Humor pod Slovenci

  • 04.12.2007

»Ločil se bom!« je Franc rekel prijatelju. »Zakaj pa?« je bil ta radoveden. »Že mesec dni ne govori z menoj!« »Bodi vesel! Tako ženo je prav težko dobiti!« No, če vam je bil ta vic všeč, prosim, pojdite na bejbo v sredini in pustite te strani vnemar. Niso vam namenjene ...

Po drugi strani pa k nadaljnjemu branju vabljeni vsi, ki se vam vranica še vedno ni pomirila. Dražijo vas živčni impulzi, vročičnost v glavi sproža odpor. Situacijski približek: tovrstni vic vam pove samovšečni šef, vi mu s kislim izrazom nemočno pokimate in si mislite: »Ta bo pa še težka ...«

In zgodba se nonstop ponavlja. Odpreš elektronsko pošto, dnevni časopis, ujameš kakšen radijski val ali televizijsko frekvenco. In se vedno znova čudiš. Kako je to sploh možno? Soočen s poplavo nepotrebnih pripovedi, ki bi te po osnovni ideji morale spraviti v boljšo voljo, vzdihneš, pogoltneš situacijo in se vprašaš: Pa kje smo?!

Herr Freud

Začnimo intelektualno, postavimo veliko začetnico. F. kot Freud. Malo njih ve, da se je dunajski gospod obregnil tudi ob vic in spisal knjigo z naslovom Vic in njegov odnos do nezavednega. Da torej vic ni kar nekaj tja v en dan (kot na primer ta stavek), pove že sam naslov, ki vic subjektivizira in mu doda zaimek »njegov«.

Še kako pomemben je, meni doktor podzavesti in se zakoplje še globlje:

»Svež vic deluje skoraj kot kakšen vsesplošno zanimiv dogodek; prenaša se od enega do drugega kot najnovejša novica o zmagi. Celo pomembni možje, ki se jim je zdelo vredno poročati, kako so v svojem življenju napredovali, katera mesta in dežele so videli in s kakšnimi odličnimi ljudmi so se družili, radi vključijo v svoje življenjepise, da so slišali ta ali oni odlični vic.«

Potem razloži še različne tehnike in tendence vicev, mehanizme ugodja, motive ... Če bi v življenju slišal samo že zgoraj omenjeno pripoved o mutavi ženi, bi verjetno svoj dragoceni čas posvetil zgolj pacientom na usnjenem kavču.

Za sodobno razlago smešnega in humorja nasploh smo vprašali tudi predstavnika moderne slovenske psihologije. Dr. Janek Musek meni, da »humor sodi med pojave, za katere vsi nekako vemo, vendar jih težko definiramo. Na vsak način povezujemo humor s šalami, dovtipi, smehom, zabavanjem in dobrim po­čutjem. Na kratko bi lahko rekli, da je humor zmožnost ali lastnost ljudi, objektov in situacij, da izzovejo v drugih občutja zabavanja in smeh.

Vedno bolj zanesljivo vemo, da sta humornost in smisel za humor povezana s psihičnim blagostanjem in psihičnim zdravjem. Korelirata namreč z dobrim počutjem, zadovoljstvom v življenju, samospoštovanjem, duhovno ‘inteligentnostjo’, pozitivnim mišljenjem, optimizmom in srečo. To so pokazale tudi znanstvene raziskave.

Naše psihično blagostanje in zdravje pa je povezano tudi z občutjem smiselnosti življenja. Strokovnjaki kot npr. Abraham Maslow in Viktor Frankl so že pred desetletji opozarjali na pomen humorja pri samoaktualizaciji in življenjskem smislu. Že od nekdaj pa človek ve, da mu humor lajša in bogati življenje. A ne vsak humor in ne vsak humor enako.«

Osrečeni

Res, humor na temo blondink ali policajev me nekako niti ne osrečuje niti ne bogati prav posebej. Kvečjemu povzroča spazme zavračanja. V misli se mi prikrade stavek, ki ga je povedal SaŠo Hribar: da ga najbolj nasmejejo intelektualci, ki to niso, in se jim med pripovedovanjem povsem resnih stavkov zatakne. Ni ga boljšega. Zlasti še, če kaj takšnega bleknejo v prime-time terminu na eni zmed TV-postaj.

Pri blondinkah, policajih, politikih ... se spomnim na lepo slovensko besedo – stereotip. Zakaj se neizvirni pripovedovalci, tisti, ki jim je glavni namen butniti dva, tri kosmate v nabor navzočih obrazov in tako za trenutek prevzeti pozornost na sindikalnem izletu, zatekajo k preverjenim stereotipom? Še eno primerno vprašanje za gostujočega profesorja!

»Stereotipizacija humorja je verjetno v zvezi z eno izmed pomembnih funkcij humorja, to pa je obrambna psihološka funkcija, ki pomeni prisojanje negativnih lastnosti raznim ciljnim skupinam in s tem povečevanje lastne vrednosti. Ker gre za humorno preobleko, je tovrstno projiciranje sprejemljivejše, kot bi bilo neposredno prisojanje negativnih lastnosti.

Tovrstni humor bi lahko ocenili tako tudi za družbeno bolj sprejemljiv način izražanja agresivnosti – v nehumorni obliki bi bilo tako izražanje vsekakor žaljivo in nesprejemljivo. V vseh kulturah obstaja obrambna fraza ‘saj sem se samo šalil’, ki avtomatsko otopi žaljiv in agresiven ton. Pri tem je zanimivo, katere kategorije ljudi postanejo tarča stereotipne šaljivosti. Pogosto, a ne vedno, so to skupine, ki jih neposredno ne smemo napadati (policaji, politiki), manjšine in skupine z določenim fizičnim obeležjem.«

Vic na Slovenskem

Pot vica na Slovenskem se je začela najverjetneje v kakšni zapiti, zakajeni, prehrupni beznici, ko je eden izmed gostov izstrelil kaj opolzkega. »Slovenski literarni humor se je, kar se mene tiče, začel najprej z Linhartom in potem s Franom Milčinskim. Oba sta bila meteorja, ki sta treščila v tozadevno praznino. In oba sta bila po očetovi strani Čeha. Za današnji čas bi rekel, da je slovenski humor bolj balkanski kot češki. Da obstaja tipično slovenski humor, pa bi težko rekel,« meni Andrej Rozman Roza.

Če se ustavimo pri Linhartovi Županovi Micki, takoj vidimo daljnosežne posledice: gre za sposojeni humor (pod izvirni Vaški mlin se je podpisal avstrijski dramatik Joseph Richter), mali slovenski kmet se ponorčuje iz vzvišene gospode ... Ker so takratne oblasti tovrstno posmehovanje prepovedovale, se lahko vprašamo, ali je izvirnost slovenskega humorja prav v tem, da se rahlo benigno ves čas posmehujemo le višjim silam? Kje je naš čut za malega sočloveka, ki ga še kako dobro poznajo naši češki bratje?

Ali nam manjka tista zgodovinska svoboda, ki bi lahko duhovitost poslala pasti tudi na druge pašnike: črni humor in predvsem samoposmehovanje, ki ga pri nas tako kronično primanjkuje? Ali tudi dr. Janek Musek meni, da se ne znamo smejati sebi v obraz?

»Prav rad se s tem ne bi strinjal, a kaj, ko je resnično nemogoče našteti npr. deset vrhunskih slovenskih humorističnih piscev, komediografov, igralcev komikov in podobno. A to ne pomeni, da Slovencem nasploh primanjkuje humorja, veliko ga je že v naši folklori, zlasti pustni, šal na naš in še bolj sosedov račun bi se tudi našlo in, seveda, če ne bi imeli smisla za humor, se ne bi pritoževali, da ga imamo premalo.«

Sam sebi največji štos

Vodilni na lestvici posmehovanja tako samemu sebi kot tudi lastnemu narodu so, kakopak, avtorji Letečega cirkusa Montyja Pythona. V dobi drugega rušilnega vala (od druge polovice 80. let), ko so po Evropi ponovno predvajali legendarno serijo, pospremljeno še s tremi celovečernimi filmi (Monty Python and the Holy Grail, Life of Brian in Meaning of Life), je bojda takratni legendarni urednik na nacionalki izustil opazko, da pri Montyjih ne gre za humor po slovenskem okusu. Pa so nam postregli s starim, obnemoglim Košnikom, ki je za venček narodnih v najbolj zaželenem terminu predvajanja dobil toplo večerjo

. Kaj drugega kot govejo juho in praženi krompir! Kasneje je nekaj časa pihal bolj svež veter in na nacionalki so priložnost ponudili tudi slovenskim gledalcem. Najprej konec osemdesetih, zatem še čez desetletje, ko se je prevajalka Ana Bohte spopadla z izjemnim prevajalskim izzivom. »Monty Pythone je bilo težko in po drugi strani tudi luštno prevajati. Če danes gledam nazaj, se mi zdi, da bi vse drugače naredila. Bolje, upam, s patino let nad seboj ...

Lahko pa navedem primer težave, takole iz glave. To je bil skeč, v katerem nemška vojska išče smrtonosni vic: Two peanuts are walking down the street. One is assaulted /a-salted/ peanut. Hahahahahah ... No, pa prevedite to! Sicer je Pythone pred mano prevajala že Dušanka Zabukovec, tako da sem morala udariti svojo, bolj orto različico, kar zadeva jezik.« Toliko torej o prevajanju, med drugim tudi delikatesnega humorja.

Nadrealizem pri nas

Za podpisanega je bil Đurov prihod na slovensko sceno prava prevetritev. Burja. Ki je sicer sčasoma postala burin, v smislu gledališkega humorja, a začetek je bil vsekakor silovit. Prišel je mesija nadrealističnega, improviziranega, primitivnega humorja, ki mu ga je uspelo s somišljeniki s Top listo nadrealistov zakoreniniti v Sarajevu.

Začetni projekt v novi deželi je bil obetaven: Teater Paradižnik in vloga v odrski komediji Klinika Tivoli, ki je sprožila razmislek in kasnejšo poplavo obmestnih teatrov. Ker smo nekako gor rasli s prepričanjem, da slovenska beseda lahko skali gostopomensko izraznost spodnjebalkanske različice (pri tem besedo »spodnje« pojmujem v golem geografskem smislu), je bilo na začetku njegove kariere v Sloveniji dovolj že, da se je Đuro preprosto postavil na oder in zamižal na eno oko ...

»Žena, veš,« je šepnil mož nekje v mrakobnosti občinstva, »ta je un od Nadrealistov. Poglej, kaj dela, poglej, kako je smešen ...« In že se je smejala žena. Pa njena sestra. Pa naslednji dan šef in šefova žena. Nastopila je verižna reakcija. Đuro nas je poštekal in nam zgradil zabavišče na robu mesta. Novodobni amfiteater, kjer so razstave humorja nenehno razprodane, kjer je ljudstvo srečno, kamor šefi pošiljajo svoje sindikate, da se vsaj za tisti dve uri sprostijo ob (ne)napornem humorju.

Hvala vsej sreči, da mi je uspelo v živo ujeti prihod Pozza (Jerneja Šugmana) iz podkletja na glavni oder ljubljanske Drame. Z vklenjenim Luckyjem, Sreč­kom (Aloj­zom Svetetom) pod popolno kontrolo. Paket resnobnega humorja, prepletenega z vpra­šanji večnega eksistencializma, črnina ... Čakajoč Godota. Osebni okus – priznam.

Pa vse­eno: smejala se je večina v dvorani, mestoma krohotno, zaznati je bilo potrebo po še. Drama, Mestno gledališče ljubljansko, KUD Franceta Pre­šerna, Glej, javni zavod RTV ... – rešujte nas! Samo ne še enkrat s Košnikom. Ali pa s primetimovkama Ana Lizo in trenutno Marijevo šlogarko Amando. Vse preveč stereotipno, narečno, diskontno. Za množice torej, kar je v smislu gledanosti povsem opravičljivo. Žal. Podobno, kot se je rado pripetilo tudi v zgodovini tiskanega slovenskega humorja.

Masovno so tiskali tisto, kar je bilo priročno za slehernika: koledarje, recepte in nedolžne, tudi kosmate šale. Ja, na Pavli­hovo pratiko ciljam. Bolj pikanten je bil mariborski Toti list, najbolj črna pa Žica, ročno spisan list, ki so ga med drugo svetovno vojno ustvarjali slovenski ujetniki v nemškem taborišču. Daleč od tiskarn in množične potrošnje.

Lahko bi rekli – hu­mor za (ne)srečne izbrance ... Z notranjo močjo, ki je temeljila na humornih dovtipih, so se dvignili nad dejanski položaj in že pri prvi številki šli tako daleč: »Proti lakoti je najboljše zdravilo, preizkušeno, mnogo upotrebljavano – dobra večerja.« (Žica, št. 1, 17. januarja 1942)

Na nasprotna pola lahko postavimo še dva pristopa, ki izhajata znotraj rednih publikacij. Tofov butiq: spet stereotipi, politiki, blondinke in policaji, v nedogled ponavljajoče, površinsko, utrujajoče. In, denimo, redno delo javnosti skritega avtorja Tomaža Lavriča, ki že leta in leta svoje izredne prebliske koncentrira v Mladini v nekaj sličicah dolgi Diareji. Kompleksen humor v preprosti podobi.

Vstanite, komiki

Evropske in druge svetovne prestolnice so polne prizorišč, kjer se lahko gostje vsaj enkrat na teden sproščajo ob pivu, prigrizkih in tako imenovani stand up komediji; torej v ravno prav zakajenih, hrupnih, živahnih barih, kjer svojim gostom ponujajo še nekaj več. In pri nas? Pred leti je na zgodbo o uspehu stand up komedije v Ljubljani upal tudi Jernej Kuntner. »Stand up komedijo sem z Danijelom Srako postavil na noge leta 2000.

Sprva v Antico baru pri Zoranu Kofolu, kasneje pri meni, v Mansion pubu v Mostah. Standup je najtežja igralska zvrst in tega se igralci zavedajo. Ker moraš biti tudi sam kreativen, je to še toliko teže. Igralce je definitivno strah stand upa, v glavnem pa tudi nimajo idej, pač pa jih dobivajo v že napisanih tekstih in jih samo igralsko obdelajo. Pri nas pa se stand up tudi prehitro sprevrže v pripovedovanje vicev.

Stand up pa je pravzaprav ‘story telling’, pripovedovanje, in ne vic na vic, krekervic. Zaradi vseh naštetih dejstev se ta zvrst pri nas ne prime. Na vsak način je premalo drznih mladih?igralcev. Pa tudi z leti se človek utrudi, nekako izprazni. Tako sem tudi jaz počepnil pod tem prevelikim bremenom, ohranjati stand up komedijo v Sloveniji.«

Pred desetimi, 15 leti je bila klima drugačna. V KUD-u Franceta Prešerna v Ljubljani se je rojevala ljubljanska gledališka Improliga. Pobudnik je bila kreativna skupina Ane Monro, ki ji je uspelo že s predstavo Variete. To je bilo obdobje popolnoma situacijsko izzvanega humorja, kjer so nastopajoči odigrali predstavo skupaj s tribunalom gledalcev. Dejstvo, ki potrjuje uspešno zastavljeno pot, je, da Impro liga še vedno živi na odru trnovskega gledališča.

Uvoz

Če se za trenutek vrnemo k najbolj priljub­ljenemu uvoženemu humoristu: tako ali tako se zdi, da smo večino humorja 20. stoletja uvozili. Đuro je res prava zgodba o uspehu: pride z ogromnim talentom, kmalu vidi, da je dovolj že njegova pojava z gesto ali dvema, izkoristi nišo v kruti realnosti slovenskega filma in poleg poplave gledalcev, ki napolnijo blagajne druge oblike primestne zabave – kinokompleksov –, prikrito izpelje tudi vrhunsko potezo: Slovencem ponudi priložnost, da se nasmehnejo sami sebi, da se delajo norca iz sebe.

To, kar so poskušali Fran Milčinski, Ježek, Roza, Godnič, Hribar ... Servira nam govejo juho in nedeljske poskočnice. Zelo na prvo žogo, pa vseeno. Kasneje patentira še Muja in Hasa in – zdaj pa še malo projekcije – upam, uspe mu ustvariti še eno epizodo izbornega, črnega, samoironičnega humorja, morda celo s katerim izmed eksnadrealističnih sodelavcev.

Še fuzbal je boljši

Pri humorju je podobno kot z nogometom; tudi ta naj bi srpoščal. Ni ravno za nas: domače lige

so bedne, reprezentanci sem in tja uspe, nekaterim uspe v tujini – kot Magnifico z Balkan Boy imidžem, Đuro in Arih z Mujem ... V bistvu, če dobro pomislim – še fuzbal imamo boljši. Grozno.

Ampak vseeno sem vesel, da Sašo Hribar ostaja tu in da za pripadnost in predanost angleškemu humorju ne potrebujem otoškega državljanstva. Sloven­skega humorja torej ni, angleškemu se smeji ves svet. Na Ja­ponskem so bili Pythoni polbogovi.

Prepričljiv razlog lahko najdemo takoj: nimamo možnosti kontinuiranega nizanja avtorske humoristične produkcije. Nimamo Saturday Night Live, nimamo na humor mahnjenih odgovornih na BBC-ju, ni Comedy Channela, nimamo Little Britain, Letečega cirkusa ali Nadrealistov.?V zadnjih primerih gre za serije, ki so sprva zbudile pozornost najprej ozkega kroga pristašev, v naslednjih letih pa so bili na njihovi strani že visoki odstotki gledalcev. Z ustvarjalnimi izzivi?in prispevanjem k humornemu arzenalu nacionalno-zgodovinske produkcije?so nadaljevali ravno toliko, kolikor je bilo treba.

Kar zadeva serijsko proizvodnjo pri nas, imamo Radio Ga-Ga in Hri – Bar, Kek je zakoličil nov mejnik z zaporedjem avtorskih skritih kamer pa žal obupal, ker so ga na koncu prepoznali že v Znojilah, imamo zanimivo ponudbo odrskega hrbteničnega impro ustvarjanja in nekaj teh vsebin se celo prerine tudi v TV-program. Se pa, kakor kaže, trenutno še najbolj smejimo prevzemom. Eni zaradi privoščljivosti, drugi zaradi lastne nemoči, tretji, ker tako zelo radi poslušajo vice o politikih in direktorjih ...

V čem je naš problem?

»Smisel za humor je lastnost duhovno velikih narodov, kar Slovenci še nismo. Naš humor izvira iz nevoščljivosti, privoščljivosti in ogovarjanja. Še najraje se smejimo na račun koga drugega. Šala na svoj račun je za Slovenca nekaj nepredstavljivega. Je pa prav zmožnost samoironije prvi korak v duhovno velik narod,« je oster Zoran Predin. »Tako kot ne obstaja finski ali avstrijski humor, ne obstaja niti slovenski.

Če pa že, potem doseže zgolj otroški nivo. Nad vsemi humorističnimi oddajami zadnja leta so bili namreč najbolj navdušeni otroci (TV Dober dan, Naša mala klinika), da o filmih, ki smo jih posneli v Novem mestu pred leti (Milice, Spomini mame Manke, Na svoji Vesni), niti ne govorim,« meni Franci Kek, Jernej Šugman pa postavlja naslednjo diagnozo:

»Tam, kjer ljudje niso pretirano redoljubni, pedantni, zaposleni, kjer se ne ženejo za delom in zaslužkom, na tisti zemlji humor rajši uspeva, pridelek pa je zdrav in bogat. Toliko ga je, da ga izvažajo. Južnjaki imajo besedo, ki bi nam velikokrat prav prišla. Jebiga. In če se človek zanaša na to, da jebiga, bo že nekako, potem mu tudi samozavest zrase. Brez samozavesti se pa sebi?ne moreš nasmehniti.«

»Značajske poteze posameznih narodov, ki se kažejo skozi razvoj jezika, so vedno nujna posledica narodove zgodovine. Pred stoletjem smo bili v loncu z Dobrim vojakom Švejkom, tiranijo enopartijskega režima sta blažila Mujo in Haso, danes pa so to vlogo prevzeli kar resni ustvarjalci vsakodnevnega življenja v našem parlamentu. Jezik se pač prilagaja in prevzema univerzalnost in jo, če obstajajo za to jezikovna orodja, prevede v lokalno avtohtoni pojem. Če se to zgodi skozi dobre medije, naslednje generacije tak pojem posvojijo. Pri nas se večinoma povzema samo oblika, za vsebino smo še prezeleni,« še dodaja Predin.

Po drugi strani pa Jernej Kuntner na vprašanje, ali lahko govorimo o slovenskem humorju, odgovarja pritrdilno: »Duhoviti teksti in pripovedi so vendar stalnica v slovenskem ljudskem izročilu, pa tudi v slovstvu, recimo od Vodnika, Prešernovih zbadljivk pa Jurčičevih in še mnogih tekstov do modernih komediografov, Partljiča, Zupančiča, Jovanoviča ... Ne pozabimo na Mangarte kot kreatorje prve slovenske sitcom serije –?TV Dober dan.«

Kaj sneti, vsaj pogledati?

Naj

Playboy seveda ne bi bil Playboy, če na teh straneh ne bi objavili seznama 50 najsvetovnih komikov po izboru britanskega Channel 4: Peter Cook, John Cleese, Woody Allen, Eric Morecambe, Groucho Marx, Tommy Cooper, Laurel and Hardy, Billy Connolly, Vic Reeves & Bob Mortimer, Richard Pryor, Chris Morris, Tony Hancock, Bill Hicks, Peter Sellers, Steve Martin, Ronnie Barker, Steve Coogan, Charlie Chaplin, Eddie Izzard, Paul Merton, Eric Idle, Peter Kay, Larry David, Rowan Atkinson, Bob Hope, Harry Hill, Victoria Wood, Spike Milligan, Christopher Guest, Michael Palin, French & Saunders, Eddie Murphy, Bob Monkhouse, Rik Mayall, Steven Wright, Ken Dodd, Les Dawson, Chic Murray, Stephen Fry, Joan Rivers, Joyce Grenfell, Phil Silvers, Jackie Mason, Eric Sykes, Robin Williams, PaulWhitehouse, Bill Cosby, Mike Myers, Ricky Gervais, Mel Brooks.

Kdo so 3 top slovenski humoristi? Odgovarja Sašo Hribar!

1. Emil Filipčič: Ker sem z Butnskalo spoznal, kaj je prihodnost. Videl sem, da moji sošolci, bodoči intelektualci, ne vedo točno, za kaj gre. Že takrat se je zdelo prezgodaj, in tudi če bi Butnskalo naredili danes, bi še vedno lahko bilo prezgodaj.

2. Feo Volarič: Kasneje sem izvedel tudi zanj. Ime, priimek, Primorec ... ti podatki me niso pritegnili. Potem mi je prijatelj povedal za njegovo izjavo: »Izdal sem tricikel pesmi: monocikel, dvocikel, tricikel.« Slišal sem dovolj, šel sem na koncert in bilo je noro.

3. Z veliko jezo v ustih – Marko Derganc: Soavtor Butnskale. Zakaj jeza? Ker sem hotel z njim sodelovati: poskusil sem petkrat, pa mi ni nikoli uspelo. Prvič me je k njemu pod Golovec pripeljal Filipčič. Der­ganc me sploh ni pogledal, samo vprašal je Emila: »Kaj si pa pripeljal zaen’ga kre­tena?« To je bilo to.

Franci Kek

Top slovenski humoristi vseh časov? Golobič, Peterle in Kučan so najmočnejši. Sledijo radijski liki Saša Hribarja, ki jih interpretira izredno razgledana in inteligentna oseba.

Zoran Predin

Top slo humoristi vseh časov so:

1. Fran Milčinski – Butalci: Ogledalo, ki ga potrebuje vsaka nacionalna literatura, saj se v njem skozi generacije v odsevu prepoznavajo poteze vseljudskega značaja. Šele ko se sprijazniš z Butalcem v sebi, se lahko začneš smejati šalam na račun drugih in te šele takrat postanejo res smešne. Tudi Ježek je nadaljeval očetov smisel za humor in dal črnemu humorju pri nas domovinsko pravico.

2. Kostja Gatnik - Magnapurga: Revolucionarni strip, ki je vplival na generacije Slovencev, je porušil precej mitov o zategnjenih Slovencih. Ob svojem času je postal obvezno branje in še danes je enako živ za vsako novo generacijo. Nekje v istem obdobju?se je ob odličnih oddajah Rock’n’roll v vsako slovensko vas Marjana Paternostra in Damjana Ovsca na Radiu Študent in ob ovitku prvega albuma skupine Buldožer na popolnoma nov način zabavalo več generacij.

3. Emil Filipčič in Marko Derganc – Butnskala: Veliko novih pojmov, citatov, likov in drugačnega humorja je v naše kraje prinesla radijska igra Butnskala. Poslušali smo jo ob vsaki priložnosti, si pripovedovali cele scene in se neskončno zabavali ob neprikritih aluzijah na takratni komunistični režim. Sašo Hribar je otrok Butnskale.

Jernej Šugman

Najboljši slovenski humoristi so Ivo Godnič, ker je najbolj duhovit človek, kar jih poznam. Sašo Hribar, ker nisem?vedel, da se človek lahko smeji radiu. Ježek, ker me spomni na mladost in mi je lepo.

Jernej Kuntner

Najboljši slovenski humo­risti vseh časov so Janez Škof st., Zlatko Šugman, potem pa so tu že vsi moji kolegi, ki kreiramo slovenski komični prostor, pa nas tudi ni več kot prstov na obeh rokah!

Andrej Rozman Roza

Kdo so trije top slovenski humoristi vseh časov? Fran Milčinski, ker je slovensko literaturo s svojim lahkotnim peresom postavil na trda tla vsakdanjega absurda in bede. Ivan Rob, ker je italijanske vojake, preden so ga ustrelili, pretresel z italijanskim citatom bratov Bandiera »Kdor umre za domovino, je živel dovolj«, pred tem pa napisal vrsto odličnih travestij. Za tretjega je pa zadrega: F. M. Ježek se mi namreč ne zdi humorist, ampak bolj šansonjer in avtor Zvezdice Zaspanke, ki pač ni komedija. Zato naj bo to rajši Sašo Hribar, ker se trudi z vsemi sodobnimi tehničnimi sredstvi in mu pogosto uspejo noro zabavne domislice.

TEKST: Andraž Poeschl

ILUSTRACIJA: Goya

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri