Izumljam, torej sem

  • 08.11.2007

Vse se je začelo s kostjo, kamnom in ognjem. Čez čas sta se po blatu zakotalili dve kolesi z osjo in ležajem. Izum, ki ga večina šteje za najpomembnejšega vseh časov. Pa še pri nas so se ga domislili! Res, najstarejše doslej znano kolo z osjo so pred nekaj leti izkopali iz Barja. Po ocenah je ta izum več kot pol tisočletja starejši od egipčanskih piramid. Če so torej naši koliščarji začeli zgodbo, jim moramo vrniti vsaj tako, da pogledamo, kako je s Slovenci izumitelji, iznajditelji, inovatorji danes.

(Foto: ?)

6 fotografij v galeriji

K oliščarji so živeli z eno veliko prednostjo: niso se preveč ubadali z avtorskimi, patentnimi pravicami, ki jih seveda pogojuje vprašanje finančnega blagostanja. Kolo z osjo so izumili, da bi laže prenašali težek tovor. Glede tega, ali jim bo BMW ali pa kragujevška Zastava sunila patent, jim je bilo ravno do Vojvodine. A časi so se spremenili in definicije tistega, kar človek izumi, iznajde, patentira, skratka nekaj novega postavi vsem pred oči, tudi.

Od kolesa do satelita

Pouči nas dr. Borut Likar, direktor Inštituta za inovativnost in tehnologijo: »Inovacija je nov ali bistveno izboljšan izdelek, postopek ali storitev, ki se pojavi na trgu (inovacija izdelka, storitve) ali uporabi v okviru postopka (inovacija postopka/procesa). Izkazati se mora tudi za koristno. Izdelek, storitev ali postopek morajo pomeniti novost ali bistveno izboljšavo za uporabnika, ni pa nujno, da so novi na trgu.

To loči inovacijo od patenta. Najprej nastane invencija (ideja, ki ima potencial, da postane inovacija), nato potencialna inovacija, ki pomeni uporaben, a ne še nujno donosen oziroma koristen nov domislek. Šele zadnji člen v invencijsko-inovacijski verigi je inovacija, to je vsaka dokazano koristna novost. Inovacije niso le tehnološke narave, temveč so lahko tudi družbene, sociološke, organizacijske, metodološke in podobno.«

Če mislite, da smo Slovenci že zgodovinsko determinirani s svojo majhnostjo in ne moremo nikakor ničesar izumiti, se hudo motite.

Barjansko kolo je bil očitno dober začetek; iznajdljivemu koliščarju so kasneje sledili Santorio Santorio, ki je pred 400 leti izumil termometer, danes del slehernega gospodinjstva, Balthazar Hacquet, ki je pred 200 leti osrečil idrijske rudarje z vrvjo iz konoplje (šele čez več desetletij jo je zamenjala jeklena pletenica), med udarnejšimi imeni pa izstopata še Janez Puh, ki je izumljal dobre tehnične rešitve, povezane z gospodarsko uresničitvijo v avtomobilizmu in v svetu dvokoles, in v bližnje vesolje zagledani Herman Potočnik Noordung. V njegovi knjigi Problem vožnje po vesolju, ki je izšla že leta 1929, so skriti načrti za strateško osvajanje vesolja.

»Izumi so kakor igra na srečo, pri katerih lahko veliko zaslužite ali pa propadete. Zato je zame najpomembneje, da sem s to igro sreče postal star skoraj 88 let. Pomenijo mi pa to, da imam neverjeten občutek, če vidim v Parizu ali New Yorku ali kjerkoli na svetu še danes v izložbi kak svoj produkt ali pa če grem v nemški tehniški muzej v Münchnu in vidim svoj brizgalni stroj monomat.

Ker sem imel hišo v Firencah, je bil zame najboljši občutek, da sem živel v mestu največjega izumitelja, Leonarda da Vincija. Seveda pa izumiteljstvo prinese tudi zdravje, ker izumitelj išče noč in dan, trenira možgane in s tem tudi vse druge dele telesa,« nam razloži svoj pogled na izumiteljsko življenje Peter Florjančič, Blejčan, čigar življenje je zaradi resnega odstopanja od tipično slovenskega minevanja zabeležil tudi Karpo Godina v filmu Zgodba gospoda P. F.

Izumiteljski kaliber, ki očitno res vseskozi razmišlja o novostih, nima težav niti z biografsko refleksijo: »Imel sem pet državljanstev, 43 avtomobilov. Šestdeset let sem izumitelj in nisem propadel. Prijavil sem prek 400 svojih izumov, a je bilo svetovno uspešnih le 42. Imel sem Nansnov potni list, potni list svetovnega držav­ljana Garrisa Davisa, ter najdaljši potni list, ki je danes v muzeju v Nici.

Ker nisem bil nikdar na bolniški in nisem plačeval za pokojnino, je danes tudi nimam, zato se moje delo izumitelja ne sme zaustaviti. Moj poklic me je prisilil, da sem preživel 25 let v hotelih, štiri leta v avtomobilih, tri leta na vlakih, leto in pol v letalih ter eno leto na ladji. V Monte Carlo sem odšel na počit­nice za 14 dni in ostal v njem 15 let.

Osebno sem spoznal kralje, cesarje, maharadže, bogate industrijalce, ekscelence in kontese, svetovno znane filmske režiserje, igralce ter druge vplivne ljudi svojega časa. A tudi manj imenitne ljudi, žigole, lopove, gangsterje, tihotapce z dobrimi referencami in prevarante vseh vrst. Imel sem šest hiš v različnih državah in devet manjših podjetij ter eno zelo znano restavracijo.

Zaposlitev je tako dobilo 1500 ljudi, z mojo iniciativo pa je nastalo sto manjših podjetij in nekatera med njimi so se medtem že krepko razrasla. Prodal in zapravil sem skorajda vse, imam še hišo na Bledu, tako da mi zagotovo ne bo treba biti najbogatejši prebivalec pokopališča, kjer me že veselo pričakujejo. A se nikomur ne mudi.«

Toliko torej o tem, kakšno življenje lahko živite, če se predate izumiteljskemu nagonu. Oziroma ste ga lahko živeli. Danes ne boste več prišli skozi recimo z okvirčki za diapozitive, razpršilnikom za parfum, zračno blazino ... Prehitel vas je gospod Florjančič.

O enem svojih najljubših izumov pravi, da je »razpršilnik za parfum za v torbico že 50 let isti. Odjemalci so bili Guerlain, Carven in Elizabeth Arden, z njim pa so se parfumirale gotovo tudi te ženske, ki so bile v Playboyu. Ker sem bil takrat v Parizu, moj naslov je bil Hotel George V. in bil sem tudi 50 let mlajši, si lahko mislite, da imam po zaslugi tega izuma lep vrt spominov.«

Danes živimo v dobi z drugačnimi pravili. »Ja, doba je ista, ampak z elektronskimi pripomočki je tako hitra, da je nihče več ne bo mogel ustaviti. To bo konec sveta, ki ga ne bom doživel,« razloži Peter Florjančič in začini še z nasvetom za prihajajoče zvezde izumiteljstva: »Če si mladec izbere tak poklic, mora biti pripravljen delati dan in noč, in to na področjih, ki jih obvlada.

Vedeti mora, da obstaja možnost trženja njegovega produkta. Če je le mogoče, naj bo ta produkt samo iz enega dela.« Florjančič še napoveduje, da bomo o drugih skrivnostih njegovega življenja lahko brali tudi v knjigi Skok v smetano. Tam bomo izvedeli, kateri izum je namenil nemški kraljici prodaje seksualnih pripomočkov Beate Uhse. Sicer je bilo od približ­no 400 njegovih izumov dejansko uporabljenih približno deset odstotkov. Kar je po njegovih besedah pozitivna kvota.

Pas na motociklu?

Ko govorimo o domačih izumiteljih, nikakor ne smemo mimo prof. dr. Arsena Šurlana. Na ljubljanski fakulteti za elektrotehniko je pred več kot 30 leti postavil laboratorij za konstrukcijo elektronskih naprav, približno takrat se je razvila tudi njegova izumiteljska pot. Nabor njegovih izumov je ogromen.

Večinoma je s svojim delom razveseljeval slepe in slabovidne, saj jim je namenil izume, ki jim lajšajo tako komunikacijo s svetom kot samo gibanje. Prvi na svetu je predstavil govoreči pisalni stroj, govoreči šah, elektronsko palico za pomoč pri hoji, govoreči teleprinter ... Vedno ga je, kot sam pravi, zanimalo, kako nekaj vidnega, na primer črko, spremeniti v impulz, ki ga uho lahko zazna.

In kot piše v svoji knjigi Od ideje do inovacij, tako se je »v meni rodila ideja, da iz navadnega pisalnega stroja, ki ga sicer uporabljajo ljudje s sposobnostjo vida, naredim pisalni stroj, ki bo izgovarjal zvok posamezne tipke. To bi bil prvi pisalni stroj, ki govori.«

Izumi zanj pomenijo življenje, polno novih idej, odkritij, neuspehov pa tudi uspehov. Večino izumov je prijavil kot patent, glede financ pa odgovarja: »Od izumov sem živel relativno dobro.« Svojemu »best of« naboru poleg pisalnega stroja in šaha dodaja še napravo za umetni govor gluhonemih, elektronske varnostne naprave, merilnik čistosti vode v pralnih strojih in svoj najnovejši izum, varnostni pas za voznike motornih koles. Ja, tudi takšen izum lahko pade na plodna tla.

Predvsem če veš, da se statistično največ nesreč pripeti pri hitrosti 50 kilometrov na uro. Do te hitrosti lahko motorista pas zadrži, varnostne zaklopke pa poskrbijo, da se pri večjih hitrostih trka pas razpne. Kar pomeni, da voznika ne bi polomil že sam pas, temveč bi ga do neke mere zgolj zadržal in bi bil padec tako predvsem krajši. Ideja je razdelana še naprej, recimo ob zdrsu motocikla.

Na voljo je tipka, ki jo voznik lahko pritisne. Ker je koncentracija v kritičnih trenutkih zelo relativen pojem, lahko prevzame odgovornost senzor, ki pri nagibu, večjem od 60 stopinj, odpre varovalke in motorist se avtomatično znebi pasov. Epilog je vseeno lahko zelo raznovrsten.

»Osnovni koncept sloni na uporabi varnostnega pasu čez noge, med koleni in kolki, ki je z druge strani fiksiran za ogrodje motornega kolesa. Dodatna vrsta varnostnih pasov so pasovi – naramnice, ki so od spredaj in zadaj fiksirane za ogrodje motornega kolesa,« pravi profesor Šurlan in k izumu dodaja še en parameter, značilen za njegovo zgodnje ustvarjanje:

»Naslednji pripomoček je odpiranje pasov z glasom voznika. Za te namene ima voznik priključen mini mikrofon v področju grla, prek katerega sproži svoj glas, ki je vnaprej posnet v spominu. To je danes znana stvar, razpoznavanje govora. Motoristom pa v določenih primerih prav pride. Glasovno odpiranje pasov lahko voznik uporabi, kadar je v nesreči zmeden in ne ve, kaj naj pravzaprav naredi in kako naj se znebi pasov.«

Penta

Hitrost, tudi na cestah, je le ena izmed značilnosti sodobnega življenja. Pomembna pa je vedno bolj pri računalnikih. Postali so del našega vsakdana, samoumevni, in pri inovacijah, patentih se pojav­ljajo v dveh dimenzijah. Ali jih potrebujemo za samo predstavitev, razvoj inovacije, ali pa so računalniki sami predmet inovacijskega drobnogleda. V ospredju so seveda tudi same programske izboljšave. Na Gospodarski zbornici Slovenije so pred časom podelili pet zlatih priznanj, med njimi tudi avtorjema Žigi Dolherju in Albertu Manzinu za računalniški program Penta.

»Začelo se je pred več kot petimi leti. Takrat sem obiskoval srednjo šolo in je bilo vsem jasno, da so skoraj novi šolski računalniki komaj delali. Glavni vzrok je bila protivirusna zaščita, ki ni bila dodelana, a je kljub temu zasedala veliko preveč sistemskega spomina. O tem sva se velikokrat pogovarjala z mojim tedanjim profesorjem informatike in sedanjim sodelavcem Albertom Manzinom.

Vsak je nakazal svoje videnje problema in možne rešitve. A stvar naju je kasneje tako prevzela, da sva iz teorije prešla v prakso. Rezultat je program PENTA, katerega prednosti v primerjavi z obstoječimi programi so predvsem naslednje: dislocirano delovanje na vmesnem strežniku, posebna integracija posameznih funkcij in hitrejši prenos podatkov,« opiše začetek in potek zgodbe Žiga Dolher in nam zaupa še, zakaj je ocenjevalna komisija med pet nagrajenih uvrstila tudi njun projekt:

»Mnenje ocenjevalne komisije je bilo, da inovacija deluje kot centralna internetna zaščita in uporabnikom zagotavlja prihranek časa in denarja ob pospešenem prenosu podatkov. Dodal bi, da se ta prihranek kaže pri servisiranju računalnikov, pri licenčnini in tudi pri posodabljanju zaščitnih programov. Bistven razlog, ki je prepričal komisijo, so bili odlični rezultati testiranj, ki so potrdili popolno delovanje inovacije in njene prednosti.«

Zaostajamo

Sicer se produkti inovativnosti (širša definicija od patenta) v Sloveniji pojavljajo na vseh področjih življenja: poslovnem, družbenem, kulturnem, socialnem in zasebnem. Obstajajo pa velike razlike med panogami. Najbolj inovativne so, po besedah Boruta Likarja, glede na statistične razrede proizvodnja plovil in električne ter optične opreme (45 do 50 odstotkov), najmanj pa trgovina in popravila motornih vozil (približno pet odstotkov), slabo na lestvici inovativnosti pa je uvrščena tudi lesna industrija.

Natančnejša analiza kaže, da je položaj pri srednjih in malih podjetjih še slabši. Po okvirni oceni je v srednjih podjetjih dvakrat manj inovativnosti kot v velikih, v malih pa celo štirikrat! In še hitra primerjava: v Sloveniji je bilo v letu 2005 le 33 EU-patentov na milijon prebivalcev, v razvitem delu Evropske unije pa kar 158.

Pomemben del zgodbe o izumu je njen konec. Brez patentnega varstva lahko vaša iznajdba postane plen tistih, ki bodo vašo nepremišljenost hitro izkoristili. Najbolj znan primer v bližnji zgodovini so znamenite Elanove karving smuči. Zaradi neustrezne zaščite jih je kopiral ves svet. Zato za konec še finančni vpogled v prijavo patenta. Po besedah Boruta Likarja moramo za pripravo patentne prijave v Sloveniji dati na stran približno tisoč evrov.

Sledi sama prijava, ki je za prvih nekaj let poceni, 20 tisočakov. Z leti strošek vzdrževanja narašča – za 20. leto znaša 200 tisoč tolarjev. Če pa želimo patent prijaviti v EU (približek EU-patenta – enotnega, tako kot v ZDA, EU še nima) znaša nekaj deset tisoč evrov – odvisno od dolžine prijave in števila držav, kjer želimo zaščito. Stroški pridobitve patenta so na primer v EU nekajkrat višji kot v ZDA – kar daje slednjim veliko konkurenčno prednost.

Patentno varstvo v EU

Naša nova širša domovina pri patentih še nima enotnega varstva. Tako ni mogoče pridobiti patenta Evropske unije, ki bi veljal v vseh državah članicah sočasno. Janez Kukec-Mezek z Urada RS za intelektualno lastnino dodaja: »Obstaja pa Evropska patentna organizacija (EPOrg), ki sicer ni del Evropske unije. Trenutno vključuje 31 držav članic, med katerimi so tudi vse države članice EU in prek katere je možno pridobiti evropski patent.

Pri tem gre le za skupne postopke preverjanja novosti in inventivne ravni, čemur sledi vpis evropskega patenta v register patentov vsake države članice EPOrg posebej, in ti patenti živijo tudi povsem neodvisno življenje v posameznih državah članicah. Vedeti je treba, da so takrat, ko ima nekdo v neki državi, na primer v Sloveniji, že podeljen patent, zamujeni vsi roki za pridobitev patentnega varstva v drugih državah. Varstvo v tujini je možno pridobiti le v času 12 mesecev od vložitve prve prijave, pozneje pa ne več.«

EU vs. ZDA

Evropska unija se zelo rada postavlja po robu kapitalističnim rivalom z druge strani Atlantika. Patenti so ena izmed gonilnih sil tega kolesja. Razlike se pojavijo že pri sami definiciji. Kot pravijo na Uradu RS za intelektualno lastnino, v ZDA ni povezave med izumom in tehnično naravo rešitve, zato je tam možno tudi patentno varstvo računalniških programov, poslovnih metod in postopkov zdravljenja, kar v evropskih državah ni mogoče.

Sam postopkovni del pa je precej podoben. Tako v Evropi kot v ZDA je treba napisati patentno prijavo. Uradi najprej preverijo, ali so podobne rešitve že znane v literaturi, in na osnovi tega pripravijo poročilo. Če so izpolnjeni vsi pogoji, se patent podeli in velja v državi, ki ga je podelila. Razlika med ZDA in Evropo je tudi v tem, da so ZDA ena država z enim uradnim jezikom in se zato pridobi patent z veljavnostjo za celotne ZDA, v Evropi pa imamo večje število držav z različnimi uradnimi jeziki in je treba pridobiti patente povsod tam, kjer želimo varovati svoj izum.

Inventor ali inovator?

Inovacije ne padajo z neba. Na tej težki poti morate uskladiti vrsto svojih lastnosti in jih pravilno usmerjati. Dr. Borut Likar z Inštituta za inovativnost in tehnologijo nam je pomagal orisati potrebne lastnosti: »Inventor mora imeti dve ključni lastnosti: senzor za nove priložnosti (težave), ki v njem prebuja umetnika, hkrati pa mora biti izjemno ustvarjalen, imeti domišljijo – razmišlja drugače kot drugi, najde pravo idejo in jo zna pretvoriti v praktično rešitev.

Inovator pa je inventor, ki ima na voljo kup strokovnih znanj: razvojnih, tehnologije, dobaviteljev, proizvodnjo, promocijo in trženje, finance ... Ne sme gledati na uro, pričakovani dobiček mu največkrat ni osnovno vodilo, pripravljen je na tveganje, je izjemen origanizator, hiter, prilagodljiv, strasten, ekipni delavec, prepričan o uspehu.«

Kako do patenta?

Kako realizirati super idejo, zamisel, ki bo spremenila svet? Na pomoč nam je priskočil Janez Kukec-Mezek z Urada RS za intelektualno lastnino: »Glede na to, da se s patentom varujejo izumi, ki so rešitve tehničnih problemov, se mora nekdo, ki ima novo rešitev takega problema, najprej odločiti o načinu priprave patentne prijave. Pri tem mora najprej ugotoviti, kaj je novega v njegovi rešitvi, in temu primerno pripraviti besedilo prijave.

S patentom se namreč lahko varuje nov izdelek, nov postopek za izdelavo takega izdelka ali nov postopek uporabe. Postopek podelitve patenta je sicer v vseh primerih enak pa tudi sestavni deli prijave so v večini držav sveta enaki – prijava mora vsebovati zahtevo za podelitev patenta (obrazec SIPO P-1), opis izuma (prikaz problema, podatke o do sedaj znanih rešitvah in njihovih pomanjkljivostih ter opis nove rešitve), patentni zahtevek ali zahtevke (v enem stavku opredeljena obseg in vsebina patentnega varstva), povzetek (kratka vsebina bistva izuma) in skico ali skice, če je to potrebno.

Plača se tudi ustrezna prijavna pristojbina. Po prejemu prijave urad preveri, ali prijava izpolnjuje pogoje za podelitev patenta, razen pogojev glede novosti, inventivne ravni izuma in industrijske uporabljivosti. Za slednje mora imetnik patenta v devetih letih po njegovi podelitvi sam predložiti dokaz, da so izpolnjeni. Če urad ugotovi pomanjkljivosti ali nepravilnosti v prijavi, prijavitelja pozove, naj jih odpravi.

Če prijava izpolnjuje vse predpisane pogoje, urad izda sklep o objavi patentne prijave in po 18 mesecih od dneva prejema prijave objavi podatke o patentni prijavi v svojem uradnem glasilu, objavi patentno prijavo in podeli patent. Patent traja 20 let od datuma vložitve prijave in velja samo v Sloveniji.«

TEKST: Andraž Pöschl

FOTO: Aleksander Štokelj, Ljubo Vukelič/Delo, osebni arhiv

ILUSTRACIJA: Goya

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri