Mati vseh pošasti

  • 22.04.2011

Lady Gaga je na pop sceni proslavila tisto, kar v resnici pripada alternativi. Smo res pošasti, če množično uživamo v bizarnem?

(Foto: Universal Music)

Imidž predstavi zgodbo. Kot nas je v sredini devetdesetih šokiral samooklicani superzvezdniški antikrist Marilyn Manson, je podobna terapija fascinacije zdaj tudi vodilna paradigma Lady Gaga. Vzporednice med Lady Gaga in Mansonom vlečemo tudi zato, da lahko razkrijemo relativnost pojma glasbene alternative, ob kar se je pred časom že obregnila tudi glasbena kritičarka v The Guardianu Kitty Empire, ki sicer ne špara jezika. Zdaj, ko je Gaga predstavila svoj drugi studijski album, lahko že govorimo o nekem ustaljenem vzorcu.

Njena podoba sporoča drugačnost. Tisto mejno, sporno, neprebavljivo, torej alternativno. Ravno tako kot to že leta počne prav Marilyn Manson: s strašljivimi lečami, ki zakrivajo njegovo naravno šarenico, z razgaljeno ritjo na koncertu, s sado-mazo opremo, z umetnimi dojkami in seveda z besedili, ki blatijo establišment in promovirajo preživetje nepodrejenih. Manson je tisti umetnik, za katerega številni trdijo, da je spaka, a je prav ta podoba tisto, s čimer se identificira njegovo občinstvo, kulturni uporniki, ki v tej marginalni kreativi najdejo svojega mesijo. Kdo se potemtakem najde v Lady Gaga?

Ko je Lady Gaga stopila na oder nabito polne arene v Budimpešti, je med svoje oboževalce zaklicala: »Kje ste moje male pošasti!« Biti pošast, monster, za Gaga pomeni isto kot za Mansona pomeni biti antikrist. Pomeni biti drugačen, izstopajoč, neprimeren. Tu trzne teorija kulturne politike in z njo Kitty Empire iz The Guardiana, ko trdi, da Gaga ni alternativa. Gaga je mainstream, še več, kroji trende, podira prodajne rekorde, pleza po lestvicah in dobiva nagrade.

Na drugi strani je njen imidž preplet najbolj marginaliziranih skupin, od transvestitov do gotskih frikov, v tej podobi pa se zdi, da naslav­lja prav te odtujene oddelke moderne družbe. Razlika v vzporednicah med Lady Gaga in Mansonom nastopi, ko ugotovimo, da je bil Manson vzgojen v strogem duhu krščanstva in kot upornik zavrgel svojo vero in vzgojne vzorce, da bi se lahko prek glasbe uprl vsem obstoječim normativom. Manson je v resnici to, kar privablja in kar sporoča. Gaga ni.

»Lady Gaga svoje nastope prikazuje kot idejo, v kateri Gaga postane eno s friki in odpadniki. The Monster Ball Tour [turneja Lady Gaga] je tam, kjer smo lahko svobodni. To pa je popoln nesmisel, ker Gaga ni nič od tistega, od koder črpa svoj navdih,« piše Kitty Empire in s tem ponudi svojevrsten vpogled v sodobno popkulturo. Torej tisto, ki pomeni osrednje zanimanje svetovnega občinstva.

Znotraj tega Gaga z novim albumom, naslovljenim Born This Way, še enkrat sporoča, da se je takšna pač rodila. Da smo se vsi takšni, kakršni pač smo, že rodili in da moramo zdaj le plesati od užitka in se ne obremenjevati s kritikami, pogledi in odkimavanji. Če smo padli zunaj sredinske kopice na Gaussovi krivulji, je to za Gaga ne le okej, še celo fantastično. Pošasti so njene, ker je pošast tudi sama – čeprav v resnici ni.

Drugače od Mansona, denimo, je Gaga komercialen izdelek, pevka iz bogate in v glasbi že uspešne družine, ki so jo mojstri šovbiznisa in vrhunski spin doktorji našemili v svetilnik za čudake sredi morja povprečja. A prišli smo vsi.

Lady Gaga je brez dvoma izredna fascinacija sodobne scene. V vlogi, ki jo je vzela nase, je popolnoma iskrena in ji zato ne moremo ničesar očitati. Čeprav se v resnici ni rodila takšna. Born This Way zaradi tega ni nič manj udaren. Prav nasprotno, je šaljiv, zgovoren in v ustvarjalni sivini nujno potreben izdelek. Le sprejmite ga zgolj kot še en zve­z­dniški cirkus za vašo zabavo.

TEKST Darjo Hrib

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri