Film: Koliko pošasti potrebujemo, da dojamemo?

  • 05.05.2019

Japonska nam je za ozaveščanje aktualnih problemov (spet) posodila svoje stvore.

(Foto: Profimedia)

Zdaj, ko živimo v času delikatnih družbenih cvetk, ki jih užalijo in razjezijo tudi najbolj banalne stvari, verjetno ni težko najti vsaj ene pereče problematike. Problem je, ker nam ob ukvarjanju s tovrstnimi nepomembnostmi, kot so twitterske šale, osebni zaimki in besede, izrečene pred dobrim desetletjem, zmanjka pozornosti pri težavah, ki so resnično ključne za našo prihodnost. Recimo pri skrbi za planet. Na makro ravni. Ker se, kot nas učijo tako bajke kot znanost, z naravo ni igrati. Točno to sporočilo je že desetletja skrito v simboliki kultne japonske pošasti, ki zdaj že spet prihaja tudi na platna zahodnih kinematografov. Godzila z rimsko številko II (Godzila II: Kralj pošasti oz. Godzilla: King of the Monsters) pa za bolj izrazito sporočilno vrednost tokrat prinaša še nekaj drugih japonskih metafor. V obliki pošasti, kakopak.

Nisem prepričan, ali smo ob prvih uvozih Godzile na zahodni trg vsi dojeli, kaj nam film želi sporočiti. Morda se nam je skupaj sprva zdelo le kot malce bolj akcijski Jurski park (ki pa ima, tehnično gledano, enako sporočilo – ne zajebavajmo se z naravo!), a poanta teh filmov je vedno bila, da na koncu gledalci pridemo do bolečega spoznanja: »Morda pa smo v tej situaciji pošasti mi.« Te moralne ideje so podstat vseh filmov s tem gigantskim mutiranim kuščarjem, a ker so dvajset let kasneje globalno segrevanje, jedrski testi in srdito žaganje džungle še vedno na seznamu človeških zablod, lahko Godzilo pogledamo še enkrat. Je še vedno aktualna.

V zadnji nastavitvi se je ideja rahlo spremenila. Se spomnite različice iz leta 2014, v kateri je nastopil Bryan Cranston? Mi tudi ne. Se pa spomnimo, da je Godzila takrat stopila v bran človeštvu, ko je po srčiki naše civilizacije začel udrihati neki drug mitološki stvor. Da bi v tokratni rundi resnično poudarili sporočilo te kultne pošasti točno tako, kot so si jo v originalu zamislili Japonci, mora Godzila stopiti v ring s tremi 'novimi' starodavnimi stvori, ki so tam na Daljnem vzhodu znani kot znanilci človeškega nenadzorovanega posiljevanja narave.

Recimo Mothra. V ljudskih pripovedkah nam dvojčici šepetata opozorilo: »Mogoče ni pametno, da takole zajebavate naravo na vsakem koraku, ker Mothra sovraži ljudi, ki zajebavajo naravo.« Parafraziramo, ker ne znamo japonsko. A človeštvo je ob tem opozorilu seveda le zamahnilo z roko. Ker ljudje menda nismo del narave in bomo šli živet na Mars. V pripovedki se zato pojavi Mothra in naši vrsti prisoli uničujočo zaušnico. Metafora, ki danes še kako odmeva – ljudje z vseh koncev dobivamo jasna sporočila, da smo ga več kot pošteno zasrali, toda pohlep in udobje ostajata premočna izolatorja za takšne medklice. Zato se Mothra ponovno zbudi v tej novi Godzili, in sicer z namenom, da planet očisti naše nesnage.

Tu je tudi Rodan. V originalni zgodbi gre za velikanske pterozavre. Eden od njih ljudem nekako celo pomaga, saj žre ogromne ščurke, ki napadajo mesto. Kako so mu ljudje takrat poplačali to uslugo? Ubili so ga, seveda. Ko pa se pojavi še troglavi Ghidorah, je jasno, da so nam štete zadnje ure.

K sreči uleti Godzila. Spet. Vendarle je to Hollywood in vendarle potrebujemo preobrat. Malce drugačno perspektivo. Godzila je v številnih filmih simbolizirala veliko stvari – nemočnost človeških načrtov proti moči narave, nespametno igranje znanosti s stvarmi, ki jih ne razumemo najbolje, posledice, ki nastanejo, ko se ljudje igramo bogove. In zdaj?

Zdaj je Godzila nekaj drugačnega. »Stari, Godzila je zdaj na naši strani, bojuje se proti pošastim,« mi je leta 2014 vneto razlagal navdušen kolega. Godzila, čeprav pošastna, zdaj več ne simbolizira našega konca. Simbolizira čudo, nekaj nadčloveškega, nedojemljivega, nekaj, kar nas lahko reši, in reši nas lahko le še čudež – čudež, ki nas v istem trenutku lahko tudi pokonča. Godzila nas zdaj ne skuša več prestrašiti s tem, kaj nas čaka, če bomo še kar naprej metali bombe, mučili živali, zlivali kemikalije v podtalnico in krčili gozdove. Ker te posledice zdaj poznamo. A kaj, ko nam ne nič ne pride do živega. Zato Godzila ni več reprezentacija naših napak, ampak reprezentacija naše odrešitve. Ta je lahko le nekaj fantastično neverjetnega …

Japonci so v starih filmih o Godzili vedno prikazani kot zelo ponosni, a hkrati zelo ponižni. To je zdaj lekcija, ki jo moramo sprejeti na drugih koncih sveta. Ko v Godzili leta 2014 pošast po srditem boju odplava nazaj v temačne oceanske globine, preživeli strmijo za njo in si mislijo: »Hvala bogu, da je nismo fentali.« Morda se v tem dejansko skriva naša prihodnost. Da na bo na koncu vseh koncev ključ do rešitve narave dala narava sama. A kako?

Tekst Darjo Hrib Foto Profimedia

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri