Film: Bilo je nekoč v Hollywoodu - Med glamurjem in umori

  • 12.09.2019

Nostalgično popotovanje v Hollywood, preden je šlo vse narobe.

(Foto: Profimedia)

7 fotografij v galeriji

Rick in Cliff sta dolgoletna prijatelja. Rick je napol propadel igralec, nič kaj blesteča kariera ga je odpeljala v špageti vesterne, alkoholizem in samopomilovanje. Ujet v zlovešči cikel popivanja za trenutek spomni na življenje Burta Reynoldsa. Ob njem je Cliff, upokojeni kaskader, ki sloneč na šanku daje vtis zabavnega, igrivega možakarja, a nikoli ne veš, kaj točno se skriva pod njegovo fasado. Je dovolj nepremišljen, da je v prepiru ubil svojo ženo? Je dovolj brezbrižen, da je po umoru mirno iskal novo službo, kot da se ni nič zgodilo? Vsekakor je dovolj predrzen, da je Bruce Leeja pretepel pred osuplo filmsko ekipo. A je tudi bister, prodoren, zvest prijatelj in odličen skrbnik za ljubko rotvajlerko Brandy.

Rick in Cliff sta Leonardo DiCaprio in Brad Pitt, impresivno kompatibilen igralski dvojec v težko pričakovani Tarantinovi umetniji z naslovom Bilo je nekoč v Hollywoodu (Once Upon a Time in Hollywood). Njuni zgodbi sta postavljeni v nostalgično reprizo dejanskega Hollywooda leta 1969, lika pa sta izmišljena. A obdajajo ju številni resnični akterji tistega časa. Že omenjeni Bruce Lee (Mike Moh), recimo. Pa Steve McQeen (Damian Lewis). In seveda Charles Manson (James Marsden in Damon Herriman), zlovešči morilec, ki igra pomembno vlogo v presenetljivem zaključku in preobratu te tako zelo netipične Tarantinove pripovedi.

Dolgo se je namreč špekuliralo, ali bo Tarantino posnel biografski film o Charlesu Mansonu, a zdaj, ko smo dobili Bilo je nekoč v Hollywoodu, se kolektivno strinjamo, da smo morda dobili celo nekaj boljšega. Zgodbo mnogih plasti, ki pa še vedno pove vse, kar moramo vedeti o devetih umorih, ki so se zgodili leta 1969. Le da nas film do različnih razkritij pripelje s popolnoma druge smeri, čeprav se v ozračju ves čas ve, kaj približno nas čaka (konec vseeno šokira, ker Tarantino je le Tarantino). Takoj ko se v življenje Ricka in Cliffa vmeša priznani režiser Roman Polanski (Rafal Zawierucha) s svojo tedanjo ženo Sharon Tate (Margot Robbie), je jasno, da gledamo zadnje trenutke uboge Sharon, preden jo je nosečo do smrti zabodla Susan Atkins, ena od Mansonovih priležnic. A ne njena smrt kot tudi me njeno življenje in ne nazadnje umor niso ključni elementi te zgodbe. So le košček veliko večjega in veliko bolj presunljivega mozaika. Kot katalizator, ki je končal zlato dobo Hollywooda in nad mesto zvezdništva in bleščic za vselej vrgel neozdravljivo senco.

Da to nikakor ni tipičen Tarantinov film, priča že sam ton celotne zgodbe. Od Tarantina bi pričakovali izjemno nasilno, hiperseksualizirano in bizarno popotovanje v dobo generacije ljubezni in hollywoodskega glamurja. Pa seks, droge in dramo. Vendar pa je to le obdobje, ki je najmočneje vplivalo na Tarantinov razvoj, zato navdušujoče preseneti s svetlim, ljubečim, nostalgično prikupnim kukanjem v kulturo Hollywooda šestdesetih – od glorifikacije bizarnih vesternov do spominov na tragično izgubljene talente. To torej niso Neslavne barabe, postavljene v šestdeseta, ampak prej zelo prefinjen poklon njegovi največji mojstrovini – Šundu, ki je prav na dan premiere filma Bilo je nekoč v Hollywoodu na festivalu v Cannesu praznoval 25. rojstni dan. Kot je takrat Šund združil dva hollywoodska velikana, Johna Travolto in Samuela L. Jacksona, in ju prepredel v nepozabne dialoge in dramatične scene, zdaj Bilo je nekoč v Hollywoodu združuje dva filmska giganta, Leonarda DiCapria in Brada Pitta, v fantastični filmski pripovedi, ki je kontrapunkt in sočasno hommage odbitemu Šundu.

Skrbno izbrana točka na časovni premici, to magično leto 1969, je Tarantinu omogočila, da v film vplete vse svoje največje fascinacije tistega časa. Hipijevsko kulturo, vrhunec poblaznelega porasta kultov, seksualno igrivost (sumljivo) mladih deklet, neprestano spogledljivost, neskončnost priložnosti v filmski industriji pa vse do Tarantinovih zelo osebnih bombončkov – od fantastično izbrane glasbe, ki kakopak vključuje tudi Los Bravos, The Mamas and the Papas in Simona z Garfunklom, do že skoraj zafrkantskega fetiša z nogami. Ta fetiš je po miganju s palcem na nogi v Ubila bom Billa in dolgotrajnem kadru bose noge Bridget von Hammersmark v Neslavnih barabah tu dosegel čisto nove razsežnosti. Le kako ne bi, saj je film postavljen v čas hipijev, ti pa so bili tako ali tako ves čas bosi.

Ne pričakujte, da vam bo film zasukal možgane v drugo smer. To ni film, ki skuša premikati kakršnekoli meje. A zato ni nič manj prepričljiv. Je kot mehak, igriv in po sovje iskren mehurček, v katerega se gledalec potopi, da Hollywood za trenutek zaživi v vsem svojem blišču – tik pred tem, ko je vse šlo popolnoma narobe.

Tekst Darjo Hrib
Foto Profimedia

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri