Med nebom in zemljo

  • 12.06.2008

Človeška obsedenost s preseganjem rekordov ne pozna meja. Biti najvišji, najdaljši, najhitrejši, največji, najlepši. Megalomanija tudi arhitekturi ni tuja. Tekma za najmogočnejšo zgradbo na svetu poteka že od nekdaj, vendar nikoli ne tako neusmiljeno kakor v dvajsetem stoletju, nikoli tako očitno kakor pri gradnji nebotičnikov. Ker pa je prestižni naslov najvišje stavbe na svetu pogosto tudi pomembno politično vprašanje, lahko na videz preprosto merjenje nebotičnikov postane resen problem. Kje je namreč vrh stavbe?

(Foto: Andrew Ward, Richard Davies, Roemer Van Thoorn)

9 fotografij v galeriji

Da bi preprečili mednarodne spore pri podeljevanju prestižnega naslova, je leta 1969 ustanovljeni Council on Tall Buildnigs and Urban Habitat določil štiri kategorije za merjenje višine stavb: višina strukturnega ali arhitekturnega vrha, višina najvišje naseljenega nadstropja, višina vrha strehe stavbe in višina vrha antene. Po podatkih Chicago Public Library si »naj« naslov delijo kar trije velikani. Sears Tower v Chicagu vodi v drugi in tretji kategoriji, World Trade center v New Yorku vodi v četrti in malezijski Petronas Towers v prvi kategoriji.

Toda začnimo na začetku. Zgodba o rojstvu nebotičnika na vzhodni obali Amerike se začne v prav nenavadnem kraju. New York, Svetovna razstava (World Exhibition), leto 1853. Izumitelj Elisha Otis pripravi predstavitev svojega novega izuma, varovalne ročice osebnega dvigala. Posebej za to demonstracijo mu skonstruirajo kolosalni prototip nebotičnika iz lesa, stometrski opazovalni stolp Latting.

Prvič v zgodovini Manhattna so njegovi prebivalci lahko od zgoraj varno videli vse svoje ozemlje. Prvi urbani teater in trenutek geografskega samozavedanja. Toda za pravi razmah gradnje nebotičnikov je bilo treba počakati na uspešno snidenje dvigala in konstrukcije iz jeklenih okvirjev. Sledila je materializacija vseh poprej neobstoječih horizontalnih površin visoko nad tlemi, množenje istega kosa zemljišča v višino ad infinitum.

Nebotičnikov alibi za vrtoglavo rast je bila prej želja po prestižni korporacijski podobi kakor pomanjkanje prostora ali visoka cena zemljišč. Rezultat je viden na Manhattnu, kjer se je v zgodnjih tridesetih letih prejšnjega stoletja kot »čudovita katastrofa« po Le Corbusierju ali v »deliriju«, kakor pravi Rem Koolhaas, razvil nov tip arhitekture in mesta. V množici anonimnih vertikal, ki izrisujejo silhueto Manhattna, še danes izstopajo dosežki iz tridesetih.

Arhitekturna ikona je nedvomno Chrysler Building, okronan z eno najrazpoznavnejših nebotičniških čepic v zgodovini arhitekture. Z njo se je začel naskok na višinski rekord s podaljševanjem nebotičnikov s čim daljšimi konicami. Arhitektu Williamu van Alenu bi se prvo mesto namreč skoraj izmuznilo iz rok. Orožje, ki ga je do zadnjega skrival v rokavu ali, bolje rečeno, v »podstrešju« lastnega nebotičnika, je bila kovinska igla, ki so jo kar iz notranjosti izrinili na vrh in ga z njo povišali na 318 metrov. Zmagoslavje Chryslerjevega nebotičnika ni trajalo dolgo.

Že leta 1931 ga je v bitki za višino prehitel Empire State Building, ki so ga od prve skice do zadnje antene zgradili v rekordnih osemnajstih mesecih. Kako daleč seže utopija, je mogoče opaziti na vrhu nebotičnika, kjer so si zamislili kar pristajališče za cepeline. Romantični urbani svetilnik sredi manhattanske mreže cest je na svojem vrhu gostil celo vrsto filmskih junakov, med drugimi tudi King Konga, v meglenem jutru leta 1945 pa se je v 79. nadstropju po naključju znašel celo bombnik B-52. Rezultat: 14 mrtvih in minimalne poškodbe na stavbi.

Višinski rekord 381 metrov je Empire State Building ohranil 41 let, do leta 1972, ko so zgradili 417-metrska dvojčka World Trade Centra. New York in Chicago sta med seboj od nekdaj tekmovala v gradnji nebotičnikov. WTC je bil prvi le eno leto. Leta 1974 mu je vodilno mesto s 442 metri prevzel Sears Tower v Chicagu in ostal najvišja stavba na svetu 22 let, še vedno pa je najvišja stavba na zahodni polobli.

V začetku devetdesetih so se nebotičniki, očitni kazalci naraščajoče ekonomske moči, preselili prek oceana v novo okolje azijskih tihomorskih obal. Globalizacija ekonomije, hitra rast urbanega prebivalstva, astronomske cene zemljišč in razkazovanje ekonomske moči so narekovali predvsem nekritičen uvoz ameriških arhitekturnih modelov in ti so v izredno kratkem času spremenili podobo azijskih velemest. Toda kmalu so se pojavili pomisleki, značilni za obdobje globalizacije. Kako združiti univerzalno tipologijo nebotičnika in lokalni kontekst?

Aklimatizacija nebotičnika zaradi izjemno hitre gradnje ni segla dlje od ornamentiranja zunanje lupine z lokalnimi vzorci, vrhove svetlečih stolpov pa pogosto zasedejo kar pagode. Tako zaželena simbolna investicija je očitna pri kualalumpurškem Petronas Towersu, katerega tloris je zasnovan kot igra geometrijskih simbolov, značilnih za islam. Petronas Towers, ki je s 452 metri nosilec naslova najvišje zgradbe na svetu, je postavil Malezijo na zemljevid sveta. Megalomanski 88-nadstropni raketi, ki se sredi rajskega vrta bohotita nad pritlikavim mestom, arhitekt Cesar Pelli imenuje kar »nebesna vrata«.

Nebotičnik je torej neizpodbitna ikona in arhitekturni spomenik 20. stoletja in bo, kot kaže, tako tudi v prihodnosti. V zadnjih skoraj 150 letih obstoja se je tipologija nebotičnikov zelo malo spreminjala, saj je logika, ki jih prežema, venomer ista. Majhen odtis v mestni strukturi, vrh njihovega telesa pa čim višje na nebu. Ekstaza arhitekture in ultimativna arhitekturna zgostitev. Totalna arhitektura, ki lahko obstaja kjerkoli, na riževem polju ali v centru mesta - nobenih razlik ni več. Pojem spomenika se s pojavom nebotičnika sprevrne na glavo.

Vanj se več ne vpisujejo abstraktni ideali, ne pomeni več vsemogočne institucije in tudi ni izraz socialne hierarhije. Je preprosto to, kar je. Samoreferenčna nema gmota, izpraznjena vseh pomenov. Falični označevalec par excellence. V sebi združuje dve nezdružljivi zahtevi. Biti večni urbani spomenik za mesto, hkrati pa v svoji notranjosti s čim večjo učinkovitostjo zagotoviti možnost sprememb, ki jih zahteva življenje.

Monumentalna zunanja lupina zakriva anonimno nemonumentalno notranjost, ki lahko sprejme še tako nenavaden in nepredviden program. Arhetipski nebotičnik. Jedro zapolnjeno z dvigali, okoli njih nanizani prazni prostori, od katerih se tudi po vertikali ne zahteva programske povezanosti. V programskem hibridu nebotičnika vertikalno sosledje plavalnega bazena z restavracijo ali kinodvorano in stanovanji ni več presenečenje.

Toda problemi najvišjih zgradb ostajajo. Vase zaprti stolpi le redko prispevajo k intenzivnosti urbanega življenja, mestna središča tako postajajo zbirka ločenih stavb, povezanih le s prometno infrastrukturo. S potratno porabo energije pa so največji onesnaževalci urbanega okolja. Ena od smernic prihodnjega razvoja nebotičnikov je nedvomno ekološki nebotičnik. Z učinkovitim sistemom porabe energije se ponaša najvišja stavba v Evropi, 299 metrov visoka Commerzbank v Frankfurtu, delo arhitekta Normana Fosterja.

Z odprtim atrijem v ospredju sprevrača idejo arhetipskega nebotičnika, uslužbencem pa zagotavlja naravno osvetljenost delovnega okolja. Kritika največkrat banalnih in neučinkovitih visokogradenj je tudi projekt inovativnega londonskega biroja Future Systems. »Green Bird« z nenavadno aerodinamično obliko ima v mrežastem ovoju posejane fotocelice za izkoriščanje sončne energije.

Ker v Evropi še vedno vlada strah pred višino, se 450 metrov visok ekološki zeleni ptič v Londonu nikoli ne bo dotaknil neba. Revizija tradicionalnih metod uporabe energije je nujna zlasti v tropskem podnebju. Ken Yeang, oče bioklimatskega nebotičnika, v svojih zasnovah izkorišča naravne vire toplote in ventilacije. V nasprotju z vase zaprtim modelom klasičnega nebotičnika so njegovi ekonebotičniki odprti in od vrha do tal poraščeni z bujno vegetacijo.

Bežen pogled po delovnih mizah arhitektov pove, da bitke za naslov najvišje stavbe na svetu tudi v novem tisočletju še zdaleč ni konec. Pripravljeni projekti slokih objektov osupljivih višin že čakajo na izvedbo; 495-metrski Grollo Tower v Melbournu, 516-metrski Chongquin Tower na Kitajskem, 610-metrski South Dearborn Street Building v Chicagu.

Absolutni neuresničeni rekorder pa je 840 metrov visok Millennium Tower, ki ga je lord Norman Foster zasnoval na umetnem otoku sredi Tokijskega zaliva. Imel bi 170 nadstropij, samo stanovalcev bi bilo skoraj 50.000 tisoč in z mešanimi programi bi bil bolj vertikalno mesto kot tradicionalni nebotičnik. Ekonomija zapoveduje hitrost gradnje, gospodarski zlom leta 1997 pa je številne azijske države prisilil v revizijo načrtov in marsikateri načrtovani velikan morda nikoli ne bo ugledal bližine neba.

Toda tehnološka odkritja, ki se porajajo pri načrtovanju najvišjih zgradb na svetu, premikajo meje domišljije. Dvigala s hitrostjo 9,1 metra v sekundi, fantastični inženirski dosežki blaženja potresnih sunkov in reševanje problemov nihanja vrhnjih nadstropij v vetru.

Dejavniki, ki sodelujejo pri odločitvi o gradnji, so še vedno ekonomija, ponudba in povpraševanje, razpoložljivost parcel, stroški gradnje in vzdrževanja, pravica do prostora v zraku in ne nazadnje tudi problem oviranja zračnih poti letal. Toda sla po preseganju rekordov ruši pred seboj vse ovire. Gradnja najvišje stavbe na svetu ostaja ena glavnih fantazem arhitektov, inženirjev in investitorjev.

TEKST: Mateja Medvedič & Maja Vardjan

FOTO: Andrew Ward, Richard Davies, Roemer Van Thoorn

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri