Kurbe New Yorka

  • 04.04.2011

 

Mia, starejša, zelo urejena gospa, je skrbno preučevala moj videz. Takoj sem ji bila všeč. Rekla sem ji, da bi bila idealna za to službo, saj delam kot hostesa v restavraciji. Mia me je potihoma opomnila: »Ampak to je escort service!«

 

V restavracijo Moondance v newyorškem Sohu, kjer sem delala kot hostesa, je po napadu na WTC zahajalo vedno manj obiskovalcev. Ker je bil zaslužek odvisen predvsem od napitnin, so se moji prihodki precej zmanjšali in odločila sem se, da poiščem dodatno delo. V časopisu The Village Voice sem naletela na oglas: »Iščemo hosteso v zasebnem moškem klubu. Izkušnje zaželene.« Poklicala sem številko in na odzivniku pustila svoje podatke. Čez nekaj dni me je poklicala prijazna gospa in dogovorili sva se za intervju.

Ampak

Zmenjeni sva bili v kavarni na postaji Grand Central. Mia, starejša, zelo urejena gospa, je skrbno preučevala moj videz. Takoj sem ji bila všeč. Rekla sem ji, da bi bila idealna za to službo, saj delam kot hostesa v res­tav­raciji. Mia me je potihoma opomnila: »Ampak to je escort service!«

»Escort« v angleščini pomeni spremljevalka. Vendar gre za agencije, ki se ukvarjajo s posredovanjem prostitutk. Obiščete jih lahko v njihovih poslovnih prostorih (»incall«) ali pa jih pokličete po telefonu in dekle vam pošljejo na dom ali v hotel (»outcall«). A bodite previdni pri rezervaciji po telefonu! Ponudili vam bodo, izbiro med tremi tipi deklet: soseda, model in pornozvezda. Gre namreč za isto punco, ki se obleče vlogi primerno, le da vam bodo za »pornozvezdo« zaračunali tudi desetkrat več. Cene storitev so različne, nekje od sto dolarjev za eno uro pa do tisoč in več, odvisno od kraja, prestiža in lepote deklet.

Če ne želite posredovanja agencije, lahko v New Yorku v kateremkoli časopisu najdete oglase prostitutk, ki delujejo samostojno. Te vas bodo povabile v svoje stanovanje ali v hotel. Odkar je bivši župan New Yorka Giuliani poostril zakone in vpeljal tako imenovani zakon o kakovosti življenja, je teže najti prostitutko na ulici, okoli Times Squara pa so v zadnjem času odprli mnogo barov z erotičnimi plesalkami, ki so pri­prav­ljene tudi na kaj več. Priljubljen je obisk SM-klubov. Tam se lahko prepustite dominam v črnem usnju in škornjih z najmanj desetcentimetrsko peto.

 

K medicinskim sestram!

Miina agencija je bila v poslovni zgradbi na ulici Madison Avenue, nad odvetniško pisarno. Registrirana je bila kot podjetje z imenom Tom Lauren Inc., ki naj bi se ukvarjalo z lasnimi vložki in vsajanjem las. Poslovali so dobrih 15 let. Svojih storitev niso oglaševali. Sprejemali so le stalne stranke in njihove prijatelje.

Agencija je bila odprta od jutra do večera. Največji obisk je bil med drugo popoldan in osmo zvečer. Čez dan je »poslovne prostore« obiskalo tudi prek 30 strank. Moški so za storitev v tem salonu odšteli 240 dolarjev. Polovico je prejela »hiša«, polovico dekle.

Sama sem predvsem sprejemala klice in urejala rezervacije. Če ni bilo katere od lastnic, sem stranko ob prihodu pospremila v eno izmed šestih sob. Marsikateri klient se je pošteno nasmejal, ko je vstopil v sobo. V njej je bilo namreč polno lasulj, glavnikov, šamponov proti izpadanju las ter raznih naravnih zdravil proti plešavosti. Ko so se predstavila še dekleta, oblečena v bele medicinske halje in obuta v klasične bele salonarje, je marsikdo po­mislil, da je na napačnem kraju. Mia je bila glede oblačenja zelo stroga. Zgodilo se je, da je dekle poslala domov, ker si je haljo zarobila nad koleni!

Klienti so bili do mene zelo prijazni. Razjezila sem se le, če me je kateri vprašal, zakaj raje ne delam v sobi. Mene je sicer bolj zanimalo, zakaj oni hodijo k prostitutkam. Paul, 40-letni lastnik podjetja, je priznal: »Sem prihajam, ker moji ženi ni do spolnosti. Nimam časa, da bi si poiskal ljubico, potem pa bi ji moral še kupovati draga darila in paziti na svoje besede. Američanke so zelo zahtevne. Punce tu pa so razumevajoče, polne topline in še dobre v postelji. Le kaj naj si še želim?« Mike, uspešen nepremičninski agent, je imel drugačne težave: »Nisem preveč spreten z dekleti, ampak nekako moram potešiti svojo spolno slo. Ob teh dekletih se počutim kot pravi moški.«

Stranke so bili dolgoletni prijatelji Mie in Laure, obeh lastnic (pa tudi njuni bivši klienti). Že zdavnaj sta se znebili tistih, ki so povzročali težave. Večinoma so njune stranke moški med 30. in 40. letom, najstarejši jih šteje čez 80 (dekleta so mi povedala, da je ata med najbolj perverznimi, čeprav seveda ne »naredi« prav veliko). Mnogi med njimi so uspešni podjetniki, borzni posredniki, nepremičninski agenti pa tudi producenti, zdravniki, glasbeniki, politiki ... Včasih pripeljejo prijatelja, drugič pridejo kar v skupini, kot bi šli na pivo. Zgodilo se je, da je oče pripe­ljal mladoletnega sina, da bi tu prvič okusil žensko.

Sabrina, Alexandra, Ali, Betty, Katrina

Moški so imeli najraje dekleta iz Južne Amerike, ki veljajo za najbolj strastna. Priljubljene so bile tudi Evropejke in Azijke. Imeli smo samo eno temnopolto dekle in klientom sem morala vedno prigovarjati, naj jo izberejo, čeprav je bila med najlepšimi. Punce so bile stare od 20 do 50 let. Starejše so se seveda predstavile kot precej mlajše.

Z vsemi dekleti sem se odlično razumela. Skupaj smo kritizirale Mio in se zgražale nad klienti, ob kavici pa so mi pripovedovale zgodbe iz soban. Takšnega kolektiva bi si želela v prav vsaki službi!

Šele ko me je ena od punc nekoč zmasirala, mi je postalo jasno, zakaj so vsi moški odhajali domov s takim nasmeškom na ustih. Punce so jih dobesedno razvajale! Vendar tudi strankam ni bilo dovoljeno vse. »Vedno s kondomom, nobenega analnega seksa, o poljubljanju se sploh ne pogovarjam! In jaz sem vedno zgoraj!« je bila odločna svetlolasa Kanadčanka Ali.

Tista dekleta, ki so dopustila nekoliko več, so imela tudi več prometa. Diana, na primer. Klienti so bili čisto nori nanjo, srečanje z njo si moral rezervirati najmanj teden dni vnaprej. Namignila sem ji, da mora biti njen mož zelo srečen moški. »S svojim možem sploh ne seksam,« je odvrnila, »sem preveč utrujena.« Dodala je še, da bi jo mož ubil, če bi izvedel, da je prostitutka.

Ker so to dekleta iz dobrih, večinoma krščanskih družin, me je zanimalo, ali nimajo slabe vesti, ker se ukvarjajo s prostitucijo. A večini se res ni zdelo, da bi bilo s tem kaj narobe. »Vesela sem, da sem ženska in lahko opravljam ta poklic,« je ponosno povedala Katrina, ki prihaja iz Madžarske. Zagotovo ji ime po orkanu Katrina prinaša še več obiskovalcev!

Nekatera dekleta so me skušala prepričati, da nimajo izbire. Ali morajo plačevati visoko šolnino, same vzgajati enega ali več otrok ali pa želijo biti neodvisne od nasilnega moža. »Sramotno se mi zdi, da ženske prosjačijo na ulici, ko pa bi lahko prišle delat k nam,« so se strinjale.

Le Lily, skrajno senzibilna Korejka, mi je potožila: »Groza me je, ker ne vem, kako naj se rešim prostitucije. Vsakič, ko to počnem, se mi zdi, da je odmrl del mene.« Kasneje se je odločila za življenje v budističnem samostanu.

Bližnja srečanja z zakonom

Prostitucija v New Yorku ni legalna. Vsak obisk pri prostitutkah je povezan z določenim tveganjem. Ker je lahko vsak klient tudi policaj, imajo agencije, ki oglašujejo svoje storitve in sprejemajo nove stranke, pripravljena posebna vprašanja in postopke zasliševanja. Včasih zadostuje že pogovor po telefonu, če je treba, pa identiteto in strankino vizitko pred vstopom preveri varnostnik. Le redko noter spustijo črnce in moške španskega videza – ti naj bi v službi države prišli največkrat.

Čeprav Mia in Laurie nista več oglaševali, smo morali biti zelo previdni, komu bomo odprli vrata. V 15 letih poslovanja sta se z dekleti večkrat selili. Enkrat jih je pregnal last­nik hiše, ko je ugotovil, kaj počnejo. Drugič so zbežale pred ljubosumnim možem ene od deklet, ki je bil povrhu vsega še policaj.

Ko smo po kakega pol leta, kar sem delala tam, začeli dobivati grozilne klice jezne in ljubosumne žene nekega klienta, na naši strani ceste pa se je začelo zadrževati kar nekaj policistov, sem se odločila, da grem. Menda sem se takrat prvič zavedla, kako nevaren je v resnici ta posel. Tveganje je bilo zame res preveliko: verjetno bi me takoj izgnali iz ZDA in težko bi še kdaj prišla nazaj.

Čeprav mi je Mia prigovarjala, naj se ne bojim, saj bi policisti zelo težko našli dokaze, dekleta pa so jokala, češ kako me bodo pogrešala, sem se poslovila. Spomnila sem se na Bianco, ki sedaj zaradi kriminalnega dosjeja ne more dobiti ameriškega državljanstva. Prijeli so jo, ko je šla h klientu v hotel. »Zdel se mi je sumljiv, zato sem mu samo masirala stopala. Nato je prijel mojo roko, jo potisnil na svoj penis in rekel: ‘Aretirani ste!’«

Kaj se je zgodilo po mojem odhodu, tega ne vem. Prekinili smo vse stike. Vrnila sem se k svojemu delu v restavraciji. Čez nekaj časa sem šla mimo stolpnice, v kateri je bil salon. Ustavila sem se in prebrala imena podjetij na zvoncih. Napisa Tom Lauren Inc. ni bilo več.

Da ali ne?

Mnenja glede legalizacije prostitu­cije so različna. Nekatera dekleta menijo, da bi cene z legalizacijo bistveno padle. Poleg tega nočejo, da bi bilo kjerkoli zapisano, s čim se ukvarjajo. Skrbi jih namreč, da bi kasneje veliko teže našle redno zaposlitev. Mai, eksotična in za Azijke neverjetno visoka temnolaska, je drugačnega mnenja:

»To stvar je treba pravno urediti. Prostitucija je najstarejši ženski poklic in je za moškega bolj koristna od psihoterapije. Gotovo pripomoremo k bolj urejenim odnosom v družini, k večji storilnosti v službi, zaradi prostitucije je manj posilstev. Kakovost našega dela se odraža celo v številkah na newyorški borzi!«

Pred kratkim so priprli Kanadčanko Natalio McLennan, najbolj priljubljeno newyorško prostitutko, ki je za svoje storitve zaračunavala kar dva tisoč dolarjev na uro. Prijeli so jo, ker je v več intervjujih govorila o svojem poslu. Če bo obsojena, ji grozi do 15 let zapora.

Spet doma

Z novelo zakona o prekrških zoper javni red in mir, ki je bila sprejeta maja 2003, je prostitucija v Slove­ni­ji dekriminalizirana. To med drugim tudi pomeni, da lahko prostitutke v primeru zlorabe poiščejo po­moč pri državnih organih. Prepovedano pa je zvodništvo in posredovanje pri prostituciji. Kazni so posebno visoke, če gre za mladoletnika ali za prisilo – v takšnem primeru se lahko izreče zaporna kazen do deset let.

Po neuradnih podatkih se v prostituciji pri nas na leto obrne več kot deset milijonov evrov. Število prostitutk v Sloveniji se giblje med 1500 in 3000. Večina jih prihaja iz vzhodne Evrope. Kot »barske plesalke« so dobile vizum za bivanje in delo v Sloveniji. Najpogosteje jih najdemo v nočnih lokalih, hotelih ali masažnih salonih. Samo povprašajte kakšnega taksista, ti zelo dobro vedo, kje jih najdete! Ker je Slovenija tranzitna dežela, postaja pri nas vedno večja težava trgovanje z belim blagom.

Na leto naj bi bilo na našem ozemlju od 1500 do 2500 žensk prisiljenih v prostitucijo. Čeprav, kot je v pogovoru za Playboy že pred dobrim letom dejal Jurij Popov, odlični poznavalec tega področja: »Najlaže je reči, da smo tranzitna država. A smo tudi ciljna in država izvora, vprašanje je le, koliko. V Španiji so med popisovanjem prostitutk leta 2000 našteli 101 Slovenko.«

Dekleta slovenskega rodu ponavadi poslujejo samostojno, torej brez zvodnikov. Stranke sprejemajo v najetih stanovanjih, zanje in za njihovo delo nepogrešljivi so mobilni telefoni. Cene uslug se gibljejo nekje med deset za pol ure do 20, celo 30 tisočakov za celo uro. Tudi naše punce so zelo stroge glede uporabe kondomov, za kakšne »specialitete« pa vam bodo zaračunale še dodatno.

Tinin cenik: 30 minut = 10.000 tolarjev (vključuje fafanje in en orgazem), 1 ura = 20.000, poljubljanje ali analni seks ali dodatni orgazem = doplačilo 5.000 tolarjev. Tinino številko sem našla v Salomonovem oglasniku. Prosila sem jo, naj se mi predstavi, kot se predstavi svojim strankam. »Sem eksotičnega videza, imam dolge črne lase, zelene oči. Visoka sem 168 centimetrov, tehtam 56 kilogramov, imam bujno oprsje. Stara sem 23 let.« Trdi, da ji strank ne primanjkuje. S prostitucijo se ukvarja, ker ima rada seks. Svoje dejavnosti se prav nič ne sramuje, vendar ima za prihodnost drugačne načrte.

Maruša se je za prostitucijo odločila med študijem v Ljubljani. Z denarjem, ki ga je zaslužila, je lahko najela udobno stanovanje, dokončala študij in brezskrbno nakupovala. Po končanem študiju se je redno zaposlila. Ampak plača – 140.000 tolarjev na mesec – ni zadostovala za življenje, na kakršno je bila navajena. Zato se je odločila, da se vrne v prostitucijo.

»V nekaj dneh zaslužim toliko, kot bi v redni službi v vsem mesecu!« Z Marušo sva se pogovarjali tudi o legalizaciji prostitucije. »Moj cilj je čisti zaslužek. Tudi če bi državi plačevala polovico zaslužka, dvomim, da bi mi država zagotovila večjo varnost. Slovenija je dovolj varna, kar se tiče kriminala, za svoje zdravstveno stanje pa moram tako ali tako poskrbeti sama.«

Sabina, ki se je s prostitucijo začela ukvarjati, da bi lahko odplačala kredite, pravi: »Legalizacija je smiselna le, če bi odprli javne hiše, kjer bi se dekleta redno zaposlila. Tako bi bila zagotovljena pravna in socialna varnost.« Vendar se sama v kateri od teh hiš ne bi zaposlila.

V primerjavi z newyorškimi prostitutkami imajo slovenska dekleta lažje delo, saj se jim ni treba bati, da bi jih klient vklenil v lisice. Veliko stresa pa jim povzroča majhnost naše dežele. To, da ne bi domači kaj posumili, zahteva precej spretnosti. Maruša je morala razdreti razmerje s fantom, ker jo je začel zasledovati. Ne predstavlja si, da bi komurkoli povedala, s čim se ukvarja. Ko sem ji predlagala, da bi šla delat v ZDA, je bila navdušena. »Tam so ljudje bolj odprti in se ne brigajo toliko za druge!«

Čeprav je po drugi strani res, da v majhni slovenski vasi sredi narave odpirajo nočni bar. Občina je posel odobrila, krajani se ne pritožujejo. Celo pri opremljanju lokala so z veseljem pomagali. In res je tudi, da so povprečni Američani v marsičem bolj konservativni od nas. Že v New Yorku, ki je med najbolj svobodnjaškimi mesti v ZDA, na primer ne vidiš vseh teh razkritih tre­buščkov in globokih dekoltejev, ki krasijo ljubljanske ulice.

Tudi Max Modic meni, da »Slovenci nismo netolerantni do prostitucije. Je pa netolerantna naša izvoljena oblast. Od dekriminalizacije leta 2003, ki je zgolj potrdila že obstoječe stanje, se namreč na tem področju ni prav nič premaknilo. Kot pravijo: Daleč od oči, daleč od srca. Naši politiki čakajo, da se bodo stvari uredile kar same od sebe.«

Prostitut?

Ko sva pred kratkim v eni od kavarn v središču Ljubljane s kolegico pili čaj, nama je v roke porinil vizitko neki ruski »animator«. Kolegica je bila resnično zgrožena. Zakaj neki bi ženske plačevale moškim, ko greš lahko v bar in brez težav dobiš partnerja za čez noč?! Tudi punce pri sosednji mizi so se vključile v pogovor. Vsem se je zdelo smešno, da bi nežnejši spol zapravljal še za spolne usluge. Ena od njih pa se je vendarle oglasila: »Mogoče ga pa še pokličem. Od nekdaj si želim, da bi nekdo celo uro skrbel samo za moje potrebe. Poleg tega se mi ne bi bilo treba pretvarjati, da res uživam.«

TEKST: P. A.

FOTO: Guido Argentini

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri