Leteča svinja bradavičarka iz Liliputa ...

  • 14.05.2010

... oziroma Logatca

(Foto: Rafael Marn, Bogo Štempihar)

7 fotografij v galeriji

A-10 thunderbolt je impresivno letalo, nenavadno z dvema mogočnima turbinama pred zadnjimi krilci. Nekam okorno deluje, ne tako elegantno kot mnogi njegovi bratje v orožju in najbrž mu prav zato pravijo tudi svinja bradavičarka. Mirovnikom zaradi svoje vloge ne bo pretirano ljubo.

Thunderbolt je bojno letalo, lovec jurišnik, ki zagotavlja ognjeno zračno podporo, z motom, ki ga je pred prevodom najbolje navesti v originalu: Go ugly early. Ali po naše nekako takole: čim prej napravi štalo. No, in tisti na naslovni fotografiji je izdelan – v Logatcu.

Zgodba je stara osem let. Takrat je namreč Bogo Štempihar s sodelavci v Mibu, podjetju, ki se ukvarja z izdelovanjem letalskih modelov, začel intenzivno tuhtati, kako naprej. Sodelovanje z Graupnerjem, nemškim modelarskim velikanom, je usihalo, pa čeprav je šlo za precej časa trajajočo uspešno simbiozo po načelu: Mibo prispeva izdelek, Graupner ime in trg zanj. Potem so prišli Kitajci in vsi podobni posli so se preselili v vzhodno Azijo. Množična proizvodnja v Evropi se preprosto ni več izplačala.

»Še mi smo nekatere podizvajalce poiskali tam,« razlaga Bogo, ki s svojo pojavo, sproščenostjo in uhanom v ušesu kar nekako sodi na čelo tako odpuljenega podjetja, kot je Mibo. »Doma je ostala samo največja špica za manjši krog zahtevnih uporabnikov. Tekmovalni modeli, nekatere kategorije jadralnih letal in zahtevnejši modeli, makete reaktivnih letal. Pri tem smo še pol koraka pred Kitajci,« pravi. Za trenutek postoji in doda: »Samo še pol.«

Iz konjička poklic

Bogo je eden tistih srečnih ljudi, ki so iz svojega mladostnega, celo otroškega konjička napravili poklic. Prvi model je pod očetovim vodstvom, ki je bil, sicer mlinar po poklicu, tudi sam navdušen modelar, izdelal pri štirih letih. »Nekaj, kar je letelo na fračo,« pravi in misli na modelček, ki mu pri letu pomaga navita elastika. Potem se je s svojimi izdelki začel udeleževati tekmovanj, in ko so ga leta 1984 poslali k vojakom, je služil kot tisti, ki je protiletalski obrambi priskrbel premične tarče.

Po odslužitvi je nadaljeval s tekmovanji, najprej v jugoslovanski, po osamosvojitvi pa v slovenski reprezentanci in z njo leta 1992 na Floridi osvojil prvi naslov svetovnih prvakov za samostojno Slovenijo. Prav tega leta sta s kolegom Miho Gromom (ki je soustanovitelj Miba in je poleg znanja zanj prispeval tudi prvi zlog imena, Bogo pa njegovo nadaljevanje) in svojimi modeli odšla na sejem v Švico in jih tam na črno prodajala. Rezervne dele sta kupovala pri Graupnerju, pa so jih Nemci vprašali, zakaj jih pa potrebujeta toliko.

»Modele delava,« sva rekla. »Kakšne pa?« »Pustila sta jim nekaj narisano na skret papirju, čez 14 dni pa je prišlo naročilo in od takrat sodelujemo,« pravi Bogo. In bi še bolj, če se ne bi bilo treba zaradi globalizacije in delavcev za evro na dan ozreti po modelarskem svetu.

Thunderbolt

V Nemčiji so tako naleteli na človeka, ki je prodajal orodja, kalupe za thunderbolta. »Bolj take, take ...« zmaje Bogo z glavo. »Iz njih smo lahko izdelali trup in še nekaj drugih kosov, pa bolj napol.« Krila so bila takrat še narejena iz stiroporja, oplaščenega s furnirjem, trup je bil sicer že iz laminata, a daleč, da bi bilo to letalo že maketa, popoln posnetek svojega večjega ameriškega brata. Ampak ker so bili takrat še bolj osredotočeni na serijsko pro­izvodnjo, so tisti polizdelki nato nekaj časa ležali v skladišču v Logatcu.

Če nič drugega so tako trgu otežkočili izdelavo tega atraktivnega letala. Kljub temu so v prostem času izdelali manjšo serijo kakšnih devetih, desetih letal in jih prodali največ v ZDA. Večina jih je celo letela, čeprav so bili težki, pretežki za kakšno resnejšo prodajo, pa tudi za udeležbo na tekmovanjih. V Evropi velja za model letalo, ki je lažje od 25, za udeležbo na svetovnem prvenstvu pa mora biti celo lažje od 20 kilogramov. (»Brez župe,« doda Bogo in z juho misli na gorivo.) Zato so po prodanih desetih letalih eno odkupili, uporabili njegova krila za izdelavo orodij in kalupov za plastična krila in repe.

Izdelali so tretjo generacijo thunderbolta, pri kateri je bil komaj še kak delček lesen, in jih prodali petdeset kosov, kar je za takšno letalo, ki ga po raznih ameriških forumih prodajajo za 22 do 25 tisoč dolarjev, že kar lep uspeh. »To je bil že leteči model,« razlaga Bogo, »še vedno pa ni šlo za maketo. Potem smo s kolegom iz Avstrije, ki je imel model prve generacije, sklenili, da bomo izdelali thunderbolta po standardih za svetovno prvenstvo. Če že delamo, smo si rekli, bomo pa še kaj spremenili in izdelali model, ki bo res maketa.«

Četrta generacija, najboljša na svetu

In so za tistih nekaj kilogramov in ve­liko boljše letalne lastnosti zastavili na novo. Četrta generacija thunderbolta je narejena iz ogljikovih vlaken, ogljikovih tkanin, laminatov, hereksa, nekaj delov pa celo iz prepreka. To je posebej pripravljena tkanina iz stekla ali ogljikovih vlaken, ki jo v avtoklavih pod visokim tlakom in pri visoki temperaturi vlivajo v kalupe. Pravzaprav gre za tehnologijo iz formule 1.

Zmogljivosti takšnega modela so boljše od pravega letala. Ker je manjši, je trdnejši, in tudi če bi pravo letalo preneslo to, kar z maketo thunderbolta počnejo na raznih tekmovanjih, tega pilot ne bi. »Za našega thunderbolta bi si drznil trditi, da je najzahtevnejši serijski model na celotnem trgu,« mirno pove Bogo. In da ne govori kar tako, dokazuje prvo mesto na najpomembnejšem ameriškem tekmovanju takšnih letal.

Na Top gunu, ki ga vsako leto prirejajo v Lake Landu blizu Orlanda na Floridi. Za Američane je to tekmovanje pomembnejše od svetovnega prvenstva, tja pa povabijo samo najboljše. Ocenjujejo tri polete modela, pred tem pa podajo še 'statično' oceno – oceno videza in podobnosti s pravim letalom. Mibov thunderbolt je dobil do takrat najvišjo statično oceno sploh, in sicer kar 99,9 od sto možnih.

Popolni profesionalci

Mibo je majhno, žepno podjetje z delavnico v pritličju in prodajalno v prvem nadstropju ob glavni cesti nekje sredi zelo razpotegnjenega Logatca. V delavnici sta polega Boga še Miha in Bojan, nad njimi pa Bogova žena, ki skrbi za plačevanje računov in take malenkosti. In ko govorimo o Mibu, je nujno omeniti še najpomembnejšega zunanjega sodelavca, ki ne prav daleč stran, kakih sto metrov ob cesti, skrbi za načrtovanje in konstruiranje Mibovih letal.

Tomaž Meze, ki je prav tako modelar že od malih nog, poleg tega pa še diplomant fakultete za strojništvo in letalski kontrolor gradnje, zaposlen pa kot pilot helikopterja pri slovenski policiji. »Petindvajsetkilogramsko letalo, kot je naš thunderbolt,« razlaga, »je pravzaprav čisto pravo letalo. Zato je zanj treba napraviti iste izračune kot za letala s človeško posadko. Treba je izračunati distribucijo vzgona, manevre, opredeliti maksimalno maso in na osnovi faktorja obremenitve, ki ti ga določijo, opraviti trdnostni izračun ... Ta reč se prodaja in ti, ki jo izdeluješ, si odgovoren, da leti.«

V Mibu ne bodo ostali pri thunderboltu. To pomlad v sodelovanju s prijateljem in izkušenim ameriškim modelarjem Mikom Selbyjem končujejo maketo letala FB-111 aardvark, nadzvočnega bombnika ameriške vojske s spremenljivo geometrijo kril iz konca šestdesetih let minulega stoletja, ki se bo udeležil tudi letošnjega Top guna.

»Potem smo pa razmišljali,« pravi Bogo, »da je kriza tudi v modelarskem svetu, da je prodaja vse slabša ... in kaj naj storimo? Naj gremo v španovijo s Kitajci, delamo tudi sami cenejše modelčke. Pa smo tako tuhtali in ugotovili, da Ferrarija še niso zaprli pa Porscheja tudi ne. Da je skratka treba delati za ljudi, ki imajo denar, in ne za tiste, ki ga nimajo.«

In so napisali pismo o nameri, da bodo izdelali še večjo svinjo bradavičarko, v merilu 1 : 4, ki bo čez krila merila kar 4,40 metra in bo brez motorjev stala kar 20 tisoč evrov, ter ga poslali morebitnim, ki bi jih takšno letalo zanimalo. »Odziv je bil nor in že smo začeli izdelovati prve dele,« pravi Bogo.

Ni slabo za neke tipe iz Logatca, ki se igračkajo z modeli, kajne?

Poklon bratoma Rusjan

Tomaž Meze, konstruktor najzahtevnejših Mibovih modelov, je sploh zanimiva 'ptica'. Do lanske jeseni je namreč poleg svojega običajnega helikopterskega letenja v modro-belem stroju slovenske policije opravljal še promocijske polete z repliko Rusjanove ede V, ki jo je konec devetdesetih pomagal dokončati takrat še aktivnemu, zdaj pa že upokojenemu promet­nemu pilotu Albinu Novaku.

Eda V je bilo najmanjše in najkompaktnejše letalo bratov Rusjan, slovenskih letalskih pionirjev, ki pa je še najbolj spominjalo na sodobna letala. Najprej je z repliko, pri katere izdelavi so si lahko pomagali samo z nekaterimi starimi črno-belimi fotografijami iz časopisnih člankov, letel Novak, po njegovi upokojitvi pa je vlogo rusjana prevzel Tomaž.

Deset let je uspešno in varno letel v tej 'leteči košari', vse do njenega zadnjega nastopa, 25. novembra lani, s katerim so do skoraj minute točno počastili stoto obletnico prvega poleta Edvarda Rusjana in njegove prve ede.

 

Tadej Golob

Sorodni članki

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri