Mladci & morje

  • 24.05.2008

»Stari, vsak čas bo prijela ena velika. Nekaj mi pravi, da bomo danes iz vode kljub vsemu potegnili konkreten komad! Boš videl, da bom kmalu sunil ven kakšnega kita,« sem iz golega dolgočasja tvezil Boštjanu, ki se je z rosno hladnim pivom v roki leno sončil na robu čolna. Niti trenil ni s pogledom. Povsem v svojem slogu je na moje besedičenje dodal le svoj tipični: »Ja, ja … Potem pa svizec zavije čokolado, a ne?«

(Foto: Bor Dobrin)

9 fotografij v galeriji

S tem je zgolj potrdil moje slutnje. Tudi on je bil enakih misli. Da z današnjo večerjo ne bo nič – če je ne bomo naročili v kakšni restavraciji, seveda.

Ribe, kje ste?!

Sedel sem torej v »ribiškem stolu« na krmi čolna in opazoval belo sled, ki jo je z ogromnimi valovi v peneče se sinje morje rezala okrogel milijon dolarjev vredna ribiška jahta. Dva 800-konjska Caterpilarjeva motorja sta leno bobnela v podpalubju, medtem ko smo po dolgem in po čez s šestimi ribiškimi palicami česali zaliv Miami Beacha. Kapitan našega najetega Jamzija, kakor se je lupinica imenovala, je bil izkušen ribič.

Možakar se seveda preživlja s tem, da vsakodnevno na tako imenovani »Big Game Fishing« vozi športnega ribolova željne turiste. Za pol dneva zaračuna približno 400 ameriških zelencev, za ves dan pa nekaj malega več. Cena vključuje posadko, gorivo, uporabo ribiške opreme in vabe.

Upoštevajoč vrednost barke, ki očara s prostorno notranjostjo, oplemeniteno z žlahtnim mahagonijem in pravim usnjem, ter gorivo, ki ga dva ogromna požrešna agregata pokurita med križarjenjem po zalivu, cena za tovrsten šport niti ni tako visoka. Še posebno, če veste, da je tovrstni ribolov na mečarice, morske pse, mante in podobne zverine definitivno domena premožnejših turistov. Pravih playboyev.

Kar smo bili vsaj za eno popoldne tudi mi – a vseeno še vedno dovolj Balkanci, da smo s kapitanom takoj zbarantali nižjo ceno, ker smo na ladjo prinesli svojo hrano in pijačo, posadko pa skrčili zgolj na kapitana. Preostalo delo smo opravili kar sami in pomagali pri izplutju, krmarjenju in navigaciji. Posadka petih ribičev torej. Poleg štirih moških tudi ena ženska, ki ... ne, ni skrbela za kuhinjo, temveč je kar takoj poprijela za krmilo čolna! Mateja je torej po kapitanovih inštrukcijah vrtela krmilo in s pogledom na kompas in digitalni sonar za globino skrbela, da nismo zapluli iz začrtanih koordinat.

»Ribe je treba poiskati. Vedno so na določeni globini. Če je voda pregloboka ali prenizka, jih ne bo. No, seveda je treba poznati tudi zalivski tok. Vsekakor pa je ulov odvisen od letnega časa, vremena, temperature vode in še nekaterih drugih dejavnikov,« je Boštjanu in Boru razlagal kapitan, medtem ko je na trnek natikal vabe.

Ko smo dosegli pravo hitrost, globino in oddaljenost od obale, smo začeli loviti.

Odkrito priznam, da na začetku ni bilo prav nič razburljivo. Ko je bilo vseh šest trnkov v vodi, smo z namočenimi palicami začeli krožiti po zalivu gor in dol in s sonarjem iskati večjo jato rib. Vsak s svojim pivom v roki smo se nastavljali vročemu floridskemu soncu in čakali, da se kaj zgodi. S pogledom, uperjenim v palice, smo čakali, da se bo kakšna vendarle napela. Nič!

»Vreme ni ravno pravo. Tudi letni čas ni najbolj primeren. Velike ribe najraje prijemajo tam ob koncu aprila ali v začetku maja,« mi je v glavi odmeval kapitanov stavek. »Res bo pizdarija, če ne ujamemo nobene ribe. Potem smo vrgli denar stran. Za dobro reportažo moramo kaj ujeti. Sicer bomo morali ribe kupiti v ribarnici, da se vsaj na koncu slikamo z njimi,« je po nekaj urah brezuspešne plovbe snoval rešitev v sili naš fotograf Bor.

Ja, sonce in vodeno ameriško pivo znamke Miller sta mu udarila v glavo. Boštjan ni rekel nobene. Še vedno je kot nasedli kit smrčal na robu čolna. Njega sta pivo in dolgočasje pokosila že davno. Pil je namreč Budweiserja, ki zadene še hitreje. Ja, res smo bili pravi ribiči!

Od ulova pa še vedno nič. Niti ena sama riba ni in ni hotela prijeti. Res, čuden šport je tale ribolov, sem razmišljal po celodnevnem brezuspešnem kroženju in pogledoval proti kapitanu, ki je s prelaganjem svoje razmočene cigare iz enega kotička ust v drugega dajal videz, da je iz ure v uro bolj živčen. Popoldansko sonce na obzorju je padalo v vodo premo sorazmerno s kazalcem na števcu goriva v bencinskih rezervoarjih naše jahte. Mi pa še vedno brez rib.

Mala velika riba

In potem se je le zgodilo. Palica se je napela in nekam čudno stresla. V istem trenutku se je stresel tudi kapitan in mi v angleščini s čudnim evropskim naglasom začel vpiti s komandnega mostu, naj navijam vitla na palici. O.K. sir, you are the boss ... Gremooooo! Zgrabil sem palico in kot nor navijal ročico. Sedaj je bilo že več kot jasno, da je res nekaj na drugem koncu kovinske žice, ki se uporablja za lov na velike ribe namesto nam bolje znane najlonske vrvice, popularno imenovane laks.

Ko smo ribo potegnili do čolna, jo je kapitan iz vode dvignil z mrežo. »Uaaauuu, kakšen komad. Noro ... to pa je riba,« smo bili navdušeni, a možakar je samo zamahnil z roko in dejal: »To ni nič. Brez veze. Reče se ji kraljeva riba, sodi v vrsto roparic in je neužitna. No, lahko se jo sicer tudi poje, a je meso povsem brez okusa. Uporabljamo jo zgolj za vabo pri lovu na velike ribe.« V hipu nam je skazil veselje, razočaran snel kot kegelj veliko ribo s trnka in jo zabrisal v zajetno hladilno skrinjo.

Dal nam je vedeti, da to zanj ni velika riba, a meni nasmeh kljub temu ni šel z ust. To je bila daleč največja riba, kar sem jih ujel na svoj trnek, pa čeprav sem iz Jadrana potegnil že marsikaj. Če bi tole zverinico ujel nekje na Krku, bi jo brez dvoma ponosno nesel čez ves avtokamp. Nekajkrat.

»Gremo drugam. To je naša zadnja šansa. Peljal vas bom nad razbitino. Če tam ne bo rib, potem jih ni nikjer. Pred leti so tu namreč potopili veliko naftno ploščad. Odslužen plavajoči kolos so razstrelili na štiri enake dele in ga potopili. Namenoma! Da bi dajal zavetje ribam, da lahko tam zrastejo in jih ne pojedo takoj tiste večje.« Tako je zakone narave in človekovo poseganje vanj razlagal naš »chief«, ko je kar naenkrat ponorel sonar.

»Tu smo. To je to. Eden izmed štirih delov ploščadi. Tu bomo še zadnjič preizkusili srečo. Sedaj bomo lovili na živo vabo.«

Z majhnega bazenčka s tekočo vodo na krmi ladje je odstranil pokrov. V njem je kar mrgolelo najrazličnejših rib, ki so, kot bi slutile svojo usodo, živčno plavale sem ter tja. Zgrabil je prvo in jo živo nataknil na trnek ter vse skupaj zalučal v vodo. Nato še vse druge palice. V naslednjem hipu je eno od palic zvilo kot lok.

»Vleci, vleci, navijaj, navijaj ...« se je drl kapitan in že ob prvem obratu ročice sem ugotovil, da je tokrat v vabo res ugriznilo nekaj velikega. Trdno sem zagrabil za palico in si jo zasidral v zatič na stolu med nogami. Potem se je začel boj. Povsem v stilu filma Starec in morje sem se boril z neznanim stvorom na drugi strani vrvice, ki si je obupno prizadeval, da bi me potegnil z ladje. In jaz njega gor. Na krov! Kdo bo koga? Uporabil sem taktiko, ki nam jo je prej razložil kapitan.

Upreš se z nogami ob rob čolna in potegneš palico počasi nazaj. Potem se pripraviš in z nagibom naprej povsem popustiš palico. Med popuščanjem hitro navijaš ročico in vrvico. Pa zopet potegneš, popustiš in navijaš, potegneš in popustiš pa navijaš, potegneš, popustiš, potegneš, popustiš ... Tako sem počasi molzel zverino iz morskih globin. Odkrito priznam, da sem bil, ko sem potegnil desetič, že povsem crknjen in so me roke tako bolele, da nisem verjel, da bom zmagal. Pa ni bilo v globoki morski modrini še nič videti; nič se še ni bližalo površju.

Gaber proti ribi

Takrat sem ugotovil, zakaj se temu reče športni ribolov. Fantje ... pozabite na fitnes in dvigovanje uteži. Go fishing!! Bor je skozi objektiv beležil moj dvoboj z ribo in ob grimasah in napenjanju strokovno ugotovil, da sem najbrž ujel kakšno jedrsko podmornico. Ja, zelo smešno, ampak jaz sem res crkoval od napora. Končno se je na površju pod ladjo prikazala veeeelikaaaaaaaa riba! Kapitan jo je že čakal z velikim kavljem, pritrjenim na dolgo palico. Nasadil je ribo in jo počasi dvignil na krov. Ufff, jebemti, to pa je ulov!

»Tole je že bolje. Kar lep komad je in poleg vsega še odlična riba. Večerjo za vas štiri že imamo,« je dejal, jaz pa sem pomislil, da bi s tem lahko nahranili celo kasarno! V primerjavi s to ribo je bila prejšnja, ki je že počivala v skrinji, kot sardela. A naše veselje nad ulovom je bilo kratkotrajno. Palica se je znova napela. Tokrat je poprijel Boštjan. Da se preizkusi.

Sam sem si privoščil zasluženo pijačo in ga z užitkom opazoval pri delu. Tudi on je v navijanje koluta na palici vlagal ogromno napora in zatrjeval, da mora biti tole še večja riba. »Ja, najbrž ... Večjih od moje sploh ni!« sem ga dražil med delom. Ko je že resnično kazalo, da je možak omagal, sem mu priskočil na pomoč.

Prijel sem za ročico in poskusil zavrteti, a je obstala kot zabetonirana. O mater ... to pa ne more biti res. Ali smo zapeli za morsko dno ali pa smo res ujeli kita! Kar je na oni strani, je vsaj trikrat večje od moje trofeje. Vrtela sva in napenjala, pa popuščala in vlekla ... Na koncu sva za palico držala dva, zverina pa se je še kar upirala. Z naju je brizgal znoj, poleg tega pa naju je močilo še morje, ki ga je dvigoval čoln. Krvavo delo, hudičev šport!

Ko smo na koncu vsi združili moči, smo ribo le potegnili na čoln. In se razbežali vsak na svoj del krme, saj je žival tako divje opletala z repom in se premetavala po čolnu, da si nihče od nas ni želel občutiti na lastni koži, kako je, če te useka.

Riba, večja od deske za snowboard, se je počasi le umirila in dva sva jo dvignila in prevalila v premajhno skrinjo. Rep je še vedno štrlel iz nje in vsake toliko se je še pognala v zrak. Zadovoljno smo udarili z rokami v znak zmage in se zahvalili bogovom, da so nas povsem na koncu pustolovščine kljub vsemu obdarili z bogatim ulovom. Zadovoljen je bil tudi kapitan. Vidno si je oddahnil in priznal, da je riba res velika in da takšnega primerka tudi on ne ulovi vsak dan, pa čeprav se že nekaj deset let vsak dan ukvarja z ribolovom in je na njegovem čolnu končal prenekateri morski pes.

Zadovoljen je pognal Jamzija proti pristanišču, da je bilo veselje. Ogromna jahta je ob polnem plinu letela kar po zraku. Varno smo prišli v pristan in se, kakor se za prave športne ribiče spodobi, za konec s trofejami še nastavili pred Borov objektiv. Ob ladji se je zbralo kar nekaj firbcev, še več pa jih je obkrožilo na sosednjem privezu parkirano ladjo.

Sosedje, ki so ves dan lovili na istem kraju kot mi, vsega nekaj pedi stran od naše barke, so namreč z ladje raztovorili dva velika morska psa. Prav tista z glavami v obliki kladiva! Ja, sreča in bogovi morja so jim bili tisti dan še bolj naklonjeni. A tako pač je pri ribolovu. Tudi s profesionalno opremo, izkušnjami in znanjem se brez sreče domov vrneš praznih rok!

Morski pes – v vsako slovensko vas!

Pri nas sicer ne, zato pa v sosednji Hrvaški. Ja, za takoimenovani Big Game Fishing je primeren tudi Jadran! Na Murterju je kar nekaj ladjic, ki so specializirane za lov na velike ribe. Vas zanima? Cena za dnevni najem znaša

400 evrov, na ladjo pa se lahko vkrca do 6 ribičev ali firbcev. Čas lovljenja znaša 8 ur, povedati pa je treba, da je zaradi velikega zanimanja sezona praktično razprodana in da boste ob takojšnji prijavi prišli na vrsto šele enkrat proti koncu poletja, najverjetneje pa celo jeseni. In kaj lahko potegnete iz vode?

Na dnevnem lovu se običajno lovi igluna in iglana, ti dve vrsti mečaric, ki živita v Jadranu, poleg tega pa bo z veseljem prijela kakšna »Big Blue Tuna«, ki je ob svojih orjaških dimenzijah nemalokrat večja od tistega na drugi strani palice. Za bolj pogumne organizirajo tudi nočni lov. V temi se lovi tako imenovano lisico in morskega psa vrste modrul. Sicer pa lahko termine, velikosti ribiških ladjic in ulovljenih trofej, cene, pogoje ter vse ostalo preverite na odlično pripravljeni spletni strani, ki deluje tudi v slovenskem jeziku.

Preverite www.big-game-adria.com

Pa dober ulov!

Kako in za koliko?

Kje se vkrcam: Na celotni obali Floride, v vsaki večji marini. Bodite pozorni na table z napisi: Fishing Boats, Deep Sea Fishing, Big Game Fishing in podobno. V našem konkretnem primeru je šlo za čoln po imenu Jamzi, ki je zasidran v eni izmed marin ob znameniti Collins Avenue na Miami Beach. In še kapitanov mobilni telefon: 001 305 945 02 81. Zaradi našega priporočila boste dobili ugodnejšo ceno! Prepoznavni znak? Izvod slovenskega Playboya!

Kdaj lahko ujamem največ: Če ste zagrizen ribič in lovec na trofeje, je najbolj primerna sezona v aprilu in maju, sicer pa čez vse leto. Skoraj nemogoče je, da bi ostali brez ulova. Ne glede na mesec, dan ali uro vašega lova. No, če niste ravno rojeni antitalent za namakanje palice (potem bo bolje, če namočite kaj drugega) …

Kaj potegnem iz vode: Običajno tako imenovane kraljevske ribe, tune, mečarice, morske pse, kladivarice in ostale prijazne morske pošasti. Z malo sreče pa lahko zapnete na jekleno vrvico tudi kakšno izmed jedrskih podmornic.

Kakšen je finanči šok: S spodobnim čolnom, na katerega se lahko udobno namesti družba 6 oseb, približno 500 ameriških dolarjev za polovico dneva in vse do 800 za celodnevno turo. Na večjih čolnih z večjo skupino ljudi lahko tudi manj (ne priporočamo!). Iz naših izkušenj: polovica dneva ( od 12. do 18. ure) je več kot dovolj. Ob polnem čolnu to pomeni manj kot 100 dolarjev na osebo. Sprejemljivo! Gre namreč za prestižni šport.

Kaj vključuje: Najem ladje s kapitanom in posadko. Gorivo za jahto. Žive in mrtve vabe. Opremo za ribolov. Ledeno hladno pijačo. Čiščenje plena ob pristanku na pomolu. Reševanje iz vode v primeru

prevelikega ulova.

TEKST: Gaber Keržišnik

FOTO: Bor Dobrin

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri