I(zi)gralnice

  • 23.04.2008

Nad vhodi v igralnice bi moral stati napis: »Vi, ki vstopate, pustite upanje pred vrati.« Seveda ta malce prirejeni verz ne bi bil namenjen zgolj poštenim hazarderjem, temveč tudi tistim, ki bi se radi do sreče dokopali z goljufijo.

(Foto: *)

4 fotografije v galeriji

Igralnice imajo najraje goste, ki so prepričani, da so pametnejši od »hiše«. Dokler so takšni geniji na tej strani zakona, je vse dobro, ko pa se znajdejo na drugi, se zadeve za igralnice zapletejo. Znano je, da ponujajo gostom takšne igre, pri katerih so same v prednosti. Tega naj bi se zavedal sleherni hazarder.

Stvar sreče, naključja, za nekatere celo usode je, kdo bo dobil večji dobitek. Veliko ljudi je poskušalo najti način, sistem ali metodo, kako v igri pridobiti prednost, ki je sicer po definiciji na strani igralnice. S tem problemom so se ubadali laiki in strokovnjaki. Dejstvo je, da so bili dosedanji poskusi neuspešni. Edina izjema je igra black jack, za katero so matematiki izračunali, da je mogoče z ustrezno metodo pridobiti prednost pred igralnico.

Pri tem mora izurjeni igralec strogo upoštevati osnovna pravila igre in biti sposoben ugotavljati, katere karte ostajajo v igri v določenem trenutku. Na osnovi teh informacij se odloča o strategiji stav, ki ga pripelje do pozitivnega rezultata. Seveda zadeva ni enostavna in terja ustrezno usposobljenost. Glede na to, da se ta igra igra v skoraj vsaki resnejši igralnici, lahko trdimo, da tako sposobnih igralcev ni ravno veliko, sicer bi igra »odmrla«. Pa vendarle.

Pravi trenutek za napad

Zgodbe o matematičnih genijih, ki znajo s preštevanjem kart pri black jacku izigrati kazinoje, so sodile v domeno pravljic. Vse dokler se ni pojavila skupina ameriških študentov s Tehnološkega inštituta v Massachusettsu (MIT), ki si je tako povsem legalno nabrala milijone dolarjev. Toda tudi njihova pravljica ni dolgo trajala, saj so jih igralnice kmalu spregledale in izobčile. Pa vendarle so za seboj pustili dragocene napotke o tem, kako pošteno izigrati kazino.

Strategija sanjskega black jack moštva je bila jasna: če ima delilec visoko karto, vlečeš, dokler nimaš seštevka 17. Če ima delilec nizko karto, ostaneš pri svojih prvih dveh kartah. Podvojiš pri 11 in upaš, da boš potegnil karto s figuro in tako dobil seštevek 21. Prvo pravilo namreč pravi, da so visoke karte v prid igralcu. Ker mora delilec obvezno vleči do šestnajst, mu večja količina visokih kart pač ne ustreza. Zelo pogosto se namreč zgodi, da s tretjo (visoko!) karto prekorači enaindvajset in izgubi.

Kakor je znano, takrat dobijo vsi, ki igrajo proti delilcu. To je tudi najsrečnejši trenutek za vse, ki se trudijo, da bi z black jackom premagali »hišo«.

Ko igralec začuti, da bo prišla iz kompleta runda visokih kart, mora nemudoma dvigniti svoje prvotne stave in poskusiti dobiti veliko rund z veliko denarja na mizi. Toda kako vedeti, kdaj je pravi trenutek?

Krupjejka meša karte tik pred igralci in slediti jim je skorajda nemogoče. Razen če znaš šteti karte. V tem primeru se da igro izigrati. Seveda moraš vedeti tudi to, da ima štetje dve večji napaki. Prvič, igralčev odstotek glede na množico je prenizek. Celo najbolj zapleteni sistemi predstavljajo največ dva odstotka; če hočeš do kakršnegakoli dobička, moraš ogromno vložiti, kdor bi nosil naokrog takšne vsote denarja, pa bi bržkone pritegnil pozornost.

Ker štetje kart ne vpliva na rezultat – se pravi, da dejansko ne gre za goljufanje – kazino te ne more dati aretirati. Lahko te pa izobčijo.

Konec koncev je bilo štetje kart spreten trik, vendar to ni bil način, s katerim lahko dolgoročno služiš. Vsaj ne tolikšnega denarja, kolikor so si ga v začetku priigrali študentje MIT-a.

Do uspeha jim je pomagala metoda visoko-nizko, ki je igralcem omogočala, da so lahko vodili evidenco o številu visokih kart, ki so ostale v talonu. Namesto da bi šteli posamezne karte, so sledili le eni številki, kar je bilo znano pod imenom »tekoče štetje«. To število si prištel vsakič, ko je iz kompleta prišla nizka karta, ter odštel vsakič, ko se je na mizi pojavila visoka. Višji ko je bil tekoči seštevek, več je bilo visokih kart, ki so še ostale v talonu, kar je pomenilo, da naj igralec dvigne svoje stave. Če je šel tekoči seštevek v negativno smer, je igralec znižal stave. Glede na prvotni vložek in število odigranih partij si je lahko pridobil znatno prednost.

Če hoče igralec izkoristiti visoke in nizke karte, mora izrazito dvigati in zmanjševati stave. Tako lahko v kazinoju hitro opazijo take, ki preštevajo karte. Ampak igralci z MIT-a so to oviro premagali tako, da so delovali moštveno.

Najprej je na sceno stopil opazovalec, čigar naloga je bila, da najde mizo z »vročimi« kartami, nakar začne igrati z minimalno vlogo in šteje karte. Nihče ne posumi, ker je takšen kot vsi drugi; nekaj malega izgubi, morda se mu kdaj nasmehne sreča, nikoli pa ne spreminja stave. Ko je seštevek ugoden, da opazovalec pozivni signal preostalim. Signal dobi gorila ali pa veliki igralec.

Gorila se opotekaje kot pijan bogat mulc približa in začne polagati visoke stave. Ne šteje kart, ampak stavi in čaka na signal opazovalca, da je igra končana. On je gorila, možgansko mrtev. Ko dobi signal, odtava proč in išče svoj naslednji poziv.

In veliki igralec? Veliki igralec dela vse; igra, šteje in stavi. Sledi mešanju kart in zna sekati karte tako, da dobi asa. Pri sebi ima veliko denarja in osebje v kazinoju ga pozna. Dajo mu luksuzni apartma, šampanjec in druge priboljške, da bi se vedno znova vračal. Opazovalec mu da znak za poziv, vendar on prevzame igro. Dela stvari, ki jih gorila ne more, kot je dviganje stave, ko karte postajajo »vroče«, seveda prefinjeno, tako da ga kazino ne zasači.

Opazovalec da signal gorili ali velikemu igralcu s fizičnimi kretnjami, kot so prekrižane roke ali roke v žepih, potem pa mu prenese seštevek z geslom, ki je lahko uporabljeno v stavku, ne da bi vzbudilo sume. Na primer: rokavica predstavlja seštevek pet (kot pet prstov), mačka pomeni devet (devet življenj), nogomet enajst (enajst igralcev) in beseda sladko pomeni šestnajst (sweet 16).

Nekaterim so se zdeli skrbno določeni signali preveč dramatični, še posebno »prsti skozi lase«, ki so pomenili nevarnost. In ravno takšen znak je bil zadnji, ki ga je uporabila ena od sodelavk, ko so »dream teamu« prišli na sled. Skupino so dolgo nadzorovali. Kamere so bile povsod. Kazinoji so najeli celo Griffinovo detektivsko agencijo, ki je sestavila knjigo obrazov.

Mnogi, ki so preštevali karte, so se znašli v njej. Od takrat so imeli prepoved vstopa v številne najpomembnejše igralnice, kar je bil tudi konec njihove epopeje. Pa vendarle eden ustanoviteljev skupine še vedno igra in občasno solistično šteje karte v manjših kazinojih, ki niso namestili mešalnih aparatov. Prejšnje leto je ostanek moštva priigral več kot 500 tisoč ameriških dolarjev. V najboljših časih pa je bil zaslužek na enega nekje med milijonom in petimi milijoni dolarjev!

Goljufija po slovansko

Seveda je poskuse goljufij v naših kazinojih zelo težko primerjati s tistimi iz Vegasa in drugih igralniških mek po Ameriki. Razlike so predvsem v višini vložkov in s tem tudi v stopnji tveganja. Pa vendar je nekaj identično; večina se jih za tiste, ki so se upali upreti pravilom igralnice, konča kaj klavrno. Nedavno sta se v ljubljanskem kazinoju pojavila precej zajetna Ukrajinca in začela igrati karibski poker.

V nasprotju z black jackom pri tej igri gost lahko pogleda karte in se na podlagi teh odloči, ali bo igral. Ukrajinca sta bila dobro razpoložena in se med igro glasno pogovarjala. S tem ne bi bilo nič narobe, če se ne bi občasno trepljala po rokah. Rokah? Bile so to prave, moške roke, skorajda šape, pod katere bi lahko spravila marsikaj.

Težava je bila seveda v jeziku, ki ga nadzorniki sprva niso razumeli. Šele pozneje, ko je bilo jasno ozadje njunega toplega odnosa, so si prišli na jasno, kaj je bila glavna tema pogovora. In to brez znanja ukrajinščine. Ko sta pogledala karte, je prvi na ves glas vprašal drugega, ali ima to in to karto, in če jo je ta imel, ga je z ogromno šapo potrepljal po roki, kakor da ga spodbuja: »Bravo, tvoja bo zadela!« In mu je lepo podal manjkajočo karto, skrito pod že toliko opevano šapo.

Drugi pa, ne bodi ga len, mu je vrnil z isto mero: »Hvala, upam, da imaš res prav!« In mu je podal »odvečno« karto, ki je sovpadala s prijateljevimi kartami.

Ideja je bila morda amaterska, zato pa je bila izvedba toliko bolj profesionalna. Kamere so namreč težko zaznale karto, ki je bila skrita pod ogromno roko. Kljub vsemu so po nekajkratnih ponovitvah le odkrili ukano in o veselih Ukrajincih obvestili preostale igralnice po Sloveniji. Med drugimi tudi tisto na Bledu, kjer ju je že čakal odbor za sprejem. Seveda sta tudi tam začela z ustaljenim programom, ki pa ni trajal dolgo. Gorenjci se niso hoteli izneveriti svojemu značaju in so ju ustavili, še preden sta lahko domov odnesla kakšen tolar.

Štajerska naveza

Naše igralnice se spopadajo z majhnimi lopovi, ki niso sposobni odnesti večjih vsot denarja, zato je tudi statistika na tem področju precej revna. Le tu in tam zablesti kak junak ali pa organizirana skupinica z idejo. Saj za to navsezadnje gre: za dobro idejo.

Takšno denimo, kakršno je imela »druščina iz iste ulice«. Tako bi namreč lahko poimenovali trojico iz majhne štajerske vasi, ki se je z zobozdravniškim svedrom odpravila na turnejo po slovenskih in hrvaških igralnicah. Dokler je trajalo, je bilo lepo, kajti izum sploh ni bil slab. Eden od članov skupine je ponavadi stopil do elektronske rulete in tam pod mizo zvrtal v mizo luknjico ter poskušal tako vplivati na cilinder, da bi se kolo sreče ustavilo na želenih številkah.

V pomoč mu je bila tanka paličica, s katero je skozi luknjico lovil žogice. Nekaj časa jim je šlo dobro od rok, dokler ni ruleta v ljubljanskem kazinoju »povedala«, da igra ni bila čista. In to v trenutku, ko so si že priigrali šest milijonov. Seveda jim kazino, ki ima to pravico, tega denarja ni hotel izplačati, zaradi česar so šli »veseli« Štajerci na sodišče. Precej nenavaden čut za pravičnost, če vemo, da so te iste storilce v Lipici ujeli koprski kriminalisti, jim pred očmi gostov nataknili lisice in jih odpeljali na policijsko postajo.

Prenos v hotelsko sobo

Še bolj zanimiv način goljufanja si je privoščil gost, ki je v eni izmed naših igralnic v sodelovanju z delavci na ruleti zamenjal originalno kroglico s kroglico z železnim jedrom. V torbici na trebuhu je imel magnet, s katerim je pritegoval kroglico v njemu ustrezen sektor cilindra. Magnet je bil težak skoraj deset kilogramov, vendar je bil možak dokaj obsežen, zato torbica z magnetom ni izstopala.

Tehnično veliko naprednejši je bil italijanski državljan, ki si je v kazinoju Lipica do sreče pomagal s kamero. Krupjeju, ki je vodil karibski poker, se je zdelo vedenje gospoda iz Modene malce nenavadno. Stopil je do svojih nadrejenih in predlagal temeljitejši nadzor. Najbolj sumljiva je bila moška ročna torbica v velikosti majhnega fotoaparata, ki jo je bil Italijan položil na mizo, nedaleč od delilca kart.

V torbici so pozneje našli majhno videokamero in oddajnik, prek katerega se je slika izpod rok krupjeja neposredno prenašala v eno od sob bližnjega hotela Maestozo. Pozneje so ugotovili, da je imel Modenčan v parkiranem avtomobilu mobilni repetitor, ki je omogočal neposredni prenos v sobo.

Kamera je bila v sorazmerno majhni torbici s tremi luknjicami in skozi eno od teh odprtin je bilo očitno mogoče spremljati delitev kart. Dogajanje si je po monitorju v hotelski sobi ogledoval igralčev prijatelj in mu po mobilniku govoril, kakšne karte je dobil krupje. Modenčan je imel v ušesu majhno slušalko, ušesa pa pokrita z nekoliko daljšimi lasmi.

V igralnici so zelo ponosni, da jim je uspelo dokaj hitro razkrinkati goljufa in dokazati, da kar se da skrbijo za pošten potek iger na srečo. Očitno morajo biti zelo budni, saj si posamezniki kot na tekočem traku izmišljajo vse mogoče načine, s katerimi želijo na lahek način priti do denarja.

Šole za goljufe

Znano je, da v naše malo morje sem in tja zaide kakšna velika riba, lahko tudi morski pes. Enako velja za naše igralnice, ki so od časa do časa deležne tudi »visokih« obiskov. Seveda ni nujno, da jih naši igralniški sonarji tudi zaznajo. Vrhunski kriminalci, organizirani v večje skupine, imajo namreč izjemno razvita čutila, s katerimi zaznajo nevarnost, še preden je prepozno.

Tudi Marjan Bolka, član uprave kazinoja Ljubljana, priznava, da je najboljše goljufe težko ujeti, saj so pripravljeni na vse: »Dovolj je en pogled in že jim je jasno, kdo v igralnici skrbi za ljudi njihovega slovesa. Če je prevroče, jo preprosto pobrišejo. Prav zato je težko govoriti o vsotah, ki so jih takšne združbe odnesle iz naših igralnic.«

Tako naj v Sloveniji ne bi bilo prvorazrednih lopovov, česar pa ne moremo trditi za tiste, ki pridejo k nam iz Italije. Veliko se jih izšola v znameniti aleksandrijski akademiji, kjer jih »poučujejo« nekdanji krupjeji. Takšna »akademija« naj bi bila pred kratkim ustanovljena tudi v Trstu. Iz takšnih šol pridejo goljufi, ki so nekakšna nadgradnja šolanih krupjejev, in prav takšnih se igralnice najbolj bojijo.

»Naše igralnice so tarča različnih vrst poskusov napadov,« nam je zaupal Stojan Karer, direktor videonadzora v HIT-ovih igralnicah. Že njegov naziv nam pove, kako resno jemljejo tovrsten nadzor v naših kazinojih. Kot najnevarnejše omenja povezave delavcev igralnice z zunanjimi sodelavci: »Znana so podtikanja na izšlo številko na ruletah. V skupini je navadno več sodelavcev, ki poskusijo motiti osebje pri igralni mizi. To počnejo na različne načine.

Navadno zaposlijo osebje z vprašanji o igri, delajo se nevedne, sprašujejo o drugih možnostih zabave, ponudbi igralnice, skratka igrajo zainteresirane goste, postavljajo zapletene stave, pogosto tudi pozne. Najdejo neskončno načinov, da odvrnejo pozornost zaposlenih od igralne mize. V trenutku ko ocenijo, da jim je to uspelo, najspretnejši član podtakne stavo na izžrebano številko.

Ponavadi naslednji sodelavec počaka na izplačilo in se prijavi kot lastnik dobitka.« Odkrili so celo goste, ki so si pomagali z računalnikom, prirejenim za preračunavanje sektorja, v katerega naj bi padla kroglica. Naprava je bila prirejena za skrito delo, saj je bil računalnik z vhodno-izhodnimi elementi prirejen za pritrditev na telo in vnašanje referenčnih pozicij s stikali v čevlju in podobno.

Težki časi za prevare

Organizirane skupine potujejo od igralnice do igralnice in poskušajo s tovrstnimi goljufijami pridobiti denarno korist.

»Povedati moram, da so se take skupine v naših igralnicah pogosteje pojavljale pred leti. Kakor kaže, smo bili pri preprečevanju goljufij dovolj uspešni, saj opažamo drastičen upad števila tovrstnih obiskov v zadnjih letih. Verjetno so pomagale zaporne kazni, izrečene nekaterim goljufom, ki smo jih zajeli v naših igralnicah. Z vztrajnim delom in zbiranjem dokazov smo jim uspeli goljufije dokazati, za kar so bili ustrezno kaznovani. Seveda imajo tudi goljufi ustrezne 'informacijske sisteme', prek katerih se obveščajo o možnostih izvajanja goljufij v igralnicah.«

Očitno so HIT-ove igralnice v teh sistemih ocenjene za nevarnejše. Za ilustracijo naj povemo, da so ujeti goljufi izjavljali, da so bili opozorjeni, naj ne hodijo v Novo Gorico, saj jim bomo naprtili vse stare grehe, če jih bodo ujeli.

Kaže, da so tudi za največje ribe nastopili motni časi. Voda se lahko zbistri le ob najbolj norih in drznih idejah, ki pa jih, na srečo roparjev, nikoli ne zmanjka. Če se jih ne »spomnijo« v Aleksandriji ali Trstu, jim to gotovo uspe v zaporu. Dokler bodo obstajale igralnice in žetoni, tako dolgo bodo po svetu hodili hazarderji, ki si bodo domišljali, da so pametnejši od »hiše«. Pač.

TEKST: Esad Babačić

FOTO: Buenos Dias & Fotospring

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri