Kratka zgodovina naše dežele

  • 25.06.2011

Slovenija ta mesec praznuje. Dvajset let za deželo, ki je prav toliko let šele samostojna država, v zgodovinskem smislu ne pomeni res omembe vrednega obdobja. A Slo­venstvo se je rojevalo že veliko prej.

(Foto: Shutterstock)

Res, Slovenijo so tlačili že dinozavri (dokaze o tem poiščite na Zalarjevem vrhu blizu Idrije), vemo, da so v Divjih babah že vsaj pred 43 tisoč leti bivakirali kromanjonski muzikantje (najdba piščali) in da so se v Potočko zijalko v kameni dobi naselili lovci, še prej pa tam kajpak ugnobili jamskega medveda in si napravili luštne pelcmantle. Tako kosti.

Daljna zgodovina

A okoli leta 600 po Kristusu so se, tako pa so nas tovarišica v šoli učili, na hribovito ozemlje pod Alpami bojda preselili naši prvi predniki (o teorijah, ali smo bili tu že od nekdaj, smo predniki Venetov ali tretjih, je naša dežela nekoč bila velika čez pol Evrope, ne bi v teh vrsticah).

Takratnim Alpskim Slovanom (izraz Slovani je sicer nastal šele v 18. stoletju na Češkem) so načrte prekrižali Obri, zato so se po pomoč zatekli k Frankom, kjer so tudi obtičali (tukaj smo precej posplošili in zavrteli zgodovino naprej, naj nam uka željni ne zamerijo) do priključitve k Habsburžanom, ki so jih v 15. stoletju začasno ogrozili domači Celjski.

Še prej se je leta 1423 Ernest Železni odrekel fevdni oblasti nad celjskimi grofi, v zameno pa pobasal bogato odškodnino v naturalijah, torej v posestih in na njih prebivajočih deklinah. Bil je zadnji karantanski vojvoda, ki se je dal tradicionalno ustoličiti kmetu na knežjem kamnu.

Po večletni vojni s Celjskimi so Habsburžani naposled navkljub več porazom le okronali svojega Friderika III., Celjskim pa pustili knežji naslov in z njimi sklenili pogodbo o dedovanju. Za primer, če bi katera izmed obeh dinastij izumrla.

Žal je bil abonma v onostranstvu rezerviran za Celjske, Ulrika II. Zadnjega moškega potomca Celjskih so 9. novembra 1456 umorili Hunyadiji v Beogradu, Friderik III. Habsburški pa se je čez nekaj let zapletel še v dolgotrajno vojno z Matijo Korvinom ali kraljem Matjažem (ljudje so ga obrajtali, in čeprav dokazov o tem, da gre za isto osebo, pravzaprav ni, radi verjamemo v to, da gre za legendarnega ogrskega kralja), ki je takrat zasedel Štajersko, Kranjsko, Reko, vojvodino Avstrijo in leta 1485 vkorakal še v Dunaj, kjer je ostal na prestolu do svoje smrti leta 1490.

Sledili sta stoletji turških vpadov (v bitki pri Sisku leta 1593 so slovenski možakarji z Andrejem Turjaškim na čelu enega celo ustavili), kmečki upori (1515 in 1572/73) in reformacija s Primožem Trubarjem, Adamom Bohoričem in Jurijem Dalmatinom na čelu (vsem pomembnim akterjem v boju za materni jezik). V času Marije Terezije in Jožefa II. se je nato začelo obvezno hoditi v šolo, kjer se je poučevalo tudi v slovenskem jeziku.

Ideja o južnoslovanskem narodu

Potem je, kot razsvetljuje zgodovina, ravno v času, ko je Prešeren nehal brisati smrkelj z rokavom, v Ljubljani prenočil Napoleon, na turneji v okviru svojega projekta Ilirskih provinc. Takrat se pojavi kup izobražencev, ki jim francoska okupacija dogaja in se poigrava z nastankom južnoslovanskega naroda (ilirskega) in skupnega knjižnega jezika. Tudi raja bi takrat podpisala vse, le da davki ne bi bili tako sakramensko visoki.

Zavest o slovenskem in ne enem jugo­slovanskem narodu je ponovno zaživela v tridesetih in štiridesetih letih 19. stoletja v evropski pomladi narodov (marca in aprila 1948), ko je nastal tudi prvi slovenski politični program Zedinjena Slovenija.

Ta je predvideval pač združitev slovenskih dežel v skupno deželo, kar kraljevino Slo­venijo (ta bi še vedno bila pod Avstrijskim cesarstvom), enakopravnost, in ne več podrejenost slovenske besede v javnosti, nasprotovalo pa se je tudi vključitvi habsburške monarhije v tako imenovano združeno Nemčijo. »Austrijanski Cesar nej v svojih deželah rešitve iše, in zmiraj jo bode našel, mi nismo obupali. Nemci hočejo že zdaj od nas pomoč, kaj pa ko bi jim Rus alj Francoz na vrat prišel?«

Prva svetovna vojna

Vedno glasnejše težnje Slovencev po odločanju o svoji usodi je ustavil politično/ekonomsko razburkan vstop sveta v 20. stoletje in prva svetovna vojna (1914–1918). Velesile so z londonskim sporazumom (1915) želele ozemlje razkosati, da bi bilo po godu Italiji: po vojni naj bi ji pripadla zajetna ozemlja v Sloveniji in na Hrvaškem.

Versajska mirovna pogodba je londonski sporazum pozneje razveljavila in podprla težnje jugoslovanskih narodov po enotni Državi Slovencev, Hrvatov in Srbov. A komaj je ta 29. oktobra leta 1918 nastala, že se je v dobrem mesecu dni (1. decembra 1918) združila s Kraljevino Srbijo v Kraljevino Srbov, Hrvatov in Slovencev (3. oktobra 1929 se je tudi ta preimenovala v Kraljevino Jugoslavijo).

Druga svetovna vojna

Druga svetovna vojna se je pri nas začela 6. aprila 1941 ob napadu Hitlerjeve Nemčije na Kraljevino Jugoslavijo, končala pa 15. maja 1945 na Poljani, skoraj teden dni po kapitulaciji Nemčije v Berlinu. Toda temelji nove skupne države so bili postavljeni že med samim narodnoosvobodilnim bojem. V Kočevju so se predstavniki slovenskega naroda oktobra 1943 odločili, da bo Slovenija postala del nove jugoslovanske tvorbe, potrjene že naslednji mesec v Jajcu.

Vemo, na kaj ste zdaj pomislili: »Svaka država koja se rodi u jajcu, mora da ode u ku*ac!« No ja, novi Jugoslaviji se je na začetku reklo Federativna ljudska republika, po Titovem sporu s Stalinom pa se je preimenovala v Socialistično federativno republiko Jugoslavijo.

Kaj se je zgodilo od takrat pa do trenutka, ko ste si sami zavezali rutico, si na glavo poveznili pionirsko kapico in odrecitirali: »Danes, ko postajam pionir, dajem častno besedo, da se bom učil ...«, povprašajte starše. Novejšo zgodovino poznate, a naj vas spomnimo nanjo in naj nam veliki osamosvojitelji ne zamerijo, če smo zavoljo bralca, ki ga utegne obrobno branje uspavati, pač poenostavili: zgodili so se torej famozna 57. številka Nove revije z nacionalnim programom (1987), proces proti četverici ali afera JBTZ (1988) pa recitiranje majniške deklaracije (1989), v kateri so ponovno bile zapisane zahteve po suverenosti slovenskega naroda in samostojnem odločanju o prihodnosti.

Želja po samostojnosti

Nastal je De­mos, slovenski partijci pa so zapustili 14. kongres Zveze komunistov Jugoslavije in s tem povzročili njen dokončni razpad. Medtem ko se je še leta 1989 Milošević na Kosovu drl »Ne čujem dobro!« in je Srbija Sloveniji žugala z gospodarsko blokado, je Slovenija marca 1990 raje razglasila gospodarsko samostojnost, izvolila prvega slovenskega predsednika slovenskega predsedstva, Demos pa je kot zveza opozicijskih strank zmagal na parlamentarnih volitvah.

Predsednik skupščine je takrat postal dr. France Bučar, Slovenija pa je preostanek leta posvetila sprejemanju osamosvojitvene zakonodaje. Organizirana je bila Teritorialna obramba, poti nazaj ni bilo več.

Petindvajsetega junija 1991 je Slovenija na podlagi plebiscita, ki je potekal 23. decembra 1990 in ki se ga je udeležilo rekordnih 93,2 odstotka vseh volilnih upravičencev (od teh je 88,5 odstotka glasovalo za odcepitev), razglasila neodvisnost in postala samostojna država.

Sledila je desetdnevna vojna za Slovenijo in naposled je še zadnji tank vojske JLA zapeljal nazaj čez Kolpo. Trobojnici se v prihodnje, kajpak zavoljo 11 odstotkov in pol tistih prebivalcev bivše domovine, ki so glasovali proti, nismo odpovedali. A v grbu nove države, ki ga je izgotovil Marko Pogačnik, so se spet zasvetlikale zvezde Celjskih.

Tekst Tomaž Kotnik

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri