Moj prvi Playboy

  • 12.06.2008

Tam nekje leta 1966 se je Cory C. Adams, diplomant tehnike na eni od čikaških univerz, za konec študija nagradil s potovanjem po Evropi. Za to je imel dodaten in močan razlog. Njegov papa je med drugo vojno letal nad Nemčijo s tovori bomb, bil pri eni od misij zadet, in še preden se je gmota železja in aluminija zarila v furlansko ravnino, je odskočil s padalom.

Neki partizan, doma iz Bovca, ga je ranjenega spravil v bolnišnico Franjo, kjer so ga ozdravili, in potem še varno do Barija, kjer je lahko sedel v letalo za Ameriko.

(Foto: Playboy)

In tako je stal junior pod okni učilnice, kamor smo se obesili v grozdu, da bi občudovali njegov lepi avto, in se trudil najti kakršnekoli razumljive sledi angleščine v mešanici neartikuliranih vzklikov, cigaretnih znamk, imen ameriških filmskih igralcev in predvsem izzivalnega dekliškega smeha.

Nazadnje je odgovoril z znano, vsem razumljivo ameriško kretnjo: odprl je prtljažnik in segel vanj. Dekleta so dobila skupinsko fotografijo, ki se je nekaj minut kasneje pričarala na polaroidnem čudežu, jaz pa rjavo kuverto z debelim svežnjem.

To je bil moj prvi Playboy. Ne le moj: bil je prvi in za tisti čas edini Playboy tolminske gimnazije, Tolmina in širše okolice. Toliko daleč je približno segalo njegovo gledalstvo - govoriti o bralstvu bi bilo nesmiselno in neresnicoljubno. Enkrat ali dvakrat so se, bolj vpričo deklet, omenjali tudi odlični pisatelji, ki so objavljali v reviji, a je padlo precej mimo.

Ni bilo kakega hudega zanimanja za kaj drugega kot za nage ženske in med nagimi ženskami najbolj za tisto na sredini, ki se je razgrnila na tristransko širino; »čarobni trokut«, kot so pojav imenovale yu-revije. Ves sveženj polakiranega papirja je bil tam samo zaradi sredinske strani, namenjene temu, da se iztrga in pripne na zid, omarico ali kamorkoli že.

Hugh Hefner je bil luciden mož: v pravem trenutku se je spomnil, da je počistil gnoj iz hleva pornografije in dokaj normalne užitke potegnil iz mračnih kotov krivde. Operacija je potekala javno in ni imela možnosti za neuspeh. Prva leta po drugi svetovni vojni zaznamuje razvoj barvnega tiska; ilustrirane revije so najprej pritegovale z naslovnicami, ki so jih izdelovali realističnega upodabljanja vešči ilustratorji.

Stranski izdelek tistega časa so bile tudi namalane lepotice v bolj ali manj izzivalnih pozah, z bolj ali manj razkrito kožo. Iztrgane iz revij so bile obvezen dekorativni element na zadnjih stranskih šipah tovornjakarskih kabin in se kasneje kot nalepke s širokim izborom motivov preselile še na ščitnike vesp in lambret ter na karoserije osebnih avtomobilov. Barvni tisk je medtem vse uspešneje prenašal na papir prave fotografije, vešči ilustratorji so izgubljali službe, fotografi pa stopali med kultne umetnike.

Hefner ni naredil nič drugega kot postavil stvari na svoje mesto: bilo je, kot bi nekdo rekel, da se zdravim in potentnim moškim pa res ni treba skrivati. Pin-ups so dejstvo, je govorila Playboyeva triplerica, in če že uživamo, zberimo užitke na kup, dodajmo intelektualno sol, umetniške cvetke, življenjski stil, in zapakirajmo tako, da bo v čast in veselje srednjemu razredu, ki temelji na takih veseljih.

Takrat seveda nisem razmišljal na tak način. Bil sem lastnik zaklada, po katerem je bilo hudo povpraševanje, in za nekaj kratkih tednov sem se lahko počutil kot fant iz tistega vica o fotru, ki sinu razkaže vse lepote in grehote sveta, nakar mu pove, da je to za odličnjake. Moja hiba, da sem se vse angleške lekcije naučil laže kot tiste tri besede, s katerimi se je povabilo punco na ples, se je končno obrnila meni v prid.

Predstavljal sem si, kako bom svoje zaklade, ko pojdem k vojakom, pritrdil na notranjo stran omarice, in sem pazil, kadarkoli sem Playboya komu posodil, da mi ga ne bi vrnili brez nje, ki je ležala na temnordečem žametu, z malomarno spuščeno roko med razprtimi nogami.

K vojakom potem nisem šel, ker me je prej srečala pamet. Adamsa sem menda videl samo še enkrat. Vem, da je najprej živel v San Bernardinu v Kaliforniji, potem se je veliko selil, predvsem po Evropi. Naša sošolka Jana se je selila skupaj z njim. (Ja, ta manjši detajl bi bilo nemara bolj častno zamolčati: medtem ko smo se mi slinili nad Playboyem, je pregovoril njene starše, da so mu jo, še ne polnoletno, dali za ženo.)

Pokazalo se je, kaj pa drugega, da je tudi on vojak. Nekaj let je bil v letalski vojaški bazi v Avianu, vendar mu služba ni več dovolila čez mejo. In še par let zatem sem slišal, da dela v Nemčiji pri nameščanju pershingov. Z Jano sta se nekje vmes, potem ko sta opravila svojo biološko funkcijo in spravila na svet dva otroka, ločila. Pershinge z jedrskimi bojnimi glavami so pod Reaganom umaknili, ker niso več ustrezali vojni doktrini. Še precej kasneje so bombniki iz Aviana dotolkli prestolnico moje nekdanje države.

Playboyi, ki mi jih je dal, so v verigi izposojanj poniknili med ljudstvom in se niso nikoli več vrnili k meni.

TEKST: Zdravko Duša

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri