Konjska Formula 1

  • 26.05.2008

Startni strel požene ducat najbolj močnih, čistokrvnih plemenskih konj, ki dirkajo na 2000 metrov dolgi progi za največjo denarno nagrado na svetu – 6 milijonov dolarjev. Publiki vzame dih. V tistih dveh minutah uglajeni Francozi zgolj težko dihajo, Angleži, Irci in drugi pa se derejo, kot da je konec sveta. Tu velja ravno tako kot drugod: konjskim dirkam na čast sredi mesta za nekaj minut ustavijo avtobusi, da ljudje spremljajo potek dirke, napovedovalci na tribunah navijajo, da jim jemlje sapo, in naslovnice časopisov so preplavljene s portreti konjskih junakov.

(Foto: *)

12 fotografij v galeriji

Uglajeni gospodje počasi izgubijo glavo, dame s čudnimi klobuki, ki so del dirkalne folklore, na skrivaj držijo figo ali pesti za svojega favorita – mogočnega konja ali simpatičnega džokeja, kot je trenutno legendarni Dettori.

Kopita mogočno tolčejo ob tla, jezdeci kot spojlerji jezdijo na konjskem vratu, živali pa nekje na zadnji četrtini proge še enkrat globoko vdihnejo in se podajo v ciljni šprint – konja, ki zmaga, častijo po božje, džokej pa je heroj, kot so junaki vozniki formule ena. In kot so bili junaki vitezi, ki so si z zmago priborili naklonjenost milostljive dame.

Ste v Dubaju, dirka se imenuje Dubai World Cup – in je najbolj prestižna konjska dirka na svetu. Race of the year – po vseh merilih. Kogar konji dolgočasijo (pa takih tam med 40-50 tisočglavo množico pravzaprav ni), se dirke lahko udeleži zgolj zaradi družabnih iger.

Med posameznimi starti se kupcem poceni loterijskih lističev namreč obetajo tudi bogate nagrade, denimo dva britanska jaguarja, rdeči bentley, nekaj orjaških denarnih nagrad in malenkosti, kot so tedenski paketi v najbolj prestižnih dubajskih hotelih, letenje v prestižnem razredu z menda najbolj elegantno letalsko družbo Emirates Airlines …

Seveda lahko v brezcarinskih prodajalnah kupite dve vrsti srečk – z enimi se potegujete za milijon dolarjev, z drugimi za priložnostni dirkalni avtomobil, porscheja, maseratija, ferrarija ali kaj podobno učinkovitega. Smo že omenili, da je v Dubaju videti, kot da premoženje in denar ne pomenita nič?

Kronski princ, general dubajske vojske šejk Mohamed bin Rašid Al Maktoum, najbolj goreči navdušenec nad konji in mecen dubajske konjereje, ima denimo od svoje rezidence do glavnega hipodroma Nad Al Sheba speljano zasebno avtocesto, ki je seveda zaprta za drug promet, po njej ga vozijo v avtomobilu z registrsko tablico »št. 2«.

Ko njegovi konji potujejo po svetu, zanje najame cel hlev, kar je podobno, kot če bi zase najel cel hotel. Lani najboljšega žrebca Sakheeja denimo na treningih spremljata po dva varnostnika, ponoči pa ga straži šest možakarjev, da ga ne bi kdo zastrupil – ne mislite, da se atentati v konjskem svetu ne dogajajo! Denimo Aga Kanu so nekoč ugrabili konja Shergarja in zahtevali večmilijonsko odkupnino. Plačal ni, konja pa tudi ni več videl, čeprav je primer raziskovala celo FBI.

Dubaj – konjerejska Meka

Tu zaradi verskih zapovedi ni konjskih stav, kakršne poznamo iz klasičnega sveta konjev – šejku Mohamedu iz družine Maktoum je namreč izredno veliko do tega, da dokažejo arabsko superiornost v konjerejstvu. Svoje navdušenje pa potrjujejo predvsem z orjaškimi donacijami. Združeni arabski emirati so namreč edina država na svetu, kjer galopske dirke uživajo popolno podporo vlade oziroma vladarske družine.

Letno namenijo šejki za to več kot 20 milijonov dolarjev, od tega je bilo letos več kot 15 milijonov v nagradnem skladu za samo en dan dirke, World Cup pa je bil dirka z največjim nagradnim skladom – kar tri milijone dolarjev je dobil letos zmagovalni konj Street Cry (premagal je konje z imeni Sei Mi, Sakhee, Agnes Digital, Royal Tryst, To The Victory, Crimson Quest, State Shinto in Victory Pride), sicer iz hleva Godolphin, ki je zasebni hlev družine Maktoum in v katerem je v reji tisoč in nekaj konj.

Favorit je bil letos sicer Sakhee, ki ga je jezdil zasebni džokej šejka Mohameda, Lanfranco Dettori – Frankie, znan po svojih silovitih šprintih, ko konja, ki ne more več, menda kar vrže oziroma skoraj lastnoročno odnese čez ciljno črto. Tokrat je žal skozi cilj pritekel šele tretji. Porazi so lahko hudi, zamer pa vendarle ni. Šejk Mohamed ima v treningu trenutno več kot 2000 konj po vsem svetu – od Anglije, Francije, Japonske, Avstralije, ZAE, pa tudi v ZDA. Med drugim ima v lasti posebne plemenske farme kobil in žrebcev.

Ena največjih je Darley Stud. Mohamed ima v lasti večino dobrih konj, konkurira pa mu Frank Stronach, Avstrijec s kanadskim potnim listom, lastnik firme Magna Entertainment Group in tovarne Chrysler v Avstriji, obenem tudi največji lastnik hipodromov v ZDA. Maktoumovo dirkalno hišo Godolfin je sicer nekoč prekašala tudi ameriška farma Calumet, ki pa je neslavno propadla zaradi slabega poslovanja.

Nova industrija

Največ konjskih dirk je zagotovo še vedno v ZDA, kjer obstaja kar 300 ustreznih dirkališč, takoj za ZDA pa so Japonci, kjer se v stavah vrti daleč največ denarja. Vsaj toliko kot pri vseh drugih igrah na srečo skupaj.

Konjske dirke so v Dubaju postale atraktivne šele v zadnjem desetletju – po letu 1991 se je namreč kraljeva družina Maktoum začela intenzivno ukvarjati s tem, saj se zavedajo, da nafta ne bo večno prinašala dobička in da ni na voljo v neomejenih količinah.

Leta 1998 so za upravljanje konjske dirke Dubai World Cup, ki je potem postala najpomembnejša na svetu, najeli Avstralca Lesa Bentona – ta je vodil gradnjo prestižne in v marsičem impozantne tribune Millenium na dirkališču Nad Al Sheba, organiziral prodajo perspektivnih triletnih konjev z imenom Pearls of Dubai (dubajski biseri) in poskrbel, da je postal Dubaj znan po konjerejski industriji.

V Angliji denimo vzreja polnokrvnih konj za galopske dirke ustvarja samo izgubo – povrne se samo 21 % vloženega denarja. V ZDA je nekoliko bolje, a je zaradi velikega števila konj (100.000 konj dirka na 300 hipodromih) povprečna izguba še vedno 48-odstotna, v Franciji pa 46-odstotna. Izstopa Hongkong, ki prinese v povprečju celo 38 odstotkov dobička.

V drugih državah se hipodromi potegujejo tudi za nekaj denarja iz igralnic, ki ga država investira v razvoj dirk – običajno prek ministrstva za kmetijstvo. V Dubaju je čisto drugače. »Razlog je enostaven – v Dubaju dirke v celoti podpira vlada, ker s tem vzpodbuja turistično in druge industrije. Vsi drugi lahko o tako močni podpori samo sanjate,« je povedal Les Benton, izvršni direktor dubajske dirke. »Uživamo polno podporo kraljevske družine, ki si želi, da bi konjske dirke v Združenih arabskih emiratih postale vodilne na svetu.« Šejk Mohamed pač želi Evropi in drugim dokazati, da so bili Arabci pri vzreji konj vedno na prvem mestu.

Kako se konjem godi v Dubaju? Mladen Ferle, direktor Slovenskega galopskega društva in eden boljših poznavalcev konj pri nas, pravi, da je bil v Dubaju »očaran, saj tako kakovostnih konj na takem nivoju, tako oskrbovanih, ni nikjer na svetu. Vanje vlagajo neomejena sredstva, saj gre v glavnem za prestiž, dokazati pa hočejo tudi, da dobri konji izvirajo iz tega dela sveta, ne iz Anglije.« Dubaj je sicer obogatel z nafto, danes pa se ta privlačna oaza finančno napaja predvsem s turizmom.

Kako deluje galopski konj?

Galopske dirke je zelo enostavno ločiti od drugih konjeniških dogodkov – v svetu konjerejstva veljajo za nekakšno formulo ena. Konji običajno dirkajo na razdalje približno 1000, 1600, 2000, 2400 ali 2800 metrov. V ZDA imajo raje kratke šprinte (1–1,2 km), tradicionalna Evropa in Azija pa prisegata na daljše zadeve, kot so 1600, 2000 metrov in več.

Na takih razdaljah, v nasprotju s kratkimi šprinti, kjer se konji zaženejo na vso moč, je treba taktizirati, trener pa mora džokeja dobro poučiti, kdaj naj konja odpre in mu pusti vdihniti svež zrak ter ga požene v ciljni šprint. Konji namreč od starta naprej dihajo na specifičen način – vdihavajo plitko, zaradi položaja glave in široko odprtih nozdrvi pa v pljuča sproti doteka dovolj zraka, da zmorejo trajno vzdrževati hitrost do približno 50 kilometrov na uro. V ciljnem šprintu je drugače – takrat nekateri legendarni zmorejo tudi hitrosti 70 in celo več kilometrov na uro.

Zaprt genetski nabor

Pri konjih seveda obstaja več pasem, najpogosteje je slišati o angležih in arabcih. Pravzaprav je angleški polnokrvnež nastal iz trpežnega in estetsko lepega arabskega konja. Angleška gospoda je namreč že v srednjem veku uprizarjala dirke s konji in se tako dokazovala, okoli leta 1700 pa so se v britanski organizacij Jockey Club (najstarejša organizacija, povezana z galopom, na svetu) odločili, da ne bodo več dirkali zgolj z navadnimi konji, ampak bodo dirke spremenili v konjerejski izziv.

Angleži so takrat vzeli tri zelo vzdržljive arabske žrebce oziroma berbere in 52 kobil ter tako ustanovili novo pasmo. Določili so, da se smejo angleški polnokrvni konji odslej množiti samo znotraj te skupine, pozneje so prepovedali tudi umetne posege. Gospod Weatherby, ki je bil takrat tajnik kluba džokejev, je poslej vodil rodovne knjige. Te so še danes v zasebni lasti podjetja Weatherby's, ki nadzira razvoj angleških polnokrvnih konj.

Edino merilo za kakovost konja so postali njegovi rezultati na dirkah – čas, v katerem konj preteče določeno progo, in seveda skupna vrednost denarnih nagrad, ki jih prisluži v karieri. Boljši ko je konj, tem večji bodo izkupički. Najboljše žrebce po koncu dirkalne kariere drago prodajajo tudi za oplojevanje kobil. Obdelati zmorejo celo do 140 kobil letno, en naskok pa zna biti vreden tudi do milijon dolarjev.

»Stavim Ljubljano-Šiška na Živo Srebro iz Kosez«

Konjskih dirk si ne moremo predstavljati brez stav, saj je to edini način za dotok svežega denarja, ki omogoča nakupe konj, trening, vzrejo in drugo. Razen v Dubaju, kjer gre za prestiž, so stave pravzaprav glavna sestavina vsake dirke. Pri tem je potrebno vedeti, kateri stavni sistem želimo uporabiti – lahko določamo samo zmagovalca, vrstni red, uvrstitev med prve štiri …

Pri tem kombinacij ne zmanjka, kot jih ne zmanjka pri loteriji. A preden stavite vse premoženje na enega konja, se dobro pozanimajte, ali se splača. V svetu so sicer pogoste tudi dirke po sistemu hendikep – boljši konji morajo v takih dirkah nositi večjo težo (pod sedlo jim dodajo do nekaj kilogramov svinčenih uteži), da bi bili vsi konji čim bolj izenačeni. Takšne stave so zagotovo najbolj zanimive za izjemne poznavalce konj, ki stavijo zgolj za igro, ne pa toliko za denar.

Hipodromi po vsem svetu so povezani v omrežje. Tako lahko denimo v Kentuckyju stavite na dirke v Londonu, Parizu, Dunaju ali drugje.

V Sloveniji stave zaenkrat niso možne, lahko pa vsak odide do najbližjega hipodroma v tujini in tam stavi na svojega konja kjerkoli po svetu.

Christopher Foster, izvršni direktor britanskega Jockey Cluba, je nastanek konjskih stav pojasnil na enostaven način. Pravi, da gre pri stavah za soodvisnost. Dirke brez stav da so sicer možne, vendar v večini primerov, ko se morajo dirke in industrija vzdrževati sami, brez stav primanjkuje denarja. Dirke so se sicer začele v Veliki Britaniji na zelo enostaven način.

Neki bogataš je pač izzval drugega bogataša, češ da ima hitrejšega konja. In pri tem sta sklenila tudi orjaško denarno stavo. Nekoč so na konjskih stavah lastnike menjavala cela mesta. Pravzaprav je mesto Southhampton zamenjalo lastnika v konjski stavi. Stave v 18. stoletju so bile, po vseh merilih, orjaške.

Danes je povprečna stava – v Veliki Britaniji denimo imajo približno 7000 stavnic – 2 funta (oz. 700 tolarjev). Pri velikih stavah je pač težava tudi v tem, da je treba najti stavnico, ki bo lahko sprejela veliko stavo in izplačala morebitni nesramno visoki dobitek. Pa tudi bogataši danes niso več tako bogati kot nekoč.

Glavni frajerji so vsekakor tisti, ki se lotijo najzahtevnejše stave na svetu – napovedati zmagovalce šestih zaporednih dirk. Če na dirki tega nihče uspešno ne napove, se denar iz fonda prenese v naslednjo dirko. Anthony Chamblin, do lani predsednik in direktor Mednarodne zveze nadzornikov galopskih dirk, je povedal, da je nekaj takega uspelo njegovemu prijatelju leta 1999.

Za 100 dolarjev vložka je dobil več kot tri milijone dolarjev nagrade. »Ampak tu je lahko posredi tudi močno naključje: nekateri stavci, recimo, stavijo kar na številke z registrskih tablic ... Ljudje pač stavijo iz različnih razlogov. Nekaterim je všeč ime konja, drugim jezdec. Še posebej ženske rade izbirajo po naključju. Ljudje stavijo tudi čisto mimogrede, v trgovinah, trafikah, vsepovsod pač, kjer lahko vplačajo stave. Ni jim treba na hipodrom.« Ja, v ZDA lahko stavite že kar po internetu.

Galop pri nas

Pri nas skrbi za organizacijo 4 ali 5 dirk letno Slovensko galopsko društvo, v tujini znano pod imenom Slovenian Turf Club STC. Njegov izvršni direktor Mladen Ferle se s konji ukvarja že od svojega tretjega leta, ko je začel jezditi pri stricu na Dolenjskem. Pozneje je 4 leta živel v New Yorku v ZDA, kjer je začutil pravi čar galopa. Ko so bile na sporedu pomembne dirke, so bili na naslovnicah konji, ne pa politiki. Vrnil se je v Slovenijo, vendar pri nas še niso potekale regularne dirke, zato je dirkal na lokalnih s svojo lipicanko Betalko, s katero je vedno zmagal, četudi je jahal brez sedla.

Že leta 1992 je organiziral prvo vzdržljivostno dirko endurance, ki jo je tudi edini odjezdil do konca. Izkušenj mu torej ne manjka, a težave pri nas so drugje: država ne vzpodbuja dovolj dirk, ki omogočajo v tujini razvoj pomembnega segmenta kmetijstva. Težave so že s samimi hipodromi – čeprav je v Sloveniji kar nekaj prog za kasaške dirke, le-te niso primerne za galop. Priprava terena mora biti drugačna, predvsem pa morajo biti ovinki daljši in podlaga mehkejša zaradi izjemno močnih udarcev s kopiti.

Mladen si je letos na povabilo Lesa Bentona ogledal tudi dirke v Dubaju. Šejk Mohamed je namreč na dirko povabil tudi približno 600 posebnih gostov in 600 novinarjev. Gostje so bivali v drugem najdražjem hotelu v Dubaju – v čudovitem Jumeirah Beach Hotel, leteli s prestižno družbo Emirates v poslovnem ali v prvem razredu, razvajali so jih še na sto in en način.

Med drugim so jih pahnili tudi v neusmiljeno nakupovalno mrzlico – v Dubaju namreč res marec poteka Nakupovalni festival. Na prestižni večerji v puščavi se je družbi pri sosednji mizi za nekaj minut pridružil tudi šejk Mohamed, a je zaradi natrpanega urnika in utrujenosti – ravno tisti dan je na vzdržljivostni dirki jezdil 130 kilometrov – kmalu izginil.

Izključno po Ferlejevi zaslugi je bila sicer izjemno majhna slovenska galopska zveza, ki šteje le približno 30 licenciranih dirkalnih galoperjev, nekaj džokejev, trenerjev in lastnikov, sprejeta v ugledno mednarodno zvezo. To je odlična odskočnica za povezovanje v mednarodni sistem konjskih stav. A pred tem morajo v Sloveniji končno urediti ustrezno galopsko dirkališče. Zaenkrat dirke priložnostno organizirajo na različnih lokacijah: letos se sezona predvidoma začne maja, do konca leta bo po vsej Sloveniji največ 6 dirk.

Dirke pri nas zaenkrat torej so, sistem konjskih stav pa še čaka. In dokler ni stav, konjske dirke za množice niso tako zanimive kot za trenerje, jezdece, lastnike in seveda konje same.

Konjski miti in legende

Prvi trije arabci, s katerimi so zasnovali angleško polnokrvno pasmo, so nosili imena Darley Arabian (iz njegovega potomstva izvira danes približno 95 odstotkov angleških polnokrvnih konj), Birleye Turc (zaplenili so ga med turškim obleganjem Dunaja) in Godolphin Barb. Darley je bil verjetno edini čistokrvni arabski konj. Pripeljali so ga iz Sirije. V poznejšem plemenskem vzrodu pa so se hitro pojavili zanimivi konji, ki so tako ali drugače izstopali s svojimi rezultati ali karakternimi potezami.

Prva legenda se je skotila že kmalu: Flying Childer, sin Darley Arabiana, je v analih zapisan kot prvi veliki dirkalni konj. V dirkah je bil nepremagljiv, še danes pa velja za najhitrejšega konja vseh časov. Med dirko naj bi imel povprečno hitrost več kot 73 km/h, tekel naj bi torej s 25,15 m/s, kar se zdi znanstvena fantastika. Eclipse, drugi legendarni potomec Darleya Arabiana, je menda dosegal le 19,66 m/s, kar je še vedno nad povprečjem (15 m/s).

Legendarna madžarska kobila Kinchem je dirkala okoli leta 1850. Menda je bila grdo žrebe, na dražbi je edine nihče ni hotel kupiti. A kmalu je začela zmagovati na dirkah. Vendar same zmage niso niti pol tako zgovorne kot dejstvo, da je bila muhasta kot kakšna indijanska princeska. V vagon, s katerim so jo peljali na dirke, ni hotela niti stopiti, če nista bila ob njej njena muca in hlevar.

Še huje – ko pred neko dirko muce niso nikjer našli, je Kinchem gladko bojkotirala dirko. In vedno je pila samo vodo iz domačega izvira. Legenda pravi tudi, da se ni pustila razsedlati, dokler po zmagi na dirki k njej ni prišel lastnik in ji na glavo zataknil šopek svežega cvetja.

Neki drug konj, avstralski Phar Lap, je v deželi tam spodaj veljal za zanikrno in grdo kljuse, ki ga lastnik sploh ni hotel videti. A kmalu je začel svoj legendarni zmagovalni pohod in postal ljubljenec delavskih množic, ki so nanj stavile majhne zneske, saj so vedeli, da ne morejo izgubiti – pa še za kruh so zaslužili. Vendar pa je bil menda trn v peti mafijcem in 1. novembra 1930, na dan velikega derbija, so nanj celo streljali.

Fusaichi Pegasus je sicer doslej najdraže prodani konj v zgodovini. Ko je bil star 4 leta, ga je odkupil konzorcij lastnikov za 70 milijonov dolarjev. Trenutno ga uporabljajo za razplod. Kar je dobra investicija – tak konj lahko letno oplodi tudi 40 kobil, za en naskok pa lastniki kobil plačajo tudi po 750.000 dolarjev. Seattle Dancer, nasprotno, velja za najslabšo investicijo doslej.

Na avkciji je stal 13,1 milijonov dolarjev, v dirkah pa zaslužil samo 152.000 dolarjev. Za eno oploditev kobile tako dobi zgolj 5000 dolarjev. Northern Dancer je konj, ki je plemenitil za doslej največji znesek. Ena zabrejitev je stala milijon dolarjev! Sadler's Wells je njegov najboljši potomec in opisujejo ga kot fenomen prejšnjega stoletja. Zaplodil je največjo skupino zmagovalcev v zgodovini, njegovo 1-letno vnukinjo po Bondu Grossingu pa je nedavno kupil predsednik Slovenskega galopskega društva Janko Horvat.

V Sloveniji je rejcev konj bolj malo, a se njihovo število v zadnjih letih veča. Obiskali smo dva – Jožeta Skoka iz Šinkovega turna pri Vodicah in Martino Kozlovič iz Gradišča pri Kozini.

Jože Skok se s konji ukvarja že vrsto let. Tudi on ima v hlevu pet polnokrvnežev – med temi tudi najboljšo kobilo lanskega leta, sivo Anno Molinari (ki bo odslej v pokoju in samo še kotila žrebeta), in pri nas dobro znanega konja Goldeena. Udeležuje se tudi dirk v tujini, predvsem v Italiji, Nemčiji in na Hrvaškem, kjer pravi, da ima izjemno slabe izkušnje z izplačili nagrad, prav tako pri nas. Galopske zveze v mladih državah trenutno namreč nimajo dovolj močnih sponzorjev, zato izplačila nagrad zamujajo. Jože pravi, da letos, če izplačila za nazaj pri nas in na Hrvaškem ne bodo izplačana, ne bo tekmoval.

Lani so pri nas največkrat zmagali prav njegovi konji, zato bi posloval s pozitivno ničlo – če bi le dobil izplačane vse nagrade . Konje z imeni Goldeen, Anna Molinari, Interregio, Banana Republic in Wonder of Windsor, ki so vredni od 2 do 10 milijonov tolarjev, sicer lahko kupuje predvsem zato, ker vodi tudi uspešno gradbeno podjetje, pravi pa, da gre v rejo konj vsak tolar dobička. Vsako jutro konjem nameni dve ali tri ure, prav toliko ali še več tudi zvečer. Letos bo zanj v modrem dresu z belim Andrejevim križem jezdil mlad džokej Marko Rajkovič.

Martina Kozlovič se z ježo ukvarja že od malih nog. Trenutno ima v hlevu pet polnokrvnih živali, od tega dva žrebca in tri kobile – z eno, Classic Year, bo letos tudi dirkala v Sloveniji in na Hrvaškem. Jezdila jo bo sama, saj ima džokejsko licenco. Kobilo trenira s trenerjem Goranom, ki je sicer že vrsto let tudi njen izbranec. Konje imata v reji že dobrih šest let in medtem se jih je kar nekaj že zamenjalo.

Ko smo ju obiskali, je bilo ravno obdobje paritve in lepo rejen črni žrebec si je lahko veselo privoščil plodno kobilo, s katero je Martina še lani dirkala in se v svojem rdečem dresu z rumenimi obrobami nekajkrat uvrstila med prve tri. Martina poleg tega jezdi tudi v italijanskih dirkah palio, kjer je jezdecem na mestnem trgu dovoljeno tudi prerivanje in ravsanje, stiskanje ob zid in drugi umazani triki – seveda je tam že tudi zmagala, nekaterim tekmicam pa menda dolguje še kakšen udarec ali dva.

TEKST: Simon Ručigaj

FOTO: Reuters & Borut Krajnc

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri