Kodrček izpod rute

  • 04.06.2008

Ženska, zavita v haljo ... Le kaj se skriva spodaj? Ima lepe noge? Velike ali majhne prsi, ozek pas? Ko izpod halje pokaže delček noge, se radovednost šele začne. Nakar se halja odpre ravno toliko, da odkrije še čisto malo več vitkega telesa v mini krilu ... In potem njen pogled.

(Foto: Aljoša Rebolj)

5 fotografij v galeriji

To je govorica telesa, ki ga muslimanke odlično obvladajo. Okolje jih je prisililo nositi čador ali haljo (dobesedno prevedeno šotor), nič pa jih ne more prisiliti v to, da bi pozabile prvinske nagone, svojo željo, ugajati moškemu.

Navade, način življenja, posebno pa seksualne navade muslimanov so nam tuji. Tisto, kar vemo, je obarvano z miti, ki z resničnostjo nimajo nič skupnega. Muslimanski svet je velik in raznolik, saj ga sestavljajo ljudje v državah z različnimi zgodovinskimi, geografskimi in podnebnimi posebnostmi. Vse pa povezuje Koran, v originalu sicer napisan v arabščini, ki ga prevajajo, predvsem pa razlagajo zelo različno.

Koran uči, narekuje, svetuje in prepoveduje. Slednje zapoveduje šeriat ali religiozni zakon. V veljavi je v nekaterih islamskih državah, izvajajo pa ga različno, odvisno od tega, kako so se ga oblastniki odločili interpretirati in uporabljati v praksi. Ponekod zelo konservativno ali fundamentalistično, drugod bolj liberalno.

Velike so tudi razlike med posameznimi vejami islama, najpomembnejši skupini sta suniti in šiiti. Iran je dežela šiitov. Po 2500 letih nepretrgane monarhije so se po revoluciji odločili za islamsko republiko in s tem za vlado, ki je določila, da se morajo Iranci ravnati po navodilih Korana in šeriatskega prava.

Lepota ni njihova edina vrlina

Hedžab je beseda z zelo širokim pomenom, saj zajema nedotakljivost, distanco, nedolžnost in pravilno obnašanje.

V vsakdanji rabi jo Iranci interpretirajo kot pokrivalo ali, točneje, pravo oblačilo, ki si ga mora nadeti ženska, da z njim pokaže moškim, da ni na voljo.

Prav zaradi te porevolucionarne, zmotne interpretacije besede hedžab so vse ženske, tudi tiste, ki ne izhajajo iz tradicionalnega muslimanskega okolja (ponavadi iz srednjega in višjega socialnega razreda), in nemuslimanke (tudi tujke, ki vstopijo v to deželo) prisiljene nositi ruto in daljšo tuniko, ki sega vsaj do kolen. Dekleta in žene hedžab sicer nosijo, skrbijo pa, da je čim bolj provokativen in raznolik. Z načini vezanja rute, tako da lasje gledajo izpod nje … ustvarjajo edinstveno modo. Podobno je pri tunikah in plaščih s kroji, barvami, materiali, dolžino.

Boj proti hedžabu, ki traja že 22 let, je izraz boja za emancipacijo ali, bolje rečeno, za enakopravnost z moškim po zakonu. V Iranu je ženska mnogo bolj enakopravna moškemu v praksi. Za enakopravnost po zakonu si prizadevajo nekatere znane Iranke, med njimi tudi hči bivšega predsednika Rafsandžanija, ki je sam mula. Brez ozaveščenosti večine ženske populacije pa ne bo šlo. Vsepovsod in za vse mora nastopiti pravi čas za spremembo.

Prikrajšane so za izbiro, kaj in koliko bodo oblekle, toda v prednosti pri seksualnosti, saj je vse naravno, vse dovoljeno. Irankam pogosto ni treba izgubljati časa in energije za premagovanje tabujev, s katerimi se zaradi katoliške vzgoje srečujejo njihove vrstnice na Zahodu. Tako pač gre – za nekaj te prikrajšajo, so pa druge prednosti … Med poznavalci je znano, da lepota ni edina vrlina, po kateri slovijo Iranke.

Poroka, potem seks

Muslimanska tradicija prepoveduje predzakonsko zvezo in s tem seveda tudi seks pred poroko. Ko se fant in dekle vidita in sta drug drugemu všeč, povesta staršem in dogovarjanje o poroki se začne. Med svatovanjem hodijo člani družine drug drugemu v goste in se tako spoznavajo. Ko se dogovorijo za zaroko, se par lahko nadeja bolj poglobljenega druženja, starše pa čakajo vse podrobnosti poročne pogodbe.

V njej so navedeni dota, znesek ki ga mora v primeru ločitve ženin izplačati ženi (nekakšna kompenzacija za to, da bo ostala brez moža), dovoljenje, da lahko žena vloži predlog za ločitev, in dovoljenje, da lahko žena izbira kraj bivanja ... Posebno pomembna je določba o možnosti ločitve žene od moža, kajti ta po šeriatskem pravu avtomatsko pripada samo moškemu.

Stroške poroke, ki je ponavadi velik in zelo pomemben dogodek, poravna ženin. Snubec mora imeti zagotovljena denarna sredstva ali njihov pritok v prihodnje, kajti s poroko se obveže, da bo preživljal ženo in otroke. Žena ob poroki v nobenem primeru ne sprejme moževega priimka, temveč obdrži očetovega. Otroci dobijo očetov priimek.

Da v postelji ni dolgčas

Sveta knjiga sicer pravi, da je zakoncema v spolnosti dovoljeno vse, kar daje zadovoljstvo obema. Omejitev ni. Ženska je dolžna biti na »razpolago« možu, razen v primeru bolezni ali visoke nosečnosti. In moški jo je dolžan zadovoljiti. Če tega ni sposoben, ima ženska pravico do ločitve.

Ker mora biti žena ne le vedno na razpolago možu, ampak tudi zmeraj urejena in zanj privlačna, so lepotni in frizerski saloni v Iranu zelo donosen posel. Obiskujejo jih ženske vseh razredov – vsaka pač primernega za svoj žep.

Tudi lepotne operacije so, tako kot na Zahodu, zelo priljubljene in mnogi vrhunski lepotni kirurgi, po rodu Iranci, ki so doštudirali v zahodni Evropi ali v ZDA, so se zaradi donosnosti poslov vrnili v Iran. Izvajajo vse, od operacije nosu (Iranke imajo izrazit nos, zato ga marsikatera z veseljem zamenja za majhnega, prifrknjenega) do liftinga obraza ali liposukcije … Kirurgi popravijo, kar se pač da popraviti. Sem spada tudi tako imenovano »šivanje«.

Sicer ne gre ravno za lepotno operacijo, toda stvar je včasih zelo pomembna. Nekateri tradicionalno vzgojeni moški namreč pričakujejo, da mora biti izbranka na prvo noč še devica. Marsikatera ni, zato gre pred poroko na »šivanje«. Tako je moški zelo zadovoljen sam s seboj, kajti že na začetku zakona je bil zelo uspešen. V teh čudnih časih mu je uspelo najti nedotaknjeno žensko!

Iranske trgovine so polne domačih ter uvoženih seksi oblačil in perila, za kar Iranke oziroma njihovi možje zapravijo veliko denarja. Spodnje perilo lahko prodajajo ženskam samo ženske prodajalke, drugo garderobo tudi moški. Zelo priljubljen je nakit, kajti to je premoženje, ki ga žena nikoli, tudi v primeru ločitve, ne deli z moškim. Bogatejši ko je mož, več dragocenega nakita ima žena ter se z njim ponaša na velikih zabavah in druženjih. Če se mož od nje loči, so njene verižice in prstani vse, kar ji ostane.

Žene, ljubice, prostitutke

Zakoncema lahko po poroki hitro postane dolgčas. Tukaj ima musliman prednost pred moškimi drugih veroizpovedi. Lahko si vzame štiri žene in toliko »legalnih« ljubic, kolikor si jih lahko fizično in materialno privošči. Ni pa vse tako preprosto, kakor je videti na prvi pogled. Obstajajo namreč pravila. Prva žena se mora strinjati, da lahko mož vzame druge žene, razen če je neplodna ali nezmožna za spolnost.

Človek bi pomislil, da v državi s tako strogimi zakoni prostitucija ne obstaja. Javnih hiš seveda ni, prostitucija je uradno prepovedana, vendar ni težko najti ženske ali moškega, ki ponuja svoje usluge. Križišča in stičišča velikih avtocest v Teheranu so jih polna. Pomešani so med navadne ljudi, ki čakajo na prevoz s taksijem. Tudi po videzu se ne ločijo veliko od drugih, toda iskalci in ponudniki pri prepoznavanju nimajo težav.

Stvar poteka nekako takole: prostitutka stoji ob cesti, mimo pripelje avto, ki bi lahko delal tudi kot neregistriran taksi, ustavi, ona mu namesto kraja pove svojo ceno, nato vstopi in odpeljeta se na njeno delovno mesto. Tiste iz nekoliko višjega razreda uporabljajo moderna sredstva, denimo mobilni telefon.

Številka se dobi po ustnem priporočilu zadovoljnega prijatelja ali znanca. Na domačih zabavah premožnejših so zelo priljubljeni zabavljači travestiti. Ne ve pa se, ali obstajajo profesionalni »callboyi«, fantje na poziv, čeravno je znano, da si priletne bogatejše gospe kdaj pa kdaj privoščijo kakega mladega žrebca.

Boleče prešuštvo

Prešuštvo se po šeriatskem pravu kaznuje z najhujšo kaznijo – kamenjanjem. Kazen je huda, vendar pa je zločin težko dokazati. Obstajati morajo priče samega akta, poleg tega napravijo še preizkus: očividci vzamejo kos blaga in ga potegnejo med telesoma obtoženih prešuštnikov. Če se blago zatakne, pomeni, da sta imela spolni odnos in sta kriva. Če gre blago gladko skozi, odnosa nista imela in predpišejo milejšo kazen. Krivca lahko oprosti tudi oškodovani, torej mož.

Interpretacija šeriatskega prava in odločitev države, kako ga bo izvajala, sta pri tem zelo pomembna. V Savdski Arabiji so kazen, kakor smo bili podrobno obveščeni na Zahodu, izvršili tudi v primeru nesrečne princese in njenega ljubimca. Ni šlo niti za prešuštvo! V Iranu takšne hude kazni še niso izvršili.

TEKST: Narges Phooladi

FOTO: Aljoša Rebolj

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri