Na sledi čistokrvnemu zvoku

  • 08.10.2010

Vas zanima, zakaj tudi ustvarjalci vrhunskih glasbenih sistemov malodane sovražijo ali potihoma vsaj očitajoče obrekujejo Vivaldija, Straussa in zapuščine genijev njima podobnega kova? Verjamete, da je kulinarika z opojnim vinom na čelu popisala že marsikateri list uspeha avdiofilske zgodovine, na belini katerega bi se sicer namesto vzdihov hvale še dandanes kopičil le prah pozabe? Ne? Berite dalje.

(Foto: Matej Grošelj)

16 fotografij v galeriji

Bilo je nekoč

Pred skoraj 15 leti. Igor in Grega. Gimnazijska sotrpina, vselej zraven pri guljenju odvodov, spopadu s križarskimi vojnami, neskončnem čakanju Godota in preostalem jeklenem izobraževalnem repertoarju, vključno s kakšno zunajšolsko mladostniško cvetko. Že takrat sta po pouku vestno in naravnost z vojaško disciplino namesto v zapečkarske lokale raje zahajala v 'čudne' sobe starega dela prestolnice, ki bi prej kot v brezbrižno pubertetniško uživanje sodile v filmski scenarij temačnejšega žanra.

V sobah s kakšno preprogo, sliko in okrasnim rastlinjem se seveda ni dogajalo nič krvavega, tam so se zbirali le navdušenci nad vrhunskimi glasbenimi sistemi, ki so občudovali komponente večini neznanega imena in predvsem nedosegljivega cenovnega razreda. Avdiofili, kot te navdušence kličemo drugi, pravijo, da se v navadnih trgovinah dobi le dobro oglaševana konfekcija.

Misija

Danes. Omenjena možakarja sta sicer ubrala poklicni poti, ki nimata veliko skupnega z glasbo, a sta njuni srci kljub temu zapisani avdiofilstvu (in seveda ženama). Ko je debata ­zadnjič navrgla zamisel, da bi se za Playboyeve bralce dotaknili sledi čistokrvnega zvoka in pokukali v zaodrje kakšnega hudega igralca na avdiofilskem trgu, sta prste nemudoma uperila v Dušana, ki z Audio galerijo že vrsto let ugaja željam razvajenih ušes: »Pobarajmo njega, na zalogi ima namreč vselej kaj mamljivega!«

In res, ustrežljivi Dušan kot iz topa izstreli ime Opera Loudspeakers-Unison research. Nič hudega, če zanje do tega trenutka še nikoli niste slišali. Niste edini. Njihovi izdelki se zvečine najdejo v specializiranih trgovinah s pregrešno drago akustiko, zato ojačevalcev, zvočnikov, predvajalnikov in drugih dobrot s podpisom tega italijanskega proizvajalca ne boste našli v trumoma obiskovanih trgovskih centrih, grmadno zloženih in s kričečo tablo Akcija, ugodno! na vrhu.

Glede na dejstvo, da posamezne komponente stanejo tudi 30 in več evrskih tisočakov, celoten sistem pa celo sto, je to pravzaprav samoumevno. Toda kako ustvariti lakoto kupcev v segmentu tako visokih cen? Ozadje uspeha je lahko še kako zanimivo. Kocka je padla, Playboyeva ekipa pa vstala in se ob ranem petelinjem petju odpravila proti bližnji Benečiji.

Malarji

Pravijo, da imajo vsake oči svojega malarja. Drži, pa tudi vsaka ušesa imajo verjetno svojo stradivarko. Nekateri navijajo za toplejši, romantičen zvok brez ekscesov, drugi spet stavijo na neposredno kuliso, kjer je mogoče slišati celo najmanjši detajl. Menda vrednostne sodbe pri glasbenih sistemih padajo drugače kot v avtomobilizmu: Porscheju, denimo, tudi nevoščljivi jeziki težko kaj argumentirano oporekajo, medtem ko domala vsi izdelovalci vrhunske akustike dnevno brišejo pljunke očitanih pomanjkljivosti, ki pogosto priletijo iz ust samooklicanih strokovnjakov, umazanih z ­nestrokovnostjo.

Seveda se moramo zavedati, da je prostor, kamor določen sistem postavimo, bržkone najpomembnejši dejavnik, da ta sistem zaživi. Če najboljše komponente povežemo v bodisi premajhnem, prenapolnjenem, preveč pustem prostoru in podobnih neustreznih okoliščinah, je to približno enako, kot če bi na snežno podlago postavili dirkalnik formule 1, obut v gume brez profila – vsak z rjo prebičan yugo z ustreznimi zimskimi gumami bi ga konkretno nažgal! Veliko je odvisnega tudi od ocen avdiofilskih revij in tam Opera-Unison z referenčnimi ocenami večinoma briljira, zatopljeni v materijo testov ugotavljamo še na poti.

Klasiki

V praktičnem prevodu to pomeni, da zmore v pravih okoliščinah (in ob zaprtih očeh poslušalca) pričarati živo navzočnost orkestra ali benda, ki se trenut­no sprehaja v predvajalniku ali na gramofonu. Ko se zvoki naravno prihulijo vašim ušesom, slišite, pardon, vidite, kje natančno stoji kakšen izvajalec in kam v violino zareže taktirka loka.

Če sistemu uspe celo pri Vivaldijevih Štirih letnih časih upodobiti pravi karakter glasbenih inštrumentov, smo resnično na konju in v galopu upravičeno prehitevamo tiste, ki jih je klasična glasba v vlogi rablja vsled slabše uprizoritve dinamike inštrumentov (recimo kontrabasa in saksofona) izbrala za svoje ­žrtve – se še spomnite uvoda? Toda še vedno nas gloda vprašanje o skrivnem italijanskem receptu in na srečo že stojimo pred visoko ograjo sodobnega poslopja, kjer bi zlahka izdelovali tudi kaj bolj množičnega, odločeni, da uspemo v svojih nakanah.

Grki, nogometaša in župan

Ob pohajkovanju po tovarniških sobanah in sprehajanju oči skozi plejado delovnih pripomoč­kov neučakano iščemo krivce, ki so tlakovali pot do akustičnega uspeha. Je to pahljača znanih osebnosti, ki uživajo zvočne sadove pričujočih glasbenih sistemov? Mednje sodijo denimo glasbenika Roy Paci in Alex Britti, nogometaša Angelo di Livio, ki se je že upokojil, in dolgoletni Juventusov adut Mauro Camoranesi ter rimski župan Giovanni Alemanno.

Paci naj bi šel celo tako daleč, pravijo, da je godrnjaje jadikoval nad uborno kakovostjo snemanja svojih cedejk, ki je prišla na plan šele ob poslušanju Opera-Unisonovega sistema ... Je za uspeh kriva 20-letna praksa, ki je uspešno konsolidirala program zvočnikov (Opera) s programom drugih komponent (Unison), predvsem ojačevalcev? Sinergije sočasnega razvoja se kažejo v prednostih detajlnih nastavitev komponent glede na ultimativni cilj doseganja 'hišnega zvoka', kar naj bi bilo pri ­vrhu seznama želja kupcev.

Ko smo že ravno pri odjemalcih, med najbolj prizadevnimi so Korejci, v Evropi prednjačijo Nemci, pri vrednosti prodaje na prebivalca (per capita) pa na vrhu samevajo Grki. Če se nekoliko pošalimo: zlobneži bi utegnili kanček grškega kriznega mozaika pripisati tudi njihovim nebrzdanim hedonističnim nakupom pri Opera-Unisonu. Je v tej recepturi morda zajeta vitka proizvodnja, ki s konceptom just in time (ravno ob pravem času) učinkovito obvladuje materialne tokove, stroške in kakovost ter obenem skrbi za odsotnost odvečnih zalog?

Kaj pa če zajec najbolj zavzeto tiči v grmu kakovostnih dobaviteljev nekaterih vitalnih delov (lesena ohišja, raznovrstno muransko okrasno steklo za ojačevalce, membrane, cevi in podobno), s katerimi pri Opera-Unisonu uspešno ohranjajo razmeroma maj­hno število zaposlenih (20), kar je v prid nadzoru, odzivnosti in ne nazad­nje nižjim stroškom? Ali pa v pregovorno prefinjenem italijanskem občutku za oblikovanje?

In spet, koliko črnila v recepturi je žrtvovanega ljubezni do ročnega dela in detajlov, ki na primer pri 130-kilogramskih in 30 tisoč evrov vrednih zvočnikih opera caruso terja 40 delovnih dni za izdelavo (opravi jo en sam človek) in še nekaj dodatnih za preizkušanje?

Pa imena, navsezadnje ob nazivu Opera kot ponos tradicije vselej stoji ime kakšnega slavnega izvajalca, denimo Enrica Carusa, Marie Callas, Renate Tebaldi, Luciana Pavarottija in drugih? Odgovor je vse našteto, a pravi okus našemu koktajlu da šele človeška sestavina, natančneje: znanje in najmanj enakovredno še življenjski slog glavnih ustvarjalcev.

Ljubezen

Proizvodnja ni klinično sterilna in se to niti ne trudi biti. V prostorih namreč vlada krea­tivni nemir, s katerim zaposleni izražajo svojo ustvarjalno žilico. Sproščenost je čutiti že na njihovih zanosa polnih obrazih in prepoznati v lahkotnem gibanju, ki je bliže plesu zadovoljstva nad ustvarjenim kot fizičnemu premikanju med delovnimi opravili.

Te 'bolezni' so se očitno nalezli od vodilnih mož podjetja, ustanoviteljev Giovannija Naste in njegovega soimenjaka Sachettija, Nastinega sina Bartolomea, ki skrbi za tuje trge, in večnega iskalca čistokrvnega zvoka, bradatega Maria Bona. Medtem ko Sachetti kot glavni konstruktor Unisonove ponudbene palete predano razmišlja o tehničnih rešit­vah, Bon nastopa kot kakšen umetnik, ki človeka s šalami obročno spravlja v krohot, Nastovi pa so sploh zabavni modeli posebnega razreda.

Živijo, kar delajo, in živijo od tega, kar delajo. Čeprav zaslužijo veliko, denar ni glavni motiv njihovega ustvarjanja akustične naslade. Kriv je način življenja, ki delo interpretira skozi užitek, tega pa definira hedonizem strastne kulinarike in vrhunskih vin. In že smo pri drugem delu uvoda. Ljubezen (do ustvarjanja) gre brez dvoma skozi želodec.

Pa najsi bodo to tradicionalna obedovanja v nekaj minut oddaljeni družinski restavraciji San Martino z vrhunskimi ribjimi hodi, kjer vam someljerka (in lastnica) Michela postreže z 800-evrsko steklenico recioto della valpolicella iz leta 1988, sicer sladkim in bogatim vinom rimske aristokracije, ali pa kar vinska klet sredi skladišča Opera-Unisona, Giovannijevo dolgoletno svetišče, kamor je ujel marsikatero vino, ki ga še tamkajšnje priznane gostilne ne morejo več dobiti.

VIP

»Kako,« se boste vprašali? Povsem enostavno: 'dilerji' so kuharski asi z več Michelinovimi zvezdicami, ki imajo v svoji lasti (doma ali v restavracijah) seveda Giovannijevo 'feršterkerijo'. Na enak način je v njegovo pisarno zašel tudi podpisani dres milanskega Interja, ekipe nerazzurrov, ki so pod Mourinhovo taktirko letos pokorili nogometno Evropo (in domače loge).

Brkati in vselej razpoloženi dottore je za uživaško vzdušje poskrbel tudi tik ob sejni sobi, kamor je postavil priročni bar, kjer po sestankih osebno poskrbi za kot papir tenko narezane slastne rezine domačega pršuta in opojno žlahtno kapljico. Čisti užitek, podobno kot poslušanje njihovega referen­čnega sistema! In tako dan za dnem ...

Matej Grošelj

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri