Mojstri sodobnega nogometa

  • 08.06.2008

Figo, Zidane, Beckham, Effenberg, Rivaldo in Zahovič. Nogometaši, ki delajo razlike. Vsi po vrsti sodijo v kategorijo »most wanted«. Zato, ker ponujajo več. Na igrišču in zunaj njega. Predvsem svojim moštvom. Zaradi ubijalskega instinkta, ki prinaša gole, zmage, slavo, denar in zadovoljstvo.

(Foto: *)

6 fotografij v galeriji

Poznavalcem je jasno: Real Madrid, Manchester United, Bayern, Barcelona in slovenska reprezentanca brez šesterice ne bi bili to, kar so. Navkljub bogastvu in tradiciji petih velikih evropskih klubov ter zanosu naše nogometne reprezentance. Geniji so tisti, ki obračajo svet na bolje. To velja tudi za umetnike v kopačkah. Za šesterico velikih je značilno dvoje. Nihče med njimi ni klasičen napadalec, toda vsi dosegajo ključne zadetke in svojim ekipam omogočajo sanjske dosežke.

Za vse velja, da so najmočnejši v zadnji podaji. Tisti, ki strelcu omogočijo, da doseže zadetek. »Centerforov« je tako ali tako veliko. Saj veste, včasih je treba žogo le pospraviti v okvir vrat. Zato se ne čudite nogometnim navijačem, ki ob nekaterih zgrešenih priložnostih tulijo, da bi zadele še njihove stare mame. Omenjene šesterice včasih sploh ne boste opazili na igrišču, nenadoma pa bodo z eno potezo opozorili na svoje sposobnosti. In ko se to zgodi, je nasprotnik običajno knokavtiran. Poleg znanja je samozavest njihov zaščitni znak.

Deset najdražjih prestopov vseh časov

  • 1. Zinedine Zidane (Juventus - Real Madrid) 48 milijonov Ł
  • 2. Luis Figo (Barcelona - Real Madrid) 37
  • 3. Hernan Crespo (Parma - Lazio) 35,4
  • 4. Gianluigi Buffon (Parma - Juventus) 32,6
  • 5. Christian Vieri (Lazio - Inter) 31
  • 6. Marc Overmars (Arsenal - Barcelona) 25
  • 7. Rui Costa (Fiorentina - AC Milan) 24,5
  • 8. Nicolas Anelka (Arsenal - Real Madrid) 23
  • 9. Lilian Thuram (Parma - Juventus) 22
  • 10. Denilson (Sao Paulo - Betis) 22, Gabriel Batistuta (Fiorentina - Roma) 22, Claudio Lopez (Valencia - Lazio) 22, Nicolas Anelka (Real Madrid - PSG) 22

Zinedine Zidane

»Real je bil izbran za najboljši klub stoletja, jaz želim ustvariti najboljše moštvo vseh časov. Zinedine Zidane je tisto, kar potrebujemo,« je po podpisu nore pogodbe dejal Florentino Perez, predsednik Real Madrida. Hladen kot špricer se je podpisal pod številko 64 milijonov ameriških dolarjev. Toliko je stal prestop francoskega reprezentanta iz Juventusa v kraljevski klub. In tudi tokrat kraljevsko plačilo ni bilo uporabljeno za nakup golgeterja. Že pred leti bi bilo to čudno, a danes je poznavalcem jasno: najboljši so tisti, ki imajo idejo v igri.

V poplavi nogometašev s pljuči maratoncev, a brez domišljije (z žogo sicer na ti), to niti ni čuden pojav. Nekoč so bili cenjeni strelci, danes so pomembnejši tisti z nepredvidljivimi sposobnostmi. Zinedine Zidane je za strokovnjake najbolj nadarjen igralec na svetu. Taktično in tehnično. Zanj skrivnosti v nogometu ne obstajajo. V Madridu bo na leto zaslužil pet milijonov ameriških dolarjev. Toliko kot soigralca Figo in Raul. Za vsak primer. Ljubosumnost je pač ena od značilnosti nogometa, ki redko privre v javnost, a se pozna pri igri.

Zidane se zaveda svoje vrednosti in dobro ve, da ga dela velikega njegov instinkt. To vedo tudi Francozi, ki jih je dvakrat odpeljal do konca. Leta 1998 na vrh sveta in čez dve leti še na vrh Evrope. Toda navijači Juventusa za njim niso preveč žalovali. S torinsko staro damo je izgubljal finale in dvoboje z najboljšimi branilci na svetu. V petih letih je v »Serie A« dosegel 25 golov, Juventus pa je ostal brez »scudetta« in dveh evropskih lovorik.

Čeprav se je kalil na ulicah Marseilla in je moral kot sin priseljencev iz Alžirije na dolgo pot do uveljavitve, na kateri je bil neštetokrat prisiljen pokazati, iz kakšnega testa je narejen. Na SP 1998 je dosegel tri gole (dva v finalu z Brazilijo), na EP 2000 prav toliko. »V Italiji so ga dušile strategije trenerjev in brezkompromisnost tekmecev, v Španiji bo cvetel tako kot v francoski reprezentanci,« je dejal Roger Lemerre, francoski selektor.

Luis Filipe Madeira Caeiro Figo

Portugalec za sanjske dosežke. In drugi na lestvici najdražjih prestopov. Član Real Madrida, ki je z odhodom iz Barcelone potrgal tudi najtanjše niti med katalonsko in špansko prestolnico. Navijači Barcelone so zažigali njegove slike in neustavljivo jokali. Portugalec je na Nou Campu ponujal užitek za oči in odplaval po vodi nogometnega profesionalizma. Kraljevski klub je izkoristil tisto, kar se je ponujalo v pogodbi, in plačal odškodnino.

Figo je hočeš nočeš moral iz Barcelone. Do prvega nastopa na Nou Campu se je v dresu Reala kislo smejal, po njem se je vse spremenilo. Jeza je rodila jezo. Kraljevski klub je osvojil naslov španskega prvaka in izgubil evropsko lovoriko. Figo je v svoji prvi sezoni v Madridu dosegel osem prvenstvenih zadetkov (v petih letih igranja v Barceloni jih je le v sezoni 1999/2000 dosegel več - deset) in štiri v ligi prvakov.

Tudi zanj velja, da je najpomembnejši člen svoje reprezentance. Portugalci so se z njim na čelu prebili v polfinale Eura 2000 in so na najboljši poti, da postanejo udeleženci World Cupa 2002. Figo slovi po nepredvidljivih potezah, predvsem preigravanjih, zadetke pa običajno dosega na najpomembnejših tekmah (letos proti Bayernu, Irski, Nizozemski, lani proti Angliji, Danski ...).

Vitor Ferreira Rivaldo

Brazilec, ki se visoko ceni, saj se ima za najboljšega nogometaša na svetu. Vsakič, ko potrka na vrata, se predsednik Barcelone strese. Skromnost je pri nogometaših včasih lažna čednost. Med vsemi šestimi velja za najboljšega strelca. Trpel je le v sezoni, ko je na klopi Barcelone s papirjem in svinčnikom sedel Louis Van Gaal. Nizozemec ni maral improvizacije, Brazilca pa so dušili trenerjevi rojaki.

Dosežki Barcelone so bili temu primerni. Rivaldo pomeni Barceloni več kot brazilski reprezentanci, kjer se imajo vsi za umetnike in najboljše na svetu. Poleg tega je bil Rivaldo dolgo prisiljen živeti v senci čudežnega Ronalda. Obe Rivaldovi ekipi rešujejo njegovi zadetki. Bolj kot denimo ideje v igri. Rivaldo je pač sam svoj gospodar. Spomnite se letošnjih kvalifikacij za ligo prvakov in tekme s poljsko Wislo, na kateri je dosegel tri zadetke.

Tudi na na ključni tekmi za uvrstitev v ligo prvakov je sam premagal Valencio. S tremi zadetki. Zato ni čudno, da ga v Španiji mnogi imenujejo Mr. Hatrick. »Rivaldo je v tem trenutku prav gotovo najpopolnejši nogometaš na svetu,« trdijo na Iberskem polotoku.

Stefan Effenberg

Nemec z domišljijo? Ne čudite se, tudi taki obstajajo. Franz Beckenbauer, predsednik Bayerna, to dobro ve. Da, zasluži si uvrstitev v kategorijo tistih, ki delajo razlike. Z njim na čelu je Bayern postal evropski prvak. Čeprav ima vratar Oliver Kahn morda še več zaslug. Med vsemi šestimi je najslabši strelec, a ima verjetno največ telesne moči. Nekaj tipičnega za nemški nogomet je pač moral zadržati.

Reprezentanci se je že zdavnaj odpovedal. Od SP '94 v ZDA, ko ga je Berti Vogts zaradi nediscipline poslal domov. Nekaj časa so Nemci na silo še dosegali rezultate, toda potem so utonili v povprečje, ki je prišlo do izraza tako na zadnjem svetovnem kot na evropskem prvenstvu. Neslaven konec je povezan tudi z neigranjem 33-letnega Stefana Effenberga, najstarejšega med šesterico velikih.

Mojster zadnje podaje, ki podira obrambe. Nemci ga po zadnjih debaklih izbrane vrste dobesedno prosijo, naj se vrne v »elf« in mu pomaga vrniti se na pota stare slave, toda svojeglavi Effe o tem niti slišati noče. Zanima ga le Bayern. »Effenberg je naš ključni igralec, ki drži vse niti igre v svojih nogah,« trdi Beckenbauer.

David Beckham

Najmlajši v izbrani druščini. Za angleške najstnice verjetno tudi najlepši. Med vsemi je najbolj odkril svojo intimo in pri tem mastno zaslužil. Očitno je ugotovil, da je bolje odkriti kot skriti tisto, za čimer tekajo novinarji in fotografi angleških tabloidov, ki bi tako ali tako ponudili svojo resnico. Odkril ga je sir Alex Ferguson, Škot na klopi Manchester Uniteda. Igra z desno nogo je njegov zaščitni znak, predložki in prosti streli pa so šolski primeri idealnega izvajanja teh dveh elementov nogometne igre.

David Beckham je tisti, ki vodi novi val angleškega nogometa. Generacijo, ki se je otresla tradicije dolgih podaj, visokih skokov in sprejela evropski način igranja. Na najboljši možen način. Čeprav so prav ostre dolge podaje v nasprotni kazenski prostor element, v katerem je Spice Boy najboljši na svetu. Toda to je nekaj drugega. »Takšnega 'centeršuta' kot Beckham ni imel in nima nihče na svetu,« zatrjujejo na Otoku.

Zlatko Zahovič

Končno, boste morda dejali. Igral je v Kovinarju, Partizanu, Proleterju, Vitorii Guimaraes, Portu, Olympiakosu, Valencii in sedaj v Benfici. Toda nikjer ni pustil tako globoke sledi kot z igrami v slovenski reprezentanci. Nekateri bodo vihali nosove, toda večini je jasno - z Zlatkom ali brez njega naša reprezentanca ni isto.

Poznavalci se še spominjajo časov, ko je na selektorski klopi sedel Zdenko Verdenik in uveljavljal conski presing, Zahovič pa je govoril, da moramo biti bolj napadalni. Na svetu prav gotovo ne obstaja moštvo, ki je tako odvisno od enega igralca, kot je naša reprezentanca od ZZ Topa. Na šestdesetih tekmah je dosegel trideset golov. Največ med veliko šesterico in čeprav ni klasičen napadalec.

Toda Srečko Katanec je ugotovil, da mu je najbolje pustiti proste roke. Geniji skoraj vedno najdejo rešitev. Zlatko Zahovič je - ob dolžnem spoštovanju do vseh drugih - slovenski nogomet odpeljal na evropsko prvenstvo in je na najboljši poti, da mu to uspe tudi v kvalifikacijah za nastop na SP 2002. Tokio se nenadoma sploh ne zdi več daleč. Zato prav gotovo sodi v kategorijo največjih.

TEKST: Goran Cvijič

FOTO: Reuters, Aleš Fevžer

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri