Kako upravljati rajski otok

  • 07.06.2010

Pred 12 leti je na sejšelskem otoku Fregate začelo nastajati nenavadno naselje – eno prvih okolju prijaznih luksuznih zatočišč za najpremožnejše turiste.

(Foto: Frégate Island Private)

14 fotografij v galeriji

Le 2,19 kvadratnega kilometra velik otok je pravi posebnež. Tudi zato, ker se je njegov lastnik odločil, da ga vrne v naravno stanje, v kakršnem je bil pred stoletji, ko njegovega površja še niso zaznamovale kulturne rastline s kokosovimi palmami na čelu. Nekaj odstotkov zemljišča je žrtvoval za bungalove, zgrajene iz naravnih materialov: kriti so s slamo, steklene stene pa dajejo občutek udobnega bivanja sredi tropskega gozda.

Osebna postrežba

Za vsak bungalov skrbi butler, nekakšen sodobni služabnik, ki poskuša uresničiti vsako željo gostov. Kjerkoli in kadarkoli. Najinemu je bilo ime Gabriel. Ni bil ravno angel, kot bi se spodobilo za raj, toda res se je potrudil. Tudi z zajtrkom v drevesni hišici, vsako jutro sveže nabranim tropskim sadjem, s piškoti in vodo v električnem avtomobilčku, s čokoladnim bomboni in vsak večer s skrivnost­nim sporočilom na blazini brezhibno ­postlane postelje.

V restavracijah ni glasbe – naj gostje poslušajo in občudujejo naravo! Bungalovi so seveda opremljeni s televizorjem in priključkom za računalnik, a prijetneje se je zazreti skozi zastekljene stene. Za njimi se začenja bujno rastlinje, ki majhen vrt neopazno spaja z bližnjim gozdom. Bivališče je pred morebitnimi radovednimi pogledi ločeno še s skoraj neopaznim kamnitim zidom, a verjet­nost, da bi srečali še kakšnega gosta, je majhna. Bungalovov je le 16 in še ti so precej oddaljeni drug od drugega ter postavljeni na strma pobočja z razgledom na morje.

V tropskem paradižu je seveda mogoče početi, kar si želite, začenši z brezdelnim poležavanjem v popolni diskretnosti. Bodisi ob bazenu bodisi džakuziju pred bungalovom, na majhni plaži, ki jo je mogoče rezervirati le zase, ali na kateri od večjih plaž, ki ravno tako ne dočakajo obiskovalcev prav vsak dan. Nič čudnega, da na nekaterih v zimskih mesecih morske želve brezskrbno ležejo jajca.

Živalska srečanja

Posebnost bivanja na otoku je, da si resnično daleč od vsega. Tu je le narava, tu ni trgovin, ni lokalov, ni zabave. Že po nekaj dneh skoraj ni več kotička, ki ga radovedni prišlek ne bi poznal. A sprehajanje po poteh je ­vedno drugačno. Nikoli ne veš, kdo ti bo prekrižal pot. Lahko te prestraši sikajoča želva, ki te utegne presenetiti kljub velikosti in teži nekaj sto kilogramom, lahko pa se zdrzneš ob več kot meter dolgi kači. Brez skrbi, tako kot na drugih sejšelskih otokih niso strupene. Zanesljivo naletiš na različne ptice, tudi srečanje z nekoč skoraj izumrlo taščico magpie ni nič nenavadnega – pred desetletji so jih našteli le še šestnajst! Danes jih je na otoku več kot osemdeset, nekaj pa so jih naselili še na druge otoke. Iz previdnosti, če bi tu izbruhnila kakšna ptičja bolezen.

Glavna jedilnica je nastanjena v višini krošenj kokosovih palm, visoko nad morjem in peščenimi plažami. Že davno so jo vzeli za svojo različni ptiči, zato se je treba z njimi sprijazniti, sicer je bolje, da obroke naročiš v bungalov ali na kak bolj neobičajen kraj. Čim se usedeš, priletijo vrabcem podobni ptiči. V pričakovanju zasedejo naslonjala stolov, najpogumnejši tudi rob mize. Potem pridejo nekoliko agresivnejši z rumenimi glavami in nazadnje rdeče obarvani samci, ki imajo običajno izbrano svojo mizo, od katere ljubosumno podijo druge ptiče. Ko se najedo najagresivnejši, pridejo do svojih drobtin še grlice in neke vrste tribarvni golobi – na koncu še vedno ostane dovolj za različne kuščarje.

Ko se stemni prilezejo na plan tisočnoge. Do dvajset centimetrov dolge živali, ki spominjajo na velikanske stonoge, so povsem neškodljive, saj se hranijo z gnijočim rastlinjem. A če katero pohodiš, neprijetno zahrešči, ko se zdrobi njihova čvrsta lupina. Ja, z živalmi na vsakem koraku se je treba sprijazniti. Komur ni všeč tesno sožitje z naravo, si je za oddih izbral napačen otok …

Neodvisni od zunanjega sveta

Zasebni otok je menda last nemškega bogataša Otta Happela, o katerem ni mogoče slišati prav veliko. Obišče ga nekajkrat na leto in takrat biva v največjem bungalovu, ki je odmaknjen od vseh drugih zgradb. Skrivnostni lastnik nima rad nenapovedane družbe, še manj radovednih oči, a kadar ga ni na otoku, si je kljub temu dovoljeno privoščiti razgled izpred njegove hiše.

Na otoku dela več kot 140 ljudi, od tega dobra tretjina skrbi za vrtnarjenje in pridelavo sadja ter zelenjave, saj večina obojega prihaja kar z otoka. Še več, z zelišči in dišavnicami zalagajo tudi nekatere druge hotele! Tudi ribe običajno nalovijo sami, z nekaj ur plovbe oddaljenega otoka Mahe pripeljejo res le najnujnejše, predvsem meso, mleko in mlečne izdelke ter olje in pijačo. Tudi voda je z otoka: nekaj je dobijo iz podzem­nih izvirov, večino pa z razsoljevanjem. Pitna voda je gostom na voljo v ličnih modrih steklenicah z otoškim logotipom. Steklenih, seveda!

Plastiko in pločevinke odvažajo v zbirni center na glavni sejšelski otok Mahe. Kar je mogoče, zažgejo, organske ostanke pa predelajo v kompost. Pri energiji so žal še odvisni od nafte, saj generatorji delujejo na to gorivo – a že nekaj časa iščejo mož­nost prijaznejšega pridobivanja električne energije. Razmišljajo o toplotnih črpalkah in izkoriščanju morskih tokov. Vetrna energija zaradi videza in ptičev ne pride v poštev, prav tako za zdaj tudi ne sončne celice. Trenutno s ­solarnimi sistemi deloma ogrevajo vodo, električnim avtomobilčkom pa pri pogonu pomagajo sončne celice na strehi vozil. Vsekakor si želijo, da bi postali v prihod­nosti v vseh pogledih čim neodvisnejši.

Upravljanje raja

Med zaposlenimi je večina domačinov, nekaj jih prihaja tudi iz Evrope, računovodkinja je celo iz Srbije! Za vse pa velja, da morajo biti pripravljeni na posebne delovne razmere. Daleč stran od civilizacije ni enostavno živeti, zaposleni pa ostanejo na otoku vsaj leto dni. Enkrat na leto lahko na račun delodajalca obiščejo domovino, če želijo domov večkrat, pa morajo letalsko vozovnico plačati sami. Tisti, ki pogrešajo vsaj malo družabnega življenja, se lahko enkrat na teden s čolnom odpeljejo do otoške prestolnice Victoria, dovoljeni pa so tudi obiski na otoku Fregate. Med počitnicami se lahko otroci za nekaj tednov pridružijo staršem. V času nizke sezone so dobrodošli tudi sorodniki, vendar morajo med daljšim bivanjem plačati za hrano. Seveda so oseb­ju namenjeni posebni prostori, ločeno postavljeni za vodstveno osebje. A kuhinja in jedilnica je skupna.

Upravnik Švicar Marc Äberhard pravi, da je upravljanje luksuznega turističnega naselja le desetina njegovega dela. Poleg tega je na otoku nekakšen župan, socialni delavec, mentor, pa tudi svetovalec in prijatelj. Vse to in še kaj v eni osebi. Ni kaj, ­upravljanje raja ni enostavno.

Diskretnost zagotovljena

»Naša posebnost ni oprema. Vsak se lahko ponaša s srebrnim jedilnim priborom in ­kristalnimi kozarci. Toda takšno okolje ter zasebnost in osebno postrežbo dobiš ­redkokje. Vse je prilagojeno željam gostov. A kakšen odstotek gostov z bivanjem na otoku vendarle ni zadovoljen!« pravi Marc. »Toda to je običajno njihova krivda, saj se niso pozanimali, kam so prišli, ali pa jim v turistični agenciji niso povedali, da tu ni trgovin, diskotek in barov.«

»Fregate moraš začutiti!« je prepričan, »zato moraš ostati vsaj nekaj dni.« Imel je še kako prav. Toda takšno razkošje si lahko privošči bolj malo zemljanov. Dva izmed njih je že naslednji dan pričakoval Gabriel. Par iz Moskve je najel bungalov za 15 dni, za razkošje pa je bilo treba odšteti okoli 35 tisoč evrov, brez alkoholnih pijač, spa razvajanja, morebitnih izletov, potapljanja in prevoza. Kratek helikopterski prevoz z mednarodnega letališča stane še nekaj več kot tisoč evrov …

Otok obiskujejo različne znane osebnosti, saj so tu na varnem pred paparaci, in tudi zaposleni z Marcom na čelu o njih ne črhnejo niti besede. Diskretnost je namreč eno pomembnejših otoških pravil. Lani sta na otoku menda bivala zakonca Beckham. Seveda Marc o tem ni vedel ničesar.

Gostje, ki si ponudbo lahko ogledajo na www.fregate.com, v povprečju ostanejo do šest dni. Večina jih prihaja iz Nemčije, Švice in drugih evropskih držav, vedno več pa je Rusov in gostov iz arabskih dežel. Prevladujejo pari, v poletnih mesecih pa je precej tudi družin z otroki. Zasedenost je okoli 70-odstotna. Toda to niti ni tako pomembno, saj lastnik otoka verjetno ne pričakuje dobička. Stroški upravljanja so enostavno previsoki.

Zaposleni v osami

»Pri izbiri osebja poskušamo najti ljudi, ki so vajeni delati na odmaknjenih koncih sveta,« pravi Marc. »Morajo se zavedati, da trgovin in zabave ni za prvim vogalom. Nekateri potrebujejo več mesecev, da se navadijo, drugim to ne uspe nikoli. Sprva smo imeli težave s kuharji. Francozi se niso obnesli, saj so hoteli imeti vedno na voljo vse sestavine, ki so si jih zamislili. A stvari tu delujejo drugače: jaz jim ponudim več kot 150 pridelkov z naših vrtov, ribe in še kaj, in s tem naj naredijo, kar najbolje vedo in znajo! Tudi najbolj vrhunski kuharji se znajdejo s takšnim načinom. A le tisti, ki imajo izkuš­nje delati v podobnih razmerah …«

Z Marcom so podrejeni videti zadovoljni. Gabriel je prišel z njim z Maldivov, kjer je delal kot barman. Doma je s Šrilanke in razmišlja, da bi se vrnil, ko mu poteče pogodba. Družina je vendarle predaleč. »Marc je zahteven, a pravičen šef. Še nikoli ga nisem slišal, da bi nad kom povzdignil glas. A če česa ne narediš dobro, moraš vseeno imeti presneto dober izgovor!« Tudi Laura, vodja recepcije, je bila ves čas nasmejana in polna hvale: »Sem sem prišla takoj po končani srednji turistični šoli. V desetih letih sem lepo napredovala in prav nič ne pogrešam družabnega življenja.«

Spa center si je zamislila in po svojih željah opremila Bernadette Chang Ty Seng, ki je na otok pripeljala najboljše maserke – kar z Balija. Pri desetinah različnih masaž uporabljajo le naravne preparate, ekskluzivno narejene po naročilu, in tako sledijo ekološki usmerjenosti celotnega otoka. Številna olja in dišave pripravljajo po njenih navodilih, saj jo je v svet zdravilnih in uporabnih rastlin že v rani mladosti vpeljala babica. Žal zapušča Fregate in se verjetno ne bo vrnila. Vsaj ne tako kmalu, saj odhaja domov na svoj prvi porod, ženske z majhnimi otroki pa se na otok običajno ne vrnejo. Družina je za večino vendarle pomembnejša od kariere. Potem je tu Greg Canning, naravoslovec iz Južnoafriške republike. Lani je podpisal triletno pogodbo, njegova skrb pa so ptice in nadaljnje pogozdovanje otoka.

»Največja težava so kokosove palme, ki so jih tu zasadili plantažniki,« pravi Greg. »Kjer se razrastejo, ne uspeva ničesar drugega! Pod njihovimi krošnjami je malo svetlobe, kaleči kokosovi orehi pa dobesedno prekrijejo vse naokoli. Poleg tega na njih ptice ne gnezdijo, v krošnjah palm pa tudi ni hrane zanje,« grenko pristavi. Boj s kokosovimi palmami dokaj uspešno bijejo že več kot desetletje. Tam, kjer so jih razredčili in vmes zasaditi prvotno rastlinje, že nastaja gozd, kakršen je nekoč prekrival otok. Do zdaj so posadili že več kot 100 tisoč dreves, kar jih je stalo več kot milijon ameriških dolarjev! Toda trud se izplača, saj na novo pridobljene gozdne površine nudijo zavetje različnim pticam. Te so si opomogle tudi zato, ker so iztrebili njihove sovražnike – mačke in podgane. Danes mora imeti vsako plovilo, ki želi pristati na zasebnem otoku potrdilo, da na njem ni glodalcev!

Kje je zaklad?

Menda so bili prvi obiskovalci Fregate gusarji, kar je še v 17. stoletju veljalo za večino Sejšelov. Še danes krožijo zgodbe o zakladih, ki naj bi bili zakopani na otoku. Iskali so jih tudi z domnevno originalnimi starimi zemljevidi, o čemer pričajo velike kotanje, ki jih danes zapolnjuje kalna voda. A Marc ne verjame, da je na otoku kaj res vrednega, poleg enkratne narave seveda ... A piratskega duha vendarle ne kaže čisto pregnati.

Občutiti ga je mogoče v majhnem muzeju, v enem izmed hotelskih barov ali v obliki kratkih zgodbic, ki goste vsak večer pričakajo na postelji. Ena od njih govori tudi o francoskem piratu La Busu, ki naj bi na otoku zakopal velikanski zlati križ, okrašen z dragimi kamni.

Ko zapustim otok, se počutim, kot bi ­zapuščal paradiž. Na obzorju ostane le še obris, čudno podoben ladji. Saj, Fregate je tudi to, pravcata Noetova barka! Z živalmi in rastlinjem, kakršnega ne najdeš nikjer drugje. Enako bi lahko rekli tudi za udobje in ­izkušnje, ki jih daje otok, daleč stran od ­ponorelega sveta.

 

Igor Fabjan

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri