Iz digitalnega z ljubeznijo

  • 17.09.2010

Vsi razlogi, zakaj Milla Jovovich ni edini bonus serije Nevidno zlo.

(Foto: promocijsko gradivo)

2 fotografiji v galeriji

Prenos videoigre v film je vedno tvegan. Igre so vendarle le igre, največkrat pripovedno zelo enoznačne, z arhetipskim ravsom dobrega proti zlu, ki je zgolj temeljni razlog, da lahko uporabnik začne pobijati digitalne spake. V igrah to deluje, a pri preselitvi digitalne pravljice na veliki zaslon se lahko zgodijo ustvarjalne nesreče. Kot sta Mortal Kombat in Street Fighter. Le kakšen praznoglavi Hollywoodčan lahko v nečem tako puhlem, kot je krvava pretepaška igra, zasluti filmski potencial. Medtem ko je prvi Mortal Kombat morda zabaval vsaj nekatere mentalne nedonošenčke, ki nikoli niso prerasli ninja filmov osemdesetih, je njegov drugi del, bistro­umno naslovljen Annihilation (Uničenje), prejel le eno usklajeno kritiko: game over.

A na srečo razplet ni vedno tako nesrečen. Svet videoiger pozna poleg enodimenzionalnih štorij tudi večplastne pripovedi. Te premorejo ravno toliko inovativnosti, da se iz njih morda izcimi posrečen celovečerec. Hitman je bil leta 2007 skoraj zanimiv prenos plešastega plačanega morilca iz uspešne igračarske serije v film, a je re­žiser Xavier Gens poskušal iz enostavnega koncepta sestaviti zapleteno miselno akcijo, ­okiteno s pošastno nasilnimi prizori. Rezultat je bil nerazumljivo krvav mozaik in prisluženo mesto med desetimi najslabšimi filmskimi predelavami na Timesovi lestvici.

Usoda, ki jo je leto pozneje pogoltnil tudi Max Payne, še en platonski superheroj, ki je poskušal biti dramatičnejši od digitalnega dvojnika, a mu je uspelo doseči le novo raven dolgčasa in patetičnosti. Ni ga hujšega kot nenehno depresiven policijski veteran s šibrovko.

Od skorajšnjih uspehov do čisto prebav­ljivih predelav nas je popeljala legendarna Lara Croft. Ni jasno, ali je prepričala zasnova seksi dekleta v službi Indiane Jonesa z vročimi hlačkami in dvojnima kromiranima kanonoma (in seveda s prepoznavno zajetno košarico) ali pač dejstvo, da je Laro Croft na velikem platnu zaigrala sočnoustna mrha Angelina Jolie, a dejstvo je, da smo oba filma (Tomb Raider leta 2001 in Tomb Raider: The Cradle of Life leta 2003) pogledali s trepetajočim navdušenjem.

In po letošnjem Princu iz Perzije (Prince of Persia: The Sands of Time) smo zdaj kon­čno na točki, ko se lahko začnemo pogovarjati o bržkone najuspešneje predelani igračarski franšizi: Nevidno zlo (Resident Evil). To je filmsko različico prvič doživelo leta 2002, ko se je brhka Milla Jovovich bojevala proti nesmrtnim zombijem, posledici okužbe, ki jo je sprožila korporacija Umbrella. Dve leti pozneje je kritična masa zombijev spet zahtevala čistilno akcijo v nadaljevanju Apocalypse, in zopet  leta 2007 v Extinctionu. Zdaj je tu že četrtič in Milla je spet oborožena za neposreden spopad, podnaslovljen Drugi svet (Afterlife).

Za že četrti uspeh je več razlogov. Film je posnet v 3D, saj je po Avatarju smiselno vse filme (razen kakšne drame z Meryl Streep) snemati v tem formatu. Zgodba obravnava temeljno sodobno fobijo, strah pred izgubo individualnosti. Zato so zombiji večni, saj prikazujejo vse, kar nam lahko vzame bolezen ali norost. In ne nazadnje se pojavljajo vedno novi liki. Igračarski svet pozna že peti del Nevidnega zla, ki je spet predstavil nove osebe in nove protagoniste. Film gre po isti poti: Milli Jovovich se pridružijo čisto novi, a prepričljivi in zanimivi liki, kar ohranja našo pozornost tudi danes, osem let po prvencu.

Darjo Hrib

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri