Iz žalosti raste kariera

  • 04.06.2008

 

Vsi jo gledamo, a je vendarle ne poznamo. Smeji se z naslovnic, poje in pleše v filmih, kar pa se zdi le mogočna fasada, za katero se skriva krhko avstralsko dekletce, ki je lani preživljalo veliko zasebno krizo. Naredila je svoj najboljši film, Moulin Rouge, in se razšla s svojo največjo ljubeznijo, Tomom Cruisom.

 

Nicole se je v znamenju dvojčka rodila 20. junija 1967. Ne v Sydneyju, kjer je preživela večino mladosti, ampak v Honoluluju na Havajih, kjer je njen oče Anthony kot biokemik raziskoval raka na dojkah. Zaradi očetovega raziskovalnega dela se je družina nato preselila v Washington. Nicole je bila tedaj stara štiri leta. Sledila je Avstralija.

Mama Janelle je bila višja medicinska sestra in zagreta aktivistka, zato se Nicole iz rane mladosti spominja, da ji mati ni hotela kupiti punčke, kakršno so imele vse njene prijateljice. Tudi doma ob večerjah sta Nicole in njena mlajša sestra Antonia, ki je danes televizijska reporterka, namesto pravljic in zgodb o vsakdanjem življenju poslušali le politične debate in resne pogovore svojih družbeno zelo dejavnih staršev.

Zdrav duh v zdravem telesu, je bil prepričan oče Anthony, zato je deklici v sydneyjskem predmestju Longueville vsako jutro moril s telovadbo.

Prvič je Nicole Kidman igrala v vrtcu. Imela je manjšo vlogo v božični predstavi. Zdaj o tem pravi: »Skozi predstavo sem se prebila z velikimi težavami, da sem svojo naravnost spremenila v komičnost.«

Zanimala sta jo balet in ples, ukvarjala se je še z igro in mimiko. Bela pegasta polt in rdeči lasje so jo ob temnejših lepoticah kostanjevih las postavljali rahlo ob rob, s puberteto pa so se začele še večje težave, saj je čez noč prerasla vse vrstnice.

Pri trinajstih je bila za glavo in več višja od njih. Toda kmalu je postala članica zasedbe majhnega in večinoma amaterskega gledališča v ulici Philip v Sydneyju, kjer jo je opazila režiserka Jane Campion, tedaj študentka režije. Poslala ji je vzpodbudno pismo, naj vztraja na izbrani poti. In Nicole je vztrajala.

Ob gimnaziji je ves čas tudi igrala in pri sedemnajstih leta 1983 dobila vlogo v avstralski televizijski seriji Bush Christmas, ki je bila zelo popularna in jo še danes vrtijo okrog božiča.

Dobivala je vse več vlog, zato je po srednji šoli študijsko kariero obesila na klin in se posvetila igralstvu in družini, saj je mama Janelle ravno v tem času zbolela, in sicer – kako ironično – ravno za rakom na dojki. Ob negi, podpori in ljubezni v družini ga je tudi preživela.

Konec osemdesetih so Nicole spoznali še v Ameriki, kjer je leta 1989 prvič igrala v filmu Dead Calm. Še malo je zrasla in krasile so jo dolge noge, ki se jih je še pred nekaj leti morala sramovati, zdaj pa so postale zaščitno znamenje njenega vitkega in slokega telesa. No, Dead Calm ni bila ne filmska ne finančna uspešnica. Povsem drugače je bilo že z naslednjim hollywoodskim projektom.

Kdo ne pozna filma o avtomobilskem dirkanju Days of Thunder? Želela si je igrati s Tomom Cruisom in kmalu potem je z njim zaigrala še v Plesu življenja, ki pa ga v Hollywoodu niso nikdar postavili na platno. O njem so le govorili in šušljali. Za poroko sta si izbrala božični večer v majhnem mestecu Telluride v Koloradu.

Prijatelji so jo opozarjali, da bo njen talent ob karizmatičnem Cruisu zbledel, Avstralka pa se je le rahlo nasmihala in že zelo kmalu odlično zaigrala ob dveh še večjih imenih Hollywooda, Dustinu Hoffmanu in Brucu Willisu v filmu Billy Bathgate. Ta je pri kritikih in občinstvu požel mešane občutke, toda o njenem delu v filmu ni bilo dvoma. Hoffman je med snemanjem celo telefoniral Cruisu in mu povedal, da je Nicole briljantna igralka in da je pred njo bleščeča filmska kariera.

Nizala je filme, prvi, v katerem je vso težo igralske zasedbe prevzela na svoja pleča, je bil To Die For. Tudi v Portrait of a Lady je imela glavno vlogo in tako po več kot desetih letih snemala z Jane Campion, režiserko z oskarji nagrajenega filma Piano, ki jo je odkrila prva. Hladen ni ostal niti veliki Steven Spielberg in jo v svojem naslednjem filmu The Peacemaker postavil ob bok Georgeu Clooneyju.

V tem času si je ob vseh filmskih in drugih obveznostih Nicole znala ustvariti družino, ki pa je živela na letališčih in v letalih. Stanovanje so imeli Kidman-Cruisovi v New Yorku, hišo v Los Angelesu, počitniški raj v Koloradu in seveda zatočišče pri njenih starših v Sydneyju v Avstraliji. Daleč od odrskih luči in žarometov filmskih kamer je Nicole skupaj s svojim Tomom vzljubila jahanje, plezanje, kar sta si privoščila celo v Nepalu, njena avstralska strast pa je ostalo potapljanje okrog koralnih grebenov.

Legendarni Stanley Kubrick je Nicole in Toma skupaj zaposlil v svojem zadnjem filmu Eyes Wide Shut. Sledil je še en njen odmevni film Practical Magic s prav takšno lepotico Sandro Bullock.

In potem Moulin Rouge, kjer jo je Baz Luhrman uporabil kot igralko, pevko in plesalko. Pariško kurtizano s konca 19. stoletja so na filmskem festivalu v Cannesu sicer sprejeli zadržano, javnost pa jo v tem dolgem mjuziklu obožuje. Za komično vlogo v Moulin Rouge je nominirana tudi za oskarja. Ga bo dobila? Izvedeli bomo 24. marca.

Nicole Kidman je zdaj v zenitu poklicne in filmske moči, zasebno življenje pa se ji je sesedlo kot hiša iz kart. Ločevala se je že dolgo, lani 8. avgusta pa so menedžerji in odvetniki oznanili uradno ločitev zakonskega para Kidman-Cruise. Nicole je obdržala oba njuna posvojena otroka, Connorja Anthonyja in Isabello Jane. Tom Cruise pa se je še isto poletje znašel v objemu strastne Španke Penelope Cruz.

»Leto 2001 je bilo res pomembno leto v mojem življenju,« pravi Nicole, »nekoč se bom temu smejala, zdaj pa ne vem, kako sem ga sploh lahko preživela.« Priznava, da ji je pomagal film. »Res sem ponosna na Moulin Rouge. Delali smo zelo trdo.«

Sama je veliko storila za promocijo filma, kajti prepričana je, da Moulin Rouge ni film, ob katerem bi publika takoj dejala: »Ja, to moramo videti!« V tem mjuziklu Nicole seveda zelo veliko (in dobro) poje, Buz Luhrman pa jo je našel »v gledališču v New Yorku, v predstavi Blue Room. Po predstavi sem ji poslal rože …« Tako trdi Luhrman, Nicole pa dodaja: »In čestitko, na kateri je pisalo: Imam sijajno vlogo zate.

Igrala boš pariško kurtizano, ki poje, pleše in umre. Vedela sem, da znam peti. No, ne v takšni obliki, ne za tako veliko vlogo. Med snemanjem je bilo kot v kombinaciji dramske, baletne in pevske šole. Ves čas sem imela nekakšne učne ure.«

Skrbelo jo je, kako se bo film izšel, saj ga bo zelo težko postaviti ob bok velikim mjuziklom filmske zgodovine. »A vse je bilo dobro, pri Luhrmanu je očitno prav vse mogoče! On ne verjame v nemogoče pri filmu.«

Za to vlogo si je Avstralka ogledala veliko filmov. »Toliko kot nikdar prej,« se smeji. »Rita Hayworth je izredno dobra. Lahko rečem le uau. Ker je tako lepa, tako zelo karizmatična in izvrstna plesalka.

Nikoli prej je nisem tako pozorno opazovala, bolj všeč sta mi bili Ingrid Bergman in Katherine Hepburn. Zdaj pa sem odkrila Marilyn Monroe, Cyd Charise, Marlene Dietrich in predvsem Rito Hayworth. Šele zdaj vem in spoštujem vso nadarjenost teh igralk!«

Od kod njena silna predanost delu, iz katere vejejo vse te igralske vrline? Igra s prav tako veliko dekliško zagnanostjo in vnemo kot v sydneyjskem gledališču, čeprav je od takrat minilo že več kot 15 let. »Tako je, ker se bogatim z vsemi idejami ljudi okrog sebe, ki imajo mnogo izkušenj, idej in navdiha. Te na pogled res nore ideje včasih delujejo, včasih spet ne, vedno pa sem bogatejša za kakšno pomembno izkušnjo.«

Mednje moramo šteti tudi ločitev od Toma, o čemer pa Nicole v javnosti ne želi govoriti: »Ne bom dovolila, da bi me ta tragedija pokopala, da bi ob njej postala bolj zagrenjena ali potrta. Verjamem v ljubezen in odprta sem za prav vse, kar se mi bo še zgodilo. Sem ženska, mati, hči, sestra. Sem nekaj resničnega, kar živi na tem svetu. Prepričana sem, da zasebnih zgodb, tragedij in skrbi ni primerno deliti z vsem svetom. Ob tem se počutim, kakor da izdajam sebe in svoje otroke.« Posvojenčka, šestletna Isabell in osemletni Connor, sta morda največji žrtvi ločitve: »Toda poskrbela bom zanju in zase. Vsemu bi se odrekla za svoja otroka!«

No, pri njenih honorarjih za vsak film ji za zdaj o odrekanju ni treba razmišljati, saj ima že nove filmske načrte. Upodobila bo Virginijo Woolf v filmu The Hours, pripravlja pa se tudi na španski triler The Darkness, »saj je to zame edina in naravna pot. Delam, kar ljubim.« Ob tem z veseljem še pojasni, da ne ve, »kaj bo prinesla prihodnost. Vem le to, da bom na življenje še naprej gledala zelo pozitivno in se ne bom zatekala k obupu in objokovanju.«

Je bilo del tega tudi skupno počitnikovanje z Russelom Crowom na romantičnem Fidžiju? Opazovalci bi morda še verjeli, da ni ravno zaljubljena vanj, vsekakor pa do Russela Crowa ni ostala povsem ravnodušna. »Ne, ne, to ni romanca! Prijatelja sva že dolga leta in morda je bil primeren čas, da nekaj dni preživiva skupaj.«

Nicole Kidman se sicer v življenju drži besed svojega očeta: »Je, kar je. Ni, kar naj bi bilo, ni, kar bi lahko bilo, pač pa le to, kar je.« Toliko o Nicole – igralki. O Nicole – materi, ženi, sestri, hčeri … pa itak nikdar nismo vedeli prav veliko.

TEKST: Miran Ališič

FOTO: Reuters & Matthew Mendelsohn – Corbis

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri