Kuba

  • 26.11.2016

Predstavitev KUBE v Playboyu za časa vladavine Fidela Castra, leta 2003:

Kje zvijajo najkakovostnejše cigare in pijejo najboljši rum? Kje so ženske temnopolte, lepe, vedno dobre volje? In kje po vse dneve plešejo v ritmu salse? Na to vprašanje bi nedvomno odgovorili: »Na Kubi vendar!« Prav po teh sledeh jo je ubrala naša mala ekipa. In ključna ugotovitev: Kuba je Fidelovo podjetje, kajti tam čez je, dragi moji, vse njegovo (beri: ljudsko).

16 fotografij v galeriji

Na Kubo smo prispeli konec novembra, kar je za nas, bledične Evropejce, kot nalašč. Temperatura zraka je okoli 30, temperatura morja božanskih 26 stopinj. Vse dni sije sonce, če že dežuje, lije vsega nekaj minut. Rum in druge dobrote ponujajo skoraj na vsakem koraku. Če ste srečni lastnik zelenih šuštečih dolarjev, so vam vsa vrata na stežaj odprta.

Kot iz starinarnice

Po dvanajsturnem poletu smo pristali na mednarodnem letališču Jose Marti. »La Habana« nas je že čakala. Stopili smo v toplo kubansko noč, ki je obetala marsikaj. Toda namesto salse, plesa do zore in še česa, kar je ponujala noč, smo se utrujeni samo še zgrudili v posteljo. Zgodaj zjutraj smo se odpravili proti kraju Debela Marija (Maria La Gorda), potapljaškemu središču na vzhodni strani otoka. Prevoznik, ki bi moral priti po nas ob osmih, je seveda zamudil. Samo pol ure. Kaj kmalu nam je postalo jasno, da je točnost v teh krajih nekako tako cenjena kot pri Dalmatincih.

»Hej, poglej tistega rdečega chevroleta!« kriči Draško. »Umakni se, da ga fotografiram,« se Tyson drenja proti oknu. Mimo nas zapelje modri dodge, za njim črna lada. Večina avtomobilov je bržkone starejša od štirideset let. Zapeljemo na avtocesto, ki jo Kubanci imenujejo »autopista nacional« in je pravzaprav dvopasovnica z nekoliko boljšo asfaltno prevleko, vozna pasova sta ločena z zgledno negovanimi grmi rumenih in rdečih vrtnic. Po njej drvijo vozila vseh vrst, nekatera s hitrostjo 150 km/h, druga se plazijo s 50 km/h.

Ljudje potujejo z lokalnimi in turističnimi avtobusi, »kamiobusi«, vozili, ki sprejmejo tristo potnikov in ki jih vlečejo težki tovornjaki, s kolesi, konjskimi in volovskimi vpregami, na konjskih hrbtih ali pa kar peš. Avtoštop je povsem vsakdanja stvar. Prav tako ni nič čudnega, če sredi avtoceste zavijete v nasprotno smer ali kar zavijete vstran, da bi si malce odpočili. Ob poti nas namesto reklamnih lepotic na velikih panojih spremljajo revolucionarne parole s podobami Fidela in Che Guevare. »Domovina za zmerom!« »Revolucija smo mi vsi!«

Ker je do Debele Marije več kot 300 kilometrov, je med potjo predviden en sam počitek. En sam zato, ker je tudi počivališče eno samo (ko smo se vračali, smo se ustavili na istem kraju, cesto smo morali celo prečkati z desne na levo stran). Trije leseni pulti, prekriti s palmovimi listi, velika pokrita terasa z mizami in obvezen dodatek za turiste z dolarji – sejemske stojnice. Na njih ponujajo vse: od majic s podobo Che Guevare, nakita iz črnih koral do cedejk in cigar.

Omahujemo med ustekleničeno vodo, rumom, kokakolo (uvožena je iz Mehike, da ne bi pomislili, da Kuba podpira ameriški gnili kapitalizem!) in naravnimi sadnimi sokovi. Zmaga kokakola.

Po približno sto kilometrih zavijemo na običajno cesto, ki si zasluži vzdevek »samajama«. Do cilja je še kakšnih 140 kilometrov. Nikjer ni ne kažipotov ne imen krajev. Kubanci že vedo, za katere gre, za tujce niso zanimivi, zato se vozimo kot mački v žaklju.

Pred nami se nenadoma dvigne železna ograja – smo pred vhodom v »hotel«, naše kraljestvo za naslednjih pet dni. Recepcija je v majhni leseni kolibi, zraven nje je bar, edini 130 kilometrov naokrog, kar smo kmalu dodobra spoznali. A bolje eden kot nobeden in tudi tako zelo zanič ni.

Čez cesto, kar na obali, stojijo rožnato pobarvane hišice z dvokapno streho. V vsaki je osem apartmajev. Malo dlje sta potapljaški center in restavracija. In to je vse. Hitro smuknemo v kopalke in ... Karibsko morje, tu smo! Ker je šele pol dveh popoldan, vsi normalni turisti (nekaj kot mladi kravji sir belih Angležev in Nemcev) poležavajo v senci kokosovih palm, srkajo koktejle in zabodeno opazujejo barbare (nas), ki surovo motijo njihov rajski mir.

Po božanski kopeli – potapljanje. Brez odlašanja. Prvič se v morje spustimo na Gorgoninih vrtovih (Jardines de la Gorgonia). Na čolnu nas je več kot trideset, razdelijo nas v skupine po šest do osem. Govorim špansko, kar se je takoj pokazalo kot dobitna kombinacija. Vtaknejo nas v najmanjšo skupino. Vsekakor smo videti resnejši od drugih; morda je za to zaslužna Tysonova fotografska oprema, saj je je trikrat več kot opreme na povprečnem potapljaču. Skočimo s čolna v toplo vodo in se spustimo na dno, kjer nas radovedno opazujejo pisane tropske ribice. Tu so spužve, korale vseh mogočih barv … Povprečna globina potapljanja je nekje okoli osem metrov in ves čas je treba koga čakati.

Seveda smo se takoj, ko smo zlezli iz vode, temu jezno uprli. Raul, vodja centra, nas je vzel resno in odločil, da bomo mi štirje samostojna skupina, ki jo bo vodil Hector, in da se bomo potapljali sami s svojo barko. In tako smo se vsako jutro vkrcali na dvanajstmetrsko barkačo, preostalih 25 do 30 potapljačev pa se je z zavistjo spraševalo, koliko smo morali za to doplačati. Ko bi vedeli ...

La Habana

Po petih dneh smo se pozno popoldan vrnili v mesto in v naslednjih dneh ugotovili, da so Kubanci pravzaprav zelo dobrodušni ljudje. Njihova edina slaba lastnost je, da takoj, ko ugotovijo, da ste tujec, začnejo pogovor v slabi angleščini: »Od kod si? Kako dolgo si že v Havani?« In na koncu za finale: »Imam odlične, prave cigare. Poceni, samo en dolar. Boš kupil?«

Znebite se jih lahko le tako, da se zanje sploh ne zmenite. No, tako dobrodušni so najbrž tudi zato, ker skoraj na vsakih dvajset korakov naletite na oboroženega policista. Čuvaji javnega reda in miru sicer večinoma čekirajo lokalne bejbike in se za dogajanje okrog sebe bolj malo menijo – navsezadnje so tudi oni samo ljudje.

V hotelu Habana Libre Tryp smo morali pred vrnitvijo potrditi letalske vozovnice. Še danes mi ni jasno, zakaj je bilo to potrebno, toda kubanski Dalmatinci so bili spet v akciji. V svetlem in zelenja polnem preddverju hotela smo takoj našli pisarno državne letalske družbe Cubana Aviacion, toda, ojej, Pedra, ki bi nam edini znal urediti, po kar smo prišli, še ni v službi. Saj je komaj enajst dopoldan, prišel bo čez kakšno uro, nam zagotavlja ena od njegovih treh sodelavk.

Nobena med njimi ni usposobljena za tako zahtevno delo. V redu. Sedemo v prvi lokal in počasi srkamo pijačo. Po uri in pol se vrnemo, toda našega Pedra še vedno ni od nikoder. Oh, zdaj zdaj bo tukaj, pravkar sem govorila z njim. Pol ure. Naj bo. Ko smo že tukaj, bomo še malo počakali. Ogledujemo si hotel, pol ure je mimo, Pedra od nikoder. Veste, danes delamo samo do enih, pridite točno ob enih. Če ga ne bo, bo zagotovo tukaj v ponedeljek ob devetih zjutraj. Sprijaznimo se, da nam ne preostane drugega, kakor da počakamo do ponedeljka in upamo, da bo Pedro vendarle prišel v službo.

Večji del mesta se počasi ruši, povsod se širi smrad po trohnobi, ulice so umazane – Habana Centro, center mesta, je videti, kakor da je doživel tretjo svetovno vojno ali hud orkan. V napol zrušenih luknjah, ki so bile nekdaj hiše, vendarle žive ljudje. Z balkonov in oken visi oprano perilo, na ulici se v prahu in umazaniji igrajo otroci, starejši posedajo pred vhodi, opazujejo ženske in komentirajo. Promet je kaotičen, vsi nekam hitijo.

Prispemo do hotela New York, nekdaj najprestižnejšega v mestu, zdaj beznice vseh beznic. Stoji zraven Parka bratstva (Parque de la Fraternidad) in stavbe nekdanjega sedeža vlade Capitolio Nacional, ki je spremenjena v muzej. Pred njo je Plaza Marti – glavni trg s kinodvoranami, lokali, stanovanjskimi zgradbami. Za trgom je ulica Industria z eno najstarejših tovarn cigar v Havani, Real Fabrica de Tabacos Partagas. Leta 1845 jo je postavil Jaime Partagas in v njej izdelujejo nekatere od najslavnejših kubanskih cigar, na primer Monte Crista, Romea in Julijo ali Cohibo, Fidelove najljubše.

Zavijemo v El Floridito, lokal, ki je zaslovel z Ernestom Hemingwayem, ki je tu vsak dan pil svoj daiquiri. V elegantnem prostoru z dolgim barskim pultom, nekaj mizami in fotografijami slavnega pisatelja nad stolom, v katerem je vedno sedel, kraljuje njegov doprsni kip. Medtem ko glavni natakar Roly meša koktejle, opazujemo goste. Vsi sledijo Hemingwayevemu vzoru, srkajo daiquiri, grizljajo ocvrte banane in kadijo cigare. Naslednji dan obiščemo Ernestovo haciendo Finca Vinca nedaleč od glavnega mesta. Pisatelj jo je zapustil kubanskemu narodu in danes je v njej njegov muzej.

Da bi bilo vse v pravem stilu, najamemo rdeči chevrolet iz leta 1960, ki ga vozi Raul. Avto se kar dobro drži, čeprav nima stekel, razen vetrobranskega, in kljuke na vratih, merilnika hitrosti in goriva sta fuč. Toda kabina je kot plesna dvorana. Sedeži so prevlečeni z rdečim usnjem in izjemno mehki. Vožnja z vozilom, starejšim od mene, je bila pravo doživetje. Skočili smo še do marine Hemingway in končali dan s sprehodom po Habana Vieja in srkanjem mojita v drugem kultnem lokalu Srednja vinska klet (La Bodegita del Medio).

Naslednja dva dni smo obiskovali neštete muzeje, od trinadstropnega muzeja revolucije, avtomobilskega muzeja, v katerem smo si lahko ogledali iste primerke kot na cestah, do muzeja verskih umetnosti, pomorskega muzeja in mnogih drugih. Povzpeli smo se na vrh muzeja revolucije in se z višine 126 metrov naužili odličnega razgleda na vse mesto.

Osvojili smo tudi vse zvonike v starem delu mesta in svetilnik ob vhodu v pristanišče, ki sodi v sklop Castillo de los Tres Reyes del Morro (Gradič treh mavrskih kraljev), neosvojljive utrdbe, ki so jo zgradili Španci v 16. stoletju. Toda Angležem se vendarle ni mogla upreti. Danes sta v njej, med drugim, nastanjeni pristaniška uprava in kapitanija Havane s tremi zaposlenimi, saj v pristanišče na dan pripluje »tudi do osem različnih plovil«, kakor so nam pojasnili.

Kadar nismo uporabljali nog, smo se prevažali s starim črnim dodgem, letnikom 1957, rumeno lado iz sedemdesetih, preurejenim fordom T in še z marsikaterim čudnim ropotalom na štirih kolesih. Obiskali smo hotel Nacional in hotel Riviera, ki ga je zgradil zloglasni mafijski boss Lansky, in uživali v njunem že malce obledelem sijaju. Sprehajali smo se po Maleconu, Pase Marti, prisluhnili številnim lokalnim glasbenim skupinam v salsa klubih ali kar na ulici.

Začutili smo utrip duše tega naroda, ljudi, ki so srečni, ker živijo v raju na Zemlji, a se tudi zelo dobro zavedajo političnoekonomskega položaja, v katerem so se znašli. Toda nihče ne bo nikoli in nikjer v javnosti izrekel žal besede o Fidelu Castru in revoluciji, pa ne le zato, ker se bojijo. Prej zaradi prepričanja, ki ga je slutiti v besedah postaranega Fernanda, da ima Fidel neverjetne zamisli, da pa je pogosto pred svojim ljudstvom in časom.

Epilog

Kaj je Kuba? Kilometri in kilometri peščenih plaž, kokosove palme, banane, modro toplo morje, tropsko podnebje, cigare, rum, prelepe mulatke, Havana, Santiago. Raj na zemlji? Romantična podoba Kube, ki jo ohranjajo tujci, kaj hitro izgine, ko trdo pristanete v resničnosti. Kubanci vsak dan živijo revolucijo. Iz dneva v dan se otepajo z revščino in se ne vdajo.

S tem so postali prispodoba vsega nerazvitega sveta. Svetal primer vztrajnega boja proti krivicam in velesilam, kajti zavedajo se, da je cena, ki jo plačujejo, cena svobode. Po štiristo letih tujih jarmov imajo svojo državo. In kot pravi Fidel, samo prihodnost bo pokazala, kdo je imel prav.

TEKST: Ivana Ostoić

FOTO: Milan Glavina

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri