Kongo: S kajaki čez največje brzice na svetu

  • 28.02.2013

Kongo se približno 145 kilometrov od izliva v ocean na razdalji 15 kilometrov prek brzic in slapov spusti za 96 metrov. To so slapovi in brzice Inga, ki so burile duhove zadnjih 200 let, vse od prvega obiska razisko­valca dr. Davida Livingstona v 19. stoletju. Kolosalni vrtinci in monstruozne luknje ingaških brzic so bili usodni za kar nekaj mož. Toda legendarni kajakaš Steve Fisher si je prisegel, da jih bo njemu končno uspelo premagati. Na mesec dni dolgo odpravo je oktobra 2011 globoko v Kongo popeljal elitno ek­spedicijsko skupino kajakašev, Tylerja Bradta, Bennyja Marra in Rusha Sturgesa.

(Foto: Greg von Doersten/Red Bull Content Pool)

7 fotografij v galeriji

Steve Fisher je veslal na vso moč in prečil kalne vodne gorske vršace, visoke kakšnih šest metrov, ki so z vseh strani treskali vanj ali pa se vzpenjali nadenj kot na podivjanem rjavem morju. Pravkar je s 400-metrskim sprintom dosegel središče brzic Kinsuka in je še lovil dih, ko ga je reka zagrabila.

Nenadoma se je prikazal velikanski vrtinec in potegnl prednji del njegovega ka­jaka pod vodo. Divje vrteča se voda je Fisherja vrtela in ga pribila na naslonjalo. Že celo minuto je bil pod vodo in je krvavo potre­boval zrak, toda reka mu tega ni dovolila.

Ne bi bilo prvič, da bi mogočna reka Kongo ubila raziskovalca. Brzice Kinsuka ležijo na obrobju Kin­šase, prostorsko razpršene ekvato­rialne prestolnice Demokratične republike Kongo. So ekstremno nevarne, hrup­ne in divje. Toda za Fisherja in njegovo ekipo naj bi bile zgolj ogrevanje. Kajti ekspedicija je bila osredotočena na podvig 210 kilomet­rov niže po toku – na prvi spust po legendarnih ingaških brzicah, nekajkilometrskem odseku Konga, kjer je reka neskončno smrtonos­nejša.

Ljudstvo Bakongo, ki živi na obrežju Konga, imenuje to reko Nzadi, kar pomeni 'reka, ki požre vso reko'. Ime vodotoku nadvse ustreza. Kongo izvira in prvih 1800 kilometrov teče kot Lualaba na severovzhodu Demokratične republike Kongo in v celotiv obliki konjske podkve naredi skoraj 4667 kilometrov ter pri tem dvakrat prečka ekvator. V Atlantski ocean se izlije v obliki 150 kilometrov dolgega estuarija, lijastega, z morsko vodo zalitega ustja reke.

Porečje Konga, ki je po rečnem pretoku za Amazonko druga najmogočnejša reka na svetu, obsega 3,46 milijona kvadratnih kilometrov. Velikanski afriški vodotok so Evropejci odkrili konec 15. stoletja. Leta 1482 je portugalski kapitan Diogo Cao med raziskovanjem zahodne obale Afrike zaplul južneje kot katerikoli pomorščak prej in pristal na obali današnjega Konga ter pri tem odkril tudi velikansko rečno blatno delto.

Cao se je sem vrnil čez tri leta, ko je poskušal najti pot do Indije, in je, predvidevajoč, da reka vodi daleč v notranjost črne celine, s svojo posadko zaplul navzgor po njej. Uspelo mu je priti približno 185 kilomet­rov daleč, kjer ga je 40 kilometrov po toku navzgor od prista­nišča Matadi ustavil mogočen katarakt, skupek 30 velikanskih brzic. S temi brzicami se končajo slavni Livingstonovi slapovi, ki so za­poredje 350 kilometrov razprostirajočih se brzic znotraj ozkega kanjona; na tej razdalji znaša rečni padec 270 met­rov.

Najnevarnejši predel Livingstonovih slapov so slapovi in brzice Inga. Tukaj je kanjon širok od štirih kilometrov pa do samo 260 metrov in se ponaša z največjim povprečnim pretokom vode na svetu, 42.476 m3/s. Valovi so visoki do 12 metrov, smrtonosne hidravlike dosegajo velikost polo­vice ameriškega cest­nega vlačilca in nepredvid­ljivi vrtinci velikost košarkarskega igrišča.

Za primer­javo, ingaške brzice so dvakrat strmejše in 30-krat večje kot tiste v Velikem kanjonu, moč Niagare pa v primerjavi z njimi zbledi. So hkrati veličastne in grozljive, zbujajo strahospoštovanje.

V vrtincu je Fisher povsem izgubil nadzor nad kajakom, bojeval se je, da bi se postavil pokonci. »Zaradi pomanjkanja kisika sem bil tako izčrpan, da nisem imel moči, da bi se zavrtel,« pravi 35-letni Južnoafričan.

»Takrat sem dojel, jebenti, zdaj se bom pa čisto zares stegnil.«

Ironično, Fisher se je že bojeval za svoje življenje, ekspedicija pa se ni niti še uradno začela. Toda Fisher se je odloči, da tega dne še ne bo šel rakom žvižgat. Bojeval se je in uspelo mu je vdihniti iz varnostne zaloge zraka. Z enim hlastnim vdihom postanega zraka je zbral ravno dovolj moči, da se je skobacal iz kajaka v rešilni obroč.

Takrat je uzrl Bennyja Marra, ki je veslal na vso moč, da bi ga rešil. Marr se je 30 minut bojeval, da ga je zvlekel na peščeni breg, medtem pa se je Tyler Bradt pognal za Fisherjevim pobeglim kajakom, Rush Sturges pa je zgrabil pobeglo veslo.

Reka je izjemno smrtonosna.

Leta 1985 se je ingaških brzic lotila francosko-afriška raftarska ekspedicija. Toda po prečenju prvih dveh ovir se je odprava nepričakovano končala. Sedem članov ekipe, med njimi tudi priljubljeni francoski televizijski voditelj Philippe de Dieuleveult, je skrivnostno izginilo. Morda so se nesrečno utopili, morda so jih ubili vladni vojaki. O tem so na veliko pisali tudi južnoafriški časniki in slavne ingaške brzice so Fisherja v otroštvu povsem prevzele in postale njegova velika življenjska želja.

Odraščal je blizu reke Bushman in se zaljubil v kajakaštvo, zgodbe o mogočnih brzicah so ga vedno bolj fascinirale. Šestindvajset let pozneje so bile sanje, da bi se spustil po mogočnih brzicah, še močnejše kot kdaj prej. Toda zavezati se spustu po najdaljših brzicah na svetu je eno, povsem druga zgodba pa se je uspeš­no prekrmariti skozi birokratsko minsko polje, da bi se to lahko zgodilo – še zlasti v politično zlom­ljeni državi, kot je Demokratična re­publika Kongo.

K logističnim težavam je treba dodati, da sta na brzicah Inga strogo varovana jezova, ki zagotavljata energijo za pogon državnih rudnikov bakra v pro­vinci Katanga. Več kot pet let se je Fisher nategoval z oblastmi, ali bodo podvig dovolile. Nato se je končno pokazala priložnost, da bo eks­pedicijo mogoče izvesti.

Fisher je s svojimi možmi nemudoma odletel v Ugando, kjer so se na največjih brzicah Belega Nila lotili tritedenskih priprav, ki so obsegale tudi urjenje iz reševanja. Nato so odleteli v Kinšaso, kaotično urbano džunglo. Z najmanj 60-odstotno stopnjo revščine in z eno največjih stopenj nezaposlenosti v Centralni Afriki se Kinšasa uvršča med mesta z najvišjo stop­njo kriminala na vsej črni celini.

(Fotografija zgoraj: 225 kilometrov jugozahodno od Kin­šase stojita hidro­elektrarni Inga I in Inga II, ki ju je dal zgraditi bivši diktator Mobutu Sese Seko. Tukaj naj bi zgradili največ­jo hidroelektrarno na svetu, Grand Inga, ki bi za dvakrat presegla kitajsko v Treh soteskah. Projekta, vred­nega 80 milijard dolarjev, se tuji investitorji in afriški mogotci veselijo, zaščitniki rek in ljudje, živeči ob reki, pa sploh in nikakor ne.)

Končno so prejeli dovoljenje za uporabo helikopterja.

Medtem ko so drugi člani ekipe pri hangarju polnili rezervoar heli­kopterja in privezovali kajake na njegove sani, so imeli veslači veliko opravkov – fotoaparate in radijske postaje so dali v nepremočljive torbe, nadeli so si rešilne jopiče in nepremočljive krovnice. V ozračj­u je bilo čutiti napetost. Komaj kdo je kaj spregovoril. Tukaj je reka široka dobre tri kilometre.

Moštvo je bilo povsem pri­prav­ljeno za odhod na brzice Inga. S čvrsto pripetimi čeladami na glavah in z vesli iz ogljikovih vlaken v rokah so štirje možje maširali po letališki stezi. Bilo je, kot bi se vojaki od­prav­ljali v bitko – in ironično je bilo, da so jih pravi vojaki, ki stražijo letališko stezo, sede opazovali iz plastičnih stolov.

Helikopterski propeler je zasekal v redki kongovski zrak in Kinšasa je kmalu izginila z obzorja. Pilot, neotesan in zavaljen Kenijec, ki se preživlja s prevažanjem turistov na safarije in z dostavljanjem odkupnin somalijskim piratom, je letel jugozahodno ob reki. Kmalu so leteli nad brzicami Kristalnih gora in se usmerili naravnost v kanjon pri mestu Inga. Končno so tudi sami uzrli ingaške brzice, nič več niso bile samo fantazijska podoba iz legend, zaradi katerih so fantje bedeli cele noči in budni sanjali o njih.

»Védenje, da so med temi stenami kanjona ljudje že utonili ali pa so jih ubili domačini, da samemu kraju straš­ljiv prizvok,« pravi Sturges. Kajakaši so zaveslali v glavni tok reke in doživeli prvi občutek velike moči. Poprej so si iz zraka dobro z več zornih kotov ogledali Ingine katarakte in določili najlažjo pot skozi vsako brzico. Toda v vodi so kmalu spoznali, da je eno varno iz zraka začrtati si pot, povsem nekaj drugega pa je zastavljeno izpolniti.

Brzice na reki Kongo

Prvotni načrt, da se bodo čez brzice spustili v enem kosu, so zaradi varnosti spremenili v štiridnevno akcijo, v kateri bodo sproti določali pot in brzice razdelili na več manjših in s tem laže obvladljivih delov. Na večini ekspedicij, ki potekajo na divjih vodah, je rečni tok dovolj obvladljiv, tako da veslači običajno lahko rešujejo drug drugega, toda zaradi gromozanske mogočnosti tukajšjih brzic in hitrosti vode je bil njihovo edino upanje helikopter – nepreverjena in nepredvidljiva metoda.

Navkljub vsej sodobni opremi, od satelitskih zemljevidov, posebne var­nostne do helikopterja, je bil Fisher s svojimi tovariši prepuščen milosti ingaških brzic. In njihova silovitost je bila tolikšna kot pred 200 leti, ko so raziskovalci, kot sta bila Tuckey in Stanley, prvi preizkusili svojo srečo, kar so pozneje označili za »vodni pekel«.

»Tam je resnično težko reči, kje si. Premikaš se izredno hitro, toda valovi se oblikujejo počasi, kakor da bi vse potekalo v počas­nem posnetku,« pravi Bradt. »Vodovje se nenehno preoblikuje kot divja pošast. Skoraj tako je, kot da bi jezdil na zmajevem hrbtu.«

Drugega dne je moštvo doseglo Otok povodnih konjev, slabega pol kilometra dolg otok, divje porasel z drevesi, ki se upira glavnemu toku. Tukaj reka ostro zavije proti jugu, nakar se razkrije dva kilometra in pol dolg katarakt, največja brzica na svetu. Njena smrtonosna hidravlika je dovolj velika, da lahko pogoltne nekaj dvonadstropnih avtobusov, bučeči valovi pa silovito treskajo in pri tem voda brizga za tri nadstropja visoko.

Med letom nad brzicami je višinomer helikopterja divje poskakoval, saj ga je sila pod njim drveče divje vode povsem zmedla. Fisherjevo moštvo je reka potisnila naravnost na svojo sredino.

Bil je to velik hazard. Može so velikanski valovi Konga si­lovito premetavali, doživeli  so najbolj divji vlak smrti svojega življenja. Iz helikopterja je bilo dogajanje videti ve­liko manj razburljivo – štirje drobni jesenski listi, ki jih nosi močan tok.

Fantje so ulovili ritem rečnega toka in začeli bolje predvidevati, kaj bo Kongo najbrž naredil po naslednjem zavesljaju. Toda ker so pluli tesno skupaj, so med izogibanjem nevarnim luknjam in vrtincem pogosto but­nili drug v drugega.

Tretjega dne sta se Sturges in Marr med spopadom s posebno zahrbtno Črvjo brzico (poimenovana je po črvih Gonimbrasia belina, s katerim se radi sladkajo domačini,  spominja pa na črvji hrbet) skušala rešiti iz rečnih krempljev in sta se domala v zadnjem trenutku, preden bi ju raztreščilo na brzicah, z divjim sprintom pognala proti kopnemu. Sturges je pristal na desnem bregu, Marr pa je obtičal na otočku. Oba je rešil helikopter.

Brzice na reki Kongo

Četrtega jutra je bilo pred Fisherjevim moštvom samo še nekaj brzic, vendar najdaljših in najtežjih na celotni reki. In približevali so se sami mogočni nepretrgani brzici - Peklenskemu kataraktu. Tistemu, ki je pred 527 leti zaustavil kapitana Caa in nedvomno izčrpal prejšnje raziskovalce, denimo Tuckeyja, medtem ko so se poskušali prebiti po reki navzgor.

Medtem ko so se kajakaši približevali Pek­lenskemu kataraktu, sta Fisher in Sturges iskala ozko pot med številnimi vrtinci in točko, kjer se celotni tok Konga bobneče udari v 60-metrske pečine. Potem ko jima je uspelo priti skozi, sta silovito veslala, da ju voda ne bi potisnila v svoj zadnji divji tok.

»Medtem ko naju je oba zasukalo, sem s kotičkom očesa uzrl Fisherja, kako izginja v mogočnem vrtincu«, se spominja Sturges. »Videl sem samo, kako je njegov obraz izginil v mrak.«

Fisher je bil ujet – prevrnjen pod gladino. Sturges je opazoval spiralno luknjo, upajoč, da se bo prijatelj dokopal površja. Nato pa je brez opozorila še njega pograbil drug vrtinec. Petnajst metrov narazen sta se dva vrtinca združila, vrteča se v nasprotni smeri. Dvocevni vrtinec. Zdaj se je tudi Sturges bojeval za svoje življenje. Posadka v helikopterju je bila nemočna. Nič ni mogla narediti zanju. Navsezadnje je Sturgesa voda izpustila iz krempljev, Fisherja pa je gnala v še nekaj vrtincev, dokler se ni končno izpljunila tudi njega. Pridružila sta se preostalima dvema tovarišema in skupaj so hrupno drug ob drugem po desni strani premagali še zad­njo brzico.

Moštvo štirih neustrašnih legendarnih kajakašev je uspešno končalo spust in povezalo pot od izvira reke do njenega izliva v morje, kar so njihovi predhodniki raziskovalci prvič skušali storiti pred 200 leti.

Ben Marr, Steve Fisher, Rush Sturges in Tyler Bradt

Tyler Bradt

Bradt je prvič sedel v kajak s šestimi leti, 21. aprila 2009 pa je v zvezni državi Washington s kajakom prvi premagal slapove Palouse, ki so večji celo od legendarnih Niagarskih slapov, in tako s 56,69 metra postavil svetovni rekord s kajakom pre­plutega slapu.

Rush Sturges

Rush se je kot kajakaš pravzaprav že rodil, saj sta imela starša kajakaško šolo. Poleg tega je začel že v rosnih delih snemati filme. Leta 2003 je v avstrijskem Gradcu postal svetovni mladinski prvak v prostem slogu. Po dopolnjenem 18 letu je postal svetovni prvak še dvakrat, tokrat seveda v članski kategoriji. Med drugim je iznašel več prvin prostega sloga, denimo pistol flip in hail mary. Priznan je tudi kot ustvarjalec športnih filmov.

Ben Marr

Marr je eden najbolj priznanih kajakaških jahalcev valov na svetu. Poleg te vrline se je Fisher odločil zanj tudi zaradi njegove pozitivnosti in velike umirjenosti, kar je neprecenljivo za celotno moštvo v nepredvid­ljivih razmerah. Bil je član odprav na Nor­veškem, Kitajskem, v Čilu, Maleziji in na Filipinih. Do zdaj je bil leta 2007 prvi na Red Bull RIP Cupu, leta 2011 je bil drugi na Whitewater Grand Prixu, na Rider of the Year Awards leta 2011 pa je prejel nagrado za najboljšo izvedbo trika leta.

Steve Fisher

(Na fotografiji zgoraj Steve Fisher: Legendarni južnoafriški kajakaš na divjih vodah ima dva domova, enega na otoku v Ugandi in drugega v avtodomu v ZDA. Leta 2003 je bil razglašen za najboljšega kajakaša na svetu in zatem osvojil še precej različnih nazivov, med drugim je bil leta 2005 razglašen za najboljšega vsestranskega kajakaša na svetu. National Geographic ga je uvrstil med osem izjemnih posameznikov leta 2012, od katerih bo eden letošnjega februarja razglašen za avanturista leta. Več o njem na www.stevefisher.com.)

Nagrajeni film

Na odpravi so v produkciji Red Bull Media House in Fish Munga ter pod režisersko taktirko Steva Fisherja posneli tudi 77-minutni film Kongo – Veliki projekt Inga (Congo – The Grand Inga Project), ki je bil 12. novembra 2012 na 13. filmskem festivalu akcijskih športih filmov X-Dance v Salt Lake Cityju razglašen za najboljši film leta, Steve Fisher pa je prejel tudi nagrado za najboljšega športnika leta.

Kratek petminutni povzetek tega filma je bil drugi med kajakaškimi kratkimi filmi leta 2012 na www.kayakses­sion.com. Film je v kategoriji šport in akcija zmagal tudi 30. decembra 2012 na šestem BOFFU-u, Bovškem festivalu filmov o športih na prostem in o naravi (www.boff.si).

»Kongo je izvrstno dokumentiran podvig, zgodba je napeta in se stopnjuje, tako da se gledalec lahko poistoveti z vzdušjem, ki je vladalo med kajakaši med to težko izvedljivo avanturo,« je odločitev žirije utemeljil njen član Nejc Saje.

TEKST Stephan Kappes, PREVOD Borut Omerzel
FOTO GREG VON DOERSTEN/RED BULL CONTENT POOL, Render: Sémhur/www.moanda.org

Sorodni članki

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri