Kdo je kdo?

  • 11.06.2008

Več ko je stilov in bolj ko so minljivi, bolj je pojem snoba večen in izpostavljen.

(Foto: Benko)

4 fotografije v galeriji

Pojem »bobo« (skovanka iz »bourgeois bohemian«) je bil lansiran lani (David Brooks: Bobos in Paradise. The New Upper Class and How They Got There). Ampak nekaj mi govori, da sem jaz sam – in to seveda ne edini – bobo že od nekdaj. Je to mogoče?

Trendovska poimenovanja služijo nadzorovanju družbenega reda in propagiranju potrošništva. Ko pride do opaznejših sprememb socialnega statusa in kulturnega profila skupine ljudi, je to treba spraviti pod kontrolo. Nič lažjega: (re)definirajmo skupino kot novo tržno nišo!

Fancy kratico si mora nekdo dobesedno izmisliti, čeprav drži, da njena vsebina ni brez podlage. A referenčni krog in kritična masa nastaneta šele potem, ko je oznaka skovana. Zato je pojem odvisen od ekonomske in oglaševalske realnosti ter od pobožnih želja potencialnih pripadnikov. Stvar se po zaslugi glossy magazinov prime, enako zanesljivo pa tudi izgine prej kot tisto, kar označuje.

Kadar kadim na dvoriščnem oknu, včasih vidim gospoda iz soseščine, ki se ljubeče ukvarja s svojim avtom. Možakar je v poznih srednjih letih, žena precej mlajša, otroček ubogljiv, BMW temno moder. Zadnjič je na gume našprical neko peno, nakar se je s temi štirimi kapučini kar odpeljal. Pred dnevi pa je vzel iz avta rezervni brisalec in s pločevine nežno odstranil lužice deževnice, kot da bi kidal sneg.

Rad gledam ljudi in ugibam po njihovem vedenju, oblačenju, fizionomiji in drugih vidnih drobcih, kdo so in kaj delajo. Če mi to, kar vidim, pove preveč, me nehajo zanimati. Za tipa s peno in brisalcem nikoli nočem vedeti, kdo je v resnici. Zadošča mi, da sem ga vtaknil v predal, kamor spada.

Zanimivejši so skrivnostneži, ki dajo vedeti, da imajo kaj povedati o svojem življenjskem slogu in položaju v družbi, a nalašč molčijo. Včasih me zgrabi, da bi pristopil h kakšnemu od takih in ga povprašal, kdo je in kaj dela.

Več ko je stilov in bolj ko so minljivi, bolj je pojem snoba večen in izpostavljen. Snob je temeljna kategorija konverzacijske sociologije, ki kot negativna referenca določa vse druge. Snob je po splošnem prepričanju tisti, ki hoče povedati preveč o sebi, ne da bi ga kdo kaj vprašal.

Že, a to ni vse: snoba ne naredi izrazitost, vidnost, berljivost kulturnih in socialnih znakov, temveč šele socialna in osebnostna predvidljivost, koherentnost teh kombinacij.

Snob je tisti, ki ga preberemo z lahkoto, saj nam branje olajšujeta enoličnost in enoznačnost socialnega jezika, s katerim se izraža. Ali drugače: moj tip s peno in brisalcem ni snob pod pogojem, da njegova kuhna ne paše k njegovemu odnosu do avta, ali če avtoličarsko obsedenost demantira s čim drugim, nasprotnim.

Tipična pomota je, da je treba identiteto perfekcionirati. Snobi to delajo tako, da usklajujejo detajle. Ironično je, da v to dejansko vlagajo miselni napor, končni rezultat pa je tak, kot da so si nabavili življenje v kompletu: predfabriciran, vzorno skombiniran, brezbolečinski lifestyle.

Takšne so bile cele serije (sub)kultur od hipijev do japijev. Šele boboti so prva družbena skupina, katere identiteta je eklektična, sestavljena iz heterogenih, nasprotujočih si elementov, in zato se imam za enega od njih vsaj v retrospektivi.

Spominjam se namreč simptomov svojega socialnega eklekticizma že iz mladosti. Nekoč sem to imenoval socialna shizofrenija. Vendar bi bilo bolje reči parafrenija: pri tej je možno ostati znotraj obstoječega socialnega in duhovnega konteksta, a se mu obenem izmikati, in razmišljati koherentno, a nepredvidljivo.

V tem smislu je bobo normalen, vendar po svojih normah; del establišmenta, a subverzivec; enfant terrible, a zaželen zet; priljubljen in prijazen, a osovražen in asocialen; kulturen in pameten, a pragmatičen in brezbrižen. Kakor kdaj, kakor s kom, kakor za koga.

Morda so boboti utelešenje romantičnega dandija. Elitistični model nerazumljenega, senzibilnega, hiperkultiviranega, vzvišenega in prezirljivega upornika danes ni nezdružljiv s predstavo o opravilno sposobnem uspešnežu, pa tudi ne z razširjenostjo tega pojava. Dejstvo je, da je bobotom za razrešitev stoletnih kulturnih protislovij kapitalizma zadoščalo le nekaj klikov z miško, malo socialnega optimizma in paleta primerno pozicioniranih kultnih izdelkov.

Pojavili so se šele v okvirih določene poslovne kulture, nove ekonomije, internetne revolucije, predvsem pa subkulturnega, čeprav udomačenega hedonizma. Protestantska etika, ki je kapitalizmu diktirala tempo, je omagala, namesto nje pa je zavladala kultura dela, ki ni več v funkciji discipline, temveč je le še sredstvo, ki omogoča zapravljanje in uživanje. Bolj ko je lifestyle danes eklektičen in kontroverzen, bolj je uspešen, privlačen, všečen, zavidanja vreden, zabaven. In glejte: celo kulturen, originalen, custom made, personaliziran!

Zadovoljen sem, da je prevladala opcija, za katero sem se navdušil kot golobrad, razvajen bratpacker. Mar ni lepo, da so snobi in smešni še vedno eni in isti – ali v vsakem primeru tisti drugi?

V bistvu mi do popolnosti manjka samo še lincoln navigator.

  • Iztok Aberšek
»Večina moških po vsem svetu je sužnjev predpisane uniforme. Obleči morajo opravo, ki jim potrjuje in zagotavlja njihov status glede na starost, družbeni sloj, službo ali njihove prijatelje. Slovenci seveda nismo nikakršna izjema.

Posledica naše majhnosti je po eni strani manj različnih prepoznavnih moških imidžev, po drugi strani pa deflacija pravih »osvobojencev« – moških, ki se požvižgajo tako na oblačilne norme kot na modne smernice ter blagovne znamke in gojijo povsem samosvoj slog. Teh (recimo) alternativcev je bilo v osemdesetih precej več kot danes. Ja, mnogo varneje je živeti v zavetju velikih blagovnih znamk, posnemati svoje vzornike, se podrediti konsenzu o obveznem nošenju kravate na službenem mestu, kot pa poudariti svojo neodvisnost z imidžem, ki je samo – tvoj.«

  • Aleš Debeljak
»Meščanski boemi se nočejo odpovedati vrednotam alternativne drže, užitka v kršenju norm, pristne intimnosti in kritike povprečnosti. Hkrati pa te vrednote, prenesene v svet profesionalne kulturne industrije, doživljajo razvodenelost in široko sprejemljivost. Same so postale povprečne. To je modernizem za delničarje in snobizem za umetnike življenja.

Vendar pa se je vseeno treba razlikovati od drugih, saj gre za osnovno zapoved pluralnih modernih družb, v katerih je logika mode že skoraj povsem izpodrinila metafiziko jaza. Samo z razkazovanjem še bolj drugačnega in še bolj pretanjenega stila je mogoče ohraniti kriterije, naj bojo še tako dražljivo minljivi, v skladu s katerimi nekdo sodi »noter«, nekdo pa »ven«. Ker meščanske boeme vodi načelo, da denar zapravlja za razkošje samo jara gospoda, medtem ko kultivirani ljudje sproščajo svoje trošenje na nujnih stvareh, so nujne zdaj postale zelo številne, zelo različne in zelo dizajnirane stvari.«

  • Vlado Miheljak
»Boem ni moderen. Je kvečjemu iztaknjen iz časa in njegovih (vrednotnih, estetskih in drugih) norm. Če pa na silo združujemo nekaj, kar kaže na ločevanje, denimo »modernost« in »boemstvo«, dobimo pozo, ki je zgolj ena od oblik snobovske nečimrnosti.

Seveda je tudi »avtentično« boemstvo polno nečimrnosti, le da ta ni preračunljiva oziroma se njena preračunljivost v glavnem ne izide in ne obrestuje. Boemi so bili vedno redki pojavi in v svojem času živi fosili; spomenik vrednot in življenjskega sloga, ki ga večina ne pozna in ne razume. Boem ni človek, ki ne mara za dobrine časa, v katerem živi, ampak človek, ki zgolj na svojski, nekonvencionalen način te dobrine konzumira.

Poznam kaj boemov? Seveda. Kar nekaj. Moj najhujši prijatelj, književnik, nogometni in liberalni navijač Peter Božič je eden redkih pravih boemov.«

TEKST: Marko Crnkovič

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri