Istanbul: Starodavni lepotec

  • 05.11.2013

Bizanc od ustanovitve 667 pr. n. št. do 330, ko ga je Konstantin I. Veliki obnovil in je postal Konstantinopel, slovensko Carigrad, nato pa mu je leta 1930 Atatürk nadel ime Istanbul. Od leta 1883 je bilo mogoče priti iz Pariza do tega velelepotca s slovitim vlakom Orient Ekspres, ki je veljal za sinonim luksuza in se je pojavil tudi v filmu Iana Fleminga Iz Rusije z ljubeznijo ter v knjigi Agathe Christie Umor na Orient Ekspresu, ki je nastala prav v tem mestu.

(Foto: Dejan Burja)

20 fotografij v galeriji

Nazadnje sem bil v Istanbulu letošnjega maja, ko so tam potekale že tradicional ne prvomajske delavske demonstracije. Nekateri so nama tudi svetovali, da je bolje, da se izogibava trgu Taksim, kjer bi lahko bilo precej vroče. In res je bilo.

Vse skupaj je bilo kot nekakšna generalka pred bojem za park Gezi, ki velja za pljuča Istanbula. Tudi na delavskih demonstracijah je policija ves dan preganjala protestnike z vodnimi topovi in gumijev­kami. V popoldanskem času pa so bileulice v okolici trga Taksim tako očiščene, da skoraj ni bilo nikakršnih sledov o demonstracijah. Edina sled so bile zložene policijske ograje, prav takšne, kot smo jih lahko gledali pozimi pred slovenskim parlamentom in jih bomo nemara spet letos.

S sopotnico sva bivala v hotelu, če se mu sploh lahko tako reče, ki je bil oddaljen le 200 metrov od trga Taksim. Zato sva šla na dan demonstracij raje na Prinčeve otoke v Marmarskem morju, do katerih ladje redno plujejo skoraj vsako uro. Otokov je devet, pet je naseljenih, midva pa sva se odločila za največjega Büyükado ('veliki otok'). Ker na nobenem od otokov ni avtomobilov razen policijskih, reševalnih in gasilskih, si ga lahko ogledate peš, s kolesom ali kar s konjsko vprego. Ena najbolj priljubljenih točk je grški samostan na vrhu hriba, od koder je čudovit razgled na Istanbul. Vzpon je kar precej strm, tako da se je kar nekaj ljudi povzpelo na oslovem hrbtu. Po samem otoku pa je hoje za vsaj štiri ure, tako da sva bila tudi tu ena redkih peš. Ob sami vrnitvi pa je sledil šok – zaradi demonstracij naj bi bil ustavljen ves javni prevoz, tudi ladijski. Zjutraj nama je uspelo dobiti tisto, ki je šla na otoke, zdaj pa ladje niso plule proti evropskemu delu mesta. Edina mož­nost je bila, da greva na ladjo, ki pelje na azijsko stran, od tam pa s taksijem čez Bos­por in proti centru. Ker se nama ni mudilo, sva se odločila še malo počakati, če se morda kaj premislijo. Navsezadnje sva bila v Turčiji. Veliko huje je bilo trem ameriškim parom, ki so morali priti v dveh urah v pristanišče na evropski strani, saj so imeli takrat odhod križarke – sama pot z otoka pa traja uro in pol. Po nekem čudežu so prek slabega ozvočenja in z drugega pomola, kjer ni bilo turistov, v turščini pozvali na odhod ladje, ki sva jo čakala. Ujela sva jo v zadnjem hipu. Na krovu nas je bilo le ducat, seveda brez Američanov.

Najstarejši del Istanbula, kjer je tudi največ zgodovinskih zanimivosti, je Sul­tanahmet. Tukaj sta tudi sloviti zgradbi: mošeja sultana Ahmeda oziroma Modra mošeja ter Hagija Sofija, ki je bila prvotno cerkev, pozneje so jo preuredili v mošejo, danes pa je muzej. Ko jo vidite v živo, si težko predstavljate, da je bila zgrajena že leta 537. Modro mošejo so sicer postavili več kot tisoč let pozneje, ni pa nič manj impozantna. Prav na robu polotoka je za obzidjem ogromna palača Topkapi, ki je bila glavna rezidenca otomanskih sultanov. Znotraj obzidja je tudi park, ki je ravno takrat gostil festival tulipanov. Zasadili so jih kar 20 milijonov! V Sultanahmetu je nekaj prekrasnih starih zgradb, ki so večinoma hoteli in restavracije, tudi nekaj manjših bazarjev in bazilika cisterna, podzemna palača s 336 podpornimi stebri, v kateri so nekoč shranjevali vodo. Vmes so nanjo celo pozabili in so je leta 1545 spet odkrili.

Ko ste enkrat v Istanbulu, morate nujno opraviti tudi nakupovalni izlet, kajti ponudba je resnično pestra, hkrati tudi kakovostna in cenovno dostopna. Najbrž zato niti ni tako čudno, da je tu mogoče srečati veliko Slovencev, Srbov in Bolgarov. Tudi midva sva si privoščila šoping in žal šele doma ugotovila, da sva ga premalo izkoristila. Ena od izhodiščnih točk nakupovanja je seveda velika pokrita tržnica oziroma Grand Bazaar, kjer sva bila celo trikrat, a sva se prav vsakič izgubila in se nama tudi sanjalo ni, kje sva. Gre za eno naj­večjih in najstarejših tržnic na svetu s kar več kot 50 ulicami, z več kot tri tisoč trgovinicami in policijsko postajo, mošejo, bankami, delavnicami ... Ponudba je res­nično bogata in zelo barvita, od hrane, oblačil, nakita, začimb, orožja do parfumov, ki ti jih želijo prodati tudi na ulici. Prav ti z ulice naj bi bili kupljeni v prostocarinskih trgovinah na križarkah. Originalno zaprte parfume prodajajo tudi po pet evrov. Dva prodajalca sta se sredi prodaje celo pognala v beg, ker sta prodajala v rajonu nekoga drugega. Če pa si želite bolj 'evropskega' nakupovanja, kjer sprejemajo tudi plačilne kartice, se morate za to odpraviti čez Zlati rog, naravno pristanišče na evropski strani Bosporja, ki deli stari in novi Istanbul. Kreniti morate proti Aveniji Istik­lal oziroma Aveniji neodvisnosti, kjer je neskončno trgovin, restavracij in diskotek. Marsikatera trgovina je odprta tudi po drugi uri zjutraj. Da, medtem ko so nekateri že veselo po diskotekah, se jih najde kar nekaj, ki še vedno nakupujejo. Na tej ulici je mogoče opaziti tudi veliko policije. Zlasti veliko je je bilo po koncu nogometne tekme domačega kluba Galatasaray, ko so po osvojitvi domačega prvenstva navijači dobesedno preplavili Istiklal, ki se konča na trgu Taksim. Prav do trga po tej isti ulici vozita tudi starodavna tramvaja za lažje premagovanje poti, ki se nenehno vzpenja.

Najbrž ni treba posebej omenjati, da človek v Istanbulu ne more biti lačen. Precejšen del kulinarike je Slovencem zelo blizu – zaradi kebabov, ki vsebujejo precej manj mesa kot pri nas in so v večini brez preliva, burekov in ražnjičev, zelo velika pa je tudi ponudba morskih jedi. Pozitivno sva bila presenečena tudi nad cenami in javnim prevozom, saj imajo zelo dobre in poceni povezave skozi vse mesto. Zlasti naju je navdušil ladijski prevoz, ki je še posebno uporaben za ogled azijskega dela mesta. Kot že rečeno, sva ga izkoristila tudi za ogled Prinčevih otokov, in sicer sva plačala za uro in pol plovbe tri evre na osebo. Enkrat na dan pelje ladja javnega prevoza tudi po Bosporju do Črnega morja. Med samo plovbo si je mogoče ogledati marsikatero arhitekturno in zgodovinsko zanimivost, predvsem pa je treba biti zopet previden na zadnji postaji, kajti obstaja več različnih časov za vrnitev. Najbolje je priti kar na prvega. Midva sva čisto slučajno ujela predvideni odhod, vendar je zopet sledil zaplet. Zaradi pregoste megle se ladja ni mogla vrniti. Odpeljali so nas samo na evropsko stran in nas pustili kar tam.

Za 40-kilometrsko pot do centra sva iz­brala minibus, ki ga ustaviš kar z mahanjem. Izstopila sva pa sredi avtoceste na sredinskem pasu ... Toda omenjenim zap­letom navkljub moram poudariti, da je več kot 13-milijonsko velemesto absolutno vredno obiska. 

Tekst & foto: Dejan Burja

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri