Mišo Alkalaj: Kaj naj zapustimo otrokom?

  • 25.03.2015

'Zemljo so nam posodili otroci' je pogosto geslo, ki ga slišimo predvsem od okoljevarstvenikov. Iz tega naj bi sledilo, da jo moramo otrokom vrniti v vsaj enakem – če ne v boljšem – stanju, kot smo jo 'dobili na posodo'. Kot naravoslovec take trditve težko razumem, če si jih ne predočim s številkami.

(Foto: Shutterstock)

Zato privzemimo, da je moja generacija 'dobila Zemljo na posodo', ko smo končali šole in se prvič zaposlili – vzemimo za ta mejnik okroglo letnico 1980. In da bo moja generacija Zemljo vrnila otrokom takrat, ko se bomo penzionirali – naj bo ta drugi mejnik leto 2020.

Zemlja leta 1980

Leta 1980 je bila povprečna pričakovana življenjska doba 61 let.

Do konca leta 1980 je človeško prebivalstvo Zemlje doseglo in preseglo 4,5 milijarde. Desetletna stopnja rasti je bila 18,5 odstotka – če bi se človeštvo še naprej tako množilo, bi nas bilo danes že več kot osem milijard. Ob koncu desetletja 1980–1990 je bilo podhranjenih 19 odstotkov človeštva, kar je ob takratnem prebivalstvu pomenilo nekaj več kot milijardo ljudi (natančneje 1.002.941.560).

V obdobju 1950–1980 je hitro naraščalo izsekovanje tropskih gozdov, v povprečju smo v tem obdobju izkrčili več kot 11 mili­jonov hektarjev tropskega gozda na leto. Kako intenzivna je postala izraba tropskih lesov v teh 30 letih, ilustrira podatek, da je človeštvo v celotni zgodovini do leta 1700 posekalo le za 23 odstotkov več vseh gozdov, kot je samo tropskih v obdobju 1950–1980. Ker so tropski pragozdovi območja največje biološke raznolikosti na kopnem, je industrijsko krčenje povzročalo tudi izgubo številnih živalskih in rastlinskih vrst.

Leta 1980 so površine za pridelavo dosegle 10,8 hektarja na prebivalca. V revnejših državah s hitro rastočim prebivalstvom je pomanjkanje obdelovalne zemlje male kmete sililo v izkoriščanje neprimernih območij, kjer je krčenje rastlinja in pre­kopavanje zemlje povzročilo hudo erozijo, ki je nazadnje ta območja spremenila v povsem neplodna. Skrajen primer posledic je Madagaskar, najbolj so bile prizadete države osrednje Afrike, Južne Amerike, nekaterih predelov jugovzhodne Azije. Paul Erlich z univerze Stanford je ocenil, da bo do leta 2000 zaradi lakote po vsem svetu umrlo več kot štiri milijarde ljudi, od tega celo v bogatih ZDA 65 milijonov.

Sredi sedemdesetih let so izpusti žveplovega dioksida dosegli vrhunec. Čeprav so začele razvite države kot prve že v začetku sedemdesetih na premogovne elektrarne in druge vire SO2 nameščati čistilne naprave, so svetovni izpusti bolj ali manj stagnirali do leta 1990 in šele potem začeli upadati. Zato so bili tudi za osemdeseta leta značilni obsežni ožigi iglastih gozdov.

Kljub preobilju surove nafte v osemde­setih so strokovnjaki na podlagi takratnih podatkov ocenjevali, da bo svetovna pro­izvodnja nafte dosegla vrhunec okoli leta 2000. Ob rastočem povpraševanju bi upad proizvodnje povzročil skok cen in posledično prizadel predvsem pridelavo hrane: ne le zaradi podražitve goriva za mehanizacijo in transport, ampak predvsem zato, ker je velika večina zaščitnih sredstev ter gnojil izdelana na osnovi naftnih derivatov. Po takratnih napovedih naj bi se vrh proizvodnje nevarno približeval tudi za naravni plin.

Iz navedenih in še številnih drugih podobnih podatkov so leta 1980 mnogi populacijski strokovnjaki sklepali, da bodočnost človeštva ni ravno svetla. A podobno so napovedovali tudi že prej.

Malthus napove konec civilizacije

Leta 1798 je Thomas Robert Malthus objavil zelo odmevno knjigo Esej o načelih populacije. Ugotovil je, da se ljudje razmnožujemo eksponencialno, za preživetje nujno hrano pa lahko pridelamo le na površinah, ki so omejene. Zato bo obseg prebivalstva prej ali slej presegel pridelavo vseh možnih poljedelskih površin in sledila bosta vse hujša lakota ter kaos. Malthus je izračunal, da se bo Veliki Britaniji to zgodilo leta 1850. Takrat je v Združenem kraljestvu živelo 27,4 milijona ljudi – danes jih je več kot 64 milijonov, so bistveno bolje prehranjeni in imajo dvakrat daljšo pričakovano življenjsko dobo.

V Malthusovem času se je moralo pol prebivalstva ukvarjati s pridelavo hrane, da so lahko prehranili vse. Zato si Malthus ni mogel predstavljati, da bomo razvili kmetijsko mehanizacijo, bolj rodovitne hibride in bolj učinkovite metode pridelave, kar nam je omogočilo, da lahko danes le pet odstotkov ljudi pridela več kot dovolj hrane za nekajkrat večje prebivalstvo.

in potem še Paul Erlich

Kako malo se ljudje naučimo iz zgodovine, je leta 1968 dokazal Paul R. Erlich, takrat že ugledni profesor na univerzi Stanford. Kot Malthus 170 let prej je tudi Erlich ugotovil, da naraščajoče prebivalstvo Zemlje izrablja naravne vire, ki jih bo zato prej ali slej zmanjkalo, čemur bo neizogibno sledil propad civilizacije. V prvi izdaji svoje odmevne knjige Populacijska bomba je Erlich med drugim zapisal:

»Bitka, da bi prehranili človeštvo, je iz­gubljena. V sedemdesetih letih bo stotine milijonov umrlo zaradi lakote kljub izrednim ukrepom, ki bi se jih lotili zdaj. Tako pozno ne moremo storiti ničesar, da bi preprečili bistveno povečanje smrtnosti v svetu.«

Veliko manj slavni Julian Lincoln Simon, ekonomist in profesor na precej manj slavni univerzi v Marylandu, se z Erlichom ni strinjal. Poudarjal je, da človeštvu še nikoli ničesar ni zmanjkalo – ne zato, ker bi bili viri neomejeni, ampak ker napreduje tehnologija in nekdaj nujne vire vedno znova nadomeščamo z drugimi.

Simon je Erlicha izzval v stavo. Če se človeštvu res bliža pomanjkanje hrane in vsakovrstnih surovin, bi se to moralo poznati na borznih cenah. Simon je zato Erlicha leta 1980 pozval, naj izbere pet dobrin, ki se tržijo na borzah, in vsake kupi za 200 ameriških dolarjev – skupno torej za 1000 dolarjev. Če bo leta 1990 cena izbranih dobrin večja, bo Simon priznal, da ima Erlich prav, in mu izplačal razliko. Če pa se bodo dobrine pocenile, bo moral Erlich Simonu izplačati razliko do 1000 dolarjev.

Paul Erlich je odločitev prepustil ekipi svojih strokovnih sodelavcev, ki so za stavo izbrali kovine – baker, krom, nikelj, kositer in volfram. In izgubil na vsej črti: vse izbrane kovine so se do septembra 1990 celo nominalno pocenile in Erlich je moral Simonu plačati 576,07 dolarja. Ob tem velja zlasti poudariti, da se je prav v desetletju 1980–1990 človeško prebivalstvo povečalo za več kot 800 milijonov, za največ v celotni dosedanji zgodovini – če kdaj, bi se morala Erlichova teza pokazati prav v tem obdobju.

Poznejši poskusi Erlicha in njegovih zagovornikov, da bi nekako pojasnili poraz kot pričakovan ali nepomemben, so izpadli le kot slabi izgovori: če bi na iste kovine stavili v obdobju 1990–2000, bi dobili; ali če bi

v 1980–1990 stavili na surovo nafto, njene derivate ter nadomestke, bi bil rezultat obraten. Vsi ti poskusi naknadne raciona­lizacije Erlichovih napačnih napo­vedi nam­reč padejo že na prvem izpitu: dobrine za stavo je izbrala Erlichova ekipa – in najbrž ne namerno tako, da bi izgubila?

(Okoliščine stave med Simonom in Erlichom bi morale tudi nekoliko strezniti vsakogar, ki verjame, da vsaj v največjih državah o pomembnih zadevah vedno odločajo kompetentni ljudje. Eden od članov strokovne ekipe Paula Erlicha, ki je izbrala dobrine za stavo s Simonom, je bil namreč tudi John Holdren. Danes je svetovalec ameriškega predsednika Baracka Obame ter direktor Urada za znanstveno in tehnološko politiko ZDA.)

Zemlja 2015 (še nekaj manj kot pet let do predaje)

Konec leta 2012 je pričakovana življenjska doba zemljana dosegla 70 let, za devet let več kot leta 1980, čeprav je v najrevnejših državah podsaharske Afrike in nekaterih nekdanjih republikah Sovjetske zveze do konca 20. stoletja celo upadla.

Svetovno prebivalstvo se je ob koncu leta 2014 približalo 7,3 milijarde. V desetletju 2000–2010 je stopnja rasti upadla na 10,7 odstotka. Če bi človeštvo še naprej naraščalo po dosedanji stopnji, bi osem milijard dosegli v spomladi leta 2024. V obdobju 2012–2014 je bilo podhranjenih 11 odstotkov človeštva, za kar osem odstotkov manj kot leta 1990. Absolutna številka stradajočih je v današnjem času nekaj več kot 800 milijonov (natančneje 803.000.000), kljub večjemu prebivalstvu Zemlje torej za skoraj 200 milijonov manj kot ob koncu desetletja 1980–1990.

V 21. stoletju se izsekavanje tropskih gozdov nadaljuje, ampak se je bistveno upočasnilo, saj je začelo tudi upadati povpraševanje po tropskem lesu. Številne tropske države so povsem prepovedale sekanje na območjih z največjo biološko raznolikostjo.

Čeprav svetovno prebivalstvo še vedno narašča, je obseg poljedelskih površin v 21. stoletju dejansko nekoliko upadel – kljub temu je proizvodnja hrane na prebivalca dejansko narasla. Predvsem pa se je po letu 1990 pomembno spremenilo razmerje dejavnikov, ki vplivajo na povečanje pridelave. Še v osemdesetih je šlo povečanje pridelave v največji meri na račun večjih vložkov v obliki umetnih gnojil ter zaščitnih sredstev; v 21. stoletju se poraba gnojil ter zaščitnih sredstev na enoto pridelka zmanjšuje, pridelava narašča predvsem na račun višjerodnih hibridov ter večje odpornosti novih izvedenk prehrambnih in industrijskih rastlin.

Svetovni izpusti SO2 so začeli po letu 1990 upadati, saj se je uporaba filtrov počasi širila po vsem svetu. Hitra gospodarska rast Kitajske je v letih 2000–2005 sicer povzročila ponovno globalno rast, ampak ker so začeli tudi pri gradnji novih kitajskih premogovnih elektrarn vgrajevati čistilne naprave, se je upadanje globalnih izpustov SO2 po letu 2008 nadaljevalo.

Po 2010 so izpusti SO2 naraščali le še v Indiji ter nekaterih manjših nerazvitih državah, a globalni trend upadanja se je vseeno nadaljeval. Danes v večini sveta ožigov gozdov ni mogoče več zaznati, pojavljajo se le še na nekaterih območjih Kitajske ter Indije, pa še tam so v upadanju. V 20. stoletju močno prizadeti gozdovi so si kljub napovedim pesimistov povsem opomogli.

Vrh proizvodnje surove nafte se še vedno ni zgodil niti pri konvencionalnih virih, saj nove metode omogočajo boljši izkoristek polj. Še bolj se je oddaljil vrh proiz­vodnje naravnega plina: s tehnologijo hidravličnega frakcioniranja so postale dostopne zaloge metana v globokih skrilavcih – danes znanih rezerv je več kot vsega naravnega plina, ki ga je človeštvo že porabilo. Poleg tega so na Japonskem, v Indiji ter v ZDA že skoraj preizkusili metode za izkoriščanje hidrometana na morskem dnu – te so še večje kot zaloge naravnega plina v kopenskih skrilavcih.

Obilje naravnega plina, ki ga je omogočila nova tehnologija, spreminja tudi pričakovanja o uporabnih zalogah surove nafte.

Že dalj časa je bilo znano, da obstajajo velike zaloge kerogena (shale oil) in bitumenskih peskov (tar sands), a dokler je veljala surova nafta predvsem kot vir energije, teh virov ni bilo smiselno izkoriščati, saj bi v pridobivanje glavnih derivatov morali vložiti več energije, kot bi je iz njih pridobili. A z odkritjem velikih zalog metana postaja rafinacija naftnih derivatov iz kerogena ter bitumenskih peskov smiselna. Zato lahko že ob danes znanih zalogah sklenemo, da človeštvu zanesljivo ne bo zmanjkalo naftnih derivatov (niti naravnega plina) še vsaj sto let, tudi če upoštevamo sedanjo rast porabe.

Svet v začetku leta 2015 še zdaleč ni idealen, zavedamo se tudi novih težav, ki jih bomo morali rešiti. Ampak ali bi kdo življenje v današnjem času res zamenjal za stanje planeta leta 1980? Zdi se, da je moja generacija že izpolnila okoljevarstveno zahtevo z začetka tega besedila: že danes lahko svet 'vrnemo otrokom' v očitno boljšem stanju, kot smo ga sami prejeli.

Napovedi konca civilizacije vedno znova zgrešijo

Če bi prešteli katastrofične napovedi, bi ugotovili, da bi morala naša civilizacija samo v 20. stoletju propasti vsaj 36-krat in v letih 2000–2014 še 12-krat. Številne med takimi napovedmi temeljijo na povsem neutemeljenih osnovah in zgrešenem sklepanju, na primer napovedi globalne kataklizme 21. decembra 2012 na osnovi tako imenovanega Majevskega koledarja. Nekatere poleg nezanesljivih podatkov in nelogičnih sklepov vsebujejo tudi podjetniški element, kot je Y2K, napoved katastrof ob nastopu leta 2000, ker naj bi se računalnikom 'zmešalo'. A zgrešile so tudi povsem korektno izračunane napovedi, utemeljene s tedaj preverljivimi podatki.

Za ilustracijo problema se postavimo v leto 1100, v vrh poznega srednjega veka.

V Evropi je takrat živelo 100 do 120 milijonov ljudi, kar je skoraj štirikrat toliko kot v času Karla Velikega (9. stoletje). Pričakovana življenjska doba je presegla 30 let, kar je bil velikanski napredek v primerjavi z zgodnjim srednjim vekom, ko je bila manj kot 25 let. Kljub vsesplošni podhranjenosti vseh razen najvišjih slojev je bila pridelava hrane glede na predhodne čase velika, saj je toplejše vreme v večini let omogočilo po dve žetvi.

A če bi objektiven mislec v začetku 12. stoletja ocenjeval bodoči razvoj, bi bil zaskrbljen. Večina za takratno poljedelstvo primernih

površin je bila že v obdelavi. Primarni energent in surovina je bil les in ljudje so vsako leto izsekali več gozdov. Če bi analitik še lahko predvidel, da se bo podnebje po letu 1250 resno ohladilo, da po dveh žetev na leto ne bo več, bi najbrž sklepal, da je civilizacija

obsojena na propad. In če bi mu kdo rekel, da bo leta 2000 v isti Evropi živelo več kot 450 milijonov ljudi s pričakovano življenjsko dobo 72,5 leta, a da bo istočasno v Evropi več gozdnih površin kot kdajkoli v predhodnih 1000 letih – bi ga najbrž imel za norca.

Civilizacijo rešuje tehnologija

Še tako pronicljiv mislec 12. stoletja ni mogel predvideti, da si bomo z izkoriščanjem fosilnih goriv zagotovili bistveno več energije na prebivalca ter zato pomembno zmanjšali porabo lesa. Robert Malthus ni mogel vedeti, da bodo novi hibridi poljedelskih rastlin tako povečali pridelavo na hektar, da se bo njegov konec civilizacije odstavil v daljno bodočnost. In tudi Paul Erlich ni mogel vedeti za tehnologije, ki so obrodile sadove v devetdesetih letih ter pozneje – žlahtnjenje rastlin, novi viri fosilnih goriv ter surovin, učinkovitejša uporaba materialov ter energentov ipd. – ki so razvrednotile njegove katastrofične napovedi. Človeštvo je bilo vedno znova na robu propada in vedno znova so propad odstavile nove tehnologije.

Danes ne moremo napovedati, katera nova tehnologija bo v prihodnosti reševala civilizacijo. Ne moremo niti zanesljivo napovedati, da bo taka rešilna tehnologija nastala. Ampak danes živi na Zemlji več ljudi kot kdajkoli v pretekli zgodovini ob več kot dvakrat daljši pričakovani življenjski dobi, kot je bila leta 1900, večji pridelavi hrane na prebivalca, višjem življenjskem standardu celo za najrevnejše. Ob takih dejstvih in izkušnjah je najbolj smiselno še naprej staviti na tehnologijo. Na znanje.

Znanje je najbolj koristna dediščina, ki jo lahko zapustimo otrokom. Danes še nimamo znanstvenih odkritij ter še manj tehnologije, s katero bi lahko rešili danes predvidljive probleme bodoče civilizacije. Samo stavimo lahko, da bodo naši nasledniki odkrili nove prijeme za rešitev sveta – da bi bili v tem lahko uspešni, jim moramo predvsem zapustiti čim več znanja v obliki preverljivih znanstvenih odkritij. Ampak znanost, kakršna bi lahko danes še odkrila kaj novega, lahko razvijajo samo družbe, ki so dosegle vsaj tako stopnjo razvoja kot Evropa v zadnjih 50 letih. Če bi se danes zaradi napovedi sodobnih prerokov katastrof ustrašili tehnološkega razvoja in se vrnili 'nazaj k naravi', bi najprej bistveno omejili ali celo ustavili razvoj znanosti, torej ustvarjanje novega znanja. In to bi najbolj zanes­ljivo vzpostavilo razmere za bodoči propad človeške civilizacije.

TEKST Mišo Alkalaj
FOTO Shutterstock
FOTOMONTAŽA Gojko Zrimšek

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri