Na podstrešju sveta

  • 26.09.2007

Še pred nekaj leti je Tadžikistan veljal za grozeče 'no-go' območje, saj se je tam zaradi posledic državljanske vojne in bližnjega razgrajanja v Afganistanu banditom in uličnim tolpam kar mešalo od ponorelih testosteronov. Nočni sprehod po Dušanbeju je pomenil zavestno rinjenje v težave, nekje na meji ekstremnega športa in samomora

s skoraj zagotovljenim nefotogeničnim koncem.

(Foto: Aleš Bravničar)

8 fotografij v galeriji

»Letos je naše gospodarstvo doseglo stabilizacijo,« je ponosno rekel taksist, ki naju je pobral na uzbeško-tadžiškem mejnem prehodu Bratstva. Stabilizacija … Beseda, ki je nisem slišal že vsaj 15 let! Tadžikistan prihaja v tisto razburljivo obdobje, v katerem je bila Slovenija v burnih letih pred osamosvojitvijo.

Obubožana, oropana in duševno razrvana po mračnih letih državljanske vojne ostaja ta najmanjša srednjeazijska republika, katere polovica ozemlja presega 3000 metrov nadmorske višine, turistično nerazvita, gospodarsko šibka in še vedno grobo razdeljena na leninabadovce in kuljabce, turške Uzbeke s severa in Perzijce z juga.

Ti so se v tej edini perzijski državi bivše Sovjetske zveze, umetno začrtani leta 1929 po odredbi tovariša Stalina, po osamosvojitvi pred 16 leti močno udarili med seboj in zanetili pet let trajajočo državljansko vojno, ki je zahtevala 60 tisoč življenj in več kot pol milijona beguncev, od tega jih je 58 tisoč odšlo v Afganistan (nekako z dežja pod kap).

Ekologija malo drugače

Pogledal sem iz taksija. Dimniki rjavečih Aluminijskih zavodov pri Tursunzadeju so neumorno puhali absurdne količine črnega, gostega dima. »Evo ti prve ekološke fabrike pri nas – ves dim odpihne v Uzbekistan!« je s širokim nasmeškom, polnim zlatih zob, pripomnil taksist, ki je bil kot popolna sovjetska verzija Leeja Van Cleefa. Manjkale so mu le ostroge in njegova volga, model '68, bi lahko skupaj z njim odškripala naravnost na prizorišče kakega poceni špageti vesterna v italijansko-ruski produkciji!

Svoj podlasičji obraz je skremžil vsakič, ko sem z zarošenimi očmi zavzdihnil nad to ali ono propadajočo relikvijo železnega sovjetskega režima. Kdo pa ne bi bil ganjen, ko bi ves majhen in nepomemben drvel mimo monumentalnih portalov pred opustošenimi kolhozi z nostalgičnimi imeni Rabot, Komuna, Leninizem in Moskva, ki se sporadično kitijo s kipi Vladimirja Iliča Uljanova?! Prosim vas …

Še pred nekaj leti je veljal Tadžikistan za grozeče 'no-go' območ­je, saj se je tam zaradi posledic državljanske vojne in bližnjega razgrajanja v Afganistanu banditom in uličnim tolpam kar mešalo od ponorelih testosteronov. Nočni sprehod po Dušanbeju je pomenil zavestno rinjenje v težave, nekje na meji ekstremnega športa in samomora s skoraj zagotovljenim nefotogeničnim koncem.

Celo domačini so s trojnimi ključavnicami petkrat zaklepali svoja vrata in si niso upali po sončnem zahodu pomoliti niti nosu na ulico. Tudi nedolžno blodenje po južnem delu dežele, še zlasti po ozemlju brezvladja ob pamirski meji z Afganistanom, se je za redke pogumne in osamljene avanturiste končalo klavrno – tu in tam so se vrnili k svojim objokanim materam v horizontali, z nogami naprej.

Narkomafija si res ni želela elana polnih Švicarjev in bogatih ameriških očkovih sinčkov, ki bi vtikali svoj turistični fotoaparat v njihov dragoceni mak in opij. V Pamir, pozabljeni gorski plato badakšanskega gorovja, kjer stoji famozna elektrificirana bodeča žica, ki je količila tamponsko cono nekdanje rusko-kitajske meje, svojčas najbolj varovanega območja sovjetskega socialističnega imperija, je smela vstopati le vojska.

Postsoc skušnjave

Hja, danes je seveda vse drugače. V Dušanbeju vlada blažen mir in lokali na ulicah končno brenčijo pozno v noč, ceste so spet var­ne in Pamir (bolj znan kot Gornje­badakšanska avtonomna oblast ali GBAO) je odprl svoja vrata kot panoramska izletniška točka na poti v Kirgizijo (čeprav zanj neuničljivi pastorji režima še vedno zahtevajo 'propusk', poštempljan od MNZ in registriran pri OVIR).

A veste, kako težko se je upreti skušnjavi, da se na več kot 700 kilometrov dolgi poti čez fantastično, Tibetu podobno gorsko verigo ne bi poscal skozi tisto žico na kitajsko stran? Še pred desetimi leti bi te za kaj takega brez pomis­leka na mestu ustrelili, danes pa tam ni nikogar. Nikogar!

No ja, tu in tam se pripelje mimo kak tovornjak, ki najverjetneje tihotapi kakšno prepovedano substanco iz Afganistana, ampak s tem se bojda ukvarja kontrola SND daleč daleč proč. Tadžiški omnipotentni predsednik Imomali Rahmonov, bivši upravnik kolhoza v Kuljabu, je predlani skrušeno priznal, da mu čez južno mejo v državo vsak dan 'uide' vsaj tona opija, najbolj priljubljenega izvoznega artikla Afganistana, od koder tako ali drugače prikaplja surovi material za produkcijo vsaj polovice svetovnega heroina. Pamirska avtocesta, izklesana z znojem udarniških brigad, je zato ena najpomembnejših tihotapskih magistral na svetu.

»Džejms Bond, eh?«

Polete v Gornjebadakšansko avtonomno oblast (GBAO) so dan za dnem odpovedovali zaradi slabega vremena (in ti leti so že v lepem vremenu veljali za najnevarnejše v bivši Sovjetski zvezi, piloti so zanje dobivali poseben dodatek za veliko tveganje, ker je letalo ves čas vijugalo po ozki soteski!), tako da je vsakodnevno čakanje pred televizijo z najbolj svežimi filmi na piratskih devedejih postajalo že utrujajoče.

S tadžiškim kolegom Zafarjem, ki vodi svojevrstno turistično agencijo, sva jo mahnila na afganistansko ambasado, ki je stala le dve hiši naprej od njegove pisarnice, da mi je napisal 'priglašenje' za dvig afganistanskega vizuma. Naslednji dan sem z zelenim pečatom v potnem listu in prepustnico za Gornji Badakšan sedel v lado in jo mahnil na jug, kjer so me ob petih popoldne z zadnjo ladjico prepeljali čez reko Pjandž v Afganistan. In to po isti poti, ki jo je Valentin Areh še ne tako davno v svoji knjigi opisoval kot smrtno nevarno.

V Pamir je bilo treba priti za vsako ceno, pa čeprav po mnogo daljši poti. Afganistanski carinik je z najširšim nasmeškom, kar jih je premogel, pretovoril šest kartonov ilegalne tadžiške vodke v svojega terenca in me odpeljal v Kunduz. Od tam sem ob divjem žuranju s fanti iz UNAMA precijazil ves severovzhod Afganistana, od Badakšana pa do praga vakhanskega koridorja, in skoraj obtičal v mrtvem kotu, ko so mi lokalni policisti razložili, da je mejni prehod v Iškašimu odprt le za humanitarne konvoje.

Abdulali Šariz, ki je čez nekaj dni na srečo ravno vodil tak konvoj čez posušeno strugo v Tadžikistan (in me vzel s seboj za pičlih 20 dolarjev), dela za fundacijo Aga Kana, ki pomaga Pamircem z mikrokrediti. »Afganistanci so narod delav­nih ljudi, vzamejo kredit in odprejo svoj mali biznis na bazarju. Tadžiki v GBAO pa so bili desetletja navajeni lenariti v zlatih časih socializma, ko je pomoč prihajala iz Moskve.

Njihova prevzgoja bo dolgo trajala. Bojim se, da bo po prenehanju humanitarne pomoči sledila katastrofa.« Ja, težko je razložiti ljudem, ki so nekoč dobili stanovanje in novo volgo, če so imeli več kot 15 otrok, da je treba pljuniti v roke in zavihati rokave. Ruski carinik je medtem temeljito pregledoval moj fotoaparat in mi vrnil potni list s cinično pripombo: »Džejms Bond, eh?«

KGB na podstrešju

Khorog je deloval kot strogo varovano območje v od boga pozab­ljenem delu dežele. Bodeča žica, vojska, razpadajoči bloki, zarjaveli tanki in verižno kadeči policisti s prevelikimi kapami so bili edina civilizacijska kulisa tega nekdanjega socialističnega paradiža. Okrog in okrog pa fenomenalna pokrajina s še bolj fantastičnimi razgledi na eno najlepših gorovij na svetu. Kdor je bil na Tibetu, bo razumel.

In če Tibetu pravijo streha sveta, je Pamir nedvomno podstrešje. Umazano, divje, birokratsko podstrešje. Obvezno sem se moral registrirati pri KGB (!), potem pa me je kar sam sin šefa policije odpeljal k stricu v Murgab po spektakularni pamirski avtocesti, ki se počasi vzpenja do štirih tisočakov. Od tam je bilo do kirgiške meje le nekaj sto kilometrov, a imelo me je, da ne bi nikoli odšel. To je bil v še zadnje atome izolacije zavit ostanek svilne ceste, ki je za vedno izginjala za ovinki pred mojimi očmi.

Tekst: Aleš Bravničar

Foto: Aleš Bravničar

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri