Mojstri

  • 10.06.2008

V Angliji je tradicija pomembna kot kraljica ali še bolj: če ne bi bila, nemara tudi kraljice ne bi bilo več. Enako je z avtomobili. Rolls royce, bentley, aston martin, morgan in jaguar se po Otoku vozijo kot nekoč. Kdo in kako je izdeloval te mite in kdo danes skrbi, da so še vedno videti kot novi, a hkrati starinsko dostojanstveni?

(Foto: Andrej Blatnik)

8 fotografij v galeriji

Na Britanskem otočju so oldtimerji v vsakdanjem prometu pogost pojav, kar pa še ne pomeni, da ne pritegnejo pozornosti. Prej nasprotno. Vsak mladenič z divjo vožnjo v novem športnem avtomobilu na ovinkastih podeželskih cestah nemudoma postane predmet zgražanja. A ko z nič manjšo hitrostjo okrog ozkega ovinka prižvižga predvojni bentley, požanje le navdušenje in občudovanje. Čeprav ga je v bistvu škoda za drvenje.

Rolls Royce, Alvis, Humber, Daimler in drugi so nekoč delali le motorje in podvozja. Karoserije so oblikovali v podjetjih, ki so prvotno izdelovala kočije. Ugledni in petični kupci so ob naročilu avtomobila sami izbrali delavnico, ki je uresničila njihove zahteve. Med prvimi karoseristi so bili Barker, Van den Plas in Hooper, ki je med vojnama večinoma delal za tuje naročnike: japonskega cesarja, egiptovskega kralja, perzijskega šaha itd.

Podjetje Thrupp & Mamberly L.t.d. je v bogati karieri izdelalo tudi vozilo »Old Faithful«, v katerem se je med drugo svetovno vojno vozil feldmaršal Montgomery. Znamka Freestone & Webb je delala karoserije izključno za Rolls Roycea in Bentleyja. Med drugo svetovno vojno so se po sili razmer usmerili tudi v letalsko proizvodnjo in izdelovali krila za legendarna lovska letala spitfire. Gurney Nutting je bil gotovo eden najslavnejših karoseristov, oblikoval je izključno elegantne športne avtomobile velikih zmogljivosti.

Njegova najbolj razvpita modela sta bila sedanca de ville in drophead sedanca coupe. Izdelal je tudi bentleyja, s katerim je leta 1930 Woolf Barnato prvi prehitel Modri vlak, ki je vozil med Monte Carlom in Londonom. Leta 1984 so avtomobil prodali za 246.000 funtov. Weymann se je v zgodovino zapisal s karoserijo, imenovano »fabric body«, ki odlično prenaša vibracije: leseni deli skeleta niso togo vpeti drug v drugega, konstrukcija pa je prevlečena z žimo in gumiranim lanenim platnom (leather cloth).

S predvojnimi avtomobili se danes vozijo na poroke, pogrebe, klubska srečanja, dirke ali nedeljske piknike na deželi, pa tudi na eksotična potovanja in relije veteranov. Ker so stari lepotci tako popularni, so v Angliji zelo iskani restavratorji, ki poskrbijo, da ostanejo v mladostni formi. Obrt je tako razvita, da imajo veliko strank tudi iz tujine, predvsem iz Danske, Nizozemske, Belgije, Nemčije in Francije.

Alan Dunn, eden takšnih restavratorjev, živi v Cumbriji blizu meje s Škotsko, daleč od industrijskega, gosto naseljenega predela osrednje Anglije. Sam brez pomočnikov opravlja vsa dela, kleparska, mehanična, tesarska in modelarska. Ob pogledu na golo podvozje in nekaj zabojev šmiraste navlake ter potem na končni izdelek postane očitno, da mojster dela čudeže. Največkrat predvojne športne in dirkalne frazer nashe. Ti so enostavna, asketska vozila. Na jekleno podvozje je spredaj pritrjen motor, za njim pa lahka karoserija.

Narejena je kot skelet reber iz jesenovega lesa, od katerih je vsako oblečeno v aluminij. Iz istega materiala so tudi pokrov motorja, plašč karoserije in blatniki. Pod sedeži je menjalnik, pred motorjem medeninast hladilnik in to je v grobem vse; nataknemo le še kolesa in zdrvimo iz garaže. Frazer nash je Alanu pisan na kožo. Je enostaven, okreten in vražje hiter, zmore kakih dvesto kilometrov na uro.

Steve White, ki prav tako pomlajuje avtomobile, ima delavnice v okolici Leicestra, v središču dogajanja. Med njegovimi strankami je precej tujcev, največ Dancev. Tudi Steve ima največ dela s predvojnimi modeli: riley, alvis, daimler in jaguar. Načelno dela neposredno po naročilu stranke. Redko sam kupi uničeno vozilo, ga izdela do zadnjega detajla in potem proda.

Vendar meni da »trgovina« ne sodi v njegov posel, če ima čas, raje opravi kakšna manjša popravila na avtomobilih prijateljev. Kot vsi restavratorji živi z avtomobili in avtomobilizmom tudi v prostem času. Hodi na dirke, včasih kot mehanik priskoči na pomoč kakšnemu znancu, ki dirka, in tudi sam rad sede za krmilo svojega rileyja.

Stari avtomobili združujejo zelo različne ljudi – od restavratorjev, mehanikov, dirkačev, ljubiteljev do zbirateljev, starinarjev, trgovcev in zgolj radovednežev. David White, ki živi v prikupni stari hiši na robu vasice Saxelbye, se ukvarja z vsem po malo.

Dirka doma in po Evropi, v garaži ima kup starih koles, motorjev, vauxhalla iz leta 1934, »mladinca« jaguarja E type iz leta 1968, poleg tega pa še cadillaca iz davnega leta 1904, ki je sicer last starejše gospe, vendar sama ne more skrbeti za vozilo. »Imela je nekaj denarja in ga je hotela investirati,« pripoveduje David, »nekje je staknila tega cadillaca in me vprašala, ali znam ravnati z njim.

Takrat še nisem, a sem že iz radovednosti odgovoril pritrdilno. Nekaj časa je minilo, da sva se s cadillacom pobliže spoznala, potem ni bilo več težav. Enkrat na leto peljem staro gospo na reli od Londona do Brightona. Izredno uživa in se vsako leto znova veseli te ceremonije.«

Kaže, da bodo častitljivi štirikolesniki, ki so jih nekoč izdelovali za bogvedi katere muhaste kupce, ostali večni. Prvotne lastnike so že preživeli, njihove naslednike bodo tudi. Naj se le prihodnje generacije ne izneverijo tradiciji.

TEKST & FOTO: Andrej Blatnik

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri