Ljubi me, ljubi

  • 05.06.2008

Morda nas je večina res zrasla s prepričanjem, da se ne da seksati brez ljubezni, ampak to še ne pomeni, da danes tega ne počnemo.

(Foto: Borut Krajnc)

In to na vsakem koraku, brez slabe vesti. Kaj sledi, vemo vsi. Naj gre za tekanje po nakupih ali ogled filma – vselej naključno naletimo nanje. Na svoje bivše, bolj ali manj odpisane ljubimce. Srečanja niti niso nadležna. Pravzaprav so povsem nepomembna. Do večera, ko ležemo k počitku, se jih pogosto ne spomnimo več. Pozaba. Ljubimci so ena sama dolga neboleča pozaba. Ljubimci niso resnični.

Le včasih, ko se me tako nevzdržno loti samota, pokličem. Je že tako, ljubimci nikoli ne odklonijo. Če pa že odkloni eden, pokličem drugega. Ali kar dva. Odvisno od tega, kako prazno se počutim. Za valentinovo je pogosto tako. Valentinovo je prekletstvo za samske. Na valentinovo preprosto ne moreš biti sam. Pa sem. Samska, ne sama. Družbo mi bo delal Beno. Ne vem, zakaj sem se odločila ravno zanj. Verjetno zaradi igrivih prstov. Beno poučuje klavir. S palcem in sredincem dela čudeže. Kar dva čudeža … in potem še druga roka … Odličen učitelj!

Tokrat sem se jaz odpravila k njemu. Kovinske petke so se mi zapikovale v tla in le stežka sem lovila ravnotežje. Srečala sva se že nekajkrat in dobro vem, da zelo ljubi tanke hladne predmete. Ponavadi sem ga zadovoljila s kuhinjsko zajemalko ali pa, ob bolj izbranih trenutkih, z dragocenim peresom njegovega deda.

Vrata mi je odprl v tesnih, že napetih hlačkah.

Pritisnil se je ob kuhinjsko steno in miže stisnil ritnici. Jaz pa sem si povlekla secesijsko mizo, se z rokama čvrsto oprijela njenih robov, petka pa je počasi odkrožila pod hlačno elastiko. Bilo je hladno, ledeno hladno in Beno je ječal od ugodja. Ko je izginilo vseh deset centimetrov, se mu je po notranjosti stegen pocedil sok. Odpela sem krznen plašč in pod roko je začutil utripajoče srce. »Prstki, Beno, prstki!«

Ko je v zvoniku odbijalo polnoč, sem bila že na poti domov. Nekoliko sem si nategnila mečne mišice in mudilo se mi je v toplo kopel. Gretje sem povečala na 24 stopinj. Potem sem se oprana zvrnila na dvosed in skrčila kolena. Bena že dolgo ni bilo več in iz radia sta šarmirala Tujca v noči. V meni pa tiha misel nanj, ki niti ne ve, nanj, ki ga ne morem kar poklicati. Ljubljenega pač ne znam povabiti le v posteljo, povabila bi ga v srce.

To pa se absolutno ne spodobi, saj pripada že drugi, štrikanje čustvenega trikotnika pa je v nasprotju seksualnim pekel brez primere. Zato se silim čim prej zaspati, saj me že drži tisto, kar moj profesor imenuje postkoitalna žalost.

Tebe, sveti Valentin, bo že z jutrom odnesel hudič in jaz bom spet ena tistih, samskih in uspešnih.

TEKST: Eclipse

FOTO: Borut Krajnc

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri