Na krilih konjskih moci

  • 07.03.2017

Konjeništvo je poleg jadranja in golfa eden najprestižnejših športov na svetu. V njem se obračajo nepredstavljive vsote denarja, v njem se udejstvujejo najbolj znane in vplivne osebnosti, konjske nožice pa so zavarovane na milijonske zneske. To je tudi edina olimpijska disciplina, v kateri se za premoč bojujeta oba spola hkrati.

(Foto: profimedia)

Kratka Zgodovina

Preden se na kratko, kolikor nam pač dopuš­čajo strani te revije, posvetimo lepoti in eleganci, harmoniji ter prestižu in adrenalinu ter tudi problematiki tega športa, moramo kakšno rečia tudi o glavnem igralcu oziroma igralki, torej o gospodu žrebcu oziroma gospe kobili.

Na podlagi fosilnih najdb znanstveniki pravijo, da se je konj na tem planetu pojavil pred štirimi milijoni let v Severni Ameriki, od koder se je pred dvema do tremi milijoni let, predvidoma prek Beringovega kopenskega mosta, razširil v Evrazijo in zatem tudi Afriko. Usoda je hotela, da je potem v svoji domovini Ameriki izumrl pred 13.000 do 11.000 leti in da se je tja spet vrnil po letu 1492 s Krištofom Kolumbom in njegovimi konkvistadorji. Torej so divji konji, ki so vse do danes preživeli na območju Velikih ravnic (Great Plains), potomci pobeglih udomačenih konj, in ne izvorni divji konji, ki so izumrli konec pleistocena. Evrazijski divji konj, ki je živel na območ­ju Evrope in Azije, tarpan in konj przewalski, pa je pred stotimi izginil iz svojega naravnega habitata v Mongoliji in severni Kitajski, v ujetniš­tvu pa jih je izredno malo preživelo drugo svetovno vojno. A jim jih uspelo ohraniti in v devetdesetih letih 20. stoletja so jih spet začeli spuščati v mongolsko divjino. Danes živijo tudi v nekaj naravnih rezervatih, od katerih so zanje največji v Franciji, Uzbe­kistanu, Ukrajini in na Madžarskem. Zgodovinarji predvidevajo, da si je človek konja podredil okoli leta 4000 pred našim štet­jem. Na podlagi izkopanin, predvsem zobovja, ki se zaradi nošenja brzde oblikuje drugače, naj bi takrat na območju reke Dneper, danes mejne reke med Ukrajino in Belorusijo, jezdili žrebce in jih upo­rab­jali kot vlečno silo. Da, ta plemenita žival je imela veliko vlogo tako pri razvoju človeka, kmetijstvu, prevozu in trgovini, kot tudi pri medsebojnem uničevanju, se pravi vojskovanju. O slednjem pričajo številni kipi in slike slavnih vojskovodij, pri čemer se v tej reviji malo za šalo in nekoliko zares vprašamo, ali so bili vsi slavni vodje tako majhne rasti kot Napoleon Bonaparte, da so hoteli delovati večji, ali pa so imeli neizmeren ego, ki se je hotel povzpeti še više. No, kakor že koli, Napoleon se je v sedlu počutil tako dobro, da ga tudi ponoči ni zamenjal za bolj udobno ležišče. Mimogrede, ko boste v Londonu, ne spreglejte zelo zabavnega kipa Erazma Rotterdamskega (1466–1536) na strehi londons­ke galerije Whitechapel, saj ritensko sedi na konju in bere svoje najbolj znano satirično delo Hvalnica norosti, ki ga je napisal na konjskem hrbtu med Italijo in Anglijo.

Danes so konji kot delovna živinčeta in prevoz­no sredstvo še vedno nepogrešljivi v 'nerazvitih' deželah in številnih gorskih predelih, na primer na Tibetu, v tako imenovanem razvitem svetu pa jih vzgajamo predvsem ljubiteljsko, zato lahko rečemo, da so velikokrat malo večji hišni ljubljenčki ali športni rekvizit za doseganje rezultatov. Postali so tudi nepogrešljivi partnerji policije, tudi slovenske. Zelo koristno pa te plemenite živali uporabljajo kot terapevtsko pomoč pri otrocih s posebnimi potrebami, s čimer jim dokazano izboljšujejo zdravje, krepijo duha in čustveni razvoj.

O tekmovalnih konjih

Pasemsko so se v zgodovini vrhunskega športa najbolj izkazali visoki toplokrvni konji (v vihru višji od 163 centimetrov), nemškega (oldenbruškega ali hanovrskega), nizozemskega ali francoskega pedigreja. Mednje se lahko vmeša še kakšna pasma, saj je tudi najboljšim strokovnjakom težko vnaprej določiti bodočega mednarodno priznanega športnika. Spol ni pokazatelj, vsote, ki jih odštejejo za njih, pa so zelo različne. Za nekaj pičlih evrskih tisočakov vas v hlevu pričaka povsem povprečno bitje, za najboljše pa je treba odriniti tudi nekaj milijonov. Pred leti so na dražbi prodali najdražjega konja na svetu do zdaj, dresurnega mojstra Totilasa, in sicer za 15 milijonov evrov. Zneski, o katerih lahko v Sloveniji le sanjamo, se na tujem obračajo vsakodnevno, je pa res, da za vrhunske jahače/jahačice štetje novcev v te namene skrbijo sponzorji. Lastniki konj torej niso jahači, temveč finančni mogotci. Zato ni nič kaj presenetljivo, da so tudi tukaj precej vpleteni razni šejki, princi in drugi naftni mogotci iz arabskega sveta. Zanje je zgolj strošek letalskega prevoza enega konja na tekmo, za katerega letalske družbe zahtevajo več kot 30 tisoč ameriških zelencev, drobiž.

O konjeniških velesilah

Danes konjeniški šport združuje osem glavnih disciplin: dresuro, endurance, eventing, reining, preskakovanje ovir, voltižiranje, galopske dirke in rodeo, le tri od njih, dre­sura, eventing in preskakovanje ovir, pa so uradne olimpijske discipline. Na olimpijskih igrah se konji ekipno in posamično bojujejo za medalje od začetka 20. stoletja, od polet­nih olimpijskih iger leta 1900 v Parizu. Tekme potekajo po pravilih Mednarodne konjeniške zveze (FEI) – jahač/jahačica mora imeti najmanj 16 let, konj sedem, opravljena morata biti splošen zdravniški pregled in doping kontrola. Po številu osvojenih medalj s 46 odličji v vseh disciplinah vodi Nemčija, sledita Švedska in Francija. Da, Velike Britanije ni med prvimi tremi, Nemčija je tudi v konjeništvu velesila.

V Sloveniji skrbi za razvoj konjeništva in tekmovanja Konjeniška zveza Slovenije, in sicer tako za usposabljanje novih kad­rov, inštruktorjev kot za same discipline: preskakovanje ovir, dresurno jahanje, vož­njo vpreg, endurance, eventing in reining. Njena skrb so vsi potrebni pravilniki, tudi prevedeni pravilniki FEI za preskakovanje ovir, dresurno jahanje in vožnjo vpreg, ki so dosegljivi na njeni spletni strani www.konjzveza.org.

O padcih in poškodbah

Če zanemarimo pokrita prizorišča in jahalnice, konjeništvo ni dvoranski šport in poteka tudi v slabih vremenskih razmerah. Jezdeci morajo biti vzdržljivi športniki, kar potrjuje tudi pregovor neznanega izvora, ki pravi, da jahač postane tisti, ki iz sedla pristane na trdih tleh vsaj desetkrat. Če se ozremo na statistiko poškodb v konjeništvu, je padcev vse prej kot zanemarljivo malo. Nedavna nemška študija je pokazala, da je tveganje za poškodbo pri jahanju kar devetkrat večje kot pri vožnji kolesa, vendar spet manj kot pri dirkanju z motociklom. V Združenih državah Amerike, kjer najbolj zvesto beležijo vse, kar se beležiti da, vsako leto obišče urgentni oddelek kakšnih 50 tisoč jahačev, tako rekreativnih kot profesionalnih. Eden od petih jahačev pa se v profesionalni karieri resno poškoduje, zato se konjeništva sloves enega najbolj nevarnih športov ni prijel brez razloga. Smrtne poškodbe zaradi padca s konja so ovekovečili v kultnih filmih, na primer v V vrtincu, kjer se najprej pri skoku čez ograjo smrtno ponesreči Gerald O'Hara, oče glavne junakinje Scarlett, nato pa pri preskakovanju ovir še njena hči Bonnie. Nič manj kulten ni film Šepetati konjem, ki ga prav tako zaznamuje usodni padec s konja. Da, na konju se je včasih obdržati prava mojstrovina, zlasti v polnem galopu, ko znaša hitrost tudi do 65 kilometrov na uro. Zaščitna čelada je zato obvezni del opreme, ne glede na to, ali ste profesionalec ali zgolj rekreativen jahač.

O adrenalinu nad zemljo

Daleč največ adrenalina požene po žilah tako tekmovalcem kot gledalcem preskakovanje ovir, ki v konkurenci svetovne elite dodobra presežejo povprečno velikega človeka. Gre za disciplino, ki jo v angleščini imenujejo show jumping, njeni začetki pa segajo v 18. stoletje na angleško podeželje. Razvila se je iz tradicionalnega lova na lisice, ki so ga na Škotskem prepovedali leta 2002, v Angliji in Walesu pa leta 2005, čeprav so določene oblike lova z lov­skimi psi še zakonsko dovoljene. V številnih drugih državah, kot so Avstralija, Irska, ZDA in Francija, ga prirejajo še danes. Zdolgočasena gospoda se pač mora z nečim zabavati, kajneda. No, prava tekmovanja v preskakovanju ovir so se uveljavila v dvajsetih letih minulega stoletja.

Disciplina temelji na zmogljivosti konja in jahača, da v pravilnem zaporedju (parkur v konjeniškem jeziku) preskočijo določeno število višinskih in širinskih ovir brez kazenskih točk – te dobi zaradi prekoračenega časa, podrtih drogov, neposlušnosti, padca ... Zato mora jahač poleg znanja in izkušenj sedeti na štirinožnem partnerju, rojenem pogumnem atletu, ki si zmage želi prav toliko kot tisti v sedlu.

Vzgajanje konjev za vrhunski šport se začne z resnim delom že v njihovi mladosti, pri treh ali štirih letih, vse do osmega ali devetega leta, ko so pripravljeni za mednarodne kategorije in grand prix. Za konje pri tem skrbijo tako, kot skrbijo za kakšne pro­fesionalne tekače na dolge proge. »Predstavljajte si, da pod okrilje vzamete gimnazijskega košarkarja in ga želite oblikovati v bodočega zmagovalca lige NBA,« je o tem dejal John Madden, trener in vzreditelj tekmovalnih konj v New Yorku, čigar žena Beezie je sedma najboljša jahačica na svetu. To pomeni posebno prehrano, osebnega skrb­nika, kovača, kiropraktika in še bi lahko naštevali. Med njimi najdemo tudi konjskega psihologa. Je pa res, da se je kakovost tekmovalnih konj do danes bistveno spremenila. »Pred leti nas je zanimalo le to, ali konj zna skakati. In če je znal, smo mu dali prilož­nost,« je povedal trikratni dobitnik olimpijske medalje, Kanadčan Eric Lamaze. Ben Maher, trenutno eden najboljših jahačev na svetu, je dodal: »Biti morajo močni, agilni in zelo pazljivi. Prostor za napake je tako majhen, da ob podrti oviri v devetih primerih od desetih izgubiš možnosti za zmago.« V sedemdesetih letih 20. stoletja so namreč težke drogove in opečnate zidove zamenjali z lažjimi, višjimi in bolj krhkimi izvedbami in za njihovo podrtje je dovolj že najmanjši dotik s kopitom. Maher pojas­njuje: »Konje je bilo treba prilagoditi parkurjem [točno določeno zaporedje omejenega števila ovir, ki ga je treba odjahati v določenem tempu], ki so z leti postajali čedalje težavnejši.« S takšnimi spremembami nedvomno želijo zvišati nivo in povečati zanimivost tekmovanj, hkrati pa z njimi povzročajo negativne posledice, zlasti za same konje.

Global Champions Tour

Galopske dirke v Dubaju so v konjeniškem svetu zelo priznane, a še prestižnejši je Longines Global Champions Tour, sklop tekmovanj z desetletno tradicijo, ki na svoja prizorišča vsako leto povabi 30 najboljših jahačev na svetu. Tekmovanje so na pobudo nekdanjega olimpijskega zmagovalca Jana Topsa ustanovili leta 2006. Na televizijskem programu Eurosport ste si lahko v letu 2016 od aprila do novembra 15-krat ogledali boje med olimpijskimi in svetovnimi prvaki za ultimativni naslov prvaka, ki so potekali tudi v Miamiju, Šanghaju, Ciudadu de Mexicu, Cannesu, Dunaju in Rimu ter se na prvo novembrsko nedeljo končali v Dohi, kjer je z dvakratno zmago slavil Šved Rolf-Göran Bengtsson in osvojil Longines Global Champions Tour Grand Prix 2016. Kot priča že samo ime prestižnega tekmovanja, je glavni sponzor urarska znamka Longines, ki tekmovalcem za nagrado nameni več sto tisočakov evrov. Svoj sponzorski delež prispevajo tudi Massimo Dutti, Gucci, BMW in Audi, v tekmovalnih vrstah pa so tudi dekleta bogatih očetov: Athina Onasis, Georgina Bloomberg, Jessica Springsteen, Sofia Abramovič in Jennifer Gates. Konjeništvo je pač (tudi) svet prestiža.

TEKST Neja Drozg
FOTO Profimedia, Shutterstock

Sorodni članki

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri