Lahke ženske? Lahek denar!

  • 24.03.2008

Red light district. Ulica seksa, drog in rdečih luči. Sprehajam se med izložbami, iz katerih me pohotno gledajo »working ladies«, kakor jim ljubkovalno pravijo domačini. To niso krhke, mlade punčke, ki nimajo pojma o moških, ampak izurjene, izkušene hurije, ki se brezsramno v najmanjših bikinijih nastavljajo moškim pogledom in izzivalno koketirajo ter ponujajo svoje telo mimoidočim potrebnežem. Izsesale ti bodo tistih 50 evrov, pa če ti je prav ali ne. Ko takole hodiš nekaj ur po rdeči četrti, se zlomiš tudi ti, ki imaš doma žensko in si si prisegel, da boš domov prišel zvest. Prepozno! Znašel si se namreč v Rdeči četrti, klavnici za vse zveste.

2 fotografiji v galeriji

Zaklenila je vrata, zagrnila zaveso in se povzpela po stopnicah. Vedno me je zanimalo, kakšna so vsa ta stanovanja za izložbami od znotraj. Presenečeno ugotovim, da je lepo urejeno. Čisto in v rdečem minimal stilu. Povsod rdeče neonke, ki te po vseh teh urah Rdeče ulice spominjajo na seks. Bilo je prekleto vroče, zato sva z gospodično – nekako mi jo je le uspelo prepričati, da je z menoj spregovorila za Playboy – legla na posteljo, kjer naju je hladil ventilator. Sabrina, ki šteje menda 21 pomladi, je imela na sebi samo miniaturni bikini in telo, za katerega bi bila marsikatera pripravljena tudi ubijati.

»V izložbi delam že tri leta,« prizna in kategorično zatrdi, da to počne povsem prostovoljno. »Vsak dan si najamem tole sobico in zanjo plačam 150 evrov. Denar, ki ga zaslužim, ostane meni.« Kar očitno pomeni, da nima zvodnika. »Delam sama. Enostavno se postavim v izložbo, malo pomigam z boki, pomežiknem, posesam prst … in to je to. Dela imam čez glavo. Za 50 evrov dobiš ‘sucking and fucking’. Za manj te sploh ne spustim noter. Za 50 evrov ti dam tudi erotično masažo. Vendar pa imaš na voljo samo 15 minut in večina s tem res noče izgubljati časa. Za vsakih nadaljnjih 15 minut ti zaračunam novih 50 evrov.«

Neke vrste s. p. torej. Vendar ni pri vseh tako. Nekatere so prišle od daleč. Ker se niso znašle in ker niso imele »začetnega kapitala«, so si morale priskrbeti zvodnika, da jim je najel sobo. Ta jim potem odžira precejšen del zaslužka. Nemalokrat si lahko celo priča prizorom, ko zgodaj zjutraj po ulici hodijo samo še džankiji, zvodniki pa prihajajo po denar k svojim delavkam in jih grobo pretepajo.

Zjutraj, ko turisti spijo, Rdeča ulica izgubi precej svojega čara. Prestrašen in zbegan se sprehajaš med kanali, dokler ne uvidiš, da so ostali samo še zlobni ljudje.

»Pa imaš dovolj prometa, da normalno živiš?« »Da, zaslužim tudi do dva tisoč evrov na noč. Vsekakor je to zelo dobro plačano delo.« Nagajivo se je zasmejala in sproščeno razširila noge. Zdelo se mi je, da skuša med pogovorom zrajcati tudi mene. Opazila je, da strmim v njeno mednožje.

»Sem ti všeč?« »Seveda.« »Lahko te zrajcam, lahko si premisliš. Zakaj bi se samo pogovarjala?« Prijela se je za ozke tange in si jih privzdignila, tako da sta ji na obeh straneh pogledali ven sramni ustni. »Nimam denarja,« sem se izgovarjal ... Priznam, postalo mi je pošteno vroče. Vendar pa sem res hotel izvedeti kaj več o Rdeči četrti. Seksava lahko tudi pozneje.

»Imaš fanta?« »Imam.« »Pa ve?« »Seveda. Saj bi me itak opazil v izložbi. Zaradi moje službe nimava težav. Zaupa mi.« Zvenelo je, kot da misli resno. »Saj je vendar jasno, da ga nenehno varaš.« »Lepo te prosim ... ve, da službo strogo ločujem od užitka .« Jaz bi se najbrž bal, da se boš s čim okužila, če že ne kaj drugega. »O spolno prenosljivih boleznih vem zelo veliko in se znam primerno zaščititi. Moškega se dejansko ne dotaknem na mestih, kjer bi se lahko okužila. Ko mu ga, recimo, fafam, mu najprej nataknem kondom, potem mu zraste v mojih ustih. Prav tako ne dovolim analnega seksa.«

»Se kdaj tudi poljubljaš s stranko, ki ti je všeč?« »Ne, tega ne počnem nikoli. Lahko bi se okužila s hepatitisom B, ki se prenaša tudi s slino.« »Kje pa si spoznala svojega fanta?« »Bil je moja redna stranka. Najprej sva ga začela skupaj žurat, potem sem se počasi zaljubila tudi jaz,« se je smejala. »Pa se ti po vsem tem sploh še ljubi seksati tudi z njim?« »Seveda. Stvar moraš delati pravilno, pa te sploh ne ovira. Nikdar si ne smem dopustiti, da bi v tem tudi uživala. Potem pridem domov še vsa pohotna, da me včasih komaj folga. Seks je meni nekaj naravnega. Mislim, da bi lahko seksala cele dneve, kljub temu da to itak počnem.«

Ta ženska živi za seks. In od seksa. Bil sem prav fasciniran. »Kaj pa potem rajca tebe? Mislim, v privatnem življenju.« »Prasec!« se je presenečeno smejala. »Tega ti pa že ne bom povedala!«

Vmes sva enega zvila, tako da sva se oba resnično sprostila. Ležala sva na tisti postelji, pila kavo in se pogovarjala o njenem življenju. Bila je prava klepetulja. Saj, kaj pa naj počne vse dneve, kadar ne seksa? Ostane ji veliko prostega časa, veliko denarja. Presenetilo me je, da na taka vprašanja ne odgovarja.

»Kaj pa rečeš strankam, če te to vprašajo one?« »Povem jim, kar najraje slišijo. Da sem nimfa. Da mi ni nikdar dovolj in da vse to počnem iz čistega užitka. To radi slišijo. Sem tisto, kar so si vedno želeli, toda doma pri svoji ženski niso nikdar dobili. Imela sem že toliko moških, da lahko takoj presodim, kaj mu je všeč.« »Potem se najbrž tudi med seksom pretvarjaš, da ti blazno paše.« »Da. Stokam kot pri norcih in hlinim orgazme. Zelo lahko vas je preslepiti ...« Najbrž res.

»Pa greš kar z vsakim?« »Ne, ne, ne ... sploh ne. Lahko izbiram. Vzamem samo tiste, ki so mi dovolj všeč in za katere se mi zdi, da so čisti. Črnci, cigani, Maročani in džankiji odpadejo. Prav tako odpade vsak, ki mi sem prismrdi prešvican.«

Razmišljal sem o tem, da jih tukaj dela zares veliko. Opazil sem jih vsaj kakih tristo, večina pa jih je itak nenehno delala, tako da jih niti videl nisem. Pa ne samo izložbe. Amsterdam premore tudi nekaj odličnih, svetovno znanih bordelov, ki so namenjeni tistim z debelo denarnico. Tam že ob vstopu pustiš 200 evrov. Ali pa si najameš katero iz deklet, da te spremlja na poslovni večerji. Možnosti so dejansko neomejene. Za vsak okus nekaj. V vseh velikostih, starostih in oblikah. Je med njimi tudi kaj konkurence?

»Seveda, vendar pa s tem nimamo težav. Turistov je več kot dovolj. Poleg tega ima vsak svoje ideale in fantazije. Ni malo moških, ki si privoščijo ogabno, debelo črnko ali pa katero drugo, ki jim da seks čisto poceni in se zraven vede kot zadnja kurba na svetu. Moški hočejo tudi takšne izkušnje.« »Kaj pa s strankami? Te ni nič strah, da bi ti kdo kaj naredil?« »Ne. Ulica je vedno polna ljudi. Ponekod stojijo tudi stražarji. To so vsi tisti debeli črnci in Maročani, ki jih vidiš ure in ure posedati po teh ulicah. Če bi bila pizdarija, bi te grdo pretepli. Prav tako pazijo, da nas kdo ne slika.«

»In kaj bi se zgodilo, če bi kdo vseeno fotografiral?« »Ponavadi mu vzamejo film iz fotoaparata. Če se kdo kaj pizdi, pa jih elegantno dobi po nosu.« Zgrozil sem se ob misli, da sem še pred pol ure hotel ignorirati opozorilne nalepke s prečrtanim fotoaparatom. Vsekakor sem vesel, da sem še malo počakal.

»Imate prostitutke kake posebne pravice? Se lahko komu pritožite, če gre kaj narobe?« »Da, imamo neko združenje prostitutk, ki skrbi za nas. Lahko se jim pritožimo, če se kaj zaplete. Včasih lahko celo kaj uredijo. Vendar pa je glavna težava tega združenja to, da je prijavljen le del prostitutk, saj moraš potem plačevati davke. Vzamejo ti približno 32 odstotkov, kar ni malo.« »Ti si prijavljena?« »Seveda. Ampak vsaj polovico dohodka zamolčim.«

Od doma je odšla pri šestnajstih. »Potem sem nekaj časa samo bluzila. Sem prava žurerka in veliko ga poham, pa se mi ni dalo poiskati prave službe.«

V biznisu se vidi še kakih šest let, potem pa se bo vrgla v hotelirstvo. »Odprla bom svoj hotel. Že sedaj imam našparano za hišo in avto.« Spraševal sem se, koliko takih sanj imajo ta dekleta. Kaj se z njimi zgodi pozneje? Jim res uspe odpreti hotel? Ali pa si tako ali drugače iz tega urediti udobno življenje? Morda zapecajo kakega svinjsko bogatega dedca in ga molzejo do njegove smrti. In ta postelja, na kateri sva ležala? Koliko seksa se je že moralo zgoditi na njej? Postelja, ki obratuje skoraj 24 ur na dan.

»Mislim, da na dober dan obdelam približno 50 tipov. Vendar to ni nič posebnega. Če bi bilo odvisno samo od mene in če bi na zalogi imela dovolj moških, bi lahko številko celo potrojila. Povprečen moški zdrži tri minute.« Tri minute? Mene že ne bi odpravila tako na hitro!

»Tako pravite vsi vi, korenjački,« se mi je rogala. »Ko pride do prave akcije, pa čisto zmrznete. Ne moreš si misliti, koliko moških je dejansko čistih posranetov. Da, v povprečju vam pride v treh minutah. Ampak to je čisto normalno – sem pridete ful potrebni, samo zato, da se brezosebno pofukate in opravite na hitro. In jaz poznam vse trike, če veš, kaj mislim ...« mi je pomežiknila. »Se kdaj zgodi, da se kateremu ne dvigne?« »Seveda. To se zgodi večini, ki sem pride prvič.« In potem zahteva denar nazaj. »O, to pa ne. Ko stopiš skozi vrata, si ob 50 evrov. Ni moj problem, če se mu ne dvigne.«

Spominjal sem se svojega prvega obiska v Amsterdamu. Takrat sem prišel skupaj s punco. Kljub temu so naju nekatere vabile noter.

»Seksaš tudi z ženskami?« »Ne.« »Torej tudi ne sprejemaš parov?« »To je odvisno. V tem primeru veliko šteje tudi to, kakšna sta. Če se mi zdita v redu, se lahko zmenimo. Vendar se za kaj takega ponavadi dogovorim, da se dobimo v hotelski sobi, kjer si lahko vzamemo več časa. Tako delo ne trpi tukaj, kjer hočem izkoristiti vsakega turista, ki pride mimo. Seveda pa bi te to svinjsko drago stalo. Pogovarjava se o tisoč evrih.« Tisoč evrov? So ljudje res tako potrebni?

Slovenka, začetnica

Z Mayo, ki za klasičen seks računa deset tisočakov (vse drugo so dodatki, ki jih stranka plača posebej), sva se dobila zvečer. Že zato, ker se je sploh hotela pogovarjati, se mi je zdela neizmerno pogumna. Smo pač v Sloveniji, majhni državici, kjer lahko dva vedno najdeta vsaj enega skupnega znanca. Če bi bila kakšna uvožena Ukrajinka, bi razumel. Ona je bila samo študentka, prav takšna kot vse druge. In hodila sva na isti faks.

»Saj veš, kako je,« se je namrdnila. Stojiš ure in ure na študentskem servisu, iščeš delo in povsod samo nekaj gnilega za 500 tolarjev na uro. Nikjer prave službe. Imam stanovanje, ki ga morem plačevati. Rada potujem, toda že celo večnost nisem prišla dlje od Avstrije ... In potem greš nekam, kjer ti rečejo, da je zaslužek tudi do sto tisoč na dan. Dalje si lahko sam misliš. Pravzaprav sem komaj ta teden začela delati. Fantje ki so prišli, so bili zelo simpatični mladi športniki. Takšni, kakršne sem nekoč pecala po klubih. Najprej sem jih malo zmasirala, potem smo seksali.

Pri enem mi je bilo zelo fajn in preklinjala sem, da ga nisem spoznala kako drugače.« Presenetilo me je, da si je dopustila v tem uživati. »Se ti ne zdi, da bi na to morala gledati kot na službo? Mislim, da ti to lahko spremeni tvoj odnos do seksa. Se nič ne bojiš?« »Seveda se. Ne vem, kaj naj pričakujem. Vendar pa, ko držim v roki ta debel šop denarja, zasluženega na tako lahek način, pozabim na strah. Končno bom lahko uresničila svoje sanje. Saj veš ... avto, stanovanje, dobro življenje, ljubeč fant ... Rada bi zbrala začetni kapital, s katerim bi odprla turistično agencijo in pozneje še slaščičarno.« Zgrozil sem se. Bila je točno takšna kot vse te deklice, ki jih poznam na stotine. Nikdar ne bom več prepričan, ali katera od njih ne služi denarja s seksom.

»Imajo naši tipi kakšne posebne želje?« »Presenečena sem bila nad tem, da večina najprej vpraša, ali imam obrito muco. Moški ste nori na to.«

Maya dela za Bežigradom, kjer se v najetem stanovanju menjava pet deklet. »Pred vrati so varnostniki, tako da ni nevarnosti. Stranka plača vnaprej, denar odnesem v kuhinjo in potem se igra lahko začne. Dogovor je takšen: od prvih treh strank mi vzamejo polovico, ostalo je moje. Torej maksimalno 15 tisoč na dan. Druge punce, ki delajo že dlje časa, zaslužijo tudi do petsto tisoč tolarjev na teden.« Dobro plačana službica, moram priznati.

»Saj pravim. Še zdaj pa si ne upam na glas priznati, da sem prostitutka. To se sliši tako grozno.«

Razmišljal sem o dekriminalizaciji in o legalizaciji. Zanimalo me je njeno mnenje. »Če bi bila prostitucija legalizirana, se seveda ne bi prijavila. Zakaj neki? Zaradi ugodnosti? Kakšnih ugodnosti neki? To je čisto sranje. Pa da potem plačujem davke? Saj nisem nora!« »Kaj pa varnost, ki bi ti jo to omogočalo?«

»Edina varnost, ki res kaj pomeni, je varnostnik pred mojimi vrati. Drugo je vse brezveze. Kar se tiče zdravstvenega vidika, ne bi bilo nič drugače. Edina zdravstvena varnost, ki jo imaš, sta kondom in zdrava pamet ter ozaveščenost o tem, kako se prenašajo spolno prenosljive bolezni. Na HIV test grem lahko tudi brez te preklete legalizacije.«

Slovenka, izkušena

Citiram: Domina igra bogato gospodično, ki si je najela sužnja, da ji izpolni nekatere zanj zelo ponižujoče fantazije: vohanje in lizanje nog, klofutanje, pljuvanje v obraz ... Domina se med izvajanjem zabava in sužnja neprestano verbalno ponižuje.

V Amsterdamu se mi je zdelo vse normalno, pri nas pa sem bil šokiran. Prebrali ste sicer precej okrnjen sado-mazo seznam, ki ga je gospod srednjih let, sicer uspešen poslovnež z »urejeno« družino, poslal prostitutki, da se je lahko primerno pripravila na njegov obisk. Gospodična pravi, da ni to nič posebnega in se dogaja vsak dan.

Saj ne, da sem bil kdaj prepričan, da smo Slovenci uravnovešen narod z normalnimi seksualnimi navadami, toda presenetilo me je prostitutkino poudarjanje, da je tega zares ogromno. Nekako na prvem mestu je anala, ki se je Slovenke baje izogibajo kot podgana strupa in tako kurbam zagotavljajo veliko dela. Sledita dominacija in pissing.

Delala je v dnevni sobi, ki je bila spremenjena v dober erotični ambient. Točno prave luči, ogromna okrogla postelja, prepolna majhnih blazinic, na steni lepo podolgovato ogledalo in velika rdeča kitajska pahljača. Pospravljeno in udobno.

»Stara sem 38 let, čeprav v oglasu piše, da sem 33. S prostitucijo se ukvarjam že enajst let. Ko mi je najboljša prijateljica speljala moža, sem se začela malo bolje oblačiti, hoditi na fitnes ... pa so me začeli ustavljati kar na cesti. Tako sem prišla z vsem tem sploh v stik. Ko sem enkrat ugotovila, kako zlahka zaslužen denar je to, se nisem več veliko spraševala. Kmalu sem imela svojega zvodnika v hotelu Lipa, nato sem nekaj časa delala prek taksistov, ki od vsake stranke, ki jo pripeljejo, zahtevajo odstotke in od tega kar lepo živijo. Danes pa delam stvari raje kar doma.«

»Enajst let. To je dolga doba. Najbrž imaš na zalogi kakšno prav odfukano zgodbico?« Malo je pobrskala po spominu. »Ti naj povem tisto, ko sem morala tipu z bucikami prebadati jajca in bradavice, pri tem pa skoraj omedlela? Bolj ko sem ga pikala, bolj mu je stal, prascu staremu!« »Koliko moških imaš povprečno v enem dnevu?« »Štiri ali pet. Rekord pa, mislim, da je dvanajst.« Okej. V Amsterdamu je ta cifra 50. Vendar pa tam stvari delujejo drugače.

»Znese mi približno milijon na mesec. Kdo bi vedel? Veliko zapravljam. Vzdržujem sina in prijatelja, tako da niti sama prav ne vem, koliko zaslužim. Potem grem recimo na morje in še do dandanes mi ni uspelo ugotoviti, ali tam več zaslužim ali zapravim. Ko sem na morju, imam toliko dela, da ga komaj zmorem. Včasih sem vzela vsako stranko, zdaj, ko sem starejša, pa se mi to več ne da. Tudi jaz moram imeti kaj od dopusta. Vseeno mislim, da domov prinesem več denarja, kot sem ga nesla tja.« Pa naj še kdo reče, da prostitutke nimajo plačanega dopusta!

»In vsa ta leta delaš samo v Ljubljani?« »Ah, kje pa. Velikokrat zamenjam regijo, saj je vedno, ko se v Salomonu pojavi nova številka, pravi naval. Najraje imam Dolenjsko. V Ljubljani pride eden izmed petnajstih, ki pokličejo. Ves dan visiš na telefonu, potem pa kurac. Na Dolenjskem je drugače. Tam pride 90 odstotkov tistih, ki pokličejo. To mi je všeč. Rada imam tudi Primorsko. Samo na Štajerskem še nisem delala.«

Na stara leta se vidi kot običajna penzionistka. »Do takrat bom zaslužila dovolj denarja, da bom lahko živela od obresti.« V svojem delu uživa. »Vedno je pestro in lahko spoznavam ljudi. Z nekaterimi se prav zaštekam in popijem še kako kavico. Potem mi ponavadi razlagajo, kaj počnejo v službi in kako je pri njih doma. Najtipičnejša je zgodba o tem, da se je njegova ženska, ki je bila prej zelo lepa, po poroki spremenila in zanemarila ter noče več seksati. Vedno jih boli glava, če ne glava, jih boli trebuh ali pa kaj podobnega.

Največ pa je mladih fantkov, ki sanjarijo o starejši ženski. Včasih pride kdo, ki je mlajši od mojega sina. Takrat me kar malo stisne. Vseeno ga vzamem. Keš je keš, boli me kurac.« »Kaj pa čisto stari možakarji? Imaš tudi kaj teh?« »Nekaj pa res. Imam enega, ki je srčni bolnik in moram vedno seksati zelo počasi, da se ne razburja preveč. Včasih me je strah, da ga ne bi slučajno kap.«

»Kako dolgo pa zdrži povprečen Slovenec?« »Tam nekje pri petih minutah špricnejo vsi, pa naj so od koderkoli.« Najbrž že ima tak grif, da ne traja prav dolgo ... »Res je,« se je smejala, »malo močneje ga zgrabim, malo ga z drugo roko za jajčka primem, pa je.«

»Si kdaj naletela na izjemno velik penis? Kako dolgega ima pravzaprav v povprečju Slovenec?« »Kakih 15 centimetrov ali manj. Vse skupaj je pravzaprav ena velika žalost. Imela pa sem tudi par orjaških. To je logično, saj sem videla že toliko kurcev, da se mi meša. Nekoč sem imela enega, s katerim sploh nisem mogla seksati. Mislim da je povedal, da je dolg 28 centimetrov. Ni mi šel niti v usta niti v tamalo in vse me je bolelo. Tako sem mu ga pač zdrkala, pa je bilo. Potem sem ga srečala še enkrat na morju, čisto slučajno, in ko sem videla kurac, sem se takoj spomnila nanj. Edini tip, ki sem ga spoznala po kurcu!«

To je biznis za mlade, poudarja in kar malo obžaluje, da ni šla v to nekaj let prej. »Takrat si še lep in lahko izbiraš. Pol vsega tega sranja mi takrat ne bi bilo treba ... in sedaj bi bila že v penziji.«

»Si imela kdaj težave s policijo? Sedaj je prostitucija dekriminalizirana, prej pa ... Vedno sem bil radoveden, koliko vas dobijo. Saj je vendar čisto enostavno, ker vse delate prek oglasnika.« »Samo enkrat se mi je zgodilo, da me je obiskal kriminalist, pa še ta je prišel zato, ker me je hotel izsiljevati, da bi dobil zastonj seks. Nekako sem se ga rešila, tako da mu ni uspelo.«

Se pravi, da se z dekriminalizacijo zanje ne bo nič bistvenega spremenilo. »Sploh mi ni všeč, da se država s tem obremenjuje. Zdaj so za nas razmere optimalne. Ravno prav nas je, da ne padajo cene in da ni prehude konkurence.« »Torej se v primeru legalizacije ne bi prijavila?« »Saj nisem nora. Zakaj bi plačevala davke?! Nimaš nobenih ugodnosti, ki bi ti kaj pomenile.« »Pa se ti zdi, da vas bo po dekriminalizaciji kaj več?« »Seveda nas bo več. Že tako se za to odloča vse več žensk. Kar se mi zdi tudi prav. Zakaj bi bile po nepotrebnem revne?«

TEKST: Miha Mohorko

FOTO: Zefa/Buenos Dias

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri