Hopla konoplja: Zakaj ne bi bili kot Kanada?

  • 03.02.2019

O konoplji, eni najbolj najkoristnejših rastlin na svetu, smo v Playboyu že precej pisali, med drugim tudi že o tem, kdaj, kje in zakaj se je začela prohibicija konoplje, in sicer v članku Konoplja: Prepovedana čudežna rastlina, ki vam je brezplačno na voljo v bogatem arhivu na www.playboy.si. Po tem članku smo budno spremljali, kaj se s konopljo dogaja po svetu in pri nas, in ker je legalizacija konoplje v Sloveniji pereča tema, ki ima tako goreče zagovornike kot trdovratne nasprotnike, smo se spet odločili soočiti s to zimzeleno tematiko.

(Foto: Profimedia)

Na Slovenskem se je do zdaj, žal, izkazalo, da je dialog med tistimi, ki so za legalizacijo, in tistimi, ki so proti, skorajda nemogoč, medtem pa si tudi laična javnost ustvarja svoje mnenje in jemlje pravico do uporabe konoplje v svoje roke. O tem, kako je to videti in kako naj bi bilo videno, se je Playboy pogovoril z zelo glasnim aktivistom za legalizacijo konoplje Deanom Herendo.

Konopljo poznamo vsaj 12 tisoč let

Uporaba in vzgoja konoplje še zdaleč nista od včeraj, nasprotno, večino zgodovine je bila konoplja razširjena in uporabljana v različne namene, prepoved njene rabe pa najdemo predvsem v novejši zgodovini in, seveda, ravno tukaj in zdaj. Konoplja je na tem planetu pristona nekaj sto milijonov let, vsekakor je rastla pod soncem dolgo, preden so se pojavili primati. Človek naj bi rastlino odkril že pred 12 do 5 tisoč let pred našim štetjem, domneva se, da izvira iz Mongolije in Južne Sibirije, dokazi za njeno industrijsko rabo, stari več kot pet tisoč let, pa izvirajo iz Kitajske, kjer so iz nje izdelovali oblačila, vrvi, oklepe in lončevino. Bila je tudi pomemben vir prehrane, saj imajo konopljina semena med drugimi pozitivnimi lastnostmi tudi eno najvišjih koncentracij življenjsko pomembnih maščobnih kislin in veliko vitamina B.

Raba konoplje se je nato razširila v Indijo in na Bližnji vzhod, od tam pa tudi na Mediteran in v Evropo ter tudi čez Atlatnik. Do 20. stoletja oziroma do približno začetka druge svetovne vojne je bila v večini dežel dovoljena ali pa so jo celo spodbujali, o čemer priča tudi to, da je Deklaracija o neodvisnosti ZDA napisana na konopljin papir, ker sta Washington in Jefferson zahtevala, naj se razširi njena uporaba. Še več, do 20. stoletja je bila konoplja največji pridelek v številnih ameriških zveznih državah in celo skrivnostna Mona Liza je na les narisana z barvami, ki imajo za osnovo konopljino olje. Slovenija pri gojenju konoplje ni veliko zaostajala, prve zapise o tem najdemo v 16. stoletju in dobimo vtis, da je bila raba konoplje tradicija, ne izjema, iz nje pa so izdelovali vrvi, oblačila, prevleke, vreče ...

Toda konoplje niso uporabljali samo za industrije namene, ampak tudi za zdravstvene, kar dokazuje knjiga kitajskega cesarja Šen Nunga (Kompendum zdravilnih rastlin) iz leta 2737 pred našim štetjem, v kateri opisuje terapevtske lastnosti konoplje, ki so jo kmalu zatem začeli tudi načrtno gojiti za vse namene – industrijske, terapevtske in rekreativne. Dolgo potem, leta 1839, se je britanskemu zdravniku Williamu O'Shaughnessyju po bivanju v Indiji zapisalo, da konoplja deluje protibolečinsko, da zavira krče in bruhanje, da spodbuja apetit in sprošča mišice, kar je le še razširilo njeno rabo, pa vendar. Pa vendar so se našle ZDA, ki jo so po obdobju prohibicije napadle, češ da povzroča blaznost in zasvojenost, in jo leta 1942 tudi odstranile iz ameriške farmakopeje. »V šestdesetih letih so ZDA kot zmagovalka v drugi svetovni vojni prek Združenih narodov pritisnile na vse druge države, naj opustijo konopljo, zato da bi jo zamenjali z bombažem v tekstilni industriji, s plastiko tam, kjer so bili prej izdelki iz konoplje, in namesto nje promovirali industrijsko intenzivno pridelano 'revno' hrano ‒ koruzo, sojo, belo moko ‒ za ljudi in živali, zaradi česa večina prebivalstva po vsem svetu danes resno trpi zaradi pomanjkljive hrane,« pove sogovornik Dean Herenda. »Takrat je tudi sprejeta Konvencija ZN o narkotikih, ki v 28. členu govori še o nadzoru držav nad psihoaktivnimi sestavinami, kot sta opij v maku in THC v konoplji. Tedaj seveda še niso vedeli, da je od 144 znanih kanabinoidov v rastlini le tetrahidrokanabinol (THC) psihoaktiven, in še to le, če ga segrejemo na več kot 120 stopinj.

Če boste jedli surovo konopljo ali pripravljali smoothie, tega efekta ne bo. [nasmeh] Konoplja je osnova za zdravljenje in dobro počutje, kajti za človeka ima idealno razmerje omega 3 in omega 6 maščobnih kislin. Ljudje, ki jo uporabljajo, vnašajo v telo hrano z bioenergetskim potencialom, o kateri lahko v času, ko večina vnaša vase prekuhano, procesirano hrano, samo sanjamo. Na severu Maroka, kjer domače živali jedo konopljo, liste, korenine, semena, se to pozna pri kakovosti mesa, mleka in jajc. Torej, vzrok za pomanjkanje endokanabinoidov ali porušenega razmerja endokanabinoidov in receptorjev v kosteh, tkivih, notranjih organih, možganih … ni toliko v nevednosti ljudi, ampak je posledica taktike, propagande in ciljno naravnane politike in ekonomije, ki je začela povezovati finance, nafto, hrano in farmacijo v diabolično povezan sklop nadzornih mehanizmov. Ekonomija revne hrane in nadzora zdravja prek farmacije in ekonomije nafte je med drugim neposredno vplivala na nezakonitost konoplje in na to, da so šle zdravstvene in prehranske vrednosti konoplje v nekaj desetletjih domala popolnoma v pozabo,« pojasnuje Herenda.

Večina evropskih držav je rastlino nato prepovedala leta 1971 s podpisom konvencije o psihotropnih substancah, čeprav to ni ustavilo njenega uživanja, ampak se je scena le premaknila na črni trg – do nedavnega, odkar smo lahko priča velikanskim korakom pri rabi in legalizaciji marihuane ne samo na razvpitem Nizozemskem, kjer so se s tem že zdavnaj začeli spopadati, ampak tudi drugje. Da, tudi v ZDA.

Kanabinoidi se predstavijo

Kanabinoidi so molekule, ki jih proizvajamo ljudje sami in so podobne molekulam v konoplji, zato imamo v telesu signalni sistem, imenovan endokanabionidni sistem (ECS), ki jih proizvaja in nas tako podpira, saj vpliva na nevrone, mišice, hormone, presnovo sladkorja v krvi, uravnava druge molekularne sisteme itd. ECS je kot nekakšno omrežje, sestavljeno iz receptorjev (sprejemnikov) in molekul, ki sprožajo njihovo delovanje. Ko se fizično poškodujemo ali smo izpostavljeni psihičnemu stresu, proizvedemo endokanabinoide, da nas zaščitijo, na primer pred bakterijami, virusi, paraziti, strupom ... Kadar nas endokanabinoidni sistem ne zaščiti, se začnejo spremembe v drugih sistemih in dolgoročno lahko zbolimo tudi za hujšimi obolenji, na primer za rakom. Ravno zato je zelo pomembno, katera zdravila jemljemo in za kakšno zdravljanje se odločimo, saj niso vsa zdravila združljiva z endokanabinoidnim sistemom, pravzaprav mu lahko celo škodujejo, pa tudi če govorimo zgolj o paracetamolu.

In tukaj počasi pridemo do tega, zakaj je uporaba konoplje (vsaj) v medicinske namene smotrna. »V naših možganih in tudi drugje imamo namreč receptorje, na katere se vežejo kanabinoidi iz konoplje. To deluje približno kot odklepanje ključavnic na celičnem nivoju. Ti receptorji, te specializirane beljakovinske molekule, so vgrajeni v celične membrane. V možganih so to naši nevrotransmiterji, ki so ključni za normalen nadzor in izvajanje praktično vseh pomembnih funkcij imunskega, prebavnega, živčnega, reproduktivnega sistema in tako naprej vse do presnove maščob in ogljikovih hidratov ter shranjevanja energije v mitohondrijih na bazičnem, celičnem nivoju. Dejstvo je, da THC neposredno deluje na receptorje CB1. Posredno, z razdalje na iste receptorje deluje tudi CBD. Ko so receptorje CB2 odkrili tudi v možganih (še pred tem v imunskem in perifernem živčevju, črevesju, kosteh, jetrih, ledvicah in drugih organih), je postalo jasno, da endokanabinoidi in fitokanabinoidi v sodelovanju z receptorji modulirajo procese v vseh delih in praktično v vseh procesih v organizmu. Predvsem zaradi tega so naše prehranjevalne navade še kako pomembne, prav zato je tako pomembno, kakšen fitokanabinoid iz konoplje uživamo, saj smo ljudje programirani, da sprejmemo kanabinoide iz konoplje kot rezervne ključe za zdravljenje,« razloži Herenda.

»V konoplji so kanabinoidi v formi kislin in med 144 danes poznanimi kanabinoidi sta tudi THCA in CBDA, ki ob termični obdelavi postaneta psihoaktivni delta-9 tetrahidrokanabinol ali THC ter kanabidiol ali CBD. Prvi je psihoaktiven, drugi ni. CBD regulira psihoaktivnost THC in je drugi najbolj prisoten kanabinoid v konoplji. Medicina je prepoznala njegove zdravilne učinke pri epilepsiji – dovolj odmevno je bilo, da smo videli, kako se napad epilepsije po nekaj kapljicah neha – kroničnih bolečinah, vnetjih, migrenah, artritisu in shizofreniji. Izvleček kanabisa z visoko vsebnostjo CBD-ja in nizkimi koncentracijami THC- ja je bil uspešen pri zmanjševanju težav pri otrocih z motnjami avtizma, kar sploh ni zanemarljivo ob številu otrok s to diagnozo in dejstvu, da raven precepljenosti upada. THC je je glavnem odgovoren za psihoaktivni učinek konoplje, saj stimulira tisti del možganov, ki sprošča dopamin, je odgovoren za stanje evforije in dobrega počutja. Je tudi analgetik in vedno več študij potrjuje, da je glavni bojevnik z najhujšimi boleznimi, ki nas lahko doletijo, kot so razni tumorji, avtoimune bolezni itn. CBN ali kanabinol je kanabinoid, ki je zaslužen za stimuliranje spanca in ima močno antibakterijsko delovanje in v praksi se je pokazal kot zelo učinkovit proti bakterijam MRSA, pri opeklinah in psoriazi; novejše študije ugotavljajo odlične učinke na rast kostnih celic ter pri celjenju zlomov kosti,« podaja Herenda globlji uvid v delovanje kanabinoidov. Drugače povedano, je razlika med kanabinoidi in je pomembno, ali so sintetičnega ali naravnega izvora, saj naravni kanabinoidi iz konoplje medsebojno sodelujejo in se spodbujajo. In tukaj se vključi farmacevtska industrija.

Apetiti farmacevstke industrije

Aktivist Hereneda je prepričan, da farmacija ve, da ima opravka s kompleksnim organizmom neverjetne inteligence, kar konoplja zagotovo je. »Če se pogovarjate s pacienti, kot to počnemo aktivisti, zelo hitro ugotovite, da domala ni bolezenskega stanja, kjer bi priporočali uporabo le enega samega izoliranega kanabinoida. To je tudi razlog, da se nekateri pacienti z multiplo sklerozo raje odločajo za rastlino in smolo s celotnim spektrom naravnih učinkovin, na primer za zdravilo Sativex. Prav tako se tisti, ki trpijo zaradi posttraumatskega sindroma, ne odločajo za zdravilo Dronabinol ali Marinol, ki je sintetiziran delta 9 THC, ampak raje uporabljajo pripravke iz konoplje ali konopljo kadijo. Kljub temu si farmacija želi sintetizirati vsak kanabinoid posebej, vsak flavonoid in terpen posebej in ponuditi sintetične replike, kajti to je njen način delovanja in v primeru drugačnega, na primer holističnega pristopa, je ogrožen način delovanja te industrije. Na naših fakultetah se že učijo o endokanabinoidnem sistemu in receptorjih, ampak kliničnih praks še vedno ni. Tisti, ki hočejo pomagati, komunicirajo z aktivisti. V medicinski stroki nihče ne ve, kako dozirati konopljo, nihče si ne upa sprejeti domneve, da naše telo najbolje ve, kaj potrebuje.

A naše telo enostavno odvrže presežek kanabinoidov tako kot presežek vitamina C. Za boljšo predstavo – klinične študije o uporabi zdravila Sativex, ki vsebuje mešanico THC in CBD v razmerju 1: 1 in je na voljo v obliki pršila, so bile opravljene pri bolnikih z multiplo sklerozo v odmerkih od 2,5 do 120 miligramov posameznega kanabinoida in niso pokazale škodljivih učinkov na umske sposobnosti in razpoloženje ali drugih učinkov, ki so jih opazili pri psihoaktivnih zdravilih. Na podlagi uporabe tega zdravila, ki ima v več državah EU dovoljenje za promet, so na Nacionalnem inštitutu za Javno zdravje RS (NIJZ) ob odsotnosti kritičnih in referenčnih odmerkov v letu 2016 postavili začasno, tako imenovano administrativno mejo za odmerek dveh miligramov na dan, s katero so 'ob upoštevanju živilske zakonodaje, lahko zagotavljali varnost izdelkov z industrijsko konopljo glede vsebnosti CBD'. Dva miligrama THC ali CBD na dan je natančno 500- krat manj kot trenutno dobi nekdo, ki se bojuje z rakom. Ta količina je malo več kot destilirana voda z okusom. Zame je ta priporočena količina odličen pokazatelj neresnosti ali neznanja stroke na NIJZ,« je ogorčen Herenda.

A dejstvo je, da je vedno več ljudi, ki se 'samozdravijo' s pomočjo konoplje, in pri nekaterih hujših oblikah raka, kjer so možnosti za preživetje ob uporabi standarnih onkoloških postopkih zelo slabe, na primer pri raku jeter, trebušne slinavke ali tumorjih na možganih, jemanje smole iz indijske konoplje žanje velike uspehe; res pa je, da je zdravljenje zelo specifično in odvisno od posameznika do posameznika. Ti so, čeprav konoplja še zdaleč ni povsod legalna, vedno bolje informirani in zdi se, da tudi vedno bolj odločeni, da ne grejo (samo) po poti uradne medicine, pri čemer bolnike nemalokrat podprejo tudi zdravniki, čeprav neuradno. Herenda poudarja, da je ključnega pomena informacija, da se onkološki postopki in holistično zdravljenje s konopljo nekako izključujejo, razen da smola THC pomaga pri paliativni negi: »Telo pri zdravljenju s smolo začne kmalu modulirati porabo. Prvih nekaj tednov gre relativno neboleče, sam rečem, da se točka preloma zgodi, ko pacient ugotovi, da mu urin in blato dišita po konoplji. Telo jemlje le še tisto, kar potrebuje, ne več vseh kanabinoidov. Zato je tako pomembno, da je v smoli prisoten celoten spekter kanabinoidov. THC je glavni borec, ampak prav tako so to CBC, CBD, CBG, CBN, THCv, in ne smemo pozabiti terpenov, ki so v celotni zgodbi nekakšni sprožilci signalizacije in katalizatorji. Da bi razložil sinergijo delovanja terpenov, flavonoidov in aktiviranih in neaktiviranih kanabinoidov, bi potrebovala vsaj dvakrat več prostora, kot ga imate.
[nasmeh]

Ta sinergija je ključ vsega in zato farmacija napačno razmišlja, ko hoče vsak posamezen kanabinoid sintetizirati in standardizirati vrednosti. Ni potrebe, predvsem pa je to napačna pot. To lahko povedo pacienti, ki imajo možnost izbiranja med naravnim in sintetičnim. Poleg tega nekatera licencirana podjetja uporabljajo pesticide, ker se jim gre predvsem za donos, in regulacija šele nastaja. Prav zaradi takšnih in podobnih 'dodatkov' je v smislu autoregulacije pomembno, da država dovoli samooskrbo. Licenciranje lahko namreč določi prag dovoljenih vrednosti, podobno kot pri intenzivnem kmetijstvu in procesirani hrani; tega pa dejansko nihče, ki se sooča z boleznijo, noče vnašati v svoje telo, ki je že tako in tako preobremenjeno s kemijo in farmacevtskimi zdravili. Dostikrat se konoplja in aktivni kanabinoidi najprej ukvarjajo s posledicami in stranskimi učinki uporabe zdravil, kemoterapije in obsevanj, šele po tem z rakom.«

Razumi, kdor more

Tragikomično je, da je konoplja najbolj razširjena droga med Slovenci. Samo v zadnjem letu so jo po podatkih kriminalistov zasegli 700 kilogramov in njenih produktov ter zaznali porast v primerjavi z letom pred tem, hkrati pa je konoplja še vedno v prvi skupini prepovedanih drog, sintetični THC, ki je nevarnejši, saj ga telo ne zmore presnavljati, pa je v drugi skupini in dovoljen v medicinske namene. Prav tako se še vedno kazensko preganja uporabnike in se jih stigmatizira, čeprav se povsod po svetu legalni status konoplje spreminja, samo v Sloveniji se stvari ne premaknejo. Razumi, kdor more. Morda bi se morali vprašati, kaj ljudem bolj koristi oziroma škodi – to, da se konoplja popolnoma legalizira ne samo v medicinske, ampak tudi v rekreativne namene, ali zakonodaja, kakršna je. Roko na srce, represija in stigmatizacija uporabnikov konoplje, kot kaže, nekako ne prideta do živega, pa tudi črni trg zato cveti.

Črni trg

Aktivist Dean Herenda se javno sprašuje, ali je slovenski trg v resnici tudi črni trg. »Pravi črni trg omogoča država, politiki in uradniki, ki jim je vseeno za vse, razen za denar. Črni trg živi v pisarnah in lekarnah in temu se reče organizirani kriminal. Prepoved bo pripeljala do tega, da bosta slovenski trg preplavili slaba konoplja in še slabša smola. Trenutno smo majhen trg, ampak zaradi kakovostne konoplje in smole vedno več ljudi iz nekdanje skupne države, Avstrije, Italije, Švice …, hodi k nam točno po to. Osemdeset odstotkov vseh posušenih cvetov indijske konoplje iz Slovenije gre v izdelavo smole, govorimo pa o 400 do 500 tonah cvetov. Po drugi strani so se v nekaterih delih Srbije in Bosne že pojavile smole, v katerih ni dovolj kanabinoidov in ki so narejene iz barvanega olja. To je konoplja, v kateri so težke kovine in pesticidi. V analizah nekaterih vzorcev smo našli tudi prah sintetičnih opijatov. To je pravi kriminal in s tem bi se morali ukvarjati organi pregona, namesto da hodijo k ljudem na vrtove in v stanovanja. Če nočemo, da se to zgodi pri nas, je nujno, da ljudje brez strahu gojijo konopljo doma za lastne potrebe in da se jasno določijo pravila igre za trg. Odprti trg se zelo hitro samoregulira, ko gre za visoko kakovost storitev. To, da je medicinska konoplja boljša konoplja z natančno odmerjenimi kanabinoidi, je še ena iluzija, ki jo ljudem prodajata birokracija in stroka, zadolžena za dezinformiranje v zdravstvu. Narave se ne da standardizirati na ta način! Na koncu bo razlika v tem, da boste rekreativno konopljo vzgojili sami ali kupili v specializirani trgovini, medicinsko pa v lekarni tako kot že danes v trafiki kupuješ rekreativne, v lekarnah pa medicinske kondome. [smeh] Samo da bo iz lekarne zagotovo dražja.«

Trnove so poti do legalizacije

Herenda tudi meni, da ni civilna sfera tista, ki ni ponudila roke, ampak da je proti legalizaciji marihuane predvsem tista sfera, ki ji prepoved tako ali drugače koristi; zagotovo pa to ni ne medicinska stroka, ki spremlja dogajanje v svetu, a ga ne more preverjati v Sloveniji. Prav tako to ni v interesu pacientov in njihov družin, niti ne tistih, ki bi gojili konopljo, pa se srečujejo s kupom prepovedi in neznank, ker je na tem področju vlada precej sistemske zmede. »Živimo v času, ko našteta vprašanja sploh ne bi smela biti na mizi. Naenkrat posameznik potrebuje tisoč soglasij, korporacija pa le klepet ob kavi. Ne moremo si več dovoliti dileme, kaj je v interesu kakšne industrije, kakšnega lobija, kapitala, ko je bolj ali manj jasno, da nam zaradi predsodkov o konoplji onemogočajo vse bogastvo kanabinoidov kot pomoč pri ohranjanju zdravega endokanabinoidnog sistema.

Konoplja ima veliko sestavin in te težko najdemo v lekarni. Kakršenkoli umik od teh spoznanj je kršenje človekovih pravic. Če nekdo misli, da mu nekaj lahko pomaga, naj si to posadi na vrtu. Ta možnost je zapisana v listini ZN in osebno menim, da ta listina nikoli ni bila prevedena zato, da se prepoved rastline ohranja na istem nivoju zadnjih 80 let. Tista skupina ljudi, ki o tem odloča, sedi v Komisiji za droge vlade RS. Dvakrat sem bil na sejah te komisije. To so ljudje, ki verjamejo v svoje poslanstvo: prepovedati naravno in odpreti vrata sintetiki. To je dejansko kult. Politika je pustila na cedilu potencial, ki ga družbi in posameznikom ponuja konoplja. Prepovedati upanje za ozdravitev je čisto zlo,« strne Herenda.

V Sloveniji je veliko strokovnjakov in zdravnikov, ki se z rekreativnim uživanjem konoplje ne strinjajo, zato tudi ne podpirajo legalizacije. Njihov argument je največkrat do konca oguljena zgodba, da bo najhujše posledice tega čutila mladina, ki bo vsa po vrsti zdrvela v drogo. Vendar statistka v državah, kjer je konoplja legalizirana, kaže, da je na primer izbira konoplje namesto alkohola za mladostnike prispevala k izboljšanju domala vseh neugodnih statističnih kazalcev: manjše je število nasilnih dejanj, manj je prometnih nesreč s smrtnim izzidom, manj je družinskega nasilja … Na primer, zaradi trdnega prepričanja odločevalcev, da vsebnost presnovka THC ali aktivnega THC v krvi, ustni tekočini ali v izdihanem zraku voznika negativno vpliva na prometno varnost, so v Nacionalnem centru za upravljanje prometa leta 2017 pregledali literaturo in študije iz vsega sveta ter ugotovili, da legalizacija konoplje in njeno uživanje nista povezani s povečanjem smrtnih žrtev v prometu. Pravzaprav se je v nekaterih državah število smrtnih žrtev v prometnih nesrečah zmanjšalo (v povprečju za 11 odstotkov) po legalizaciji konoplje.

Analiza vpliva THC na sposobnost vožnje in pogostost nesreč z motornimi vozili v Koloradu (ZDA) je pokazala da je zgolj 18 odstotkov uživalcev konoplje sedlo za volan po njenem zaužitju in da ni povezav med uživanjem konoplje in prometnimi nesrečami. Herenda pove, da je med pogovori s pacienti in zdravniki v Kaliforniji, Arizoni in Koloradu, ki predpisujejo konopljo tako kot tudi druga zdravila, spoznal, da se je po legalizaciji konoplje v zdravstvene namene drastično zmanjšalo število receptov za protibolečinske tablete na osnovi sintetičnih opiatov, ki največ prispevajo k statistiki smrti zaradi predoziranja v ZDA in so leta 2017 povzročile toliko smrti kot vse nelegalne droge skupaj. Prav tako je veliko starostnikov zamenjalo anksiolitike, antidepresive in uspavalne tablete s pripravki iz konoplje.

»To, da pri nas najhujši rakavi bolniki dobijo beli recept za smolo, s katerim si ne moreš pomagati, ker ne Agencija za javna zdravila in medicinske pripomočke (AJZMP) ne Nacionalni inštitut za javno zdravje (NIJZ) ali – če že hočete – zakonodajalec, Ministrstvo za zdravje RS, niso realizirali tistega, kar je od njih pričakovala javnost in je pred dvema letoma zahteval Odbor za zdravstvo Državnega zbora RS, je sramota. Od oktobra 2016 do septembra 2017 nismo dobili niti obljubljene definicije 'medicinske konoplje', ki jo je tedanja državna sekretarka in sedanja direktorica NIJZ obljubila zainteresirani javnosti in poslancem DZ. Smolo lahko greš zato le samoplačniško iskat v Avstrijo, na Hrvaško ali pa greš na črni trg in le upaš na najboljšo kakovost smole in pripravkov. To zadnje je zame najhujša posledica neaktivnosti ali selektivne aktivnosti birokratov na omenjenih inštitucijah,« je dejansko stanje stvari pri nas, kot ga vidi Herenda,

Dejansko je konoplja že dolgo prisotna tukaj. Kadi jo vsak tretji odrasli Slovenec, 50 tisoč bolnikov uporablja smolo. Čas je, da se zakonodaja uredi in se ljudem omogoči, kar jim pripada. Da bi popolnoma razumeli mehanizem zdravljenja z uporabo konoplje, je treba opraviti številne znanstvene študije, ki se v svetu izvajajo bo tekočem traku, ampak ne tudi pri nas. Slovenija je še vedno na ravni prepovedi in zanikanja potenciala konoplje in zato je težko dobiti sredstva za financiranje raziskovalnih projektov, ki bi pokazali smiselnost drugačnega odnosa do konoplje na osnovi strokovnih, sistematičnih analiz in preizkusov ter strokovnih metodologij. Morda bi si za korak naprej pri legalizaciji konoplje pri nas morali vzeti k srcu besede kanadskega predsednika vlade, Justina Trudeauja, ki je na Twitterju takole pozdravil legalziacijo: »Našim otrokom je bilo preveč preprosto dobiti konopljo – in kriminalcem zaslužiti.«

Zato bi morali urediti dvoje: licencirano prodajo za trg in omogočiti ljudem, da ob paradižniku in korenčku gojijo konopljo za lastne potrebe.

TEKST Katja Golob FOTO Primož Predalič, Profimedia/Alamy, Profimedia/Mary Evans Picture Librar, Profimedia/AKG, Profimedia/Sciencephoto RM

Sorodni članki

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri