Moški v svetu emancipiranih žensk: Nam ženske jemljejo moškost?

  • 05.02.2019

Pri svojem delu svetujem tako posameznikom kot podjetjem in pri tem se srečujem tudi s pojmom emancipacija žensk in z moškim strahom pred njim. Toda ne pri svojem delu ne med prebiranjem strokovne in laične literature nisem našel smiselne povezave med strahom moških in emancipacijo ženske. Nikoli namreč nisem uvidel in nikjer niti z besedo ni zapisano, da z emancipacijo moški kaj izgubimo. Je možno, da nas je strah le zato, ker nimamo blage veze, česa nas je strah?

(Foto: Profimedia)

Kot osebnostnemu svetovalcu oziroma coachu mi je zanimivo spremljati ženske in moške pogovore o vlogah enega ali drugega spola. Še posebej, ko tema nanese na emancipacijo. Kot smo že navajeni iz drugih moško-ženskih situacij, tudi tukaj redko obstaja strinjanje glede negativnega ali pozitivnega predznaka emancipirane ženske. Večinoma gre za subjektivna mnenja posameznikov in skupni imenovalec bi lahko bil, da ženske redko, moški pa sploh ne poznamo in še manj razumemo vrednote emancipirane ženske. Neredko gre za odziv na nekaj, kar ne poznamo, ne razumemo, smo pa slišali od kolega, ki ima brata med sodelavci, ki so prebrali na spletu, da je baje to nekaj groznega in da zaradi tega moški ne bodo več moški.

Zdravilo za strah je informacija

Naši možgani potrebujejo smisel neke informacije, da jo lahko umestijo v kontekst dojemanja resničnosti. Za to, da razumemo motivacijo žensk za emancipiranje, moramo razumeti, kaj emancipacija kot pojem sploh je.

Kadar ljudje na splošno, v našem primeru smo to moški, o nečem nimamo informacij, jih zberemo iz virov, ki so nam na voljo. Se pravi od drugih moških. Ali pa prevzamemo prepričanja socialnega ter kulturnega okolja in naredimo svoje zaključke, ki so kdaj (pogosto) tudi napačni. Že poljudno raziskovanje nam da povsem drugačno sliko. Naključno izbrani pogosti zadetki na najbolj priljubljenem brskalniku po svetovnem spletu ponudijo precej jasen opis termina emancipacija in z emancipacijo povezanih pojmov. Emancipacija pomeni pridobitev enakopravnega položaja, pridobitev enakopravnega položaja žensk z moškimi; emancipiranka je ženska, ki si prizadeva za žensko emancipacijo. In po SSKJ pomeni emancipirati se pridobiti si enakovreden položaj. Poglejmo še, kako angleška Wikipedija definira feminizem: to je nabor ideologij, političnih in socialnih gibanj s ciljem doseči enakost med spoloma v izobraževalnem, političnem, ekonomskem in socialnem okolju.

Šele ko razumemo emancipacijo in njen pomen za žensko, se lahko kot moški umestimo v svet emancipiranih žensk. Verjamem pa, celo prepričan sem, da bo pri številnih moških nabor negativnih občutkov (nelagodje, strah, odpor itd.) razpadel, ko bodo razumeli, kaj emancipacija sploh je. Hkrati se bo odprlo povsem novo polje emancipacije – moške. Izvor besede emancipacija namreč izhaja iz latinščine in ima nekaj zanimivih pomenov, med drugim tudi tega, da gre za osvobajanje sina od starševske avtoritete. Torej se je pomen emancipacije skozi zgodovino spreminjal, v vseh oblikah pa v samem bistvu ne gre za nič drugega, kot za to, da se človek na eni strani osvobodi omejujočih okvirjev in povezano z osvoboditvijo zaživi življenje v svoji polnosti in najde sebi primeren način delovanja v svetu.

Emancipacija je naravna evolucija in je posledica preveč togih okvirov, ki nas omejujejo na različnih področjih v življenju. Je dejstvo ali proces osvoboditve izpod pravnih, socialnih ali političnih omejitev. Smo se mogoče moški tudi kdaj osvobajali okvirov? Neštetokrat, le da po moško temu rečemo upor. Za ženske kot pregovorno bolj nežna bitja pa rečemo, da so se emancipirale, ker »kaj si bodo pa drugi mislili o meni, če se moja ženska upira«. Naj se emancipira, to se lepše sliši, pa še nihče ne razume.

Osvobajanje okvirov

Zame ima beseda emancipirana ženska nevtralen predznak preprosto zato, ker ne sodim, ali je to v redu ali ne, ampak ker to odločitev prepuščam ženski. Njeno telo, razum, energija, duhovnost so le njeno in nihče se je ne more in ne sme lastiti.

Ženska je v redu takšna, kot je. Ne ocenjujem jo, torej kdo in kakšna je, temveč merim najino ujemanje v različnih kontekstih življenja, na primer organizacijsko (nadrejena, sodelavka, podrejena) in zasebno (žena, partnerka, prijateljica, znanka, ljubimka, mati ipd.). Kadar se z žensko ujamem, v redu, če ne, je pa tudi v redu. Iluzorno bi bilo pričakovati, da morajo biti vsi odnosi odlični, bi bilo pa idealno. In ta cilj je teoretično možno doseči tako, da najprej poskrbimo za potrebe druge osebe, druga oseba pa poskrbi za naše potrebe. V resnici pa je žal najpogosteje tako, da najprej želimo, da drugi zadovoljijo naše potrebe in šele nato mi poskrbimo za potrebe drugih. Posledica so konflikti in adijo, odnosi.

Pričakovanje in strah, da se morajo moški podrediti emancipiranim ženskam, je mit, ki je nastal zaradi napačnega razumevanja konteksta in je namenjen vzdrževanju moške pasivnosti. Emancipirana ženska ne pomeni, da zavrača moške kot take, ampak da v življenju izživi svojo bit. Da izživi svoja čustvovanja, razmišljanja in delovanja. Da je ženska, mati, hčerka, partnerka na tak način, kot želi biti sama, ne v okvirih pričakovanj, prepričanj, pogovorov, pregovorov, vzgoje iz nekih preteklih obdobij ter tlačenj v okvire omejenih vlog (gospodinja, mati, da je tiho, itd.). Če pa že, pa naj bo to zato, ker se je sama odločila in ji je takšna vloga in način delovanja ustrezen. Na drugi strani moški, ki se ujame z žensko, ni podrejen, ampak prožen, prilagodljiv v svojem delovanju.

Da se je emancipacija zgodila in se dogaja, je razumljivo. Še nikoli v zgodovini človek ni imel možnosti, da dobi toliko informacij v tako kratkem času. Psihologija, sociologija, antropologija, razumevanje delovanja človeka, nevroznanost, filozofija, so se v zadnjih 50 letih razvijale s svetlobno hitrostjo in še nikoli nismo imeli na voljo tako podroben vpogled v delovanje ljudi obeh spolov. Emancipacija je posledica in ena izmed sprememb v načinu sobivanja žensk in moških. Boj moških proti temu je obsojen na neuspeh, posledica neuspeha pa so predvsem lastno nezadovoljstvo, nemoč, razočaranje, jeza in iskanje krivca v drugih, da naštejem le nekaj možnih odzivov. Spremembe so in bodo. Pogosto slišimo, da so spremembe stalnica. Še več, spremembe so lastnost in vse, od kamna v reki do vedenja, se spreminja. Ženske so to že dojele in to, da so se rešile okovov podrejenosti in prilagajanja, ni nič drugega kot ena izmed sprememb.

Kaj pa moški? Če so spremembe lastnost in se vse spreminja, se tudi mi lahko spremenimo in dejansko se spreminjamo. Žal je ta sprememba pogosto neprimerna, napačna in kontraproduktivna, je pa precej logična, ker drugače (še) ne znamo.

V preteklosti je bil moški tisti, ki je dajal strukturo v odnosu do ženske, se pravi avtoriteta, vodja oziroma psihološko starš, in je pričakoval, da bo ženska podrejena, sledilka oziroma psihološko otrok. Z zgoraj omenjenimi spremembami ženska kar naenkrat ni več v psihološko podrejeni vlogi, ampak se je odločila, da odvrže okove in omejitve, in začne živeti svoj bit. Neprimeren odziv moških na to je, da padejo v nemoč, misleč, da zdaj ženska komandira. Nemoč je podrejenost, in ko ženska začuti podrejenost, sama prevzame vlogo avtoritete in začne vrivati svojo strukturo, kar moškega le še bolj potisne v nemoč. Vloge se zamenjajo. Drugi neprimeren odziv moških je, da se temu osvobajanju uprejo in sprožijo konflikt. Ta konflikt je lahko javen in ga prepoznamo iz medijev, pogovorov, ko moški zavedno in nezavedno tlačijo ženske v formalno zastarele okvire, ali pa zaseben, v okviru bolj ali manj zaprtega družinskega sistema.

Kljub temu da se nam kdaj utrne kakšna taka misel, moški brez žensk ne moremo in ženske ne morejo brez nas. Obsojeni, ne, to ni primerna beseda, povezani smo, da sobivamo. Edini učinkovit način življenja z ženskami je, da se tudi moški osvobodimo okovov in se emancipiramo. A ne od žensk, temveč od svojih mater! Emancipacija izhaja iz latinskega izraza emanciparus in pomeni tudi, da se moški osvobodi staršev, psihološko predvsem matere.

Peter Pan

Ko sem se z urednikom te revije pogovarjal o strukturi in vsebini teme moški v svetu emancipiranih žensk, je bilo vprašanje, kaj naj moški naredi, da bo v svetu žensk spet funkcioniral. Moj odgovor je bil spontan in preprost: moški naj se loči od svoje matere.

V SSKJ je pod besedo emancipiranka navedeno, da je to ženska, ki si prizadeva za enakopraven položaj. To razumem in sprejmem za njeno širšo in socialno vlogo v gospodarstvu, politiki in še kje, težko pa se s tem strinjam pri njeni ožji, socialni, družinski vlogi. Ko opazujemo navzven, vsebinsko, res opazimo, da je pogosto še vedno tako, da ženska dela, pobere otroka, skuha kosilo, pospravi ostanke, poskrbi za otroke in jih da spat, poskrbi za moškega in utrujena zaspi. Tudi pregovor pravi, da žena podpira tri vogale hiše. Psihološko gledano pa je v resnici moški odvisen od ženske oziroma žene, saj bi bil v situacijah, v katerih ženska briljira, popolnoma izgubljen in nemočen.

Povprečno zastarelo pričakovanje o vlogah moških in žensk je nekje v smeri, da je ženska gospodinja, da skrbi za dom, kuha, rodi in vzgaja otroke, seksa, ko moškemu paše, pusti moškega, da gre v gostilno, ga neguje, ko je utrujen po delu, pusti pri miru itd. Moški od ženske dejansko pričakuje, da bo nadomestna mati. Kar pomeni, da če je ženska nadomestna mati, je moški njen otrok. Po preprosti logiki se moški bojujejo proti emancipaciji žensk zato, da še naprej lahko ostajajo otroci. Pri starosti 30, 40, 50 in več let. Motivacija moškega 'boja' proti emancipaciji žensk torej ni, da smo enakopravni, temveč da moški ne odrastemo, kar je sindrom Petra Pana, in smo psihološko lahko še naprej odvisni od žensk.

S svojo emancipacijo nam ženske ne sporočajo, da nas ne potrebujejo več, temveč da ob sebi nočejo, ne želijo, ne marajo in predvsem ne potrebujejo več moških otrok in da ne sprejemajo več vloge negujočih mater, ker želijo zadovoljiti tudi sebe.

Odraščanje

Otroci se od samega začetka življenja učijo delovati v zanje zahtevnem svetu odraslih. Vsa obdobja v razvoju otroka so pomembna, za idejo, kdo sem jaz kot moški, pa je najpomembnejše obdobje nekje med tretjim in šestim letom življenja. Takrat se fant uči biti moški, in to skozi opazovanje dinamike med svojim očetom in materjo. Od očeta se uči, kako je biti moški, in hkrati, kako naj se vede do ženske. Tak način lahko prenese v svoje odraslo življenje in ga živi. V tem zapisu so informacije o vsem: kakšna je njegova 'idealna ženska', o odnosu do ženske, načinu komunikacije, kako se naveže na žensko, kako rešuje konflikte, organizira svoj čas, aktivnosti, zadovolji potrebe, itd. Na primer, preproste aktivnosti, kot je pospravljanje nogavic, se moški nauči v otroštvu. Če je kot otrok opazoval, kako je to zanj in za očeta počela mati, nezavedno to pričakuje tudi od svoje ženske.

Razlika med moško in žensko emancipacijo je v tem, da se je ženska morala osvoboditi, ker je bila resnično omejevana v svojih potrebah. Moškim nam tega ni bilo treba, ker nas nihče ni omejeval, še več, ženske so nam zadovoljile vse naše božje potrebe. Razvajeni smo do konca. In zdaj, ko spoznavamo, da je vrag odnesel šalo in nimamo več svojih igračk, jokamo in stokamo, da so emancipirane ženske grozne. V resnici nam nič nočejo, le igrale bi se na drugačen način.

Ločevanje od mame pomeni, da moški prevzame nadzor nad svojim življenjem in se osvobodi vpliva drugih v njegovem življenju ter obrne smer delovanja iz jaz, jaz, jaz v ti in jaz – midva.

Jaz sem v redu

Pritožujemo se nad vremensko napovedjo, počasnim šoferjem (kaj šele, če je ženska), politiko, ni nam všeč, da ženske igrajo nogomet, boksajo in se gredo druge 'moške' športe. Lahko bi še našteval, vse do največje travme, da ženska postane šefinja moškemu.

Ženske nam nič ne delajo in nam tudi nočejo nič slabega. Nihče nam ne more nič narediti, če mi sami tega ne dovolimo. Negativno odzivanje na stvari, tudi emancipacijo, je naša lastna odločitev in nam je nihče ne vsiljuje. V svoji praksi dela z več kot dva tisoč ljudmi vedno znova ugotavljam, da smo sami sebi največji sovražnik in da je večina oseb, ki so na drugi strani odnosa, dobronamernih, le njihov način delovanja je drugačen. To velja za moške in ženske tako v organizacijskem kontekstu, zasebnem kontekstu partnerske veze ali kateremkoli drugem kontekstu.

Problem emancipiranih žensk je pravzaprav v nas samih, ker se ne moremo soočiti s spremembo, da je ženska postala Ženska in ni več pripravljena biti mama Petru Panu. Naraven odziv na spremembo so zanikanje, odpor, jeza, žalost, na koncu sledi sprejemanje. Nekateri moški so v fazi zanikanja in odpora, drugi v fazi jeze, tretji pa so spremembo že sprejeli in se prilagodili. Sprememba je tukaj in ne bo izginila. Evolucijsko prednost bodo imeli moški, ki so se sposobni prilagoditi novi realnosti.

Moški, ki se v svoji koži doživljajo v redu in so zadovoljni s seboj, nimajo težav s sprejemanjem podrejenih, nadrejenih, niti emancipiranih žensk. Drugačen način razmišljanja in vedenja jih ne moti in ne počutijo se ogroženi. Zadovoljni so sami s seboj in zmorejo čustvovati, razmišljati in se vesti na različne možne načine – skratka, imajo nabor možnih delovanj z različnimi tipi žensk. Z žensko ali brez nje znajo in zmorejo poskrbeti zase ter zadovoljiti veliko večino svojih potreb. Med drugim izžarevajo moč, samozavest, pogum, odgovornost, vztrajnost, samostojnost, v odnosih z ženskami so asertivni in jih privlačijo.

(Emancipirana) ženska je v redu

Prav zanimivo je, da ženske pogosto niti same ne vedo, kaj potrebujejo od moških in kakšni moški jih pritegnejo. Večina privlačnosti ni povezana z razumskim odločanjem, ampak je bolj delovanje našega nezavednega. Temu običajno rečemo kemija.

Zagovarjam oboje, tako poslušanje in upoštevanje kemije kot tudi uporabo razuma. Kemija je čudovita stvar in verjamem, da je veliko bralcev (upam, da tudi bralk) že doživelo tiste čudovite občutke zaljubljenosti, ko svet vidimo skozi rožnata očala, ko so vsa nasprotja in problemi nepomembni ... ko razum odpove. Za dober, globok, odnos v kakršnikoli obliki med moškim in žensko pa potrebujemo tudi razum. Ko razumemo sebe, smo si v redu in razumemo ter predvsem sprejemamo žensko takšno, kot je, tudi osvobojene ženske ne jemljemo kot nekaj nam slabo namernega, temveč le kot povabilo v drugačen način sobivanja.

Quo vadis, moški?

Moja razmišljanja niso zagovarjanje emancipiranih žensk, le razumsko sprejemanje razlik in umeščanje obeh spolov v naš svet ter iskanje učinkovitejših načinov medsebojnih odnosov.

Nekateri moški bodo seveda ostali v okviru svojih prepričanj, da osvobojena ženska ni v redu, da je to nekaj, kaj vem ... nenaravnega. Tarnali, stokali, obupavali in nemočno tuhtali bodo, kako naj se obnašajo po novem. Drugi, 'ta pravi' moški pa nikoli niso imeli težave v sobivanju z ženskami in jih tudi ne bodo imeli. Krasi jih prožnost v vedenju do žensk. Zmorejo biti igrivi, ustvarjalni, razigrani, raziskujejo in odkrivajo, ko je to potrebno. So tudi razumski, odgovorni, premislijo, poslušajo in upoštevajo žensko ter znajo povzdigniti glas in se bojevati zase in za svoje potrebe, še bolj pa, da se bojujejo za svojo žensko, ne proti njej.

Ker se težko postavimo v čevlje ženske, lahko uporabimo učinkovit način, da ugotovimo, kakšen naj bo moški v svetu emancipiranih žensk. Ženske v preprosto vprašamo. Odgovor, ki ga dobimo, nam da možno smer našega delovanja. Odločitev, kakšni v resnici bomo, pa je le naša, saj smo tudi moški emancipirani, mar ne?

TEKST Denis Hilčer FOTO Profimedia

Sorodni članki

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri