Konec afektivnega vandalizma!

  • 08.11.2007

V grdo, znucano kartonasto škatlo je zmetala vsa moja darila. Pocukranega plišastega medvedka, čipkaste tange, fotografije z morja, kičasto zapestnico … Pozabila ni niti na črepinje skodelic, ki jih je med najinim zadnjim prepirom zmetala po tleh. No, prstan, ki me je, cepca zaljubljenega, stal celo plačo, je moja draga bivša kakopak obdržala. Sklepam, da v trajen spomin.

(Foto: ?)

In kaj naj zdaj s tem?! Mogoče bi lahko v kolegovi kleti delala družbo črni plastični vrečki, ki mu jo je njegova bivša nedavno pustila na kljuki. Ali pa se na podstrešju pridružila leseni gajbi, ki jo je iz sedemletne zveze pokasiral Dare. Hm, tudi Matjaž še hrani neko lično rdečo škatlo darilc in spominov na svojo prvo ljubezen. Mogoče bi pa fantje družno zakurili en lep jesenski kres spominov na bivše …

Hecno, kako se lahko predmeti, ki jih v nekem trenutku tako skrbno izbiramo in vzneseno podarjamo ljubljeni osebi, že v naslednjem spremenijo v kramo brez kakršnekoli vrednosti. No, navlaka ni povsem brez vrednosti, saj nemalokrat služi kot priročna tarča čustvene katarze. Katarze, ki s trganjem, cefranjem, metanjem ob tla, razbijanjem, zažiganjem ... obljublja posebno olajšanje.

O ja, olajšanje, skoraj tako, kot da bi bili predmeti poosebljene vudu lutke naših bivših. Kot bi si z uničevanjem simbolov ljubezni, ki ji je potekel rok trajanja, za trenutek ali dva prilepili obliž olajšanja na ranjeno srce, si povrnili poteptan ponos, užaljeno samozavest.

Mhm, dobro bi delo zakuriti en kres. Gomilo predmetov, prepojenih z bencinom. In s spomini. A preden se odpravite zažgat, karkoli vam je že ostalo od bivših, razmislite še o eni alternativi. Reče se ji Muzej prekinjenih ljubezni, zasnovala in v Zagrebu maja letos v življenje spravila pa sta ga Olinka Vištica in Dražen Grubišić. Do konca avgusta je muzej, ki je pravzaprav en velik ladijski zabojnik, poln raznoraznih predmetov s sporočilci, v okviru festivala Mladi levi gostoval v Ljubljani.

»Vabimo vas, da postanete darovalec muzeja in ga obogatite s svojimi predmeti, ki so kljub vsemu preživeli napad 'afektivnega vandalizma'. Muzej ponuja možnost, da z ustvarjalnostjo in spominom (namesto uničenjem in pozabo) prebrodite čustveni brodolom in tako sodelujete v ustvarjanju kolektivne čustvene dediščine,« so Slovence pozivali organizatorji.

In zakaj pravzaprav? Zakaj bi ljudje namesto v zabojnik za smeti svetinje svojih preteklih odnosov nosili v malo večji zabojnik? Tradicija vendarle gre, da je treba te predmete uničiti, in malone vsi priročniki za samopomoč toplo priporočajo sežig, pozabo. Če se znebiš predmetov, je regeneracija srca in telesa učinkovitejša. Znanstveno dokazano.

Vištica in Grubišić sta zato prepričana, da imajo ti predmeti posebna združena polja, t. i. »holograme spominov in čustev«. Čustvene konzerve. Brez heca, znanstveniki domnevajo, da predmeti, poenostavljeno rečeno, nekako shranjujejo naša čustva. Nekako tako kot pri zidu objokovanja v Jeruzalemu verniki in neverniki padajo v trans, domnevno zaradi energije skozi stoletja in tisočletja zbrane žalosti. Huh, če je to res, imajo skladišča teh predmetov, nekakšne spominske knjige bivših ljubezni, hud energetski naboj.

Kakorkoli, Hrvata sta muzej osnovala, da bi, kot pojasnjujeta na spletni strani www.brokenships.com, ponudil prostor »zaščitenega spomina za ohranjanje materialne in nematerialne zapuščine razdrtega razmerja«. Da bi ponudila alternativo uničevanju, zažiganju in cefranju dragocenih spominov, ki so žrtve navala besa in razočaranja, zbrani skupaj na enem kraju pa omogočajo zanimiv vpogled v antropologijo ljubezni.

Posrečena kombinacija ekshibicionizma in voajerstva nekdaj zaljubljenih pripadnikov človeške vrste je v Zagrebu povzročila pravo evforijo in muzej je postal turistična atrakcija, umetniška inštalacija, ki je presegla umetnost in zaživela svoje lastno življenje.

Očitno gre za nekakšno skupinsko katarzo in obliko perverznega užitka nad spoznanjem, da v nesreči nisi sam. Kaj drugega bi sicer sililo prve, da podarjajo intimne predmete, in druge, da hodijo gledat simbole pokopanih odnosov? Glede na to, da se samo v naši podalpskosti na leto loči več kot dva tisoč zakoncev, se bržkone ponuja odlična podjetniška priložnost.

Po pisanju Dela so denimo v nekem kitajskem mestu odprli bar, v katerem lahko razočarani 'Dear Johni' z mentolovimi robčki za šest dolarjev izjočejo svojo bolečino. Če jim solze ne gredo od rok, jim natakarji pomagajo s čebulo ali pekočo papriko, primerno glasbeno ozračje pa kakopak ustvarjajo melanholične žalostinke. Svoj bes naj bi gostje sproščali na lutkah, primernih za klofutanje, metanje ob zid itd.

V muzejskem zabojniku v Zagrebu se je skoraj čez noč znašlo prek 70 predmetov, od nič krivega medvedka, mercedesove zvezde (za kaj drugega je zmanjkalo časa), vrečk za bruhanje različnih letalskih družb (kot posledica ljubezni na daljavo) do škatle neke babice iz leta 1926, ki je hranila spomine na zaročenca, potem ko je nesrečnež utonil v reki.

Nekdo je v muzej prinesel celo protezo noge, ki jo je, z ljubeznijo vred, izgubil v vojni. Najdejo se tudi stanovanjski ključi, ki jih je besna bivša podarila muzeju, da je ne bi slučajno spet prijelo, da bi se pojavila v njegovem stanovanju. Ter rumena vespa, ki je v garaži dve leti čakala na popravilo zadnjega kolesa, da bi se par popeljal z njo kot v romantičnih italijanskih filmih, a je veza umrla še pred popravilom.

Po spletu hecnih naključij (mar ni to tudi ljubezen?!) se je v muzeju znašel še par rolerjev, ki jih je lastnik taiste rumene vespe podaril svoji dragi, da je laže prišla k njemu čez mesto. Heh, odnos so očitno skupaj držali pokvarjeni koleščki … Avtorjema zamislice predmete za njun muzej že pošiljajo z vsega sveta, dobivata pa tudi vabila za gostovanje v Parizu, Londonu, Carigradu, Benetkah in načrtujeta postavitev v Londonu.

In če se slučajno sprašujete, kam z modernejšimi verzijami ljubezenskih pisem, esemesi in e-pismi, ki bi jih najraje zbrisali, a je ukaz 'izbriši' vendarle preveč dokončen, je tu spletni muzej končanih ljubezni. Na www.brokenships.com lahko v svoj lastni nabiralnik shranite elektronska pisma bivših, skupne fotografije, boleče in ljubke esemese ter jih za tri ali šest mesecev, leto dni ali celo štiriletko zaklenete.

Da se rešite nezaželenih čustev, si poližete rane in zacelite ranjeno srce. In da vam bo laže, medtem še posrfate po nabiralnikih svojih soborcev. Hja, v bedi pač nisi sam in pomaga, če pokukaš v fotografije Japonke in prebereš sporočila njenega bivšega ali se nasmehneš ob prebiranju pošte nekega Angleža …

Spletni muzej (slovenski prispevek še ni v celoti vštet) hrani že 139 slik, 165 elektronskih pisem in 58 esemes sporočil, ki jih je 146 razočarancev širom po zemeljski obli za vedno želelo zbrisati, a so jih namesto tega shranili. Saj veste, čez sedem let vse prav pride in pride tudi čas, ko na bivše gledamo s prizanesljivim nasmeškom.

In čas, ko škatle, vrečke in gajbice bivših niso več zlovešče Pandorine skrinjice, ampak le bolj ali manj (ne)prijeten spomin. Nekako tako kot boleči izpuljeni zob na dnu njene kartonaste škatle, ki mi ga je na potovanju ne posebno nežno izruval lokalni šrilanski vrač. Moja draga bivša ga je takrat še krvavega zavila v robec in si ga shranila. Za srečo, je rekla, ki je očitno – z mano vred – ne potrebuje več …

TEKST: Mal Plotnik

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri