Potovanje: Ljubezen v Boliviji

  • 28.04.2017

Pričakovala sem višinsko bolezen, doživela pa čisto ljubezen. Življenje v Boliviji je čutno in sočno, sadje veliko in zrelo, telesa živa in polna. V eni najbolj revnih držav na svetu je na vsakem koraku čutiti veselje do življenja. To ni vodnik po znamenitostih La Paza in Bolivije – na svetovnem spletu je na stotine strani, ki jih naštevajo –, to je le La Paz, kot sem ga doživela en dan, preden je vanj zapeljala karavana relija Dakar.

25 fotografij v galeriji

Letalo iz Lime prileti v El Alto, na najvišje mednarodno letališče na svetu (4050 metrov nad morjem), ob treh zjutraj. Mesto La Paz objema nočni mir, ki me preplavi še isti hip, ko me Samuel, hišni taksist iz penziona Rendezvous, pobere na letališču. Nekoliko omotična in upočasnjena sedem v taksi. Voziva se po predelu, ki ga Lonely Planet toplo odsvetuje turistom zaradi hitrih ugrabitev – res je videti kot mesto duhov, ki ga naseljujejo nedokončane zgradbe in veliki potepuški psi. Cesta se po krajši vožnji skozi favele obrne strmo navzdol in pod mano se odpre najbolj neverjeten pogled na mesto, ki so ga sezidali na strmih pobočjih Andov. Zdi se kot osvetljen lijak, kot večno novo leto ali stalna daritev materi Zemlji, ki v Boliviji kraljuje olimpu avtohtonih in priseljenih božanstev. Rahla tesnoba, ki jo občutim v Samuelovem avtu, mi je domača in daleč od panike, ki sem jo že doživela. Prijatelji, ki so Bolivijo že obiskali, me niso pozabili popolnoma prestrašiti z višinsko boleznijo, zato sem bila med čakanjem letala za La Paz v Limi še najbolj podobna obsojencu na smrt. V lekarni sem si kupila žvečilke s koko in preventivno požvečila polovico vsebine škatlice, še preden so se odprla vrata letala v La Pazu. Hlastnila sem za zrakom in ga poskusila podihati malo več, kot mi pripada, a to je najslabše od vsega. V La Pazu dihaš le, če se umiriš. S Samuelom prispeva v Sopocachi, eno od bolj umirjenih četrti La Paza, ki se razprostira na nadmorski višini 3700 metrov.

Mož nizke rasti mi v sobo, ki spominja na indijanski šotor, pomaga odnesti pretežko potovalko – v njej so tudi rezervna veriga za motocikel našega tekmovalca Marčiča, škatle proteinov in še nekaj druge moto- opreme. Potopim se v vezeno posteljnino in zaspim med spogledovanjem z lesenimi maskami, ki so tako žive, kot so kasneje žive moje sanje. Nekje sem prebrala, da ljudje na višini sanjajo zelo živo, in tudi sama že prvo noč zaživim vzporedno živ­ljenje. Zbudim se lačna kot po ljubezenski noči in zajtrk je prava orgija: ogromne babane, zreli avokadi, sočne češnje, papaja, ki se topi v ustih, in spet koka. Tokrat kot čaj. Ker sem se dobro počutila, sem čas, ki sem ga še doma v mislih namenila aklimatizaciji, lahko porabila za raziskovanje mesta. Nisem se odločila za spust po Cesti smrti ali za ilegalen ogled zapora San Pedro, temveč za sprehod od živilske tržnice, Mercado Rodriguez, do tržnice čarovnic, Mercado de las Brujas. Urednik revije, ki jo berete, mi je namreč dal jasna navodila: pusti Dakar in razišči, ali se Bolivijci kaj ljubijo, ali kaj seksajo.

Nič lažjega, kajti ljubezen je v Boliviji na vrhu družbenih vrednot. Državljani so v povprečju stari 21 let, to pa je tudi starost, ko se jih večina poroči. Sama na tem področju nisem bila najbolj uspešna, zato je mogoče skrajni čas, da si dovolim kak­šen nasvet. Indijanka na tržnici mi razkaže vse mogoče ljubezenske napoje za oba spola. Samska več kot nekaj mesecev? Z mano je resno nekaj narobe, zato ne bi bilo odveč, če bi svojo simpatijo skrivaj posula s praškom Seguime, seguime ('sledi mi, sledi mi'). Ko se bo čarobni prah prijel fanta, ki me še ni opazil, ga bo k meni povlekla neznana sila, ki se ji ne bo mogel upreti. Se otepam neželene moške pozornosti? Obstaja prašek, s katerim se bom posula in se me bodo moški ognili v širokem loku. Ima moj ljubimec nekaj težav v postelji? Na steklenički je fotografija Brucea Leeja, čarobni zvarek se imenuje Panty breaker in že samo ime ničesar ne prepušča domišljiji. Primem stekleničko in vaška čarovnica mi zarotniško namigne, naj jo vržem v nakupovalno košarico (pleten pladenj), kajti zadeva je prava vroča žemljica. Toliko, kar zadeva belo magijo, ki je v Boliviji še vedno manj priljubljena od črne. Domačini s spoštovanjem govorijo o Pachamami, ki je lačna, sladkosneda in kruta.

O žrtvovanju ljudi se govori vedno manj, a kosti pod starimi stavbami, ki jih občasno odnesejo hudourniki, pričajo tudi o človeških darit­vah. Študentke, ki vodijo oglede mesta, močno odsvetujejo gringom, da bi se zvečer v mestu napili in izgubili zavest. Malo za šalo, malo zares, a Bolivija je varna le do določene mere in podnevi, sploh pa ne povsod. Postopanje okrog zapora San Pedro je lahko nevarno početje – z oken veselo letijo plenice, polne najčistejšega 'sladkorja' na svetu, lažni turistični vodniki pa vabijo na ogled zapora. Takšen ogled Lonely Planet iz leta 2000 še našteva kot eno največjih atrakcij, danes po seriji tragedij pa ni več ambasade, ki bi imela moč, da bi vas rešila iz krempljev edinega zapora na svetu, kjer je za bivanje treba plačati. V Boliviji je marsikaj postavljeno na glavo in tako je tudi s pravico – tu je človek kriv, dokler mu ne dokažejo ne­dolžnosti, sam proces pa lahko traja celo desetletje. Prav tako usoden bi bil lahko zaplet z domačinko, ki bi jo fotografirali proti njeni volji – te rade prekolnejo vsiljivca, reševanje urokov pa ni hec. V vsej Boliviji je le sedem šamanov, torej gospodov, ki jih je kar dvakrat zadela strela, pot do njih pa je velikokrat strma in zavita. Tudi dobesedno. Hiter obliž na rano je daritev materi Zemlji, ki jo zakon v Boliviji izenačuje s pravicami človeka, in sicer v obliki alkohola, sladkarij in laminega zarodka, ki jih je čarovniška tržnica polna. Opremljena s čarobnimi praški se po Calle Santa Cruz odpravim do katedrale San Francisco in nato na pokrito tržnico, kjer cholitas strežejo najboljšo hrano v mestu. Na trgu je vrvež in že bežen pogled po prebivalcih daje slutiti, da je v bolivijskih spalnicah živahno. Ženske namesto mod­nih torbic v bisagah nosijo otroke, tudi po dva, Bruce Lee je tu še kako živ, čokati moški pa zaljubljeno gledajo svoje ženske, najbrž izdatno posute s praški za večjo spolno privlačnost. Niso pa vsega krive čarovnice iz ulice Santa Cruz, svoj delež krivde nosi tudi bivši cocalero, danes razvpiti bolivijski predsednik Evo Morales, ki se je odločil, da bo dvignil nataliteto in revnim prebivalcem dodelil za tamkajšnje razmere velikodušne otroške dodatke.

Dežela, ki jo je poleg še nekaj južnoameriških držav izpod španske oblasti osvobodil revolucionar Simon Bolivar, je osvobojena predsodkov, zato v mestu cveti tudi nekaj ljubezenskih hotelčkov, ki jih je nemogoče najti na Bookingu, zato pa jih zelo dobro poznajo mestni taksisti. V Boliviji večina prebivalstva poleg jezika ljubezni govori španščino, kečuanščino, ajmarščino in gvaranščino, zato se nekaj lepih besed naučite v vseh štirih. Avtohtono prebivalstvo se namesto zapeljevanja na Facebooku raje poslužuje tradicionalnih metod. Cholitas, ki jih prepoznate po premajhnih klobučkih borsalino in puhastih krilih v plasteh, za komunikacijo s snubci uporabljajo kar svoje telo. Na glavo naravnost posajen klobuček pomeni, da so poročene, poveznjen na stran, da so ločene, nekoliko nagnjen nazaj pa provokativno sporoča: I's complicated, zapleteno je. Snubec pritegne cholitino pozornost z ogledalcem, ki ga usmeri v sonce in lepo­tico 'oslepi'. Cholita ga premeri od nog do glave, in če je njegova pozornost ne moti, dvigne krilo in mladeniču pokaže najbolj seksi del ženskega telesa: meča. Meča? Tako je, v deželi Andov, kjer so vse poti strme, ženske pa po cele dneve prenašajo tovore (zelenjavo, sadje in naraščaj) so bistvenega pomena močna meča. Kako do močnih meč oziroma spolne privlačnosti? V Boliviji pridelajo kar štiristo vrst krompirja, ki ga najraje ocvrejo, zato pot do seksi telesa vodi skozi želodec. Bolivijski čips je slasten, prodajajo ga na vsakem koraku, poleg sendvičev z mast­nim avokadom, pečenim jajcem in svinjino ter pisano želatino s smetano. Večina hrane je v tej čutni deželi, logično, polnjene. Papas rellenas ali ocvrt polnjen krompir je nekaj najbolj slastnega, kar si lahko predstavljajo brbončice. Saltenas, bonu­leso in druge polnjene dobrote v Boliviji postrežejo s slastno čilijevo omako (v tej deželi uspeva kar 1200 vrst čilija), ki ti začini življenje. Ljubezen Bolivijcev do hrane se vidi na njihovih telesih in se diha v zraku. Ljudje, ki radi jejo, pa se radi tudi ljubijo. Vsaj v Boliviji. 

TEKST Tina Torelli
FOTO Tina Torelli in Profimedia

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri