Kino vzdihljajev

  • 14.03.2008

Nekateri pravijo, da si je v tistih časih, ko so brezsramni izdelki na filmskem traku vabili tovrstnih užitkov lačno množico pred velika platna, hudič mel dlani. Mi trdimo, da s tem slovenskim fenomenom ne hudič ne bog nista imela nič skupnega.

(Foto: Goya)

4 fotografije v galeriji

V sedemdesetih in osemdesetih letih prejšnjega stoletja se je tudi v deželi Kranjski razbohotila naklonjenost do polteno drznih primerkov celuloidne industrije. Ker je kino s svojo neustavljivo ekspanzijo dobesedno udejanjil načelo, da »osvoji vsako slovensko vas« – mimogrede, tedaj mnogo bolj kot sedaj –, so bili teh izdelkov, po želji in potrebi, deležni vsi.

Oboroženi so morali biti samo z malce ponočnjaške vzdržljivosti, ker so se sladostrastne sličice na platnih vrtele po pravilu v poznih večernih urah, s čim drugim pa skorajda ne. Če je kdo v »dvorani nečistovanja« zasačil sorodnika, soseda ali dušnega pastirja, je pravilo konspirativnosti obema zagotavljalo varnost.

V dolenjski prestolnici, na primer, so kot pravi dan za »filmski greh« določili soboto. Enkrat na teden so tako sedeže v parterju in na balkonu zasedli erotike željni Novomeščani. Bila jih je pisana druščina, od občinskih funkcionarjev do mularije, ki je iz toplih postelj na skrivaj poskakala skozi okno in v kino. Občinski velmožje so si tudi pri tem opravilu jemali privilegij biti nad svojimi podložniki; nemoteno so spremljali dogajanje na platnu, ki jim ga je nemalokrat začinil pogled na ročne spretnosti spodaj sedečih razvnetežev.

Pomni pa se tudi skromna, malce neljuba prigoda z balkona, ko je prizor na platnu tako močno razvnel nekega mladca, da je začel nadlegovati kar zraven sedečo gospo v spremstvu soproga. Slednji mesenega spora ni bil pripravljen reševati s pestmi; poklicali so dežurnega policista, ki pa je posredovanje prepustil svojemu štirinožnemu pomočniku. Mladec s strumno stoječim orodjem je pasjim čekanom sicer ušel, kibli in celonočnemu kesanju za rešetkami pa ne. Playboy upa, da mu vse skupaj ni pustilo dolgotrajnih škodnih posledic.

V štajerskem središču je kino Udarnik s tovrstnim programom v osemdesetih letih pokal po vseh šivih. Odgovorni za zagon kinoprojektorja ali, z drugimi besedami, užitkarski rabelj in bog v enem, gospod Franček, se spominja kar nekaj uspešnic: od Grških smokvic, Seksi univerze in zelo drzne Katarine Velike do Cesarstva čutil in Tanga v Parizu, ki iz dotične druščine žanrsko izstopata. Posebno mesto bi spominov polni Franček namenil Josefini Mutzenbacher, ki jo je večinoma moško občinstvo v Mariboru vzelo za svojo.

O vsakdanjih delovnih tegobah pa gospod govori s precejšnjo hudomušnostjo. Bilo je vsega na pretek; trpele so predvsem biljeterke, ki so morale čistiti med predstavami, in čistilke, ki so brisale sledi nenadzorovanih izbruhov preteklega dne. Mariborčani so bili veselja tovrstnih predstav deležni najdlje; v izteku tedna (a ne na gospodov dan) so si jih v poznih večernih urah privoščili še v prvi polovici devetdesetih, ko je prestolnica že zdavnaj omagala.

Resnici na ljubo pa je treba povedati, da je ljubljanska Sloga (zdaj Dvor), ki se ponaša tudi z nazivom zastavonoše tega početja, prednjačila s številom predstav in njihovo drzno žgečkljivostjo. V času prave ponudbe in največjega zanimanja so se začele že v zgodnjih dopoldanskih urah in se nemalokrat potegnile krepko čez polnoč.

Josefina Mutzenbacher si s svojimi vročimi nočmi lasti privilegij prve (in edine) »repete« silvestrske predstave; novo leto so najbolj vneti dočakali v njeni družbi, precej enako vnetih pa je ostalo pred zaprtimi vrati dvoranice. Na njihovo željo je potem šef za projektorjem Josefino zarolal še enkrat, in to ob častitljivi poldrugi uri zjutraj. Ta skorajda zasebna praksa na žalost uporabnikov ni prešla v navado, je pa bila z določenega vidika hvalevredna, saj dandanes tolikšne osebne zavzetosti ne najdeš, četudi jo z lučjo iščeš pri belem dnevu.

Morda je zamisel o seksi kinu v Ljubljani zakuril filmček z naslovom Kozel v raju ali pa kateri drugi iz tako imenovane mehko erotične zbirke. Kozel je z več kot polletnim vasovanjem v prestolnici gotovo ponujal eno od možnosti, kako okrepiti število obiskovalcev kina s poltenosti lačnimi Slovenci.

Odgovorni za prikazovanje v Ljubljani se je na to potezo prekanjeno pripravili: na neuradno dopoldansko »projekcijo« so bili povabljeni prav vsi pomembni možje in žene, od partijskih funkcionarjev do kulturnih in novinarskih ljudi. Enega samega, slovel je kot zelo strog gospod, si niso upali povabiti, in ta je bil zaradi tega hudo užaljen. Vsi pa so se na zamisel o trši erotični ponudbi v Slogi odzvali pozitivno, čeprav so si za pokušino ogledali, če verjamete ali ne, Globoko grlo! Ki ga, zlomka, pozneje na velikem platnu v rednem predvajanju niso nikjer videli.

Ledino trde erotike so zaorale Strasti (leta 1986) in napaberkovale več kot sto tisoč gledalcev! In nobeden izmed njih ni postal serijski posiljevalec!

Dogajanje v Slogi je bilo v njegovem začetku edinstveno v nekdanji Jugoslaviji in z vseh koncev ožje in širše domovine so se zgrinjali firbci v mali kino ob železniški postaji, mnogi v prepričanju, da gre le za govorice. Onkraj Kolpe so mu sledili le redki. Najpogostejše strahove, da bo kvarno vplival na mladino, so takoj v začetku grešnega delovanja odgnali obiskovalci sami, saj med njimi mladine skoraj ni bilo. Prihajali so večinoma zreli pari. Samski moški in mlajši zaljubljenci, ki bi si, predvidevamo, z ogledom zaigranih erotičnih peripetij širili obzorja, so bili začuda v manjšini.

Mlajše dame so si dražljivo odkrivanje skrivnosti telesnega druženja očitno zamišljale drugače. Ena takih se je s svojim najdražjim sicer podala v žametni objem udobnih sedežev kina, toda dogajanje na platnu, v katerem so sodelovali postaven konjar, prsate dečve in tudi bel žrebec, kozel, osel in še kakšna domača žival, je ni erotično prepričalo. Kaplja čez rob je bilo sunkovito žvenkljanje ure na zapestju neznanca zraven nje, ki se je kaj kmalu razširilo v tresljaje vseh sedežev v vrsti.

Ko se je to končalo z globokih vzdihom naslade, je mlada gospa sunkovito vstala in besno odbrzela iz dvorane. Šele strah ob pogledu na gručico možakarjev v čakalnici in njihovih dovtipih: Vidi curu! Nije loša! Ej, nije lepo, da je tako sama ..., ob katerih se je počutila kot jagnje v volčjem krdelu, ji je pogasil jezo do ljubega, ki je na srečo hitro pridrvel za njo. Ne dvomimo, da je ta nerodno začeta anekdota dobila srečni konec.

Sloga zdajšnjemu Dvoru zagotovo ni pustila nikakršnega slabega pečata, čeprav se tega obdobja njegove zgodovine spomni še marsikdo, le omenjajo ga bolj poredko.

Ni Playboyev namen razpredati o tem, ali in kako erotika v javnem kinu osvobaja. Mnenje, da zdrava zabava v okviru posteljnih aktivnosti še nikomur ni škodila, vsekakor prevladuje. Začudenje pa vzbuja v današnjem času tako pogosto dvolično moraliziranje o primernosti erotičnih filmčkov v poznih večernih urah na domačih ekranih, ki jih je, mimogrede, veliko preprosteje odpraviti s pritiskom na gumb kot pa z odhodom iz kina do avta ali celo na avtobus.

Vsi tisti v ednini, dvojini ali množini, ki jim takšne reči ležijo in jih najbrž tudi vzpodbudijo k lastnim aktivnostim, pa z njimi nikogar ne motijo, ne preženejo in navsezadnje s kakšno nerodnostjo tudi nikomur ne nakopljejo dela s čiščenjem. Razen samim sebi.

TEKST: Teja Bivic

ILUSTRACIJA: Goya

FOTO: Aleksander Štokelj

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri