Kam so šli vsi?

  • 13.03.2008

Bili so na televiziji, radiju, v časopisih, z nami na jutranjih kavah in ob večernih gostilniških debatah – potem pa so enostavno poniknili. Toda kam? In kaj tam počnejo? Berite dalje!

(Foto: Arhiv PRO PLUS & Fotodokumentacija Dela/Igor Modic, Igor Zaplatil, Jure Eržen, Joco Žnidaršič, Tomi Lombar, Zoran Vogrinčič, Marko Feist)

2 fotografiji v galeriji

Kje si, Marjan?

Diplomiranega inženirja agroživilstva Marjana Podobnika kot politika slovenska javnost verjetno ne pogreša preveč. Nekdanjemu prvaku Slovenske ljudske stranke in dobra tri leta podpredsedniku vlade je marsikdo očital čudne in nerazumljive, včasih tudi nedopustne poteze. Izsilil naj bi položaj nekakega vzporednega premierja, poleg tega naj bi skušal biti hkrati v opoziciji in na oblasti.

Očitajo mu tudi izsiljevanje kadrovskih in drugih koncesij za svojo stranko, zapletel se je v vojno z mediji (spomnimo se dobljene pravde proti Mladini, od katere je zahteval kar 25 milijonov tolarjev za »duševne« bolečine), sledila je virmanska afera, po »politični liniji« naj bi ga nato postavili na mesto predsednika uprave Telekoma Slovenije, kjer ga je po enem letu na predlog ministra za informacijsko družbo Pavla Gantarja nasledil Peter Grašek.

V internem glasilu Telekoma Škrjanček, kjer imajo posebno rubriko Odšli prišli, je takrat pisalo, da je Podobnik odšel in prišel hkrati. Približno dva tedna po njegovi odstavitvi, ko so politiki razmišljali, kam naj ga »vtaknejo« (imenovanje za veleposlanika v Argentini je zavrnil), je bil namreč sprejet za svetovalca direktorja poslovne enote Ljubljana. Koliko in kaj je počel, nam ni uspelo izbrskati, naj pa bi bil nekdanji politik danes bolj ali manj uspešen poslovnež.

V začetku leta 2002 naj bi v Srbiji skupaj s slovenskimi in srbskimi partnerji v okviru družbe Eventus Bonus, ki jo vodi skupaj z ženinim bratom Igorjem Omanom in ki naj bi se med drugim ukvarjala tudi z vzrejo piščancev (menda gre vsak tritisoči piščanec v človekoljubne namene na Madagaskar, kjer neki misijonar gradi slovensko vas), ustanovil podjetje Slovenska kuća. Podobnik je tedaj v nekem intervjuju dejal, da načrtujejo ogromen center, ki naj bi obsegal kar devet trgovskih centrov, 400 prodajaln, 30 kinodvoran in velik zabaviščni park.

Vsekakor velik (prevelik?) zalogaj, Podobnik pa je s to idejo, kot je dejal, »združil srbsko dušo, evropsko širino in slovensko podjetnost«. Nekateri mediji namigujejo, da je posel v nekdanji metropoli zaradi sporov med partnerji in pomanjkanja denarja propadel, nihče od lastnikov, niti Marjan Podobnik, pa za medije ni dosegljiv, da bi te informacije lahko tudi preverili. Kot nam je zaupal njegov brat Janez, je bil Marjan, ko smo ga iskali, menda na smučanju ...

Ne joči, Sonja

Sonje Lokar, danes predsedujoče v skupini za enakost spolov v sklopu Pakta stabilnosti, se spominjamo še iz jugoslovanskih časov, ko je leta 1984 skupaj s Francem Šetincem (oba sta bila takrat člana republiškega vodstva ZKS) na volilni konferenci z grožnjami preprečila, da bi bil Janez Janša ponovno izvoljen za predsednika komisije za SLO in DS pri mladinski organizaciji, čeprav naj bi imel med člani znatno podporo.

Najbolj nepozaben pa je bil njen objokani obraz, ko je slovenska delegacija na čelu z Milanom Kučanom zapustila tisti zadnji kongres zveze komunistov v Beogradu.

(Telefonski) odklopljenec

Borut Veselko, edini zdravnik med igralci in tudi edini poklicni igralec med zdravniki, ima zadnje čase polne roke dela. Le kako bi si sicer razložili dejstvo, da nam ga med pripravljanjem tega članka nikakor ni uspelo dobiti po telefonu? Odklopljeni Borut, tako se ga spominjajo tisti, ki so spremljali oddajo Odklop (nato je sledila Adrenalina), že nekaj časa vodi vedno uspešnejše kranjsko gledališče.

Septembra lani, ko je potekal plavalni obračun med maratoncem Martinom Strelom in radijcem Sašem Hribarjem, je na petdeset metrov prosto premagal direktorja celjskega gledališča. Sicer pa Veselko, ki še vedno nastopa v gledališču, le ni povsem izginil s televizijskih zaslonov – v Vrtičkarjih namreč upodablja malo »čudnega« policista.

Večni gladovalec

Darka Zupana, nekdanjega tajnika republikancev iz Velenja – po naših informacijah sta z Adolfom Štormanom menda na bojni nogi (slednji se je po pobegu v Nemčijo vrnil in odslužil deset mesecev zapora) –, se seveda spominjamo po njegovih kafkovskih gladovnih stavkah. Prvič je gladoval že leta 1995, ko je bilo njegovo podjetje Drug Impex po njegovem »po krivem obdolženo sodelovanja v mariborski orožarski aferi«. Nato se je leta 1998 za 57 dni naselil pred zgradbo Vlade RS.

Kot razlog je navedel »nespoštovanje zakonov s strani služb ministrstva za notranje zadeve«. Januarja tega leta naj bi ga napadel policist v Velenju, »zdaj pa trdijo, da sem si poškodbe povzročil sam«. Država mu je spomladi 1998 izplačala 18,6 milijona tolarjev zaradi leta 1992 zaseženih pištol, potem pa je zahteval še 180 milijonov za povzročeno nematerialno škodo – izgubo ugleda, zaradi česar naj bi mu usahnili posli.

Vmes so inšpektorji mestne uprave ob pomoči gasilcev in policije izvedli deložacijo Zupanovega zasilnega prebivališča, slednji pa odločbe ni hotel sprejeti, češ da je v mesecih gladovne stavke tako oslabel, da ne more več premikati papirjev. In kaj počne Zupan danes? Menda si je novo prebivališče omislil v mariborskem zaporu, kjer naj bi bil deset mesecev. Naš vir navaja, da naj bi ga pred novim letom policisti v nekem velenjskem lokalu, kjer je menda preživljal dneve, prijeli in odpeljali. V podrobnosti, ali sedi zaradi orožarske afere ali česa drugega, nismo posegali.

Prijatelj za vedno

Eden najboljših in najbolj znanih pevcev slovenske zabavne glasbe in opernih arij se je po desetih letih (tiho) vrnil na glasbeno sceno s ploščo, ki jo je naslovil kar Nace Junkar. Pesmi so pravzaprav to, kar Nace Junkar tudi je – nekje na sredi med popevkami in opero, na plošči pa je seveda tudi popevka s Heleno Blagne. Zanjo pravi, da sodelujeta že desetletje in da ju ljudje radi poslušajo skupaj, zato sta posnela kar nekaj duetov.

Kljub drugačnemu občutku, ki ste ga morda imeli, pa Nace tudi sicer ne počiva; ves čas (že 25 let) namreč nastopa v ljubljanski operi, poleg zgoščenke Nace Junkar pa je ob 750-letnici Kostanjevice na Krki, kjer sicer živi, izdal tudi Marijine pesmi.

Predsednik naj bo

Prvi guverner Banke Slovenije France Arhar je že leta 1991 zelo aktivno posegel v denarno osamosvajanje Slovenije in v uvedbo slovenskega tolarja. Znana je njegova izjava, da bo tolar postal trden in slovenski takrat, ko bomo Slovenci varčevali v slovenskih tolarjih. Kakorkoli, komaj smo se navadili, da je naš tolar nekaj vreden, že je na obzorju evro.

Arhar je leta 2001 prevzel odgovornost predsednika uprave Vzajemne zdravstvene zavarovalnice v Ljubljani, lani pa so ga »zasnubili« Avstrijci, tako da trenutno opravlja enako delo pri Bank Austria Creditanstalt Ljubljana. Vmes je neuspešno kandidiral za predsednika države, v sporočilu za javnost oktobra lani pa zapisal, da »se v svoji funkciji dobro počutim in jo bom opravljal tudi v prihodnje. Nobenih namenov nimam, da bi se vrnil v politiko.«

Zdaj sem kmet!

Ivan Oman, nekdanji poslanec in predsednik Kmečke zveze ter seveda tast Marjana Podobnika je danes, kot sam pravi, samo kmet. Pomaga namreč svojemu sinu na kmetiji, kjer imajo kar 40 molznih glav živine. Politike ne pogreša, čeprav je na lokalni ravni še vedno v občinskem odboru SLS, a ni bil že na kar nekaj sejah. »Včasih preberem kakšen naslov v časopisu, sicer pa je s tem konec.«

Kot je v nekem pogovoru z Dnevnikovo Tatjano Pihlar dejal o razmerah v slovenski politiki oziroma njegovi stranki: »Marsikaj je postalo povsem neresno; s tole desnico, h kateri se tudi sam prištevam, je velik križ. Namesto da bi imela eno močno stranko, jih je ustanovila ne vem koliko in iz vsega skupaj nič.«

En hit ali en deci

Z »govejo muzko« so polnih 35 let Slovence razveseljevali tudi Henčki oziroma ansambel Burkata HenČka. Potem so se pogreznili v ... vinograd, pravi Burkat Henček. »Že tri leta ne delamo nič, enostavno smo razpadli oziroma smo se umaknili.« Kako to? »Veste, danes je težko narediti dober hit, kaj povprečnega pa se nam ne ljubi početi. Morda se bomo ponovno zbrali, morda pa bo kakšen hit le padel …« se sprašuje gospod vinogradnik, ki mu seveda želimo obilno letino, da bo vsaj kaj za spit, če jih že slišali ne bomo več!

»Naš« nadškof

Zelo priljubljenega, od leta 1997 upokojenega slovenskega nadškofa Alojzija Šuštarja nam ni uspelo zmotiti, sicer pa še vedno večino svojega časa posveča molitvi. Dovolj stari se ga spominjamo kot izjemne osebnosti. Več kot 50 let svojega življenja je bil v službi Cerkve, za zasluge pri osamosvajanju pa je prejel tudi zlati častni znak svobode Republike Slovenije. Nadškof Šuštar zdaj težko hodi, zato se po zavodu sv. Stanislava vozi z invalidskim vozičkom, izdal pa ga je tudi sluh, zaradi česar ne posluša radia, pogovarja pa se tako, da piše na listek. Še vedno pa kaj na hitro prebere, tudi tujo literaturo.

Iz Rusije z ljubeznijo

Po tistem, ko je na obrambnem ministrskem stolčku sedel pred kratkim drugim ministrovanjem Janeza Janše, so dr. Francija DemŠarja mnogi kritizirali. Sam se je branil z dejstvom, da so v času njegovega ministrovanja sprejeli dolgoročni program razvoja, ki sta ga sprejela tako vlada kot parlament, in opremljanja SV do leta 2010, ki je vključeval tudi konstantno rast deleža BDP za obrambo. Kot je pred tremi leti dejal za Dnevnik: »Če sedanja koalicija spreminja politiko in se odloča, da bo manj denarja za obrambo, nisem jaz kriv, ampak je to znak odločitve sedanje koalicije.« Po ministrovanju je nastopil službo veleposlanika v Moskvi.

Kleni Slovenec

Predstavnik klenega ruralnega Slovenca Mito Trefalt se v javnosti že nekaj časa ni pokazal, čeprav je skupaj s svojo družinico zelo zelo dolgo krajšal urice slovenskim družinam in čeprav smo mu nekateri očitali, da je veliko in prehitro govoril, slabo poslušal svoje goste in pozabil gledalcem razkriti osnovne zakonitosti svojih igric. Po mnogih letih pojavljanja na televizijskih zaslonih se je lotil uredniške politike, in sicer je skrbel za »razvedrilne programe«. Leta 1995 je postal predsednik strokovne komisije pri Evroviziji v Ženevi, nato je bil vodja koprodukcij Evrovizije. Kdo se ne spominja Iger brez meja?

Pred sedmimi leti se je upokojil in se menda posvetil konjem in rožam. No, pa ni dolgo trajalo. Leta 2000 je sprejel ponudbo komercialne televizije za voditelja kviza Življenjska priložnost, kjer je šlo za velike denarje – sto tisoč nemških mark. »Kviz sem vodil eno sezono, sicer pa mi zdaj kar ustreza, da se več toliko ne pojavljam. Pravzaprav me na televiziji niti nočejo kaj preveč. Trenutno uživam v vrtnarjenju, tudi potujem. Nazadnje sem bil na vrtnarskem sejmu v Essnu.«

Oče naroda

Še vedno dejaven upokojenec in nekdanji partizan Janez Stanovnik, ki ga vsi poznamo po njegovih značilnih brkih, ne more iz svoje kože – tako so ga lani izvolili za predsednika slovenske borčevske organizacije (»Z devetnajstimi sem odšel med partizane in pri 82. sem se vrnil mednje.«), čeprav se je leta 1990 umaknil iz politike in javnega življenja. Zakaj? Ker je takrat njegovo ženo zadela možganska kap, zaradi česar je bila trinajst let na invalidskem vozičku. V nekem intervjuju je dejal, da se je po njeni smrti pač ponovno vrnil v politiko.

Tako se spet udeležuje vseh mogočih proslav, ki se tako ali drugače tičejo slovenskega partizanstva. »Glede na to, da sem predsednik zveze borcev, sem še vedno vsak dan zelo aktivno vključen v dogajanje. Predvsem pa je moje delo zelo povezano z branjem in s pisanjem, v prostem času pa se sprehajam.« Predsednik predsedstva Socialistične republike Slovenije, ki je med njegovim mandatom iz naziva izpustila besedico »socialistična«, je bil prvi Slovenec leta v akciji Nedeljskega leta 1988.

Sam pravi, da je v trenutku, ko je končal mandat, izginil z vseh lestvic. Sicer pa so nas zavoljo njegovega obiska Philadelphije v burnih mitingaških časih v Srbiji vse po vrsti veselo pošiljali na ono stran Atlantika.

Pristal na železnici

Sandija Salkiča se spominja veliko parov, ki so v njegovi oddaji Mladoporočenci na kanalu A tekmovali v tem, kako dobro se mlada zakonca sploh poznata. Potem je s televizijskih zaslonov izginil, dokler ga nismo srečali v vlogi predstavnika za stike z javnostmi pri Slovenskih železnicah. Vendar pa to ni njegovo edino poslanstvo. Na prelomu stoletja je začel namreč sodelovati na lokalni medvoški televiziji, kjer je nedvomno največja zvezda.

Skupaj z urednico informativnih oddaj Silvano Knok namreč izmenično vodi njihove osrednje informativne oddaje. »Še vedno delam nekaj malenkosti za televizijo,« je skromno povedal, ko smo ga povprašali o njegovem pojavljanju na malih zaslonih. Tako ga lahko enkrat na teden vidimo na TV Papriki in enkrat na mesec na Ski Line (združenje lokalnih televizij), kjer vodi informativno oddajo. Nič zabavnega? »No, nekako mi že od vodenja dnevnih poročil na Pop TV bolj ležijo informativne oddaje,« pravi piarovec SŽ.

Parlare pomeni govoriti

Danes svetnik v občini Nova Gorica Ivo Hvalica, ki se je po poslanskem mandatu upokojil in napisal svojo Zadnjo repliko, knjigo o parlamentarizmu, pravi, da upokojenci nikoli nimajo časa, zmanjka mu vsaj ura ali dve na dan, da bi mu uspelo postoriti vse, kar bi bilo treba. Še do zdaj namreč ni uredil vse svoje dokumentacije. Neodvisni svetnik je tudi v združenju z delovnim naslovom Neodvisna demokratična alternativa, kjer so zbrani vsi slovenski »neodvisniki« in ki naj bi nastopila na državnozborskih volitvah. V prostem času pa hribolazi, nazadnje je bil na Kumu.

Od novinarke do podjetnice

Vas zanima, kam je izginila Marta Kos, znana novinarka oziroma dopisnica iz Nemčije, nato direktorica urada za informiranje in podpredsednica Gospodarske zbornice Slovenije?

Z možem, ki je bil včasih direktor slovenskega Microsofta, sta odprla svetovalno agencijo, ki se ukvarja s treningom poslovnežev, natančneje s treningom menedžmenta in prodaje v podjetjih ter svetovanjem na področju korporativnih komunikacij in odnosov z javnostmi. Zadevi se reče GKTI Slovenija in je podružnica švicarskega Gustav Kaeser Training International. Zdaj imata pravo družinsko podjetje s sedežem v domači hiši, podružnice pa bosta ustanovila tudi v Srbiji in na Hrvaškem.

Znana je zgodbica iz časa, ko je bil njen šef Janez Drnovšek. Nekoč jo je oštel, ker je poslala vabila novinarjem za novoletni sprejem in spodaj podpisala tudi sebe, in prav nič ni pomagalo, da je bila pač direktorica vladnega urada za informiranje. Sebe je morala izbrisati. Iz jeze je nato izjavila, da je na sprejem sploh ne bo, ljudje pa so celo stavili, ali se bo pojavila ali ne. Končalo se je menda tako, da je novinarje zvečer sprejemal dedek Mraz. Ste uganili? Za novinarje je bila prisotna, za Drnovška pa je tam ni bilo.

No, našo verzijo novoletne zgodbe je omilila s tem, da je novinarje s profesionalno masko pričakala na stopnicah s košaro bonbonov, in sicer, kot je zapisala, »ker sem hotela poživiti sicer vedno bolj dolgočasne sprejeme za novinarje«. Medijske pozornosti zdaj ne pogreša, nasprotno, ustreza ji, da je po desetletju nekje v ozadju in ima končno več časa za šport, kino, potovanja, skratka za vse, za kar ji je prej zmanjkovalo časa.

TV-limonada

Saša Gerdej je marsikje orala ledino in stvari, ki jih je počela pred leti in so se komu zdele »grozne«, so danes nekaj povsem običajnega. Kot voditeljica je začela na RGL, nato je imela na TV SLO nekaj zelo uspešnih oddaj. Vodila je Glasbeni ropot, Videogodbo, Poletno noč in Videonoč pa Bobenček, bila je tudi redaktorica razvedrilnega kviza Komu gori pod nogami. In res je gorelo. Po osmih letih je odšla, za nagrado pa dobila TV-limono, menda zato, ker je bil njen komentar z Evrosonga v Zagrebu preveč »sproščen in navijaški«.

Prosim, saj to se danes išče?! No, na Kanalu A je nato leto in pol vodila in urejala pogovorno oddajo Unpato (mimogrede, naslov je njena pogruntavščina, pomeni pa »to in ono«), potem pa so zaradi finančne krize oddajo odpravili. V pogon je spravila postojnski Radio 94, nazadnje je bila deklica za vse na radijskih novicah 24 ur v okviru Pop TV, pa so na koncu odpravili tudi njih. Na žalost nam je nikakor ni uspelo dobiti, da bi izvedeli, kaj počne zdaj.

Idoli tudi naslednje leto

Stojan Auer še vedno ve, kako se streže stvarem, in kljub morda navideznemu nepojavljanju nikakor ne počiva. Po tistem, ko je vodil nekaj glamuroznih oddaj pri nas, denimo Poglej in zadeni, se je nekako umaknil s scene, nikakor pa se ni nehal ukvarjati z mediji. Še več, tip ima celo svojo Net TV in Radio Net, ki se je do zdaj slišal bolj po štajerskem koncu, zdaj pa, kot je povedal, »se s Telemachovim omrežjem širimo tudi v osrednji del Slovenije«.

Lani je organiziral prireditev tednika Hopla za izbor najlepše sosede, konec januarja je njegova TV prenašala akcijo za Slovenca leta, ki ga organizira Nedeljski dnevnik, prav tako so pripravili prenos obletnice RTV v Mariboru. Sklenili so lanske Idole, izdali ploščo z zmagovalcem Petrom Janušem, zadnjo nedeljo v februarju pa začenjajo novo sezono Idolov. »Povprečna gledanost oziroma televoting vsake oddaje Idolov je pokazal, kako zelo uspešni smo, saj je bilo povprečno okoli 60 tisoč klicev na oddajo. Če to primerjamo z Emo, je to ogromno,« se je pohvalil Auer, hkrati pa je malo previden z napovedmi, ker, kot pravi, nikoli ne veš, kdaj dobiš nož v hrbet.

Kako zmagati na volitvah

Boža Grešovnik, bivša finančnica Podobnikove Slovenske ljudske stranke, je že približno dve leti zasebna podjetnica, vmes pa je izdala tudi priročnik s pomenljivim naslovom Kako zmagati na volitvah. In če kdo, potem Grešovnikova ve, kako se v političnih strankah vodijo finančni posli med volilno kampanjo.

Težko bi sicer rekli, koliko so Podobnikovim zmagam v preteklosti pomagali njeni nasveti, dejstvo pa je, da je šlo po tistem, ko so jo na svojevrsten način odstranili iz vodstva SLS, s stranko samo še navzdol. Morda tudi zato, ker je takrat jezna Grešovnikova javnost obvestila o določenih nepravilnostih finančnega poslovanja in o Podobnikovih sumljivih finančno-sponzorskih početjih.

Končalo se je tako, da je Grešovnikova od SLS prek sodišča terjala, naj ji vrne kup milijonov. Šlo naj bi za poplačilo terjatev njenih družb Brazde, Indes in Alpis, ki naj bi znašale več kot 35 milijonov tolarjev. Sicer pa naj bi jim že pred tem ponudila, da odplača SLS dolgove le za 28 milijonov tolarjev. Iz tega menda ni bilo nič.

Ostanite še naprej z nami

To je bilo dolga leta legendarno geslo, s katerim je zdaj upokojeni novinar in avtor romanov Ostanite še naprej z nami in Dvanajst jeznih mož Janez Čuček končal svoje »oddajanje«. Vsekakor je zanimiva zgodba, kako je leta 1988 pred upokojitvijo prenesel svoje poslanstvo predsednika aktiva novinarjev na TV Slovenija na Uroša Slaka, ki zdaj neti trenja na Pop TV.

Nekaj dni pred dokončnim odhodom v pokoj je zadnjič sklical sejo aktiva novinarjev, na kateri naj bi izbrali novega predsednika. Ker na sejo kljub vabilom ni prišel nihče, je menda čez pol ure stopil do Uroša Slaka in mu rekel, da je izvoljen za predsednika aktiva. Slak je menda v dobri veri in ne da bi vedel, da sestanka sploh ni bilo, imenovanje sprejel, Čuček pa je ime in priimek novega predsednika sporočil Društvu novinarjev Slovenije.

Žlahtnost novinarskih prispevkov

Zagnana pionirka pri razvoju »družabnih kronik« Beti Tomšič je s POP TV odšla študirat v Italijo, danes pa menda dela na konzularnem predstavništvu v Gorici. Kdo se ne spominja njenih žlahtnih novinarskih prispevkov iz visoke družbe, slovenske elite, njenega poročanja s podelitve oskarjev in njenih kritičnih opisov domače smetane?

Kje ste, gospod tožilec?

Anton Drobnič, upokojeni nekdanji generalni državni tožilec, ki se ga spomnimo tudi po njegovem ravnanju v zadevi Strelnikoff (brezjanska Marija s podgano v roki), je predsednik društva Nove slovenske zaveze, član Sveta Nove Slovenije – krščanske ljudske stranke in tudi danes piše članke in razprave ter nastopa na raznih spominskih slovesnostih, kot je bila denimo lani ob 60. obletnici bojev na Turjaku.

Spominjamo se tudi tega, da je pred leti tožil časopis Dolenjski list, ker so tam zapisali, da je med drugo svetovno vojno obiskoval fašistično šolo, nosil fašistično uniformo in v njej grozil ljudem. Med postopkom so dokazali, da trditve ne držijo, zaradi česar je zahteval odškodnino tri milijone tolarjev, a je sodišče presodilo, da je 800 tisočakov dovolj. V prostem času se posveča svojemu koščku zemlje na Notranjskem, kjer se rekreira.

Slovenec v Haagu

O nekdanjem zunanjem ministru dr. Borisu Frlecu se v slovenski politiki danes skoraj nič ne sliši. Gospod je veleposlanik na Nizozemskem in po nekaterih podatkih bo tam le še do prvega maja oziroma do slovenskega vstopa v Evropsko unijo, ko mu poteče mandat in se bo verjetno vrnil v domovino. Nasledila naj bi ga dr. Tea Petrin.

Samo en stran od nas

Nekdanji minister za zunanje zadeve Zoran Thaler je menda na široko odprl vrata političnemu kadrovanju za veleposlaniška mesta, zaradi česar je ob navalu odsluženih in zaslužnih politikov za naziv »njegova ekselenca« postajal sindikat profesionalnih diplomatov vse bolj nemočen. Še posebno, ker ima menda pri vsem skupaj še vedno glavno besedo nekdanji premier in zdaj predsednik države Janez Drnovšek.

Ja, navada je železna srajca. Kot zunanji minister je Thaler sodeloval pri dogovoru o obmejnem prometu in sodelovanju s Hrvaško, kar je leta 1997 skupaj s hrvaškim zunanjim ministrom Matetom Graničem potrdil s podpisom, vendar je bil po mnenju SLS, SKD, SDS in SNS ta sporazum sporen, saj naj bi bil v neskladju z ustavo in temeljno listino o samostojnosti.

Sicer pa je Thaler s partnerji pred leti ustanovil družbo Eon, ki je ponudnik varnega spletnega poslovanja. Z vstopom tujega kapitala je družba postavila okvir tudi za krepitev spletne in s tem komunikacijske infrastrukture. Potem se je čez leto dni malce zapletlo, ko so se na spletnih straneh pojavili zaupni poslovni podatki o Eonu oziroma seznam opreme, ki jo je kupil Thaler skupaj s partnerji ob ustanovitvi podjetja.

Skupni znesek je bil namreč kar 310 milijonov tolarjev, zanimiv pa je bil pripis pri objavi Eonovih podatkov: Pogled v to datoteko nam je res polepšal dan. Očitno je vse skupaj nekoga zelo motilo. Sicer pa je bil Thaler, ki danes ni več solastnik Eona, posrednik pri številnih poslih, bil je navzoč pri neuspešni prodaji mariborskega TAM-a, njegovo ime so povezovali tudi s prodajo NKBM. Kakorkoli, Thalerja zdaj omenjajo kot možnega kandidata LDS za evropske službe.

Častni konzul Liberije v Avstraliji

Dolgoletna gonja za našim največjim orožarjem, nekdanjim častnim konzulom Liberije, graščakom (graščina v Grimščah) in turističnim podjetnikom Nicholasom Omanom se še vedno ni končala. Po tistem, ko je slovenska država v začetku devetdesetih od njega kupovala orožje, so ga obtožili marsičesa. A končalo se bo verjetno podobno kot z Alom Caponejem – lovili so ga zaradi vsemogočega, zašili pa zaradi utaje davkov. Čeprav so mu očitali sporno trgovino z orožjem (afera plinske maske), so na koncu glavni grehi v pranju denarja in davčnih utajah, ki naj bi bile povezane z alkoholnimi pijačami.

Medtem so za njim razpisali tiralico in jo preklicali, češ da ni bilo dovolj razlogov za preiskavo, avgusta 2001 (čez tri leta) pa so se dokazi čudežno pojavili. Leta 1999 je Boža Grešovnik, ko je javno spregovorila o nepravilnostih svojega šefa Podobnika, povedala, da naj bi SLS nezakonito in prikrito financiral tudi mednarodni trgovec z orožjem. Govori se, da je pred volitvami leta 1996 Marjanu Ogrinu izročil 500 tisoč avstrijskih šilingov, denar naj bi nato romal do Grešovnikove, ta pa je denar položila na žiro račun stranke kot prostovoljne prispevke Marjana Ogrina ter bratov Podobnik. Seveda je Marjan Podobnik vse te navedbe zanikal.

Ko je Dnevnikov novinar Miran Šubic pred leti srečal njegovega sina in ga vprašal, kje je oče, mu je ta odgovoril, da menda nekje v Avstraliji. V tej naši deželi, kjer sodni mlini meljejo počasneje kot kjerkoli drugje, bodo vsi postopki zoper Omana po vsej verjetnosti zastarali.

Nikako!

Milan Aksentijeviĺ, nekdanji poslanec slovenske skupščine, general JLA, pozneje vpleten tudi v spopade v drugih republikah, še vedno buri duhove. Po tistem, ko so mu pred leti slovensko državljanstvo proti njegovi volji vzeli, in sicer zato, ker je bil odkrit politični nasprotnik osamosvojitve Slovenije – čeprav odvzem državljanstva zaradi političnega nasprotovanja ni dopusten – ga zdaj povezujejo z izbrisanimi. Razlika je le v tem, da je Aksentijevič državljanstvo imel, pa so mu ga vzeli, medtem ko ga izbrisani sploh niso dobili.

Zanimalo nas je, kako se je zgodba z njegovim državljanstvom končala oziroma kakšen je bil sodni epilog: »Nikako, čeprav sem lani po novem zakonu, ker je moja žena Slovenka, končno dobil državljanstvo. Preiskava, ki je trajala več kot šest let, ni pokazala ničesar, saj niso imeli dokazov, da bi bil za karkoli odgovoren oziroma kriv. Po petdesetih letih v Sloveniji sem zdaj končno človek s stalnim prebivališčem.«

Kakorkoli, pred dvema letoma je bil menda pripravljen na haaškem sodišču nastopiti kot razbremenilna priča nekdanjega načelnika generalštaba takratne vojske Veljka Kadijevića, saj naj bi bil prepričan, da vojaški poveljniki niso krivi, kajti vse, kar se je hudega dogajalo med razpadom in po razpadu Jugoslavije, naj bi zakuhali politiki. Slednje je Aksentijević zanikal, češ da si novinarji marsikaj izmislimo.

JBTZ

»Pomladi 1988 oficir JLA Ivan Borštner ukrade strogo zaupni vojaški dokument, v katerem so navodila vojaškim organom, kako ukrepati v primeru demonstracij v Sloveniji. Dokument odnese na uredništvo političnega tednika Mladina, ki je bila takrat zaradi svojih ‘verbalnih’ napadov na JLA njihov največji trn v peti. Vojska s pomočjo Službe državne varnosti (po domače udba) to odkrije in v vojaške zapore odpelje tako oficirja Borštnerja kot še tri civiliste. Vsem kasneje sodijo in jih obsodijo pred vojaškim sodiščem.«

Takšna je zgodba stripa Afera JBTZ, ki je izhajal v Mladini, govori pa o »resničnih dogodkih« oziroma o še nepojasnjenih okoliščinah zloglasne afere, ki je pripeljala do odcepitve Slovenije od takratne Jugoslavije in razpada Jugoslavije.

In kaj počnejo akterji afere, ki je sprožila silovit odziv javnosti in oznanila prihod slovenske pomladi – Janez Janša, Ivan Borštner, David Tasič in Franci Zavrl – danes? Ker vsaj za Janšo (SDS) in Zavrla (Pristop) približno vemo, kaj se dogaja, se bomo bolj posvetili drugima dvema. David Tasič, ki nam ga nikakor ni uspelo dobiti po telefonu, se zdaj ukvarja z založništvom (Karantanija) in po nekaterih informacijah ga politika sploh ne zanima.

Menda se je po njegovih besedah tudi prej politika bolj ukvarjala z njim kot on z njo. O Borštnerju se je nekaj šušljalo še leta 1998, ko se je zgodila afera s stanovanji obrambnega ministrstva, saj naj bi bil najemnik vojaškega stanovanja, čeprav so takrat govorili, da menda do njega ni upravičen.

Študentka

Katarina Čas, voditeljica Zmenkarij s Kanala A, je z malih ekranov izginila v študijske klopi in trenutno končuje zadnji letnik Ekonomske fakultete v Ljubljani. »Ob študiju sem kot tajnica režije sodelovala z ekipo Mangart pri oddaji Trafika, letos pa delam za oddajo Čokoladne sanje pri nacionalki.«

TEKST: Goga Stojiljković & D. B.

FOTO: Arhiv PRO PLUS & Fotodokumentacija Dela/Igor Modic, Igor Zaplatil, Jure Eržen, Joco Žnidaršič, Tomi Lombar, Zoran Vogrinčič, Marko Feist

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri