Mokre sanje

  • 24.05.2007

Kako je Playboyev fotograf preživel zimo na rajskih filipinskih otokih in za povrh ponovno slekel sanjsko žensko.

(Foto: Aleš Bravničar)

11 fotografij v galeriji

Veste, Filipini so čudoviti, še zlasti, če se odpraviš tja, kjer ni turistov. V zakotni vasici El Nido na otoku Palawan je tistega januarja završalo. Prišla je ekipa treh Slovencev s 60 kilogrami opreme, ki so jo privlekli iz Ljubljane za snemanje novega kataloga kopalne mode. Razlog za kolaps rutinskega delavnika nisva bila midva z Nancy, ampak tisto bitjece, ki sva ga privlekla s seboj. Skozi zaspano ribiško vasico se je v oprijeti majčki, na kateri je pisalo Ne me jebat, in vročih hlačkah, ki so komaj pokrivale ritnici, sprehodila Nina Osenar.

Hudo!

Ko smo zapuščali zavetje hotela Inter-Continental v Manili in se skozi smog prebijali do letališča, sem bil presrečen, da odhajamo v paradiž. Saj ne, da bi imel kaj proti kaotični filipinski prestolnici. Enajstmilijonsko mesto je na trenutke prav simpatično, če se izgubiš v nakupovalnih centrih Makatija in zvečer odjadraš v enega od tamkajšnjih klubov. Toda Palawan, dramatični otok na jugozahodu, poraščen z džunglo in posut s koničastimi otočki zaliva Bacuit, je bil moja skrita fantazija že od mladosti. Okoli El Nida, kjer nam je po osmih urah cijazenja po makadamu in ovinkih le uspelo odložiti prašne kovčke, si je mati narava res dala duška. Kulisa perverzno lepih otočkov z zvenečimi imeni Miniloc, Entalula in Malapacao se nam je ponujala v vsem svojem sijaju.

»Hudoooo!« je z nasmehom do ušes – in končno brez aparata v ustih – javsknila Nina, ko je iz ozke ladjice zagledala prve vršace kraških osamelcev, ki so med koničastimi stenami skrivali pastelno zelene lagune in ravno prav nagnjene palme, da je vse skupaj že mejilo na kič. Tu pa tam je mimo prisrfal izgubljen Japonec s fotoaparatom v roki, večinoma pa smo imeli pokrajino le zase. Med fotkanjem, ko se je Nina zvijala v vseh mogočih pozah, se je najbolj zabaval naš skiper Junior. Ni si mogel pomagati, da ne bi tu pa tam pribil kake sočne filipinske, ki je ne najdeš v nobenem slovarju. Kaj pomenita besedi bilat in otin, si lahko mislite.

Filipinci so sicer nadvse prijeten narod. v El Nidu nas nihče ni poizkušal niti enkrat nategniti ali ogoljufati – če smo kaj pozabili, so celo pritekli za nami, kar je prava redkost za tiste konce sveta. Kar sram me je bilo, ko so nam za vožnjo z motoriziranim triciklom zaračunali pet centov na glavo. In ko se mi je zaradi udarcev in prahu pokvaril generator za bliskavice, ga je lokalni električar, ki je tudi mehanik, vodoinštalater, zidar in strojnik, popravil za – en evro. Po nekih raziskavah iz leta 2005 naj bi bili prebivalci Filipinov celo eden najbolj srečnih narodov na zemeljski obli. Narodni moto »bahala na«, ki bi ga po slovensko lahko prevedli kot »jebat ga«, ostaja trdno optimistično življenjsko vodilo. Besed za depresijo in dolgočasje kljub skoraj 70 lokalnim narečjem ne poznajo. In veste kaj – znajo se režati tudi na svoj račun.

Skozi želodec

Če potuješ, to počni v slogu. Cena naših hotelskih sob je vključevala tri zakonske postelje, notranji balkon, neprekinjeno dobavo elektrike (v El Nidu teče tok le od 13. do 1. ure) ter kuharja Dannyja, odgovornega za tri obroke na dan. Naša sanjska ženska mu je bila tako všeč, da je kar zardeval, zato ji je nenehno pekel bananine kolače in čokoladne torte. Nina se mu je s polnimi usti prijazno nasmihala, mi pa smo se basali z drugimi dobrotami, ki so se znašle na mizi – manjkali niso niti jastog thermidor, kalifornijske suši rolice, doma narejena japonska pašta soba in pravi kantonski dim sum. Eksotične sestavine za te kulinarične ekstravagance so sproti prihajale z letalom iz skoraj 500 kilometrov oddaljene Manile. Ljubezen gre nedvomno skozi želodec!

Nekega večera, ko je bil za nami že ne vem kateri snemalni dan, sva se z gospodično Osenar do ušes natrla z autanom in švignila do sosednje zapuščene plaže. Valovi so bučali in udrihali ob rjav pesek, sonce je zahajalo za koničasto kraško gričevje nasproti ležečega otoka. Bila je scena iz Plave lagune. Nina je ošvrknila vse strani neba, da bi se prepričala, ali je ne gleda kak nadebuden domačin, toda daleč naokoli ni bilo žive duše. In že so hlačke letele po zraku, telesce čokoladno rjave barve pa se je predajalo mokrim užitkom peneče se vode. Iz fotoaparata se je kar kadilo in v slabih petih minutah, ko je sonce že povsem zašlo, sem imel na kartici 200 fantastičnih fotk, eno bolj seksi od druge. Nina si je nadela rdeče kopalke, kot da se nič ni zgodilo, in čisto premočena po peščeni plaži počasi stekla proti hotelu. Samo čakal sem, kdaj bodo iz Baywatcha klicali za avtorske pravice.

Draga Nina ...

Ko doma omenim Filipine, me vsi sprašujejo po Boracayu. Poldrugi kilometer peščene plaže, natrpane s prodajalci, maserkami, glasnimi bari ... Ne, hvala. Ne zamenjam. Palawan so Filipini v vsem svojem avtentičnem sijaju. Čeprav se na vogalu prašne vasice najde kak 60-letni Nemec z mladim fantkom pod roko in je na ulicah več jeepneyjev, kot premore Imelda Marcos čevljev, so prazne plaže otočkov okoli El Nida še vedno skriti fetiš vseh popotnikov, ki dajo kaj nase. V deželi, ki je tako lepa, da so v njej posneli Apokalipso in Vod smrti, za povrh pa premore še kupe čudovitih deklet in verjetno najcenejše pivo na svetu, je dobro vedeti, kje leži tisti kotiček, kjer se lahko počutiš kot doma.

P. S.: Tiste slike, ki sva jih z ­Nino naredila v zavetju zapuščene trop­­s­­ke plaže, bo Playboy objavil takoj, ko

bo gospodična Osenarjeva v to privolila. Pošljite ji kakšno e-pisemce na njeno spletno stran in jo lepo prosite tudi vi!

Tekst & foto: Aleš Bravničar

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri