Kdo je pravzaprav bila Marilyn Monroe?

  • 04.01.2012

Čeprav je od njene smrti minilo že več kot 40 let, velja še danes za brezvestno zapeljivko in večni, zlati standard seksapila.

(Foto: Tom Kelley)

7 fotografij v galeriji

Marilyn nikoli ni bila le seks simbol in tudi ne zgolj zvezda, podoba ali kulturna ikona. Izrabljeni rek, ki ga pripenjamo slavnim, v njenem primeru velja dobesedno – bila je boginja! Boginja skoraj verskega kulta (film Tommy postulira Cerkev Marilyn Monroe) s pravimi relikvijami (na dražbi je hiša Christie’s prodala njeno vozniško dovoljenje za 145 tisoč dolarjev), s himno (Candle In The Wind Eltona Johna), z lažnimi, apokrifnimi dokumenti o njenem življenju in tako rekoč bibličnim tekstom, ki ga znajo na pamet skoraj vsi.

Marilyn je doživela celo lastno križanje (smrt v skrivnostnih okoliščinah leta 1962, pri rosnih 36 letih) in vstajenja v obliki vselej novih, še neznanih fotografij in malce drugače, bolj »pristno« spisanih življenjepisov. Marilyn je zase nekoč rekla: »Nenehno vstopam v podzavest ljudi.« To njeno izjavo je kot geslo svoje knjige uporabila avtorica najnovejše in doslej najboljše izmed vseh biografij, The Many Lives of Marilyn Monroe, v Veliki Britaniji živeča Američanka, profesorica SARAH CHURCHWELL.

Življenje, kot bi ga napisal Dickens

Norma Jeane Baker oziroma Norma Jeane Mortensen, odvisno od interpretacije, se rodi leta 1926 v Los Angelesu. Prismuknjena mama Gladys je imela kar dva bivša moža, a je bil deklič, ki so ga poimenovali po igralki Normi Talmadge, kljub preobilici potencialnih očetov zunajzakonski otrok. Pankrt, ki je, odraščajoč brez očetovske figure, kot verjamejo mnogi življenjepisci, očeta iskal v vseh svojih moških.

Ker je mati zaradi finančne in duševne nesposobnosti ni bila sposobna preživljati, je Norma Jeane mladost preživela v rejništvu in dve leti v sirotišnici v Los Angelesu. Kot da otrok še ni pokasiral dovolj udarcev usode, naj bi jo med kratkim bivanjem pri mamini prijateljici spolno zlorabil še njen pijani mož.

Materi se je zmešalo, zaradi živčnega zloma je preostanek svojih dni preživela na zdravljenju v psihiatriji. In, jasno, to dejstvo je biografom platinaste blondinke ponujalo zadosti municije za špekulacije o genetski pogojenosti tragičnega konca.

Če verjamemo knjigi The Book of Marilyn, je punca, da bi pobegnila iz bede svojega življenja in občutka nezaželenosti, sanjarila o tem, da bo postala filmska zvezda, nova Jean Harlow. Namesto tega se je pri šestnajstih poročila z 21-letnim delavcem v tovarni letal, Jamesom Doughertyjem, ki ga je klicala Daddy (očka).

Doughertyja so vpoklicali v vojsko, Norma Jeane pa je dobila službo kot pregledovalka padal. Tam so jo našli vojaški fotografi, ki so iskali dekleta za fotografijo delavk za tekočim trakom. Eden izmed očaranih fotografov je bil nad njenim »žarečim obrazom« tako navdušen, da jo je spodbudil k vpisu v manekensko agencijo. Kmalu se je njena podoba redno pojavljala v oglasih, na naslovnicah revij in Norma Jeane si je priborila vstopnico v filmsko družbo 20th Century Fox.

Moža je nogirala, direktor Foxa pa jo je preimenoval v Marilyn Monroe (Monroe po dekliškem priimku svoje matere in Marilyn, ker ga je spominjala na gledališko in Seks, seks, seks Kot pogodbena igralka si je Marilyn pot do vrha utirala čez rjuhe.

Začela je kot napol gola statistka, nakar ji je leta 1952 uspel veliki met z glavno žensko vlogo nore varuške v trilerju Don’t Bother to Knock. Vlogo naj bi ji priskrbel njen ljubimec, Foxov magnat Joseph Schneck, čeprav ji ni bila posebej pisana na kožo. Toda to ni bilo pomembno, Norma Jeane je bila že zvezda, pomanjkljivemu performansu navkljub.

Podobno, kot ji je uspelo seks prodajati filmskim živinam, ga je uspešno prodajala občinstvu. Bila je bolj žgečkljiva in vznemirljiva od vseh drugih starlet.

Toda Marilyn je bila več kot najnovejše utelešenje seksa. Njeno življenje, kot življenja vseh zvezd, je postalo filmsko. Najbolj zaželena ženska petdesetih let prejšnjega stoletja, seks ikona, se je poročila z drugo ameriško ikono, nekdanjim zvezdnikom bejzbola, Joem DiMaggiem. Po ločitvi se je zaobljubila povsem drugačni ameriški ikoni, dramatiku Arthurju Millerju.

Njena slava je nezadržno rasla in v ameriški srenji je postala tako zelo razvpita, da so se ob njeni smrti nemudoma pojavile govorice o zaroti. Zgodba, da je umrla zaradi (namernega ali zgolj naključnega) predoziranja z uspavali, ni zadovoljila njenih oboževalcev. Teoretiki zarote so pletli zgodbe o ljubezenski zvezi med Marilyn in predsednikom Johnom F. Kennedyjem, ikono vseh takratnih ikon. Bržkone sta z JFK-jem res nekaj imela, da sta bila intimno povezana tudi z njegovim bratom Robertom, pa je že rahlo bolj vprašljivo.

Odvisno od tega, kateri teoriji zarote verjamete, jo je ubila ali desničarska tajna združba, ki je želela osramotiti Kennedyje, ali pa je njeno smrt uprizorila kar sama predsedniška familija, da bi jo utišala.

Nezdružljivost

Tragična smrt kot žalosten konec bleščečega življenja ali tisto, kar je dalo njenemu razburkanemu življenju smisel in pomen? Marilyn je postala prispodoba, šolski primer krize identitete v modernem času, kar je bilo, kot so si enotni preučevalci fenomena M. M., povod za končno tragedijo.

Norma Jeane in Marilyn Monroe sta bili po teh interpretacijah popolnoma nezdružljivi osebnosti. Ko je s preobrazbo iz naravne, dekliške, hrepeneče in poželjive Norme Jeane postala izumetničena, ženstvena in materialistična Marilyn Monroe, se je zbegana izgubila v svetu slave. Ni bila ne Norma Jeane ne Marilyn Monroe. Razcepljena med dva jaza, nikoli popolna, s tragičnim koncem, je postala protagonistka nauka o tem, kaj se zgodi z ljudmi, ki niso zvesti sami sebi. Oziroma, kot je zapisala Churchwellova: »Uničili jo bodo boji med nedolžnostjo in cinizmom, med ljubeznijo in seksom, med lučjo in temo, med Normo Jeane in Marilyn …«

In če gre verjeti njenim zagovornikom, je bila po otroštvu druga tragedija njenega življenja prav preobrazba iz Norme Jeane v Marilyn, saj se je prepustila tistim, ki so jo iz človeškega bitja spremenili v blago. Po tej analizi M. M. ni bila le njena druga identiteta, bila je popolnoma nov in umeten stvor – kreatura s platinasto pobeljenimi lasmi (lasje Norme Jeane so bili medene barve), z nalakiranimi nohti, Tehnicolor ustnicami in z zapeljivim, šepetajočim glasom.

Tudi njeni nos, brada in zobje so bili spremenjeni. Ustrezno spolirana in prenovljena se je vrgla na trg, še posebej je prodajala svojo spolnost, kar jo je spremenilo v protagonistko še ene moderne basni, tokrat o tem, kaj se zgodi z osebo, ki se vidi kot predmet, zlasti predmet užitka nasprotnega spola. Feministke razlagajo, da je Marilyn posledično obstajala le še kot fantazija, izgubila je svojo bit – in ženska vseh moških je postala nikogaršnja ženska. Oziroma, kot je ironično pripomnila CLARE BOOTHE LUCE v enem mnogih nekrologov, je, simbol srečne seksualnosti v zategnjenih petdesetih, na tisti sobotni večer umrla sama: »Lepotica, ki je bila objekt poželenja milijonov neznanih, osamljenih ali nepotešenih moških, tistega večera ni imela zmenka.«

Zaznamovana s tragedijo

Edino definicijo Marilyn kot osebe torej poznamo skozi njeno smrt. Churchwellova z analizo življenjepisov in romanov, ki jih je ta seks boginja navdihnila (Norman Mailer: Marilyn (1973) in Joyce Carol Oates: Blonde (2000)), dokazuje, da ljudje življenje Marilyn Monroe dojemajo od konca proti začetku, tako da je vse njeno življenje le uvod v tragedijo, s katero ga je končala.

S tega zornega kota je bila le žrtev izkoriščanja; moških, ki naj bi jo ljubili, a so si želeli le njenega telesa, filmskih studiev in množic, ki so jo oboževale, a jo tudi zavrgle. In na koncu je bila Marilyn še žrtev same sebe. Njena smrt, bodisi samomor, nesreča ali rezultat zarote, je neizbežna posledica njenega življenja. Kot je simbolizirala seks, je postala tudi simbol tragedije.

Podobo Marilyn kot žrtve, izgubljene zmedene ženske na robu, so pri življenju ohranjali mnogi: feministke, ki so sovražile filmsko industrijo, in revije, ki so se pasle po njenem telesu; levičarski antikapitalisti, ki jim je šla na živce njena komercializacija; desničarski moralisti, ki niso prenesli njene transformacije v seks bombo; mračnjaški zarotniki, ki so sovražili Kennedyje, s katerimi naj bi se Marilyn ljubezensko zapletala; in ne nazadnje tudi eden od njenih bivših mož, Arthur Miller, ki ni prenesel njenega boja s svojo lastno podobo.

A razumevanje M. M. zgolj skozi oči smrti je zgrešeno in ničesar ne pove o tem, zakaj je postala ikona svojega časa. Boginja. Diva. Res, bile so tri ločitve, splavi, živčni zlom, govorice o mamilih, finančni spori s filmskimi studii in projekti, v katere naj bi bila prisiljena, a to so stalnice razburkanega zvezdniškega življenja in ne povod za tragedije. Pomislite samo na Elizabeth Taylor!

Če pa je Marilyn ženska iz mesa in krvi in ne nekakšen sveti duh, če torej ločimo tragično ikono od bejbe, ki je očarala množice, in beremo njeno zgodbo od rojstva dalje, se skrivnostna zvezdnica pokaže kot močna in ne nebogljena ženska, voditeljica, a ne manipulatorka, samozavestna, toda ne brezbrižna. In ne nazadnje seksualni objekt brez tragike.

Za časa njenega življenja so mediji njeno preobrazbo iz Norme Jean v Marilyn Monroe prikazovali kot zgodbo uspeha, popolno uresničitev ameriškega sna: s trdim delom in spretnostjo se je nezakonski otrok, dekle, ki sploh ni bilo lepo, spremenilo v najbolj zaželeno, poželjivo in slavno žensko na svetu. V pravo, resnično Pepelko.

Bila je živ spomenik deželi, ki je obljubljala uspeh vsakomur. Kar mnogi njeni biografi razumejo kot transformacijo Marilyn v potrošno blago, so Marilyn in njeni oboževalci razumeli kot osvobajanje zatirane spolnosti v petdesetih letih. Pozornost je bila jasno usmerjena na njeno senzualno telo, ki ga je, še preden je zaslovela v filmih, pri poziranjih uporabila tudi sama.

Ena izmed njenih fotografij, na kateri leži na rdečem žametu, je 1952. izšla kot koledar. Istega leta je posnela že omenjeni Don’t Bother to Knock. Nemudoma so se pojavile burne reakcije. Zvezdnice takrat pač niso pozirale gole. Toda Marilyn je na lastno pest, brez soglasja filmskega studia priznala, da je na fotografijah res ona. Razvpita fotografija je seveda postala prva Playboyeva duplerica!

»Ne želim, da moje telo občudujejo le nekateri,« je dejala za tiskovno agencijo UPI in tako svojo goloto spremenila v stvar enakopravnosti: »Želim biti za vse, tudi za take ljudi, kot sem bila sama.« In punca je bila še duhovita: »Ni res, da sem bila popolnoma brez vsega,« je dejala na vprašanje o tem, ali se je resnično slikala popolnoma gola: »Imela sem radio.«

V času, ko se je o seksu govorilo hudo previdno, Marilyn ni skušala zanikati obstoja svojih aktov ali se pretvarjati, da gre za nekaj, kar je brez razmišljanja počela v mladosti in je zdaj že zdavnaj prerasla. Nekatere starlete še danes ob pojavu svojih golih fotografij ne premorejo toliko iskrenosti, kot je je že takrat M. M!

Golota je bila zanjo nekaj najbolj naravnega in še leta zatem je z veseljem pritiskala avtograme na svoje slečene fotke. Pozneje je javnosti razodela še sanje, v katerih je po cerkvi hodila oblečena v široko krinolino brez spodnjega perila, pod njenimi nogami pa so ležali farani … In prav golota je ustvarila imidž, ki ga ima še danes, čeprav je feministke s tem spravljala ob pamet.

Pripomogla je k redefiniciji seksa, publiki je dala jasno vedeti, da se zaveda komercializacije svojega telesa, a jo je sprejela kot nekakšen hec. »Sama sebe ne dojemam kot blago, kot koristno stvar,« je nekoč dejala, »vem pa, da me mnogi vidijo takšno.«

Femme fatale?

Njena najbolj razvpita fotografija jo resda prikazuje z močno naličenimi očmi in priprtimi ustnicami, a se svojim oboževalcem ni marala predstavljati kot sirena, zapeljivka ali fatalka, četudi jo je igrala v enem svojih zgodnejših filmov, Niagara. Marilyn je bila nekaj novega. Nekaj drugačnega. Igrivo, nagajivo, preprosto, zapeljivo, mežikajočo umetnost pinupov je prenesla v ameriški filmski mainstream. Zdelo se je, kot da je omamljena z lastno seksualnostjo (podobno, kot sta bili Mae West in Jean Harlow), a se je hkrati naivno pretvarjala, kot da seks ne obstaja in da se je pri tem nedolžno zabavala.

Analitiki popkulture so jo prav zato poimenovali otrok ženska. Nikakor ni bila nedosegljiva in samozadostna, ves čas je dajala vtis razpoložljivosti, dosegljivosti. Tako se je v svojem zadnjem, nedokončanem filmu Something’s Got to Give spet popolnoma slekla. Gola je bila tudi na zadnji fotoseansi, ko je pozirala fotografu Bertu Sternu. Golota zanjo ni bila ponižanje, bila je čista radost, njen dar.

Razdvojena?

Njena težava je bila veliko bolj preprosta od razcepljenosti na Marilyn Monroe in Normo Jeane – šlo je za razliko med Marilyn pred kamerami in za njimi. To pa ni bilo nič tragičnega – nasprotno, še povečalo je njeno priljubljenost. Pred kamerami je igrala neumno blondinko, lahko bi celo rekli, da je v filmih Gentlemen Prefer Blonde in How to Marry a Millionare izumila ta lik. Toda za kamerami je Marilyn, čeprav ni skrivala, da je strastna in brez zavor, jasno dajala vedeti, da nikakor ni neumna.

Izumila je lik neumne blondike in ne obratno. In upirala se je vsem, tudi svojim možem, ki so jo skušali stlačiti v ta kalup. »Mislijo, da si me bodo priredili tako, da jim bom ustrezala, toda ne vedo, da jih sama uporabljam za lastno uveljavitev,« je nekoč dejala o fotografih, a ta misel bi prav lahko bila njen življenjski moto.

Publika je, kajpada, brala njene intervjuje in je vedela, da Marilyn v resnici ni tepka. Tako je postala prefinjen simbol moči. Bila je ženska, ki je zvijače obvladala do popolnosti in si z njimi pomagala preživeti v težkem svetu. Svojo moč, ne pa naivno ranljivost, o kateri je (bilo) toliko govora, je razporejala strateško in ljudje so vedeli, da se smejejo z njo in ne njej.

Konec

Če se je proti koncu svojega življenja zdela zmedena in izgubljena (kar nikakor ni dokazano dejstvo), to nikakor ni logično ali neizbežno. Nasprotno prevladujočemu mnenju Marilyn ni bila žrtev, razcepljena osebnost ali potrošno blago. Vsaj za njene oboževalce ne. Če kaj, potem je bila starajoča se, razočarana igralka, ki je skušala nadzorovati neizprosen, ženskam sovražen sistem. Da bi razumeli njeno današnjo priljubljenost, je ne smemo dojemati kot mučenico, na pogubo obsojeno boginjo, ampak kot realistično zvezdnico brez iluzij, ki je z močjo svoje osebnosti in volje zapeljala svet in pri tem še kako uživala!

Bržkone to ni Marilyn Monroe, ki bi si jo želeli življenjepisci, je pa to Marilyn Monroe, ki smo jo vsi ljubili.

TEKST Neal Gabler, FOTO Tom Kelley

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri