Internet za večno

  • 06.02.2008

Internet je danes, vsaj kot pojem, znan domala vsem prebivalcem razvitega sveta. E-pošta, splet, hitro sporočanje, prenašanje filmov, glasbe, programov – vse to se zdi s pojavom hitrih povezav (ADSL in kabelskih modemov ter dostopa v službi prek najetih vodov) že samoumevno. A od začetka, ko je bil zgolj akademsko/vojaško omrežjece s čisto drugim imenom, se je zadeva razrasla prek vseh pričakovanj in ni videti, da bi se razvoj ustavljal. Kam torej greš, internet, in kam mi s tabo?

(Foto: Goya)

Mnogi so z njim zasvojeni, nekateri brez njega enostavno ne morejo zaslužiti za življenje, drugi ga zlorabljajo, spet tretji ga uporabljajo zgolj za užitek, navezovanje stikov … Je komunikacijski pripomoček, sredstvo za sproščanje, orodje za delo, celovit informacijski center, največja in najbolj splošna knjižnica na svetu, vzporedni svet, digitalna resničnost, največji supermarket, totalni filozofski križanec, bolj celovit od Biblije, multikulturen in globalen center sveta pa še bi lahko naštevali in izumljali (da o izrazih, kot so leglo pornografije, piratstva, potuha za asocialneže in psihopate in podobnih, sploh ne govorimo!). Nekateri pač pravijo, da je internet danes »vse«, drugi trdijo, da ni pravzaprav »nič konkretnega«.

Spočetje in rojstvo »galaktičnega omrežja«

O internetu, kot ga poznamo danes, je že avgusta leta 1962 (torej pred 42 leti) prvi fantaziral in vizionaril J.C.R. Licklider z instituta MIT, ko je v zapiskih omenjal »galaktično omrežje« – vrsto povezanih računalnikov za hitri dostop do podatkov in programov, in to od koderkoli. Že dve leti prej je postal prvi vodja programa za računalniške raziskave pri ameriški vojaški obrambni agenciji DARPA (Defence Advanced Research Projects Agency), kjer je sodelavce prepričal o pomembnosti omrežnega koncepta. Osnovna ideja, ki je porodila internet, je bila povezana z varstvom podatkov: pomembni naj bi bili shranjeni na več različnih računalnikih in dostopni tudi, če bi posamezni računalniki oziroma vozlišča v omrežju odpovedali.

ARPA je sicer leta 1969, pred 35 leti, zgradila prvo eksperimentalno omrežje, imenovano ARPANET, ki je omogočalo prenos sporočil in deljenje datotek med sprva le štirimi velikimi računalniki na ameriških univerzah v Los Angelesu, Utahu, Santa Barbari in Stanfordu, tem se je z leti pridruževalo vse več vozlišč, šele leta 1973 pa je vse skupaj postalo mednarodno, saj so v omrežje začeli vključevati tudi računalnike zunaj ZDA. No, lahko bi rekli tudi, da se je sodobni internet rodil šele prvega januarja 1983 z začetkom uporabe protokola TCP/IP (razvila sta ga Robert Kahn in Vint Cerf), s katerim prenašamo podatke med napravami in računalniki v internetu. Današnji internet je torej globalno omrežje omrežij, ki delujejo v skladu z družino protokolov TCP/IP.

Internet po revolucionarnosti prekaša in združuje vse dosedanje multimedijske in komunikacijske pogruntavščine – telegraf, telefon, pisma, radio, televizijo, kino, plošče LP/CD/DVD. Vendar pa ni bil tak že od vsega začetka; omrežje ARPANET je kakopak sprva služilo zgolj raziskovalnim in vojaškim namenom in bilo za klepetanje, pošiljanje slik, glasbe in filmov še neuporabno – šlo je za radikalno tehnicistično rabo, saj ni omogočalo niti elektronske pošte, le nadzor nad sistemi in njihovo medsebojno komunikacijo! Elektronsko pošto so mimogrede »izumili« šele leta 1972, in to iz potrebe po koordinaciji med znanstveniki, ki so uporabljali ARPANET.

Sledile so nove aplikacije. Leta 1979 je Jim Ellis razvil sistem Usenet, ki je bil nekakšen predhodnik današnjega brskanju namenjenega svetovnega spleta (WWW) in do leta 1993 je storitev ponujala že 1200 tematskih konferenc s slikami in razpravami o domala vsem; leta 1999 je bilo konferenc že 37 tisoč! Danes gre pri pojmu internet pravzaprav že za skoraj milijardo PC-jev (v letu 2004 naj bi jih prodali kar 172 milijonov!), nekaj deset milijonov strežnikov vseh velikosti, na milijone kilometrov kablov in žičnih povezav ter redke optične povezave v oceanih, že skoraj vsakdanje satelitske zveze, mobilne telefonske zveze, ročne računalnike, vse skupaj pa je povezano z različnimi strežniškimi in odjemalnimi programi.

Zdaj, ko brez interneta ni več ne sodobnih podjetij, ne napredka in ne sodobnih aspektov sproščanja, ne preseneča, da se spletni promet vsako leto vsaj podvoji, tehnološka podjetja pa postavljajo rekorde v prenosu podatkov. Ameriški Sprint in švedsko raziskovalno omrežje SUNET sta denimo letos postavila rekordni prenos 4,23 gigabita v sekundi – 840 gigabajtov (ekvivalent tisoč filmov Divx) podatkov so prenesli v manj kot 27 minutah več kot 16 tisoč kilometrov daleč.

Toliko naprav za eno samo širokokotno okno v sveti

Internet je torej postal nekakšen digitalni, elektronski fluid, ki kot najbolj fina mreža obdaja ves planet. Seveda danes večina povezav ni več tako počasnih, kot so bili modemi pred 15 leti, ko je računalnik v sekundi prenesel 300 črk besedila – danes hitrosti dosegajo nekaj milijonov črk v sekundi oziroma kar živo videosliko. Kar strašljivo je, koliko naprav je potrebnih, da vse to deluje, obenem pa se računalničarji z veseljem spomnijo cvetk, ki so jih v zgodovini natrosili razni direktorji. Pri IBM so recimo nekoč trdili, da naj bi samo pet računalnikov na vsem svetu zadostovalo za vse računalniške potrebe.

Danes je osebnih računalnikov (PC-jev), ki so načeloma vsi povezani v internet, med 500 milijoni in milijardo, k temu pa moramo prišteti še na milijone strežnikov, ki skrbijo za zmogljive povezave in pretok podatkov med osebnimi računalniki, pa prav tako na stotine tisočev omrežnih usmerjevalnikov, ki so nekakšna digitalna križišča, v katerih se preusmerjajo podatkovni paketki na poti z enega konca sveta na drugega. Glavne podatkovne žile vodijo skozi Amsterdam, New York, Tokio in druge prestolnice – a če ena od teh neha delovati (spomnimo se mantre, iz katere je nastal!), naj bi internet kljub temu deloval naprej.

Svetovni splet ali »splet ZDA«?

Internet sicer deluje preprosto, kljub razpršenosti pa ima kar nekaj večjih funkcionalnih središč. Ko vtipkamo spletni naslov v okno brskalnika, gre poizvedba o imenu najprej v sistem DNS, ki je najpomembnejša logistična sestavina omrežja – gre za nekakšen »telefonski imenik spletnih strežnikov«, ki omogoča, da lahko naš računalnik naslovi svojo zahtevo (recimo po tej in tej spletni strani) pravemu. Strežniki DNS so pomembni in zato, žal, čedalje pogosteje tudi predmet politično vzpodbujene razprave. Letos januarja se je zgodil pomemben preboj – politično statistično gledano je postal internet mednaroden, kajti do takrat je bil v tem smislu bolj »ameriški«.

Internet namreč upravlja trinajst sistemov strežnikov DNS s 47 korenskimi strežniki za domenska imena (sistemi so označeni s črkami abecede od A do M ter v različnih variacijah razpršeni po svetu pri vladnih in nevladnih organizacijah ZDA ter pri telekomunikacijskih gigantih), januarja letos pa jih je bila prvič v zgodovini večina zunaj ZDA (v sistemu jih je 24 zunaj in 23 v ZDA).

Takrat so v Frankfurtu zagnali prenovljen strežnik K organizacije RIPE NCC, ki skrbi za dodeljevanje internetnih naslovov za Evropo, Bližnji vzhod in del Afrike – družba je locirana v Londonskem internetnem podatkovnem križišču (London Internet Exchange). Še nedavno so bili od trinajstih strežnikov zunaj ZDA le trije, kar je vzpodbudilo kritike in pogosto razplamtevalo debate o tem, ali je internet svetovno omrežje ali zgolj produkt ZDA. No, glavni strežnik DNS še naprej ostaja v Dullesu v ZDA, nadzor nad njim pa ima ameriško ministrstvo za gospodarstvo. Evropske in azijske države so sicer pri lobiranju za večji vpliv zelo aktivne, a dejstvo ostaja – internet je, formalno gledano, funkcionalno še vedno pod nadzorom organov, ki imajo sedeže v Združenih državah Amerike.

Podobno je z iskalniki. Seveda vsi poznamo Google, Yahoo, nekateri starejši mački še Altavisto in druge. Gre za sisteme, ki 24 ur na dan preiskujejo internet, ga do neke mere arhivirajo in predvsem iščejo novonastale spletne strani ter jih indeksirajo – tako lahko uporabniki iščemo po teh stvarnih kazalih, ne zavedajoč se, da bi lahko morebiti tudi skrbniki teh iskalnih strežnikov točno ugotovili, kdo je kaj iskal. Večina iskalnikov je v rokah ZDA, paranoiki pa tudi glede tega pogosto zganjajo vik in krik, češ kaj bo, če se ZDA kdaj odločijo vojskovati z vsem svetom, pa evropske in druge dežele ne bodo imele tako naprednih in tako razvejenih sistemov.

Problem številka 1

Varnost, varnost in še enkrat varnost – tako se glasi sodobna mantra, ki je v internetu še posebej pomembna. Leta 2006 naj bi bilo za računalniško varnost namenjenih kar 46 milijard dolarjev, a že vnaprej je jasno, da ta vložek ne bo preprečil vdorov v sisteme, v zasebnost, zlorab identitete, kraj podatkov ter drugih problemov. Eden glavnih postulatov sodobnega sveta namreč pravi: »Če uporabnik zre v internet, zre tudi internet v uporabnika.«

Sliši se srhljivo, v praksi pa pomeni, da je vsak računalnik, s katerim uporabljamo internet, ranljiv in dovzeten za nenamenske uporabe oziroma, bolje, zlorabe. Med najpogostejše sodijo sodobni virusi in črvi, ki se po elektronski pošti naselijo v računalniku in tistim, ki želijo zlorabljati naš sistem, to pogosto tudi omogočijo. A zakaj bi kdo zlorabil naš računalnik, v katerem so samo Okna pa programi Office in Photoshop in nekaj zasebne e-pošte?

Pravzaprav vlomilcev običajno sploh ne zanimajo naše osebne in zasebne zadeve, temveč zgolj računalnikova kapaciteta. Ključnega pomena pri tem so hitre povezave. Računalniki z ADSL ali kabelskim modemom so namreč v internet povezani z dokaj zmogljivimi povezavami, po katerih lahko nepridipravi močno obremenjujejo posamezne strežnike. Zato s trojanskimi konji pogosto »zasužnjijo« na tisoče osebnih računalnikov nevednih uporabnikov, nato pa z enim samim klikom ali ukazom sprožijo napad, denimo na spletno stran www.24ur.com, ali morda www.cnn.com, ali www.microsoft.com – to je samo nekaj najbolj priljubljenih ciljev. Le predstavljajte si, kako hitro klecne tudi najzmogljivejši podatkovni strežnik, če se proti njemu zazre tisoče zombijevskih PC-jev!

Problem »spam«

Drug večji problem je zagotovo izkoristek časa in virov, ki jih omogoča internet. Če samo pomislimo, koliko neželene e-pošte se vsak dan znajde v naših elektronskih nabiralnikih – ponudbe za povečanje penisa, zastonjska krama, glasila, oglasi, žicanje, naj si ogledamo pornografske strani s takšno ali drugačno vsebino …

Uporabniki imajo pogosto odprtih več elektronskih naslovov – enega za javno rabo pri prijavah v spletne strežnike, enega službenega in enega povsem zasebnega za komunikacijo s prijatelji in sorodniki. A kljub temu se pogosto zgodi, da spletni voluharji izvohajo tudi najbolj skrivni zasebni e-naslov in nam nanj začnejo pošiljati elektronsko slamo oziroma tako imenovani »spam«.

Raziskave uglednih firm IDC, Gartner in podobnih kažejo, da je nadležne pošte včasih tudi že več kot 70 %, do konca leta naj bi je bilo kar 90 %, večino teh sporočil pa v zadnjih letih generirajo kar računalniški virusi! Približno 20 % spama je pornografske narave, kar 40 % pa »farmacevtskih« (gre kakopak za različne oblike substanc, recimo takih, ki vam »povečajo penis«) vsebin. Družba Ferris je denimo ugotovila, da naj bi taka sporočila samo v ZDA povzročila letno za 8,9 milijarde dolarjev škode, v letu 2002 pa je bilo takih kar 260 milijard sporočil.

Marsikdo meni, da e-pošta ne zaseda zmogljivosti računalnika in internetne povezave, a dejstvo je, da uporabniku krade čas – bodisi če takšna sporočila bere ali če se ukvarja s tem, kako bi jih čim bolj učinkovito zatrl. Zatiranje pa je pogosto skorajda nemogoče – kljub zakonskim določilom (ki veljajo, mimogrede, samo v ZDA) namreč odjava običajno ni mogoča. Še huje – ko se »odjavite«, nehote s klikom posredujete razpošiljateljem potrdilo, da nekdo dejansko uporablja ta e-naslov, in tako začnejo nanj pošiljati še več nadležne pošte.

Naslove, ki so »delujoči« oziroma »aktivni«, pa pogosto v zbirkah po sto tisoč naenkrat prodajajo oglaševalskim naročnikom, ki si želijo čim večji doseg svojih oglasnih sporočil. Ja, tudi vaš elektronski naslov je lahko prava zakladnica, skriti marketinški potencial – seveda za nekoga drugega, običajno za vas sploh ne. Vse to se dogaja kljub temu, da je nenaročena oglasna pošta v ZDA tudi zakonsko regulirana in lahko pošiljatelj, če ga uporabnik toži, plača kazen do 500 dolarjev za vsak račun.

Problem piratstva

Pa še nekaj je povzročil sodobni internet – vsekakor je prinesel novo revolucijo, ki jo opišemo s kraticami MP3 in Divx. Gre za zapisa glasbe in filmov, ki omogočata prenos in izmenjavo skladb ter posnetkov po internetu, saj gre za dovolj majhne datoteke, da so uporabne v računalnikih – tudi množično. A kaj, ko se velike založbe, ki zaradi tega trpijo izpad prihodkov in dobička v višini nekaj deset milijard dolarjev, močno trudijo (a jim bolj slabo uspeva) onemogočiti razna omrežja, kot so denimo Kazaa, Napster ali eMule, namenjena izmenjavi glasbe. V ZDA sicer že potekajo tožbe na stotine študentov in piratov (izmenjevalcev glasbe), v EU in Sloveniji pa takšne temačne sile (za zdaj) še niso na delu.

A vse kaže, da se bo tudi to v prihodnjih letih moralo spremeniti, seveda pod krinko varstva pravnega in poslovnega reda EU. Stvari pa niso preproste – karkoli bo zakonodajalec predvidel, bo naletelo na odpor ponudnikov internetnih storitev, ki bodo skušali zavarovati svoje uporabnike/stranke.

Problem porno.net

Seveda se veliko uporabnikov z internetom sreča v iskanju spolne sreče ali vsaj ustreznih pornografskih vsebin za samopomoč na domu. Pornografija naj bi bila gonilo internetnih tehnologij, tako vsaj trdijo mnogi zagovorniki tovrstnih vsebin. Dejstva so enostavna – v spletnih iskalnikih so na vrhu iskanih pojmov prav sex, XXX in podobna gesla. S pornografijo seveda ni nič narobe, vsaj v večini razvitih držav ne. A žal izkušnje kažejo, da se z razmahom tovrstnih vsebin pojavljajo tudi mejna področja, skupaj z nezakonitimi in, milo rečeno, moralno spornimi.

Bolj desno usmerjene politične aktivistične skupine – spet predvsem v ZDA – svarijo pred tem, da bi internet utegnil biti utelešenje zla, gojišče in gonilo pedofilije in sodomije, da povzroča zlorabe in podobno.

Klasične pornografske strani so večinoma plačljive – mesečne naročnine po 10, 20 ali 30 dolarjev/evrov niso redkost. Ustaljeni način plačevanja so kreditne kartice, na izpiskih pa se ponavadi pojavljajo diskretna storitvena imena. Do tod vse lepo in prav – a kaj, ko se tudi podatki, potrebni za spletni nakup, pogosto nediskretno razdeljujejo v krekerskih krogih, podobno kot e-poštni naslovi za množične mailinge neželene oglasne pošte. Pri nakupih v internetu, zlasti pri pornografskih vsebinah, zato previdnost ni odveč – za vsak primer si morda naredite posebno kartico z majhnim mesečnim limitom, da vas ne bi tavanje po rdečih sobanah svetovnega spleta predrago stalo!

Kaj bo prinesel jutri?

Marsikdo se torej skorajda upravičeno, s strahom v očeh vpraša, kaj nas čaka jutri, če podjetja in raziskovalci že danes komaj krotijo nevarnosti, ki prežijo na nas za prvim digitalnim oglom. Internet pač vedno bolj pronica v dnevno sobo in celo spalnico. Siol ADSL TV in podobne storitve obljubljajo, da bomo lahko že kmalu med gledanjem filma denimo modrc, ki ga nosi Nicole Kidman, naročili v ustrezni velikosti tudi za svojo drago, ali skladbo, ki se bo odvrtela v Terminatorju 5, naročili v zapisu MP3, morda sproti poizvedeli kaj o avtomobilu, ki ga vozi James Bond, ali zgolj poslali sporočilo režiserju, da je gospa Ripley v Alienu 7 preveč radikalno ostrižena.

Celo v kuhinjo prodira – hladilniki naj bi bili sposobni sami voditi knjigo nakupov in v trgovini naročati potrebščine, seveda pa naj bi internetne kamere po vsem stanovanju omogočale voajerizem par excellence vsem povabljenim in tudi nepovabljenim. Varnost bo v internetu prav zaradi takih morebitnih vdorov v zasebnost igrala vedno večjo vlogo – če nam lahko danes ukradejo seminarsko nalogo in preberejo e-pošto, nas bodo nepridipravi lahko v prihodnje morda celo opazovali, nam pomešali internetne TV-kanale ter nam izbrisali zbirko pornografije ali glasbe.

Pri vseh špekulacijah o prihodnosti je jasno le eno – brez njega ne bomo mogli nikoli več. Le vprašanje časa je, kdaj bomo imeli še v možganih nekakšne priključke, s katerimi se bomo neposredno povezovali v ta približek filmske Matrice.

TEKST: Simon Ručigaj

ILUSTRACIJA: Goya

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri