Macao - nova meka hazarda

  • 21.01.2012

To je edini kraj v najhitreje razvijajočem se gospodarstvu na svetu, kjer je hazard legalen. Tako ni presenetljivo, da se bo tam do konca leta zavrtelo 1,6 trilijona dolarjev.

(Foto: Shutterstock)

7 fotografij v galeriji

V večini hotelskih sob po svetu v nočni omarici najdeš Sveto pismo evangeličanske organizacije Gideon. V Macau pa lahko vzameš v roke majhen, pološčen totem druge religije – čisto nov paket igralnih kart. Tudi ko zagrneš okna in se izoliraš pred močnimi neonskimi lučmi, ti v glavi še zmeraj zveni žvenket žetonov.

Vsako leto se v novo meko hazarda stekajo milijoni obiskovalcev, bogati in revni, večina iz Hongkonga in Kitajske. Živine se pripeljejo s helikopterji, navadni delavci pa se gnetejo v prenapolnjenih avtobusih in posebnih vlakih. V Macau so svetišča hazarda podobna vesoljskim ladjam in imajo zveneča imena, na primer Mesto sanj in Babilon. In čeprav trenutno poležavaš in bereš tale članek, si tudi ti 'v igri' – vsakokrat, ko kupiš kaj z napisom Made in China, del tvojega denarja konča na eni od tisočih igralnih miz v Macau.

Še nedavno so to majhno ozemlje na jugu Kitajske imenovali azijski Monte Carlo in Las Vegas na Vzhodu, danes pa je Macao nov zakonodajalec v igralniški industriji.

Mesto je bilo stoletja portugalska kolonija, 1999. pa se je priključilo Kitajski kot posebna administrativna regija. Zaradi precejšnje svobode – po formuli ena država, dva sistema, tj. kitajski socializem je zmešan z 'ra­zum­nim' kapitalizmom –, je Macao dobesedno pometel tekmece in začel požirati og­rom­ne količine denarja. Njegov igralniški trg je večji kot tisti v Las Vegasu – če smo natančni, petkrat večji.

Lani je imelo 33 igralnic več kot 24 miljard dolarjev dobička. Aprila 2011 pa so dosegli nov mesečni rekord – 2,5 miljarde dolarjev, kar je več kot dobiček, ustvarjen v vsem letu 2001. Za leto 2011 pričakujejo tudi, da bodo horde ljudi stavile neverjetnih 1,6 trilijona dolarjev. Predstavljajte si to vsoto drugače: to je ves denar, ki so ga v Veliki Britaniji dvignili z vseh bankomatov leta 2010 – ampak pomnoženo s pet.

Igralniški trg v Macau je petkrat večji kot v Vegasu

Toda popotovanje Macaa, ki ga Kitajci imenujejo Aoman, Portugalci pa Macau, od zad­nje luknje na planetu do svetovne prestolnice hazarda ni bilo lahko. V 19. stoletju so Portugalci tuhtali, kako bi privabili denar, saj so imeli tuji trgovci raje hitro razvijajoči se Hongkong. Zato so se lotevali vsakršnih poslov, ki so se jih lahko spomnili: delavce so pošiljali v rudnike in na plantaže po Latinski Ameriki, licenzirali kupleraje in seveda odpirali igralnice.

Razlog, da prebivalci Hongkonga in južne Kitajske jemljejo Macao resno, je preprost – dovolj blizu je in hkrati dovolj daleč od radovednih pogledov.

Močno spodbudo je igralniški turizem dobil v šestdesetih letih preteklega stoletja, ko je Portugalska dala monopol hongkonškemu mogotcu Stanleyju Hoju. Do marca letos je imel 89-letni igralniški car v lasti tretjino industrije, takrat pa je izjavil, da bo razdelil svoj imperij z mrhovinarji, tj. svojimi sorodniki (s štirimi ženami ima 17 otrok in kup vnukov, ki jim kar naprej meša imena). Najbolj bleš­čeča Hojeva igralnica je Grand Lisboa, eden od spomenikov vulgarne prosperitete Macaa. Čeprav naj bi arhitekta navdihnil lotos, spoštovan lokalni simbol, stavba v vseh pogledih spominja na glavo čebule, ki jo krasi ogromna sijoča krogla, sestavljena iz 1,2 milijona plazemskih ploščic.

Naj zveni še tako noro, toda Macao se mora zahvaliti za to brutalno razkošje kitajski komunistični partiji. Konec devetdesetih je bil težak za vso regijo – potekla je Hojeva koncesija, lokalnim mafijcem so se pocedile sline po licenci, Portugalska pa se je pripravljala na vrnitev kolonije Kitajski. V tem položaju se je najbolje znašel mafijec z vzdevkom Odlomljeni zob, ki je pobil 42 tekmecev in prevzel mesto s pol milijona prebivalcev. Takrat je Peking poslal vojsko v center Macaa in vzel stvari v svoje roke.

Vrnitev Macaa pod suverenost ljudske republike pa je spodbudila apetite hazarda lačnih Kitajcev – igralnice so zacvetele zaradi dolgoletne prepovedi igralništva na celinski Kitajski. Seveda na severu obstajajo nelegalne stave, toda tam ti grozi, da te ljudska republika dobi in skrajša za glavo. V Macau je veliko varneje – pa tudi ogleda vredno.

Ni veliko mest, kjer bi lahko videli toliko simpatičnega, nečloveškega kiča, na primer brizgajoče curke vode, med katerimi poskakujejo ognjene krogle v ritmu komada Bonnie Tyler Holding Out for a Hero. Toda ta razkoš­ni kič ne bi bil možen brez dveh dejavnikov, ki sta za vedno spremenila podobo Macaa.

Prvi je liberalizacija – leta 2002 so ameriškim operaterjem, kot so Wynn, MGM in Sands, dovolili vstop na trg. Danes je v Macau 34 igralnic, najnovejša Galaxy Macau je bila odprta maja letos in se baha z največjim zunanjim bazenom, velikim skoraj štiri hektarje. Drugi dejavnik pa je ekonomski razmah na Kitajskem, ki je rodil bao fa hu, čez noč obogatele Kitajce. Leta 2001 je Macao obiskalo tri miljone turistov, lani pa že več kot 25 milijonov, od katerih jih je več kot 80 odstotkov prišlo s celinske Kitajske in iz Hongkonga.

Kitajski hazarderji imajo eno neverjetno vrlino – ne spijo, ne jejo, ne pijejo, celo h kurbam in na stranišče ne hodijo, samo igrajo.

V nasprotju z Vegasom, kjer turisti razporedijo svoj denar med igralnice in druge zanimivosti, Kitajci zapravijo 90 odstotkov denarja, s katerim so prišli, samo za hazard. V Vegasu manj kot 50 odstotkov.

V najprometnejših dneh okoli kitajskega novega leta 120 tisoč ljudi prestopi prag največje igralnice na svetu Venetian Macau z igralno površino 51 tisoč kvadratnih metrov. Peta največja zgradba na svetu je prav tako zmagoslavje kiča – povsod mrgoli beneških kipov, imajo tudi nekaj podobnega Canalu Grande, po katerem te popelje ameriški gondoljer z lažnim italijanskim imenom in slabim naglasom. Toda kič na stran, v igralnicah Macaa je vse skrbno prikrojeno kitajskemu okusu. Za interjer skrbijo specialisti za feng šuj, obiskovalcem strežejo riž in najprej natočijo čaj, ne piva.

Najbolj priljubljena igra ni po­ker, ruleta ali avtomati, ampak bakara, ki je 2008. prinesla 80 odstotkov vsega dobička.

Toda kako je lahko narod, ki je znan po svojem gorenjskem odnosu do denarja, tako odvisen od hazarda? »Govorimo o navadah, pridobljenih skozi stoletja,« pravi dr. Van Huehon s pekinške univerze. »Kitajci stavijo na vse, na primer na dve muhi, ki la­zita po steni. Toda v nasprotju z Evropejci in Američani tega ne počnejo iz veselja, ampak da bi zaslužili. Naj se sliši še tako nenavadno, Kitajci jemljejo hazard kot vrsto investiranja. Zato je tudi bolnih odvisnikov med njimi veliko manj.«

In res lahko v Macau pogosto vidite na videz razcapanega Kitajca, ki izgubi več tisočakov v eni sami igri. Toda pravi action je v VIP-sobah, iz katerih priteka tri četrtine prihodkov Macaa. Pri velikih ribah je pri bakaraju najmanjši vložek 300 tisoč dolarjev, domačini pa pripovedujejo, da se je po nekaj neuspešnih večerih v takih okoliščinah zgodila tudi največja izguba v zgodovini igralnic v Macau – 146,6 milijona dolarjev.

Zanimivo je, da imajo lahko Kitajci ob obisku Macaa pri sebi le 3000 dolarjev, toda očitno so si nekateri izmislili način, da obidejo zakone. Težki hazarderji si na primer sposodijo denar pri lokalnih mafijcih, potem pa ga skupaj z obrestmi vračajo na celini (sicer se ti slabo piše – Kitajci, kot je znano, cenijo človeško življenje še manj kot Rusi).

Oblastniki si za zdaj zatiskajo oči, saj je Macao z 39-odstot­nim davkom od iger na srečo zlata kokoš za državni proračun. Toda če bi se zgodilo kaj, kar bi močno pretreslo Peking, bi šef Hu Jintao z eno samo potezo Macao spremenil v puščavo, in to ne z raketami zem­lja–zemlja, ampak s prepovedjo izdajanja vizumov na celinski Kitajski. Toda lastniki igralnic ne verjamejo, da bi se to lahko zgodilo, saj bi se s tem finančni tok iz­muznil nadzoru Kitajske Singapurju v prid.

Igralnice v Macau se seveda učijo pri svojih starejših bratih iz Vegasa in se trudijo ponujati vse več zabave tudi zunaj igralnih miz. Venetian Macau je na primer or­ganiziral koncert Beyoncé in ima lastno cirkuško predstavo. Hoteli so polni dizajnerskih butikov, prodaja oblek in modnih dodatkov je lani dosegla štiri milijarde dolarjev.

»Pred 50 leti so tudi v Vegas hodili samo zaradi igranja,« pravi dr. Desmond Lem, avtor knjige Svet kitajskega hazarda. »Potreben je čas, toda Macao gre v pravo smer.«

Pot do Macaa

Ne moreš biti pravi hazarder, če nisi bil v Macau – to je, kot da bi bil fan Rolling Stonesov, pa jih ne bi nikoli videl v živo.

Kako lahko potuješ tja? Cena dvosmerne letalske vozovnice je okoli 1250 evrov in je zelo odvisna od datuma rezervacije. Letalski prevozniki, ki te bodo pripeljali v Macao, so Lufthansa, Air France, Air Berlin in Bulgaria Air. Pripravi se, da boš dvakrat zamenjal letalo in prispel tja v najboljšem primeru v 24 urah. Potrebuješ vizum? Ne, toda ostaneš lahko največ 90 dni – dovolj, da obogatiš ali zapraviš podedo­vano po dobrem stričku.

So hoteli dragi? Da. Solidna soba stane okoli 160 evrov na večer. Če pa na vsak način hočeš poskusiti bele tartufe v Venetian Macau, pripravi desetkrat večjo vsoto.

Kaj lahko počneš? Razen igranja na srečo? Ena od možnosti je ogled dnevne parade seksualnih delavk (v Macau je prostitucija legalna), ki poteka v trgov­skem centru pod igralnico Grand Lisboa. Če pa želiš še malo hazardirati, lahko položiš kakšno Kitajko.

TEKST Georgi Blažev, Foto Shutterstock

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri