) delovnih ur, ves projekt pa je stal skoraj 700 milijonov evrov.

Luksuzne kabine sprejmejo 1253 članov posadke in 3056 potnikov, ki se lahko sprehajajo po 13 palubah 345 metrov dolge, 41 metrov široke in 71 metrov visoke velikanke. Čeprav je Queen Mary 2 s sodobno zasnovanim trupom in s potovalno hitrostjo 30 vozlov za razred hitrejša od svojih napihnjenih sester, potovanje na njej mineva hitreje tudi zaradi vsega, kar potnikom nekoč nadležno čezoceansko vožnjo spremeni v pravo doživetje. Igralnica, pet bazenov, 15 restavracij, plesna dvorana za več kot tisoč tistih, ki jih zasrbijo pete, gledališče, kino in celo pravi pravcati ladijski observatorij so samo izvleček iz bogate ladijske ponudbe.

Enainosemdeset dni, v katerih je največja čezoceanka oblula planet na svojem prvem potovanju okoli sveta, bo tako slehernemu potniku minilo vsaj tako pestro kot Vernovima junakoma romana V 80 dneh okoli sveta!

Knock Nevis

Pod imenom Seawise Giant je bila leta 1981 na Japonskem splavljena najdaljša morska pošast vseh časov. Kar 458 metrov dolg in 69 metrov širok tanker, ki prazen tehta 260 tisoč ton, lahko 'vsrka' 650 tisoč kubičnih metrov črnega zlata, nakar se poln jekleni gigant s 564.763 tonami skupne mase potopi za več kot 28 metrov pod morsko globino.

Globok ugrez je velika hiba, uporabnost ladje pa vezana na peščico dovolj globokih pristanišč na svetu. Prav to je vzrok, da so se ga mnogi naftni mogotci kaj hitro 'naveličali' in da je Knock Nevis, ki je dandanes pod tem imenom v lasti norveškega podjetja First Olsen Tankers, zamenjal kar precej lastnikov in imen.

Potovalna hitrost tega supervelikana je 15 vozlov, pod morsko gladino pa na poti čez svetovna morja podvodni živelj straši petkraki propeler s premerom neverjetnih deset metrov, ki ga sučejo motorji s skupno 50 tisoč konjskimi močmi! Največjim nikoli ni lahko in tudi Knock Nevis ima za seboj burno zgodovino. Leta 1986 je namreč 'počil' na čereh arabske obale, potem ko so ga v času iransko-iraške vojne dodobra zbombardirala letala iraške vojske, ker naj bi bil vozil nafto za velikega sovražnika.

Po koncu vojne (1988) so ga domala uničenega zvlekli v singapursko ladjedelnico, kjer ga je odkupilo norveško naftno podjetje. To je pred leti ugotovilo, da je velikanska ladja, ki za ustavljanje potrebuje tri morske milje in pol, preokorna za plutje, zato so jo trdno zasidrali v katarskem morju, kjer jim služi kot sredi morja ležeče skladišče za načrpano surovo nafto.

SkySails

Skrb za okolje je dandanašnji ena najpomembnejših tem, o tem ni dvoma, toda da bodo kdaj večstotonski supertankerji pluli na jadra, si donedavna ni upal pomisliti nihče.

Ideja je zrasla v nemškem podjet­ju SkySails, v katerem so po vzoru kajtov, pogruntavščine srfarskih obsedencev, razvili sistem, ki bo na dolgih plovbah velikih tovornih ladij bistveno zmanjšal porabo nafte. Za zdaj s tem najnovejšim izumom, ki ga še razvijajo, uspešno plujejo tri nemške tovorne ladje, med katerimi je najdaljša Beluga SkySails s 133 metri.

Jadralnemu padalu podobno jadro bo v veliko pomoč dizelskim motorjem, brez katerih tako velike ladje še ne zmorejo pluti, in bo lahko veliko do 5000 kvadratnih metrov (jep, velikost nogometnega igrišča). V idealnih vremenskih razmerah bo na do 300 metrov dolgih jeklenicah vodeno jadro razvilo do 5000 kilovatov ali 6800 'konjev' vlečne moči, kar bo porabo (in stroške!) vse dražje nafte zmanjšalo celo do 50, v povprečju pa za približno 30 odstotkov.

SkySails si s tem zagotavlja najboljši izkoristek pri kotu vetra od 120 do 140 stopinj glede na smer plutja ladje, trimanje jadra pa je popolnoma avtomatizirano. Še več, računalniški sistem preračunava vremenske modele in kurz ladje avtomatično naravna tako, da je izkoristek vetra na poti do cilja kar največji. Ob vsem tem se občutno zmanjša tudi občutljivost ladje za valove, saj jo jadro s svojo silo stabilizira.

Earthrace

V trenutku, ko prebirate te vrstice, se nekje po oceanih novemu svetovnemu rekordu naproti podi srebrno čudo. »Tudi če mi ne bo uspelo postaviti rekorda, imam vsaj najbolj kul čoln na svetu,« je pred startom 28. marca v Saguntu pri Valencii dejal Pete Bethune, skiper in idejni vodja projekta Earthrace, o katerem smo v Playboyu že pisali. 24-metrski motorni trimaran grotesknega videza, ki ga je Novozelandec za približno tri milijone dolarjev iz ogljikovih vlaken zgradil leta 2006, je načrtovan tako, da visoke valove preprosto preseka oziroma pelje skozi njih.

Sekajoč do 15-metrske (!) valove naj bi se 24-metrski in 13-tonski gliser vpisal v zgodovino kot najhitrejši motorni čoln na poti okoli sveta, za kar mora vse svetovne oceane prepluti hitreje kot v 74 dneh, 23 urah in 53 minutah. Ta mejnik je leta 1998 postavil britanski gliser Cable & Wireless Adventurer. Earthrace poganjata dva dizelska motorja s po 540 'morskimi konjički', v katera na 12 postankih točijo izključno 100-odstotni biodizel, ki zmanjša emisije CO2 do 78 odstotkov.

Čeprav jim je plavajočo zver uspelo nagnati do 40 vozlov, je potovalna hitrost ob podiranju rekorda 'le' med 20 in 25 vozli, »sicer bi člani posadke izbruhali vse notranje organe,« pojasnjuje Bethune. Držimo pesti, da bo štiričlanski posadki – lanski poskus se je po trku z venezuelsko ribiško ladjo (en ribič trka ni preživel) in počenem trupu v nadaljevanju končal dokaj klavrno – letos vendarle uspelo.

Dubai

Nekateri svoje bogastvo radi kažejo navzven, drugi ga držijo zase. Dubajski princ Mohamed bin Rašid al Maktum bi svojega – uradno je v lasti države – rad kar se da dobro skril pred zvedavimi očmi javnosti, a kaj, ko je tako velik, da se ga vidi celo z Google Earthom, če vanj vtipkate Jebel Ali Docks ...

Tam namreč stoji največja megajahta na svetu z imenom Dubai, ki so jo leta 2006 v veliki tajnosti zgradili v Nemčiji. 158 metrov dolga lepotica tehta okoli 14 tisoč ton, zanjo pa je dubajski šejk odštel okoli 300 milijonov ameriških zelencev. Za ta denar lahko šejk na jahti udobno namesti 24 gostov, ki si med bivanjem čas krajšajo s čofotanjem po notranjem bazenu, bildanjem v ladijskem fitnesu ali pa s partijo na vgrajenem igrišču za skvoš. Plavajočo rezidenco, ki ima šest palub in jo poganjajo štirje motorji s po 9000 konjski silami, lahko sramežljivi lastnik neopazno zapusti kar s podmornico, ki jo Dubai nosi v svojem drobovju, ali pa v velikem slogu z na strehi čakajočim zasebnim helikopterjem.

Da je nafta čisto zares črno zlato, dokazuje dejstvo, da je kar pet največjih megajaht v lasti arabskih držav oziroma njihovih šejkov. Na morju se pusti razvajati tudi savdski kralj na krovu svoje 147 metrov dolge jahte Abdul Aziz, pri čemer ima njegov obrambni minister, na voljo nekoliko manjšo (138 metrov), a veliko modernejšo velikanko Al Salamah. Med največje se uvršča še leta 1865 zgrajeni 145-metrski parnik El Horrya, ki ga Egipt občasno uporablja za državniške sprejeme. A brez skrbi, Roman Abramovič bo ob vseh megajahtah, ki jih že ima, kmalu dokončal novo, ki bo večja od vseh arabskih, pa tudi od te na fotografiji desno zgoraj. Sun Flower javnosti neznanega lastnika je namreč s 155 metri najdaljša megajahta v zasebni lasti.

L'Hydropt?re

Hydros (voda) in pt?re (krilo). Grški besedi pomenita na videz nezdružljivo, a je Francozom, priznano največ­jim jadralnim frikom na našem planetu, uspelo tudi to. Njihov cilj: prvi prebiti magično mejo 50 vozlov, ki jih pomorščaki enačijo z zvočnim zidom v letalstvu. In to na veter! Pettonski trimaran L'Hydropt?re je idejni vodja projekta in skiper Alain Thébault s široko ekipo znanstvenikov zasnoval tako, da se pri hitrosti, večji od 12 vozlov, dvigne na posebna podvodna krila.

S tem se iz ogljikovih vlaken in titana zgrajenemu trimaranu odločilno zmanjša volumen trupa v vodi, posledično pa tudi vodni upor, ki običajnim barkam onemogoča doseganje največjih hitrosti. L'Hydropt?re je jadrnica, ki leti! Slabih 20 metrov dolga 'morska ptica', ki jo razvijajo in dograjujejo v sodelovanju z istim švicarskim inštitutom, ki skrbi za zmagovalni Alinghi, ima od lanske pomladi v lasti dva svetovna rekorda: na 500-metrskem odseku je dosegla povprečno hitrost 44,81, na razdalji morske milje pa 41,69 vozla. Največjo hitrost do sedaj so ji izmerili pri 47,6 vozla. Na veter je tako v zgodovini plulo hitreje le nekaj surferjev, pri čemer se je z 49,09 vozla morskemu 'zvočnemu zidu' lani povsem približal Francoz (kakopak!) Antoine Albeau.

Ali bo L'Hydropt?ru, ki je projekt razširil še na gradnjo večjega trimarana l'Hydropt?re Maxi, s katerim naj bi jadranje okoli sveta skrajšali na okoli neverjetnih 40 dni, letos uspelo prebiti 50 vozlov, bomo videli prav kmalu, kajti Francozi pravijo, da so pripravljeni.

Alinghi

Že res, da ima F1 svojo različico brnečih bolidov tudi na vodi, toda daleč najprestiž­nejše tekmovanje na vodi je brez dvoma America's Cup. To tekmovanje tehnološko najbolj izpopolnjenih jadrnic na svetu se je začelo pred 157 leti v zalivu pred New Yorkom, skozi vso zgodovino pa so zmagovalce častili kot bogove.

Aktualni Bog se imenuje Alinghi, največja ironija pa je, da lastnik večinoma novozelandskega moštva, na čelu katerega je novozelandski morski volk Brad Butterworth, prihaja iz dežele, ki morja sploh nima – Švice.

Alinghi, zmagovalna jadrnica lanskega America's Cupa, ki je v španski Valencii s 5 : 2 v zmagah ugnala izzivalce Emirates Team New Zealanda, je izjemen laboratorijski konstruktorski dosežek. 80-čeveljski (27,4 metra) trup jadrnice je zgrajen iz 'sendvič konstrukcije' ogljikovih vlaken in epoksija, s čimer je razporeditev teže, ki je zapovedana pri 23 tonah, optimalno osredotočena na 6,5 metra dolgi kobilici. S tem je dirkalna lepotica, ki ji med regatami na 32 metrov visok jambor 17-članska posadka brzinsko obeša do največ tri jadra, občutljiva za vsako sapico in dosega hitrost do 16 vozlov.

Zmagovalni projekt, za katerem stoji 130 članov moštva, med katerimi sta tudi dva hišna vremenoslovca, je stal dobrih 250 milijonov evrov in jih bo še več. Po izgubljeni pravdi na newyorškem sodišču – Alinghi so obsodili za nepravično spreminjanje pravil za naslednji America's Cup, ki bo leta 2009 spet v Valencii – se bosta namreč prvič v zgodovini za laskavi naslov udarila – katamarana! Alinghi proti BMW Oracle Teamu. Nov razvoj, nov dvoboj, novi junaki ... Četudi pa to ne bo prvič, da bo v dvoboju America's Cupa nastopal večtrupec (1988).

Royal Clipper

Križarjenja z megalomanskimi potniškimi ladjami so postala izjemno priljubljena oblika preživljanja počitnic, toda luksuzna plavajoča mesta imajo eno napako – hrumeče motorje. Ljubitelji največjega luksuza in popolnega stika z naravo se zato raje odločajo za križarjenje z največjo jadrnico na svetu, Royal Clipperjem.

134,8 metra dolga petjamborna (!) lepotica s kombinacijo 42 kvadratnih in trikotnih jader v skupni izmeri več kot 5200 kvadratnih metrov razvije za 5000-tonsko barko zavidljivih 17 vozlov. Ob prelomu tisočletja so jo zgradili po vzoru leta 1910 nasedle kultne nemške velikanke Preußen, ki je v tistih časih zaradi velikosti veljala za pravo plavajočo pošast.

Jadranje z Royal Clipperjem je doživetje, med katerim se okrog približno 227 petičnih potnikov suče kar 106 članov posadke, ki skrbijo, da izbrancem v treh palubnih bazenih, vrhunskih restavracijah, savni, fitnes centru in pri drugih telo in duha razvajajočih aktivnostih nikoli ni dolgčas. Luksuzna križarka podjetja Star Clippers bo po zimski plovbi po Karibih prav kmalu prečkala Atlantik in junija prikrižarila tudi na Hrvaško. Si jo boste ogledali s kozarčkom šampanjca na krovu ali pač le z družinskega čolnička s slino na ustih?

Tekst: Rok Bulc

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri