Moja mala vojna

  • 28.02.2008

Ameriška invazija na Irak je sprožila pravo zlato mrzlico med plačanci in podjetji, ki z vojno kujejo velike dobičke. Jonathan Franklin se je v Washingtonu udeležil konference plačancev (seveda se ni imenovala tako) in ugotovil, da so Američani vojno spremenili v izvozni artikel. Koliko bi ga torej stala majhna zasebna vojna? Koliko bi ga stalo, recimo, da plača može, orožje in načrt za zasedbo majhne afriške države? Berite dalje!

(Foto: *)

3 fotografije v galeriji

»Srednji vzhod se ohlaja. Zdaj bodite pozorni na Afriko! Nigerija, Sudan, Darfur – tam bo še pokalo,« mi pravi Bill Wallace, upokojeni ameriški vojaški pilot helikopterja. Wallace je majhen, prijazen možakar s sproščenim nasmehom, ki se spozna na to, o čemer govori, torej na pokanje – v ameriški vojski je preživel 26 let. »Kar ima krila, to znam pilotirati,« se pohvali. Zdaj gradi lastno floto.

Mirovniki

Rekrutiral je tovariše iz ameriške vojske in tako zgradil zasebne zračne sile – v arizonski puščavi ima parkiranih 26 helikopterjev tipa huey iz časa vietnamske vojne. »Bil sem zraven pri Iraku, tam je dober zaslužek, veliko denarja,« pravi, »ampak zdaj sem neodvisen.« V ZDA ima mrežo 52 pilotov, ki čakajo na njegov klic.

Potrebuje le še misijo – zato je lanskega oktobra iz domače Arizone odletel v Washington, kjer je plačal 750 dolarjev kotizacije za obisk konference Zveze mednarodnih mirovnih operacij (IPOA, International Peace Operations Association). Čeprav se IPOA sliši kot kak Unicef ali Rdeči križ, je konferenca 'mirovnih operacij' pravzaprav svetovni shod najzloglasnejših zasebnih vojsk. Tam se srečujejo Blackwater, Triple Canopy, DynCorp in še vrsta manj znanih zasebnih vojaških podjetij (PMC, Private Military Company).

Wallace ni videti kot zadrt plačanec, pač pa kot prijeten univerzitetni profesor – slabo oblečen, silno pameten, izjemno načitan. Toda že deset minut po začetku najinega sestanka mi da jasno vedeti, da pravzaprav ni, kar je videti. Brez kakršnegakoli povoda mi pogleda v oči in reče: »Ljudi sem pobijal, še preden ste vi sploh razmišljali o tem.«

Prav takšnega človeka sem iskal, zato sem tudi prisedel k njemu v konferenčni sobi hotela Phoenix Park, nedaleč od Capitol Hilla. Medtem je polkovnik ameriške vojske za govorniškim odrom že marširal skozi lično predstavitev v powerpointu in obljubljal, da bo Pentagonov novi komandni center, imenovan AFRICOM (Africa Command), reševal življenja in zagotavljal stabilnost.

S pogledom, uprtim v množico slušateljev, nam je poslal jasno sporočilo: »Ne bomo odšli, v Afriki bomo ostali dolgoročno! Z vašo pomoč­jo!« Wallacea zbode polkovnikovo govoričenje, da gre za eno samo veliko humanitarno operacijo. »Mnoga tukaj navzoča podjetja pravijo, da imajo v teh državah le najboljše namene. Lažejo! Vsi so tukaj le zaradi denarja, tako kot jaz.«

No, moja malenkost je tu vendarle iz drugih vzgibov – rad bi raziskal ta cvetoči posel. Američani so zelo uspešno spremenili vojno v zasebni biznis – zakaj ne bi te logike še malo nadgradil? Poglejmo si, koliko ključnih sestavin za vojaški udar lahko najamem kar zdaj, v treh dneh, na točno tej konferenci?

Recept

Začnem z orožjem. Wallace poleg mene se dolgočasi, ko polkovnik še kar obljublja, da bo ameriška vojska zagotovila stabilnost na afriški celini. Pograbim prtiček, nanj napišem: »Koliko stane 5000 kosov AK-47?« in ga potisnem predenj. Wallace načečka eno samo besedo – Victor.

»Victor?« zašepetam.

»Ja, Victor Bout. Z vsemi posluje, ima svoja letala. K njemu pojdi. Vsi hodijo k njemu. Dobavlja legitimnim, nelegitimnim, vladam, ni važno ... On je veleblagovnica z orožjem.«

Več ko sprašujem, bolj zapleteno postaja vse skupaj. Potrebujem na stotine ročnih raketometov, s katerimi bom

obranil položaje (200 dolarjev za granato). Nekaj je potrošnega materiala (strelivo za avtomatske puške stane 50 centov za kos), vendar potrebujem vsaj 20 avtomatskih pušk – in vsaka stane 1200 dolarjev.

V Dublinerju, irskem baru v hotelu, najdem stara afriška plačanca in ju povprašam še o težavah s prevozom. Naj najamem sovjetski helikopter mi-7 (hind, 10.000 dolarjev na uro) ali naj ga kupim (za 400.000)? Pojasnita, da je prednost nakupa prilagoditev helikopterja – dodam lahko 7,62-milimetrske strojnice ali zunanje nosilce orožja, ki omogočajo izstreljevanje raket ali protitankovskih izstrelkov scorpion. Pilota (dva za vsak helikopter) me staneta 3000 dolarjev na dan. Račun je tako okrogel milijon dolarjev.

Toda načrtovanje zasebnega prevrata ni povezano le z orožjem in s helikopterji. Vsakdo lahko kupi 5000 kosov AK-47! Profesionalec danes potrebuje računovodje, financerje, ekipe, od zdravnikov do psov, izurjenih za iskanje razstreliva. In vsi so tukaj!

Mračni svet plačancev se je razcvetel v milijarde dolarjev vredno industrijo in na tej 'konferenci' je oblek in kravat več kot tetovaž. Množica je prijazna in kljub pritožbam, ker posle dobivajo velika podjetja s političnimi zvezami, vsi priznavajo, da je bilo zadnjih nekaj let izvrstnih; kar nekaj jih je reklo, da so bila leta 2004–2006 doba 'zlate mrzlice'.

Od aprila 2003 do junija 2004 je bilo v Irak vloženih 12 milijard ameriških dolarjev. Revija Vanity Fair je poročala, da je vojska ZDA dostavila v Irak do 20 ton gotovine na dan – cele palete svežih stotakov! Od tega denarja ga je po ocenah približno devet milijard preprosto izginilo. Milijarde so se stekale na bančne račune zasebnih vojsk. »V Iraku si se preprosto samo pojavil, dvignil roko in sklenil dogovor,« mi je švedski plačanec opisal situacijo v Bagdadu, »tako preprosto je bilo.«

Črna voda

Predvsem pričakujem, da mi bo konferenca ponudila priložnost za stik z najzloglasnejšo plačansko vojsko: podjetjem Blackwater. Čeprav so uradni sponzor konference IPOA, Blackwaterjevih razpištoljenih fantov ni videti nikjer. Le nekaj dni pred konferenco IPOA se je Blackwater namreč zapletel v orjaški škandal, zato sta njegova logotip in ime izginila s seznama sponzorjev.

»Ves večer sem bil v pisarni in brisal njihove znake s spletne strani,« je povedal eden od zaposlenih na IPOA. Blackwater je v vlogi sponzorja zamenjalo podjetje DynCorp, ki ima sklenjene milijardne pogodbe za uničevanje kolumbijske džungle in ki ga trenutno preiskujejo zaradi malverzacij pri 1,2 milijarde dolarjev vrednem poslu z ameriško vlado.

Toda bilo je že prepozno, da bi popolnoma izbrisali Blackwaterjevo navzočnost na tej konferenci. V urniku je ostal njihov logo, natisnjen pod umirajočim črnskim otrokom, ki ga hranijo z žlico mleka. Besedilo: »Z nesebično predanostjo in sočutjem do vseh ljudi deluje Blackwater v dobro in za upanje vseh, ki živijo v teh obupnih časih … Prihaja do spopadov med kulturami in sistemi vrednot.«

Prav tak 'spopad kultur' je skoraj pokončal Blackwater. Šestnajstega septembra 2007 so streli njihovih oboroženih mož v Bagdadu v cestnem krožišču pokončali 17 Iračanov. Preiskave FBI in iraške vlade so potrdile svinčeni dež, ki so ga usmerili na pešce. Blackwater je streljal v civiliste.

Kar sploh ne preseneča. Ko sem pred nekaj leti obiskal Blackwaterjevo poslopje v Severni Karolini, sem tri dni gledal prave orožne vaje in bil priča vsesplošni zaljubljenosti v svinec. Tam so se hvalili s tem, da so izstrelili po 50.000 nabojev – in kot vsakemu pomembnemu obiskovalcu še meni navdušeno izročili strojnico. Edino pravilo, povezano z orožjem, ki sem ga opazil, je bilo: ne nosite orožja k jedi. Znak pri vratih v oporišče tako pravi: »V stavbo brez nabitega orožja.« Danes v tisto tajno vadbeno središče ne pride noben preiskovalni novinar več – Blackwaterjev vojaški kompleks je zaklenjen.

Imidž

»To je posel, ki ima resne težave z imidžem,« mi je med predavanji potarnal lastnik evropskega podjetja. »Včasih smo imeli na spletnih straneh najtežja orožja in najhujše plačance, danes imamo slončke in rožice.«

Plačanci in zasebne vojske sicer niso nič novega. Ni mi sicer jasno, kako lahko prostitucija velja za najstarejšo obrt na svetu – konec koncev je moral to žensko nekdo najeti in plačati. Verjetno vojaki. Neandertalski plačanci. Imenujte jih, kakor hočete, toda oni so bili prvi.

Spremenila se je le tehnologija. Včasih je načrtovalec prevrata potreboval na tisoče človeških teles, da je zamajal ravnotežje moči. Danes je narava vojne bistveno bolj osredotočena na posebne enote – to so majhne ekipe po 12 ljudi, namenjene gverilskemu delovanju in neopaznosti.

V državo se lahko priplazijo, razstrelijo njeno centralno banko, uničijo električno omrežje ali izvedejo atentate na ključne ljudi vlade ali opozicije. Današnji plačanci se lahko vkrcajo na helikopter ali na najeti jumbo 727 in se zapeljejo kamorkoli na svetu in tam opravijo svojo misijo. Z GPS-om in s satelitskimi telefoni se lahko informirajo o najbolj oddaljenih krajih na svetu, pa naj bo to Pakistan ali Paragvaj.

Čeprav je bilo Evropi in Ameriki prizaneseno s takšnimi vdori zasebnih plačanih vojsk, je na afriški celini takšna praksa tako pogosta, da je leta 1989 ta posel prerasel v pravo industrijo. Simon Mann, nekdanji oficir SAS in diplomiranec prestižne britanske akademije Eton, je bil tisti, ki je zagotovil kapital in surovine.

Podjetje se je imenovalo Executive Outcomes in je bilo vpleteno v pol ducata prevzemov oblasti ali poskusov udarov vse od Sierre Leone do Angole, kjer je Executive Outcomes leta 1994 organiziral 4000-glavo skupino, ki je delala za vlado, napadala upornike in zajemala črpališča nafte. V sodelovanju z angolsko vlado je EO dobil 80 milijonov dolarjev vredno pogodbo.

Vlada Sierre Leone je plačala z diamanti in rudarskimi koncesijami. »Executive Outcomes je bila zapletena najemniška vojska, ki je delala za najboljšega ponudnika, čeprav so vodilni poskrbeli, da so izbrali kliente, ki so bili pogodu zahodnim vladam,« piše Adam Roberts v svoji knjigi The Wonga Coup, v kateri opisuje zasebno organizirane vojaške udare družbe EO v Afriki.

Zaradi vsega tega sem se odločil svoj zasebni udar usmeriti na afriško državo – iskal sem le še nekaj, kar se splača ukrasti. Diamante? Zlato? To je mamljivo, vendar sem Američan. Odločil sem se za nafto.

Na tarči

Moja tarča bo Ekvatorialna Gvineja v zahodni Afriki, državica s samo pol milijona revnih duš in s korumpirano diktaturo vladajoče družine, milijardnimi naftnimi prihodki in zgodovino napadov plačanskih skupin. Popolno! Pri ugotavljanju svojih potreb po opremi sem si pomagal z resničnim scenarijem – z udarom, ki ga je pred štirimi leti organiziral Simon Mann, ustanovitelj družbe Executive Outcomes. Mann je še vedno v zaporu.

Marca 2004 je tako skupina južnoafriških komandosov pod taktirko ustanovitelja družbe Executive Outcomes, Simona Manna, načrtovala prevzem Ekvatorialne Gvineje. Načrt je vključeval 80 mož, najeto letalo 727 in, kar je najbolj kontroverzno, helikopter, ki ga je sofinanciral Mark Thatcher, sin nekdanje britanske premierke Margaret Thatcher.

Načrt so pripravili nekaj mesecev vnaprej. Organizatorji udara so rekrutirali vojake iz 32. bataljona, zloglasne udarne enote iz časa apartheida, ki jo je vodila južnoafriška vlada. Udar je spodletel, ker so plačanci prekršili prvo pravilo: niso bili tiho. Nekdo je obvestil vlado.

V treh dneh konference sem ta propadli udar uporabil kot osnovo za ocenjevanje količine orožja, mož in drugih potrebščin, ki jih bom potreboval. O nakupih sem se posvetoval z bivšimi šefi enot CIE, z bančniki, ki lahko financirajo nakupe orožja, ter s podjetji, ki lahko dostavijo letalo 727 za prevoz mojih enot. Toda osredotočil sem se na iskanje mož – trdoživih možakarjev, ki bi bili pripravljeni sprejeti to misijo. Ko sem 'kolege' spraševal o možnostih najema stotin plačancev, so vsi imeli svoje favorite.

»Potrebuješ Južnoafričane – niso najcenejši, vendar so vzdržljivi,« mi je namignil John Rockler, lastnik zasebne družbe Ventures s sedežem v Dubaju. Rockler ima trenutno veliko vojsko v Iraku – približno 200 Južnoafričanov in še 500 državljanov t. i. tretjih dežel, v tem primeru Irancev. »V Iraku trenutno zaslužim 400 tisoč dolarjev na mesec.«

Rockler zaposluje tudi domačine – ne le zato, ker so poceni, ampak tudi zato, ker poznajo teren. »Naše konvoje vodijo domačini, ki vozijo domače avtomobile,« pravi Rockler. »Od zunaj je videti kot normalen iraški avto. Toda ojačili smo ga in zadaj je tip s strojnico, usmerjeno skozi zadnje okno.

Tako pristno je videti, da nam domačini vedno mahajo – mislijo, da smo taksi!« Za moj afriški udar mi je Rockler predlagal Južnoafričane – ker se spoznajo na to okolje in ker so izkušeni. »Osemdeset odstotkov naših ljudi je bilo že ustreljenih ali so koga ustrelili. Vsi so Južnoafričani. Tisti iz 32. bataljona so najboljši, vendar pa jih je dandanes tudi že težko najti – polovica jih ima aids.«

Čeprav časniki še vedno pišejo o posamez­nikih, ki delajo v Bagdadu za tisoč dolarjev na dan, teh služb ni več. Cenena delovna sila iz Peruja in Ugande je v Iraku znižala cene celo na 40 dolarjev na dan za osnovne stražarske dolžnosti. »Za straženje vrat ne potrebujete Jamesa Bonda,« pravi Doug Brooks, predsednik IPOA.

»Kolumbijci so najboljši. Teroriste in varnostnike se igrajo že vse življenje,« je slikovit Larry, nekdanji ameriški vojaški ataše v Afriki. Na koncu se odločim za Južnoafričane – po 400 dolarjev na dan so kombinacija izkušenj in ekonomičnosti. Osemdeset komandosov za en mesec? Pa je šel še en milijon dolarjev!

Oficirje bom nakradel iz ameriške vojske. Ker je toliko tako dobrih služb v zasebnem sektorju, ameriške posebne enote dobesedno razpadajo. Popolnoma so morali pre­oblikovati sistem spodbujanja zaposlenih, da so preprečili uhajanje izkušenih oficirjev in vojakov v zasebni sektor. »Pred tremi ali štirimi leti smo jim plačali po 30 tisoč dolarjev bonusa, da smo jih zadržali,« pojasni polkovnik Christopher Hooshek, predstavnik ameriške vojske na konferenci IPOA, »danes jim za to plačujemo po 150 tisoč dolarjev bonusa.«

Korporacije

Kljub dostopnosti orožja in vojakov so mi poklicni plačanci povedali, da časi, ko je lahko posameznik organiziral zasebno vojsko, minevajo. Dobički in moč, ki jih je mogoče doseči z zasebnimi udari, so vredni preveč, da bi jih puščali v rokah posamez­nih podjetnikov. Korporativni prevzem tega področja je bil neizogiben. Zasebni udari ne bodo izginili, toda nastala je bistveno nevarnejša zver – korporativna zasebna vojska.

Marca 2007 je Cofer Black, podpredsed­nik družbe Blackwater, govoril v Amanu, glavnem mestu Jordanije – svetu je ponudil vojaško silo od 3000 do 6000 vojakov. »S praktičnega vidika gre za intrigantno dobro idejo, saj smo poceni in hitri,« je povedal Black, ki je 26 let delal v CIA in se vzpel do vrha kot vodja njene elitne enote za lov na Bin Ladna. Blackwaterjeve enote bi uporab­ljali kot podaljšek enot ameriške vojske, je povedal Black. »Za vse usluge našim prijateljem na drugi strani morja bi nas odobrila vlada ZDA.«

Za Američane je uporaba zasebnih plačanskih brigad popolna rešitev – tako sprostijo običajne vojake za druga opravila, hkrati pa se izognejo politično samomorilskemu vpoklicu mladeničev, rekrutov. »Vedno pogostejša uporaba pogodbenikov, zasebnih sil ali, kot bi nekateri rekli, plačancev, olajša začetek vojne in spopadanje – potreben je samo denar,« pravi Michael Ratner, predsednik newyorškega Centra za ustavne pravice, skupine, ki toži družbo Blackwater zaradi smrti nedolžnih iraških civilistov. »Brez zasebnih vojsk bi bilo Združenim državam skoraj nemogoče širiti ali ohranjati svoj propadajoči imperij.«

Medtem ko se svetovni mediji osredotočajo na Afganistan in Irak, se industrija 'mirovnih operacij' mobilizira in seli proti jugu – v Afriko. Leta 2008 bodo vse oči uperjene v Sudan, bogat z nafto. Toda nafte ne omenja nihče. Uradno gre le za dobavo šotorov in varnostnih storitev žrtvam držav­ljanske vojne.

»W [Bush] je potrdil orjaški projekt pomoči južnemu Sudanu, tako obsežen, da ga lahko pravzaprav vodi le nekaj tako velikega, kot je Pentagon. To bo velika stvar,« prizna John Stuart Blackmore, predavatelj na konferenci, ki v nočeh ob kozarčku žganega podoživlja vietnamsko vojno. »Srednji vzhod je v primerjavi z Afriko stabilen. Vsi konflikti se selijo v Afriko,« mi pove švedski plačanec. »Če slediš nafti, boš videl, kam gre posel.«

Cenik

Z informacijami, ki so nam jih zaupali izkušeni plačanci, vam predstav­ljamo cene osnovnih potrebščin za prevzem manjše države. Budžet ni popoln, predvsem pa predvideva, da boste mnoge surovine, denimo hrano in vodo, ukradli v državi gostiteljici.

Osebje (zelo tvegano okolje), na mesec v ameriških dolarjih

  • 75 južnoafriških pehotnih vojakov po 400 dolarjev 900.000 dolarjev
  • 5 ostrostrelcev po 450 dolarjev na dan plus stroški 67.000 dolarjev
  • 5 strokovnjakov za komunikacije po 450 dolarjev

  • 5 zdravstvenih delavcev (izkušenih v boju) po 450 dolarjev

  • 5-članska ekipa za organizacijo obveščanja po 1000 dolarjev 150.000 dolarjev
Orožje/skupaj v ameriških dolarjih

  • 60 pušk AK-47 po 400 dolarjev 24.000 dolarjev
  • 30.000 kosov streliva za AK-47 po 33 centov za kos 10.000 dolarjev
  • 20 avtomatskih pušk po 1200 dolarjev 24.000 dolarjev
  • 10.000 okvirjev streliva po 50 centov 5000 dolarjev
  • 10 ročnih izstreljevalcev raket po 600 dolarjev 15.000 dolarjev
  • 3 minometi kalibra 72 mm 3500 dolarjev
  • 80 močnih topovskih bomb po 30 dolarjev 2400 dolarjev
  • 100 dimnih granat po 20 dolarjev 2000 dolarjev
  • 150 ročnih granat po 20 dolarjev 3000 dolarjev

Transportna oprema/mesečni stroški v ameriških dolarjih

  • 2 x sovjetski mi-8 po 500.000 dolarjev za letalo 1.000.000 dolarjev
  • Gorivo/nadomestni deli 100.000 dolarjev
  • Posadka po 8000 dolarjev x 30 dni 240.000 dolarjev
  • Letalo 727/90.000 dolarjev x 4 leti 360.000 dolarjev
  • Posadka za 727/8000 dolarjev x 30 dni 240.000 dolarjev
  • 10 oklepljenih land cruiserjev po 130.000 dolarjev 1.300.000 dolarjev
  • 10 land cruiserjev po 80.000 800.000 dolarjev

Komunikacijska oprema/skupna vrednost nakupa v ameriških dolarjih

  • 10 satelitskih telefonov po 1500 dolarjev 15.000 dolarjev
  • 80 mobilnih sistemov GPS po 400 dolarjev 32.000 dolarjev

Plačanci/dnevni strošek v ameriških dolarjih

  • Posebne enote SAS 1000 dolarjev
  • Običajne enote NATO 450 dolarjev
  • Južnoafričan 400 dolarjev
  • Gurka 300 dolarjev
  • Čilenec 150 dolarjev
  • Kolumbijec 100 dolarjev
  • Perujec 80 dolarjev
  • Ugandčan 40 dolarjev
  • Iračan delajo za hrano

TEKST: Jonathan Franklin

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri