Kalejdoskop časa

  • 14.06.2011

Deset let Playboyevih prerokb in analiz vsakdanjika.

(Foto: Gojko Zrimšek (fotomontaža) )

Na svojega rojstva dan se vsak človek rad v družbi svojega analitično razpoloženega uma vrne v preteklo leto, pri sebi potihoma preveri, katere cilje je dosegel, katere pa pometel pod preprogo, in preskriptivno postavi nekaj smerokazov za prihod­nost. Domači Playboy je z vsebino napolnil za deset let številk, kar po vseh merilih, razen v ve­čini srednjeazijskih dežel, ni dovolj za označbo polnoletnosti.

Z besedami prvega ministra, a napadalno globljim glasom kakšnega Pavleta Ravnohriba: »So what?!« Pa kaj pol, glede na to, da je matični Playboy že zdavnaj praznoval abrahama, ne bodimo preveč dlakocepski. Kako pa nam je do vsega okoli nas kritična tipkovnica tekla celo desetletje poprej, pobarate, dragi čitavci? Naj bo, privarče­vali smo vam dragoceni čas in vam pripravili retrospektivnih nekaj strani škrabarije o tem, čemu vse smo se od prve izdaje pa do danes čudili, čemu verjeli, kaj napovedovali in kje smo ga, krucefiks, popolnoma pihnili mimo. Ej, zadnje je le uvodni štos.

2001

V prvi številki našega Playboya smo se ob deseti obletnici rojstva naše mlade države spraševali: nam je uspelo, ni? Danes pa se sprašujemo: je aberantno stanje iz leta 2001 bilo dejansko ozdravljivo? Smo v teh desetih letih politično odrasli? Hja, ne 'bodimo malenkostni, no'.

Leto po prelomu tisočletja smo se takisto spraševali, ali se bosta v smrtonosni ples zapletli velesili ZDA in Kitajska in kdaj. Prvega aprila so namreč Kitajci zajeli 24-člansko posadko špijunskega letala, ki se je nad kitajskim ozemljem zaletelo v kitajskega lovca F-8. Svarilci pred rumeno nevarnostjo in pisci političnih trilerjev so doživljali rafalne orgazme. Desetletje pozneje se Kitajska lahko pohvali z najhitreje rastočim gospodarstvom na svetu, ZDA pa z novima vojnima eskapadama in dejstvom, da je el commandante na koncu po več kot 31 letih pridiganja Zahodu za predsedniškim govorniškim odrom Kube s položaja zaradi bolezni odstopil kar sam. Njegov naslednik, brat Raul, je kojci umaknil prepoved uvoza računalnikov, pred­vajalnikov DVD in nekaj druge elek­tronike. Od leta 2009 je na Kubi dovoljeno kupiti tudi klimatsko napravo. Kako kul.

Prav nič zabavno pa ni bilo opazovati zapornika številka 1, kako se oholo posmehuje mednarodnemu sodišču v Haagu. Slobodan Milošević je s položaja novodobnega arhitekta Velike Srbije padel na dno – skupaj s sodelavci je odgovoren za bratomorno vojno po razpadu Jugoslavije. Obtožbe je kajpak zanikal, očitno še vedno ni slišal dobro (»Ne čujem dob­ro!«). Leta 2006 je še pred obsodbo umrl v svoji haaški celici.

2002

Začelo se je z ugodnostmi, ki jih prinaša velik, khm … inteligen­čni kvocient. Brihtni bojda seksajo bolje, a za zdaj nam še ni uspelo ugotoviti, ali vam bo članska izkaznica Mense v kup­lerajih prinesla kaj popusta in posebnih tretmajev. Radosti in zgodovino najstarejše obrti smo vam predstavili februarja, takrat so predstavniki mož v mod­rem ocenjevali, da je v Sloveniji aktivnih okoli 1900 prostitutk. Danes jih je menda le okoli 1400, a je neuradno število seveda precej višje. Svoje telesne atribute naj bi v posojo – jasno, za protiplačilo – ponujalo okoli 3000 rednih in občasnih prija­teljic noči. Neobdavčeni posel prijateljic noči torej cveti kot še nikdar prej.

Po holesterolu, molekuli, ki nas bo vse ubila, smo pisali o dopingu in želji športnikov, ki so se po nekaterih raziskavah za dosego olimpijskega zlata pripravljeni odreči nekaj letom življenja. S prepovedanimi substancami se ta doba kajpak skrajša. Vendar smo Slovenci prvo pravo dopinško afero (Peganovo jemanje 'nedolžnega' efedrina pač ne šteje) doživeli šele julija 2007, ko je bila na dopinškem testu pozitivna Jolanda Čeplak, naša najuspešnejša atletinja vseh časov.

Po novembrskem pogovoru s prvim znanim slovenskim serijskim morilcem Metodom Trobcem se je zdelo, da kurjač iz Dolenje vasi še dolgo ne bo dobil naslednika. Leta 2006 si je v zaporu na Dobu vzel življenje, istega leta pa je okrožno sodišče v Ljubljani Silvu Plutu zaradi ugrabitve zakonskega para, okrutnega umora (že tretjega zapovrstjo) in poskusa umora prisolilo 45 let zaporne kazni. V živ­ljenju si je z ostudnimi dejanji pridelal za skupaj 116 let ždenja za rešetkami, čakanje na zadnjo obsodbo pa si je aprila 2007 tudi sam odločil skrajšati s prevelikim odmerkom pomirjevalnih tablet. Burno leto smo sklenili z razpravo o spolno aktivnih duhovnikih rimskokatoliške cerkve. Osem let pozneje ugotavljamo, da kurbarijam ni konca ne kraja.

2003

S kombinacijo strahovlade, propagande in 'liberalnimi' reformami v slogu perestrojke se je Sadam Husein obdržal na položaju skoraj četrt stoletja, a ko jih je drugič dobil po prstih še od Busha mlajšega in so ga decembra 2003 zajele zavezniške enote v Iraku, je bilo njegovih nastopov pred občinstvom z nabito puško v roki konec. Sadama so usmrtili 30. decembra 2006, v 'osvobojenem' Iraku pa o raz­logu za invazijo in razsutje dežele, o uvoženi zahodni demokraciji torej, ni ne duha ne sluha.

Aprila 2003 smo praz­novali 50 let odkritja dvojne vijačnice, strukture deoksiribonukleinske kisline (DNK). Ta­istega leta Gos­podovega so uspavali ovco Dolly, prvi klonirani organizem iz odraslih celic, čemur nasprotujejo mnogi, a klonira se, da se kar kadi, od leta 2008 tudi človeške zarodke.

Leto 2003 je bilo tudi leto prvega Humarjevega naskoka na osemtisočak Nanga Parbat. Ker si je sam prisodil le okoli 30 odstotkov možnosti za preživet­je, smo se v forumu pobarali, ali se mu je odfižilo: gre za slovenskega supermena ali le dob­rega bleferja? Najzahodnejši himalajski osemtisočak je do takrat pokopal 31 alpinistov.

Tomažu prvič, junija 2003, ni uspelo, zato se je vrnil še avgusta 2005. Neuspešen poskus je terjal intervencijo slovenskih oblasti, saj je zaradi plazov in slabega vremena ostal ujet na okoli 6000 metrih. Po šestih dnevih iskanja in poskusov so ga z vojaš­kim helikopterjem Pakistanci le našli in rešili. »Pa sam plezat sm hotu!« Novembra leta 2009 se je eden največjih slovenskih alpinistov vseh časov smrtno ponesrečil pri sestopu s 7227 metrov visokega Langtang Lirunga. Na gori je bil ujet šest dni.

Čez mesec dni je beseda tekla o poslanskem poklicu in njega ugodnostih. Saj veste, o plači pa dodatkih k njej, stanovanjih, poslanski imuniteti, dnevnicah, napol zastonj obedovanju v poslanski kantini in prejemanju nadomestila po odhodu s položaja.

2004

S tatovi pleha smo se ukvarjali prosinca in ugotovili, da je leta 2003 brez jeklenega konjička, kombija ali tovornjaka ostalo vsaj 965 Slovencev. Lani (2010) se je število vseh prijavljenih odtujenih prevoznih sredstev (z motornimi kolesi vred) ustavilo pri 834 primerkih. 47 tomosov in 81 renault cliov priča o tem, da ljud­je tu in tam še vedno prisegajo na domače in ponarodele blagovne znamke in da je v desetih letih zmikavtom pošla sapa – ali pa se že vsak vozaka naokoli z boljšim avtom od vaše korete.

Nato se je razvnela debata o džamiji v Ljubljani in Slovencih kot ksenofobih. Po besedah legendarnega komentatorja Jurija Gustinčiča »dosegamo zavidanja vredne višine ksenofobije«. No, džamija bo, leta 2009 je mestna občina prodala zemljišče, je pa svetnik Jarc ob pregledu načrtov za 130 čevljev (40 metrov) v nebo žokajoč minaret fasal pošten heksenšus.

Potem smo 1. velikega trav­na 2004 postali del evropske zveze držav. Ob tem veličastnem dogodku strela ni razparala neba in nikakršen oglušujoč grom ni zabobnel po deželi med Julijci in Karavankami. Smo pa kmalu navkljub drugačnim obljubam o kruhu in mleku pa maslu za vsak zajtrk dobili krepko višje cene vsega živega, čeprav so nam prej zagotavljali, da pa se to pri nas res ne bo zgodilo. In letos, 2011., smo po zaslugi novinarjev z Otoka dobili novo denarno mersko enoto: thalerja, 100 tisoč evrov.

Tudi po toliko letih ugotavljamo, da je še vedno 100-odstot­no gotovo, da bomo nekega dne pa res umrli. Vprašanje je le, kako si lahko z razmetavanjem energije in izogibanjem dialoga o poškodbah, ki jih prizadajamo planetu, čas do obiska tete s koso skrajšamo sami. Sploh ob dejstvu, da človeštvo še vedno kopiči zaloge orožja, pa čeprav že zdaj lahko v trenutku razsujemo nekaj takšnih planetov, kot je Zemlja. Pa zanimivo je, da nihče nikjer nič ne govori o tem, koliko vse vojske sveta prispevajo k onesnaževanju mod­rega planeta, s tako imenovanimi toplogrednimi plini vred.

Kozlovskih sodb Slovencem ni nikoli dovolj, število odškod­ninskih tožb pa narašča hitreje, kot se nekaterim uspeva zaletavati med seboj. A medtem ko smo še pred leti nogo z lahko amenjali za stanovanje (od 15 do 35 milijonov tolarjev ali nekje do 146 tisoč evrov), je danes vaša kosmata prijateljica s podplatom vred in odtujena telesu nad kolenom pri zavarovalnicah vredna le še za kakšen povprečen družinski avto. Obvezno si pri­voš­čite avtomatika.

Ah, jeseni smo dočakali Velikega brata in se upravičeno spraševali, kdo koga gleda. Voajerji tičijo v slehernem izmed nas, na plan prihajajo ob najbolj nemogočih trenutkih (med prhanjem v kampu ste bržkone že kdaj opazili tisto luknjico v steni), a opazovanje vse bolj apatičnih tekmovalcev nam res ni bilo povšeči. Televizijo je dano sprem­ljati tudi tistim, ki se požvižgajo na zakone. Medtem ko je bilo leta 2004 varno za rešetkami v povprečju dnevno sprav­ljenih 1150 razbojnikov, je leta 2010 njih število poskočilo že na 1374 zlikovcev, od tega 975 obsojencev. Skupne zmogljivosti hotelov Dob, Koper, Ljubljana, Maribor, Ig in Celje so presežene za skoraj 50 odstotkov, a nič ne de, se bodo pa tolovaji malce stisnili. Ni kaj, tudi po tem merilu lepo sledimo največji demokraciji na svetu.

2005

Doživeli smo popis premoženja funkcionarjev pa zakon, s katerim je slovenska vlada obdavčila prodajo lastniških deležev v podjetjih. Migracija prodanega premoženja na račune off shore ali v finančne oaze je težava, ki jo slovensko gospodarstvo še predobro pozna. Banka Slovenije je na primer novembra leta 2010 objavila, da so rezidenti Slovenije v zadnjih treh letih raz­novrstnim podjetjem na Cipru nakazali 200 milijonov, v Lie­chtensteinu pa 138 milijonov evrov. Denarja doma za plače, kaj šele za razvoj, podjetja kakopak nimajo.

Po vnovičnem vpogledu v stanje na slovenski glasbeni sceni ter ukvarjanju s klasično od­vis­niško trojico – alkoholom, hazardiranjem in seksom – smo mimogrede preverili še pravico do posedovanja orožja. Večjih sprememb ni bilo: po podatkih s konca leta 2008 je v Sloveniji okoli 40 tisoč ljudi imelo prijavljenih nekje 100 tisoč kosov samokresov, uzijev, magnumov ... orožja pač. Še vedno pa velja, da naj bi v divjini krožilo vsaj 50 tisoč kosov ilegalnega orožja. Med posestniki prednjačijo kajpak jagri, večina njih ima prijav­ljenih tudi po dva ali tri pihavnike kovinskih kroglic.

Slovenci kot majhen narod v vrhunskem športu na največjih tekmovanjih dosegamo zveneče rezultate, sploh imamo veliko ekstremistov. Ultrakolesar Jure Robič, alpinist Tomaž Humar, ekstremni smučar Davo Kar­ničar, ultramaratonec Dušan Mrav­lje, človek riba Martin Strel in podobni so na najhujših preizkušnjah človeških zmogljivosti in uma vsi dosegli nadvrhunske rezultate. Od takrat pa do danes smo se od dveh – najprej od Tomaža leta 2009, lani pa še od Jureta – v tragičnih nesrečah poslovili, Dušan še vedno teče, a bolj za dušo, Martin pa je dvatisočsedmega prečofotal 5268 kilometrov po Amazonki in se spet vpisal v Guinnessovo knjigo rekordov, zdaj pa kani preplavati še Kolorado.

2006

Začelo se je s statističnimi podatki o povprečnih Sloven­cih (saj veste, koliko je Mick pa Frančkov), in sicer je bila povprečna poraba čistega alkohola v litrih na osebo leta 2005 10,29 litra, leta 2009 pa smo smo ga na zob dali že precej več – 11 litrov in pol. Vsem omejitvam oglaševanja alkoholnih pijač in podobnemu pesku v oči navkljub. No, vsaj kazen za seks na javnem kraju je ostala nekje na istem – včasih je bilo možem postave, ki so vas zalotili pri 'packarijah', naročeno, da vam izročijo kazen za 50 tisoč tolarjev, danes ta znaša 200 evrov (na osebo). Torej, še vedno moramo biti paz­ljivi, da ne bi prazne državne malhe polnili tudi zaradi tega prvobitnega opravila.

Pisali smo o ponovni grožnji kitajske ekonomije Zahodu in med študentskimi demonstracijami ugotavljali tudi, koliko študentov guli klopi po faksih. Statistika se ni dosti spremenila: leta 2006 je bilo vseh študentov za skupno okoli šest odstotkov celotne slovenske populacije (115.944), število njih do leta 2009 ni kaj drastično upadlo (114.873).

O tem, kakšen posel je pravzaprav stari dobri žogobrc, je beseda tekla junija, o tem, kako veliki medijski koncerni hrustajo drug drugega, pa julija. Globalna bitka za potrošnike niti danes ne pojenja, kar je opaziti tudi na takšnem mikroobmočju, kot je Slovenija.

Potem je Iztok Čop zažugal s predčasno upokojitvijo in preverili smo, kako je mogoče, da ga tako 'urejena' ustanova, kot je Olimpijski komite Slovenije, lahko sploh ujezi. Pustimo ob strani dejstvo, da je to jama brez dna in da so si določeni športni funkci­onarji z delom v športu prav luštno postlali – brez vrhunskih športnikov Čopovega kova njihov ugled ne bi bil vreden počenega groša. Lepo, da pomaga tudi država. A ne bi bilo lepo, če bi naslednji gostilniški prepir prišla mirit policista Tina Maze in Luka Špik, saj so vendarle vsi prvaki zaposleni v policiji ali vojski?

2007

Po ugotavljanju, ali je demokraciji potekel rok trajanja ali ne, nas je v tem letu zanimalo, kam rine naša domovina. No, od napovedanega rinjenja v totalitarizem ni bilo kaj dosti, danes živimo v bolj mlahavi družbeni ureditvi, nemara se kmalu (po modelu velikih vzornikov iz Belgije) podamo na dolgo pot podiranja rekorda brez­vladja. Leta 2007 je modri planet poseljevalo 6,5 milijarde ljudi, letos bomo že nevarno blizu sedmim (trenutno 6,91 milijarde). Projekcije za Slovenijo? Do leta 2060 naj bi se po srednji stop­nji Eurostatove projekcije z zdajšnjih dveh milijonov in nekaj čez (podatek 2.048.951 prebivalcev je z dne 1. oktobra 2010) število prebivalcev zmanjšalo na 1.778.573.

Dvatisočsedmega smo ugi­bali tudi, ali bo evro zamenjal dolar na prestolu najpomem­bnejše svetovne valute. Septembra 2007 so z dolarjem trgovali že po 1,3890 dolarja za evro, čez pol leta že po 1,5047 dolarja za evro. Ko je že kazalo, da bodo Američani namesto v McDonalds začeli zahajati v 'evropske' kebapdži­nice, se je dolar spet pobral, nihanja pa so odvisna od bojišč obeh valut: centralnih bank, nafte in Kitajske.

Potem je prišel čas, da se ponovno osredotočimo na 3 x D: družino, dom in delo. Katere so naše prave vrednote, smo se spraševali in ugotavljali, da jih v politiki ni (razen na papirju), da mladina ljubi razkošje, ima slabe navade in da ne spoštuje starejših, da je pomen dela postal obroben in je postalo pomembno le še to, kje, natančneje, v katerem trgovskem centru bomo preživljali prosti čas in ali nam bodo banke odobrile tisti osebni, avtomobilski, stanovanjski kredit, da bomo lahko hiteli zapravljat. Življenje na kredit je dobro znano slehernemu Slovencu, ki da kaj nase.

Konec leta 2007 in v letu 2008 naj bi imel povprečen potrošnik za poštenih 13 povprečnih slovenskih plač dolga, okoli 11.500 evrov. Danes, leta 2011, naj bi bil ta dolg že okoli 14 tisoč zelencev. Barva denarja je nehote postala modna muha. Zelena je postala 'in' – barvi ekološke zavzetosti je uspelo preplaviti svet.

2008

Seveda je vedno nerodna reč, če se moškemu pripeti, da vojacelj noče salutirati na ukaz, zato smo erektilni disfunkciji posvetili nekaj posebne pozornosti. Ali z besedami škrlatnega princa dr. Franceta Rodeta: »Odgovornost do naroda se začne v postelji.« Mi seveda verjamemo, da vam bo vstal kojci, ko boste obrnili nekaj strani do duplerice. Ker se moški najraje, če ne z lastnim egom in željami naših žensk, ukvarjamo s tem, kam bi ga vtaknili, smo pripravili nekaj nasvetov, kako naložiti svoj denar, da ga ne bo požrla inflacija. Lahko ga kar v zlato, cena rumene kovine je danes namreč najvišja v zgodovini.

Uganete, komu finančna kriza v letu 2008 ni prišla do živega? Modni industriji. Ljudje morajo dati kaj nase, ko iščejo novo službo, in brez vrhunskih blagovnih znamk, ki na leto izdelajo in prodajo za 105 milijard evrov izdelkov, bi šlo pač teže. Slovenski modni, pardon, tekstilni industriji pa lahko danes samo še prižgemo svečko.

Slovenija je dežela izgorelih, smo ugotavljali med opazovanjem, da okoli nas vedno več ljudi boli glava, jih muči nespečnost, prebavne motnje ... Ne, to niso posledice Playboyevih zabav, že skoraj vsak osmi Slovenec dela več, kot mu je namenjeno. Kako hudo mora potemtakem biti šele z Japonci.

A kako ne bi delali toliko, če pa (kot smo ugotavljali že leto prej) smo Slovenci tako zadolženi za svoja stanovanja in družinske vagne. Nepremičninski trg je leta 2008 podiral rekorde. V perverzno visokih cenah za kvadratni meter betona.
Povprečna oglaševana cena za kvadratni meter stanovanja v preljubi prestolnici je bila januarja 2008 že 2894 evrov, tri leta pozneje, marca 2011, pa znaša 2500 evrov za trisobno stanovanje, za kvadratni meter garsonjere pa vas znajo opetnajstiti tudi za 'povprečnih' 3117 evrov. Še verjamete v pravljice o plemenitem betonu, katerega skrbno odmerjenih sto na sto centimetrov stane 'le' 1800 evrov?

Proti koncu leta nas je zanimalo, zakaj senzacionalistični mediji zganjajo tak vik in krik zaradi pokvarjenosti računalniških iger, poskušali pa smo tudi odgovoriti na vprašanje, kakšna je prihodnost časnikarstva. Nekaj let pozneje ugotavljamo, da novodobni časniki živijo po novem tudi na tabličnih računalnikih in e-čitalcih, a da njih papirnati predniki še vedno krojijo usodo mednožij ljudi med prebiranjem na letalih (ravno ko so vam postregli s kavo).

2009

V začetku leta smo se razpisali o razmerju med športniki in njihovimi agenti ter objavili lestvico najbolje plačanih slovenskih športnikov. Presenečenj ni bilo, največ so in še vedno v žep pospravijo košarkarji (Nesterovič, Nachbar, Udrih) pa trenutno poškodovani hokejist Anže Kopitar in nogometaš Robi Koren.

Razpravi o komercializaciji nekomercialne glasbe (prej ali slej vsak godec poskuša kje zaslužiti) je čez mesec dni sledilo razmišljanje o tem, kaj kriza pravzaprav je in kaj natanko imajo v mislih čudaki, ki pravijo, da je ni. Dober kazalnik tega je še vedno prodaja rdeče šminke. Ženske v težkih časih posežejo po dostopnejšem luksuzu.

Svet voajerjev je svet zasvojenih, smo zapisali aprila, saj je tudi Slovence prijela droga kukanja v življenja drugih. Doživeli smo že tabloide, spletne kamere, resničnostne šove, po novem pa še čivkanje po Twitterju in za dobro mero še največje zbirališ­če voajerjev – Facebook.

A misli so nam že uhajale k Piratebayu, prvemu pribežališ­ču vseh, ki po spletu iščejo torrente. Švedsko sodišče je avtorje spletne strani www.piratebay.org (na lestvici najbolj obiskanih spletnih strani na svetu zaseda 86. mesto) obsodilo vsakega na po leto dni zapora in skupno plačilo kazni v višini 3,6 milijona evrov. Na to so se pritožili in novembra 2010 jim je sodišče znižalo zaporno (na deset mesecev), a zvišalo denarno kazen (na pet milijonov evrov). Ni dosti pomagalo.

Razpravi o pomembnosti obrambe proti toči, za kate­ro smo ugotovili, da je jalova, je sledila še ena o finančni krizi, preden smo ponudili globji vpogled v znanost in politiko podnebnih sprememb. Apokaliptične napovedi, da bi se že poleti 2008 morala arktična ledena plošča popolnoma stopiti, se niso uresničile. Kapital drži za jajca znanost in kot smo mesec pozneje zapisali v nadaljevanju razprave, ta ni odporna proti okužbi s politiko in pokvarjenostjo oblasti. Leto smo nato raje sklenili z ugibanjem o tem, kakšne bodo poletne olimpijske igre v Riu de Janeiru leta 2016. Strinjali smo se, da mogoče ne bodo najboljše doslej, zagotovo pa bodo najbolj seksi. Če bodo narkomafijci za trenutek ali dva izvolili odložiti orožje.

2010

Najrazličnejšim državnotvornim peripetijam, z bulmastifi kot obrobno burlesko, smo se preteklo leto raje izogibali, zato pa smo ob začetku leta ugotavljali, kako bo Cameronov spektakel 3D vplival na filmsko prihodnost. Trem dimenzijam filmi, kot je Avatar, spet vdihujejo življenje in jih iz butične scene postavljajo nazaj na velika platna. Zgodovini treh dimenzij smo se posve­tili tudi v novembrski številki, ko smo končno tudi ugotovili, kdo je glavni krivec za razvoj te tehnologije. Nagice in nihče drug.

Nadaljevali smo z znanostjo in politiko podnebnih sprememb, pisali o zavajanju in prikrivanju dejstev, manipulaciji vpletenih s podatki (Climagate) in okrcali sodelujoče. Pod črto: znanstvenikom, ki napovedujejo globalno ogrevanje, ne kaže zaupati. Zato je bilo treba preveriti tudi, kdo si obeta zaslužek. Svetovne velesile si že manejo roke nad CCS (carbon capture and storage): poslom bodočnosti.

In medtem ko smo ugotavljali, zakaj gredo nogomet in dobre bejbe tako zelo skupaj, na drugem koncu sveta, v islamski republiki Afganistan, za najbolj priljubljeno postransko stvar na svetu niso imeli in tudi še nimajo prav veliko časa. O tamkajšnem težavnem življenju smo pisali v avgustovski številki, kako se vam lahko maščuje objavljanje osebnih podatkov in utripov iz življenja na svetovnem spletu, pa v septembrski. Ste vedeli, da je po zadnjih podatkih (april 2011) na Facebook prijavljenih skoraj 630 tisoč slovenskih uporabnikov? In največ je tistih, starih med 25. in 34. letom. Pazite, kaj objavljate, veliki brat je vsepovsod!

Kratki zgodovini socialnih omrežij je sledila še razprava o prihodnosti vesoljskih podvigov. Vesoljski turizem je v naletu in podjetja, kot je Bransonov Virgin Galactic, vam danes ponujajo možnost poleta tja gor pod nebesni svod v zameno za 200 tisoč dolarjev. Toda Richard Branson je pred kratkim predstavil tudi svoj nov projekt Virgin Aquatic. Njegove nove podmornice bodo turiste spustile v najgloblje oceane, tudi deset tisoč metrov globoko. Izziv pri izdelavi takšnega plovila, ki bo zdržalo vse pritiske morskih globin, je še večji kot pri izdelavi ve­soljskega plovila, je dodal. Le kaj bodo počeli tam spodaj, se sprašujemo, medtem ko uživamo v pornoparodijah.

2011

Desetletje pretresov, potresov, stresov in posledičnih glavobolov, ki jih niso mogli ustaviti niti dobro odmerjeni kamilični poparki, je za nami, začenja se novo … V tem času je iz otroštva v puberteto dozorela tudi naša mlada država, ki pa se trenutno vede kot razvajena najstnica. A tako veliko stvari se spet ni spremenilo. V vseh desetih letih se denimo ni spremenil novolet­ni program na nacionalki. To pa tudi je nekaj.

Tekst Tomaž Kotnik
Fotomontaža: Gojko Zrimšek

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri