In dirka gre naprej ...

  • 20.01.2008

Monako je majhna, resda samostojna in neodvisna, v resnici pa še kako na Francijo navezana kneževina, ki je bila zadnje tedne v središču pozornosti zaradi smrti dolgoletnega kneza, sicer tudi strastnega ljubitelja starih razkošnih in športnih avtomobilov.

16 fotografij v galeriji

Zaradi prve dirke leta 1929 so morali v hotelu Metropol, ki stoji tik ob ovinku Mirabeau, prepoloviti cene hotelskih sob. Gostje so se namreč pritoževali, da jih moti »hrup nekih avtomobilov, ki drvijo po ulicah«. Pred nekaj dnevi pa sem dobil ponudbo, seveda ugodno, za bivanje v hotelu Beach Plaza, ki je od steze še mnogo dlje kot Metropol in kjer za šest nočitev brez zajtrka zahtevajo 8700 evrov ali, da bo vse skupaj zvenelo bolj domače, dobra dva milijona tolarjev! To morda še najbolje ilustrira, kaj se je s formulo 1 oziroma z veliko nagrado Monaka zgodilo v teh sedmih desetletjih.

Težko je reči, da je knez Rainier Grimaldi edini boter tega uspeha, vsekakor pa je najbolj zaslužen, da je dirka v Monaku še vedno na koledarju. Uspelo mu je celo to, da prvi mož formule 1 Bernie Ecclestone že dolgo ponavlja: »Vse dirke v koledarju je mogoče zamenjati, le Monako je večen!« Znano je tudi, da Ecclestone v svoji razkošni pisarni v pritličju steklene poslovne zgradbe ob londonskem Hyde Parku koledar dirk vsako leto oblikuje tako, da nanj najprej napiše dirko za veliko nagrado Monaka, nato pa okrog naniza druge dirke. Vse to seveda ni naključje.

Avtomobilsko dirko si je izmislil odvetnik Antony Noghes, pri tem pa ga je močno podpiral njegov oče Alexander. Že leta 1911 so organizirali reli Monako, leta 1925 pa se je ACM (Automobile Club de Monaco) želel priključiti AIACR, predhodnici FIA, s sedežem v Parizu. Ni šlo brez težav. Že pri reliju kravatarji iz Pariza male kneževine niso jemali resno. Premajhna, nepomembna, so trdili. Vanjo so se v teh prvih relijih zgrinjali avtomobili iz vse Evrope, saj je bil štart kar v šestih mestih (Pariz, Bruselj, Berlin, Boulogne, Dunaj, Ženeva), in tudi to ni bilo všeč AIACR. Reli tako ni mogel dobiti nacionalnega statusa, ki je bil takrat potreben za resno tekmovanje z imenom Grand Prix.

Noghes je po tem, ko so ga zavrnili in reliju niso podelili najvišjega statusa dirke, med vračanjem z vlakom v Monako razmišljal o nečem povsem absurdnem. O ulični dirki! Potem se je postavil na bulvar Alberta I. in si tam zamislil štart dirke. Peš je šel po klancu pod hotelom Hermitage, mimo draguljarn, v levem ovinku je pogledal proti hotelu de Paris, prečkal trg pred slovito igralnico, šel navzdol mimo hotela Metropol, desno do železniške postaje, kjer so pozneje zgradili hotel Loews, do morja in nato ob obali vse do vznožja hriba s knežjo palačo in nazaj na bulvar ...

Bilo je aprila leta 1925 in monaški odvetnik ni mogel vedeti, kako vizionarski je bil ta njegov sprehod. Utiril je najbolj nenavadno, najbolj slavno, najbolj cenjeno stezo na svetu! V njegovi glavi je nastal nekaj več kot tri kilometre dolg krog velike nagrade Monaka, ki so ga do danes spremenili le malenkostno.

Louis Chiron, Monačan in uspešen dirkač takratne dobe, se je ogrel za idejo in pomagal pri organizaciji. Prav tako se je nad dirko navdušil monaški princ Pierre. ACM je postal leta 1928 član AIACR, v nedeljo, 14. aprila 1929, pa je bila razpisana prva velika nagrada Monaka. Na stezi, ki si jo je štiri leta prej na sprehodu zamislil Noghes. Na skorajda enaki bodo dirkali tudi v nedeljo, 22. maja, letos.

Start je še vedno na bulvarju Alberta I., ožina pri cerkvici St. Devote je nedotaknjena, klanec in vožnja mimo igralnice sta komajda spremenjena, spust v Mirabeau je po valovitem asfaltu, ovinek pri železniški postaji je zdaj ovinek Loews. Še vedno gre za najpočasnejši in najbolj zavit ovinek v formuli 1, v katerem se dirkalniki včasih dvignejo na tri kolesa. No, pod hotelom je zdaj sodoben osvetljen predor, še ena posebnost dirkanja v Monaku, v pristanišču pa dirkači obvozijo leta 1972 zgrajen bazen in gostišče Rascasse.

Leta 1929 se je na dirko prijavilo skromno število avtomobilov, le 20, največ iz Francije in Italije, sodelovali so še po en Švicar, Nemec, Avstrijec, Belgijec, Anglež in Poljak. Štart je bil točno ob 13.30, dirka pa je bila razpisana za sto krogov oziroma 318 kilometrov. Večina je imela smolo, med prvimi tremi na prvi dirki ni bilo ne Francozov ne Italijanov. Zmagal je povsem presenetljivo William Grover z dirkaškim vzdevkom Williams, ki je dirkal z majhnim bugattijem 35B. Motor je imel seveda spredaj, in to osemlitrskega s kompresorjem. Za teh 318 kilometrov je potreboval tri ure in 56 minut.

Dobro minuto manj od Georgesa Bouirana, Belgijca z enakim modrim dirkalnikom, tretji pa je bil favorit za zmago, Nemec Rudi Caracciola z mercedes-benzom SSK. Njegov beli mercedes je bil prevelik za ozke monaške ulice in okretnost sicer nekonkurenčnega bugattija se je obrestovala.

Po prvi dirki je bilo do današnjega uspeha še daleč. In tudi težko. Dirke so brez veliko podpore evropske smetane in brez glamurja prirejali do leta 1937, po vojni pa od leta 1947. S premorom od leta 1951 do 1955, ko še vedno ni bilo jasno, ali se bo dirka, ki poteka po ozkih, za vedno hitrejše dirkalnike neprimernih ulicah, sploh lahko ohranila.

In tu nastopi zdaj že pokojni knez Rainier. Leta 1949 je za svojim dedom prevzel kneževino, saj se je njegova mati odpovedala prestolu v sinovo korist. Bil je star dobrih dvajset let in avtomobili, bencin, hitrost, vse to ga je očaralo. In dirka je bila le eno izmed orodij, kako iz zaspane, dolgočasne in nič kaj slavne kneževine narediti razkošno, mondeno moderno pribežališče bogatašev, aristokratov in tudi turistov. Prva zmaga je bila njegova poroka s hollywoodsko igralko, lepotico in milijonarjevo hčerko iz New Jerseyja, Grace Kelly.

»Ne vem, kaj naj počnem s tem namišljenim knezom,« je dejala svojim prijateljem po prvem srečanju z Rainierjem. Kmalu je našla odgovor, se z njim poročila, postala Gracia Patricia, mu rodila tri otroke in v Monako s svojo eleganco, lepoto in karizmo začela privabljati svetovno smetano. Ko je v zgodnjih šestdesetih svoj denar v Monako vložil še supermilijarder Aristotel Onasis, je bila tudi dirka za veliko nagrado rešena.

Rainier je spretno posodabljal dirkališče, vsako leto dodal kakšno varnostno novost in tako poskrbel, da se je v vseh letih po vojni v Monaku na dirki formule 1 ubil le Lorenzo Bandini, ki je leta 1967 s ferrarijem zagorel in zaradi opeklin po dirki tudi umrl. Hude nesreče so se pozneje vedno končale le s poškodbami. Zadnji, ki jo je huje skupil, je bil leta 1994 Avstrijec Karl Wendlinger, ki je po trčenju v šikani v pristanišču nekaj tednov ležal v komi in se potem povsem pozdravil. Najverjetneje zaradi novosti pri varovalnih ograjah, ki so bile napolnjene z vodo in tako ublažile udarec.

Monaka si danes nihče več ne more predstavljati brez dirke formule 1. V tistih štirih dneh se zavrtijo milijoni, če ne milijarde evrov, bogataši so za privez v pristanišču pripravljeni odšteti na stotisoče evrov, nekateri najbogatejši ljudje na svetu pa s svojimi zasebnimi, tudi več kot sto metrov dolgimi plovili sploh ne morejo v pristanišče.

Ob dirki je v Monaku prava razstava pločevine, ki se tja zgrinja z vseh koncev, največ pa iz Italije. Dame na jahtah kažejo svoje premoženje tudi z najmanjšim možnim bikinijem, v lokalih ob stezi stane pijača ali kosilo več kot znaša slovenska mesečna plača. Promet je ohromljen, za 200 metrov je potrebna včasih več kot ura, parkiranje je prav tako umetnost, cene so zasoljene in hrup, ki se odbija od visokih stavb, tako rekoč neznosen. Vse to bi pravzaprav moralo hotelske goste gnati k enakemu sklepu kot leta 1929.

Hotelirji bi morali znižati cene, saj človek v dneh okoli dirke, če ni ravno zaljubljen v formulo 1, sploh ne more živeti! Domačini že dolgo v tem času mesto zapuščajo, balkone s pogledom na Noghesovo sprehajališče iz leta 1925 pa oddajajo tako drago, da si lahko po vsaki dirki kupijo nov avtomobil. Verjamem, da letos ne bo nič drugače. Vsi izmed dvajsetih dirkačev, tudi Michael Schumacher, ki je zmagal največkrat, bodo trdili, da je zmagati v Monaku nekaj posebnega: »To je največja želja vsakega dirkača!«

Še to: za hotelsko ponudbo Beach Plaze sem se zahvalil. Tudi za polovično ceno si sobe ne bi mogel privoščiti.

Prenočišča

  • Hermitage, največji, je hotel FIA. Tu se zbirajo pomembneži z vsega sveta, iz sob se vidi na ves Monte Carlo, pristanišče in grič Monako s palačo.
  • Hotel de Paris, najelitnejši hotel v Monaku, nasproti igralnice. V sobah se počutite, kot bi bili tik ob stezi, saj dirkalniki švigajo mimo, kot bi sedeli na najdražji tribuni.
  • Metropol, prav tako ob stezi, le nekatere sobe gledajo na njo, med igralnico in ovinkom Mirabeau. Nekoč je v njem vedno stanoval Gerhard Berger.
  • Columbus, nima pogleda na stezo, ker je v novem delu Fontviellle, ima pa zanimivega lastnika: Davida Coultharda.

Dirkači večinoma ne stanujejo v hotelih, saj imajo svoja stanovanja, nekateri pa so na jahtah. Michael Schumacher se ponavadi umakne v vilo svojega menedžerja Willija Webra v zaledje Azurne obale.

Lokali

  • Rampoldi ob stezi v Mirabeauju, nedaleč od igralnice, kjer je vedno imel svojo mizo Juan Manuel Fangio.
  • Stars & Bars ob paddocku v stavbi pod skalo, kjer je zdaj tudi tiskovno središče, podnevi restavracija, zvečer diskoteka.
  • Cafe de Paris ob stezi ob igralnici, kultni prostor za ogled dirke. Mizo za dirko je treba rezervirati več let vnaprej.

Cene

Vstopnice od 147 evrov (hrib pod palačo) do 750 evrov (najdražje tribune). Balkoni stanejo tudi do 20 tisoč evrov za balkon za ves konec tedna, terase, kjer podjetja prirejajo svoje VIP-oglede, pa še več, tudi do 100 tisoč evrov za teraso ...

TEKST: Miran Ališič

FOTO: Bor Dobrin, Grand Prix de Monaco, Renault, West Mclaren, BMW, LAT Photographic

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri