Jericoacoara, raj v Braziliji

  • 06.06.2008

Jericoacoara slovi kot ena najlepših plaž na svetu. Odkrili so jo šele pred dobrim desetletjem. Playboyev brazilski dopisnik, ki je poleti odkrival Slovenijo, vam ekskluzivno predstavlja južnoameriška nebesa.

(Foto: Caio Viela)

10 fotografij v galeriji

Z dvanajstimi meseci vročega in sončnega vremena na leto privlači mirna, čutna in očarljiva obmorska klima obiskovalce z vseh koncev sveta. Palme, viseče mreže v njihovi senci, preproste jadrnice, tropsko sadje, bosonoga in od sonca zagorela dekleta ... podoba raja!

Priletite tja, sezujete čevlje, odpnete srajco in uživate, izgubljeni nekje v severni Braziliji, kjer ni ne mobilnih telefonov ne asfaltiranih poti. In porabite zelo malo denarja.

Tako ozračje tod vlada že desetletja. Jericoacoaro so odkrili popotniki z nahrbtniki v poznih osemdesetih letih. V tistem času je bila vasica, stisnjena med Atlantski ocean in peščene sipine, samo odmaknjeno ribiško naselje, kjer je brez elektrike, telefona ali rednih prometnih zvez živelo nekaj sto ljudi.

Že sama pot tja je bila pravi izziv, taborjenje pa sploh edini način prenočevanja. Vsa hrana, kar je je bilo na voljo, je bil dnevni ulov ribičev. Bilo ni ne hladilnikov, ne televizorjev, ne vroče vode. Mochileiros, »nahrbtnikarji«, so tedne in tedne živeli pod šotori, obdani z neokrnjeno naravo, tropskim sadjem, od sonca ožganimi ljudmi s kar se da malo oblačili na sebi.

V zadnjih desetih letih je Jericoacoaro odkril turizem (ali pa je bilo nasprotno?), a kljub temu ji je uspelo ohraniti ves svoj šarm, življenje domačinov pa se je občutno izboljšalo. Od leta 1995 imajo elektriko in skoraj vsi živijo od turizma.

Pot v paradiž

Vendar do nje tudi dandanes ni preprosto priti. Jericoacoara leži nekaj manj kot 500 kilometrov od Fortaleze, prestolnice Ceare, in do nje ni nobene neposredne transportne povezave. Kako torej tja? Najprej ste se prisiljeni podati na peturno vožnjo z avtobusom do vasi Gijoca.

Z avtobusa stopite v slabo označenem križišču, kjer pobirajo turiste nori vozniki terencev za vožnjo po peščenih sipinah. Po uri in pol vožnje – zanjo morate odšteti štiri ameriške dolarje – končno prispete v 40 kilometrov oddaljeno Jericoacoaro. Osupljiva vožnja čez sipine je preprosto fantastična!

V vasi se lahko nastanite v hotelu, »pousadi«, neke vrste krčmi, ali v leseni ribiški koči. Večina domačinov spi zunaj v visečih mrežah, pod krošnjami dreves akažu in z zvezdami posutim nebom. Za to se lahko odločite tudi vi. Zastonj. Vse, kar morate storiti, je, da si kupite svojo mrežo in izberete drevesi.

Jericoacoara je skratka daleč od kraja, v katerem bi imeli na voljo silno prehranjevalno ali bivalno razkošje, kar pa ne pomeni, da udobja ni. V vseh pousadah običajno ponudijo zajtrk s svežim tropskim sadjem, kot so ananas, banane, melone, papaje, lubenice in eksotično sadje severne Brazilije z značilnim prijetnim vonjem in ljubkimi imeni caja, umbu, caju, graviola, cupuaću, jaca in drugimi. Ob čisti brazilski kavi z mlekom se lahko najeste tapioke, nekakšne palačinke iz korenin manioke, ki je značilna za jutranji obrok amazonskih Indijancev.

Restavracije v Jericoacoari so preproste. V večini lahko dobite za tiste kraje običajno jed z rižem in fižolom, z zelenjavo kuhano svežo ribo in okusno pripravljeno macaxeiro (korenino manioke), najboljšo ocvrto predjed, kar jih je in ki je v severni Braziliji zelo pogosta. Jastogi in veliki raki so poceni in v izobilju.

Dinamično brezdelje

Ko prispete v vas, je brezdelje vaša najboljša odločitev. Uživajte v dolgem zajtrku, poležavajte v viseči mreži, potikajte se po obali, se ob sončnem zahodu povzpnite na peščeno sipino ali preprosto obsedite ob pivu. Vsak še tako majhen lokal ali restavracija je vedno poln mladih z vseh koncev Brazilije in tujine. Zahvaljujoč toplemu južnaškemu duhu domačinov, se tujcem ni težko spoznati in spoprijateljiti z njimi.

Včasih celo več kot to. Ker so Brazilci vse od začetkov svoje zgodovine mešanica različnih narodnosti in etničnih skupin, medse kot sebi enakega že od nekdaj sprejmejo vsakogar, najsi bo bogat ali reven, musliman ali kristjan, črn ali bel. To je najbrž edina dežela na svetu, v kateri gre lahko libanonski prebežnik na pivo z judom, ne da bi se grdo gledala.

Bližnjo in malce bolj oddaljeno okolico lahko raziskujete na tri načine: peš, na muli ali v terencu. Nekateri nahrbtnikarji se odločijo za treking in za majhen denar najamejo ali celo kupijo mulo in z njo tovorijo prtljago od vasi do vasi. Mobilnost pa si najlaže omogočite tako, da plačate vozniku terenca, ki vas odpelje na vse skrite plaže in odmaknjene kraje. Cena za ves dan raziskovanja peščenih sipin, toplih lagun, samotnih plaž in drugih, veliko manjših ribiških vasi je 25 dolarjev.

Odmaknjena vasica Tatajuba je ena od najbolj priljubljenih ciljev za tiste, ki iščejo kos narave samo zase, daleč stran od še tako bledih znakov civilizacije. Do tega samotnega ribiškega zaselka pridete po eni uri vožnje. Neizkušenega voznika lahko begajo neskončni peščeni griči, zato bodite previdni.

Moč tropskih noči

V nočeh zavlada počutju blagodejna tropska čutna tema. Ljudje zavijejo v barčke in z bosimi nogami v pesku pijejo pivo. Pri tamkajšnjih dekletih je zelo priljubljen forro party, ki je na sporedu skoraj vsak konec tedna ob spremljavi glasbenih skupin forro v živo. Ples ob zvokih električnih harmonik, ki je značilen za severno Brazilijo, pripravi ljudi k neobrzdanim, seksi hitrim plesnim gibom tesno drug ob drugem.

Privijte plesalko k svojemu telesu, pritiskajte njene boke k svojim. Naj vam ne bo nerodno, resnica je za vse enaka! Nemogoče? Oprostite, toda to se morate naučiti! Opravičila ni. Če plešete ali vsaj poskusite plesati, ste zagotovo v prednosti pred obotavljivimi sramežljivci. To je pač tod najboljši način spoznavanja deklet.

In še nasvet za potovanje: Najcenejši direktni polet v Fortalezo je iz Milana. Skozi vse leto je veliko čarterskih poletov, ki italijanske turiste včasih celo za manj kot 500 dolarjev pripeljejo v severno Brazilijo. Ne mikata jih niti Rio niti Sao Paolo. Večina jih ostane v Fortalezi in njeni prelepi okolici. Do Jericoacoare pridejo le redki.

Tropski nasveti

Hrana: Solate in sendviči: Clube dos Ventos, pizza: Della Casa, ribe: Espaco Aberto.

Prenočišče: Predlagamo Pousada Casa do Turismo (www.casadoturismo.com).

Graderoba: Kopalke in sandale.

Avantura: Poleg potepanja po sipinah poskusite deskati – po vodi in pesku!

Cene: Soba v pousadi, krčmi: 10 $. Soba v ribiški koči: 3 $. Dvoposteljna soba v hotelu: 25 $. Dobro kosilo za dva: 10 $. Cola: 30 centov.

TEKST: Caio Viela

FOTO: Fabio Nobre, Caio Viela

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri