Grobijan nežnega srca

  • 18.04.2008

Dragan Nikitović, nekdanji sloviti jugoslovanski športni komentator in strokovnjak za boks, je rad dejal, da je veščina premagala surovo moč, ko je Mohamed Ali v katerem od nepozabnih dvobojev premagal koga izmed večnih tekmecev za naslov v težki kategoriji. Cassius Clay, kakor je bilo njegovo pravo ime, je bil plesalec med vrvmi, odlikovala sta ga izjemna tehnika in uničujoč udarec.

6 fotografij v galeriji

Ob gledanju največjega boksarja vseh časov se je zdelo, da lebdi nad tekmecem v ringu in le čaka, kdaj se bo dovolj utrudil, da ga pokonča. Najpogosteje se je res zgodilo tako, da so se močnejši in tehnično manj vešči nasprotniki počasi naveličali njegovega plesa in poskušali do zmage na silo, kar je bilo zanje seveda usodno. Mohamed Ali se je znal mojstrsko izmikati slabo načrtovanim napadom in jih v pravem trenutku vračati. Eden redkih, ki ga je premagoval s »surovo močjo«, je bil George Foreman.

Proti njemu ni pomagala nobena taktika. Prav njuni dvoboji so bili poglavitni razlog, da smo se v sedemdesetih tako radi zbujali ob treh zjutraj in gledali boks. Malce bolj zgodaj, a za nas mulce še vedno pozno, je svoje rokavice ponavadi prekrižal prav tako veliki Mate Parlov. Seveda le, dokler je boksal v amaterski konkurenci. Pozneje se je tudi on slekel do pasu in nas začel prebujati ob najbolj nemogočih urah.

Tako kot pri Aliju smo imeli tudi pri njem vtis, da sprejema manj udarcev od drugih, kar ga je v očeh državljanov takratne skupne domovine delalo še posebno velikega. Pozneje se je sicer izkazalo, da ni bil njegov obraz nič manj obtolčen kot pri drugih boksarjih, toda mit o zmagovanju veščine nad močjo je ostal. Nekdaj najboljši boksar Jugoslavije, Balkana, Evrope, sveta in olimpijskih iger živi danes ležerno družinsko življenje v Fažani ali – če smo natančnejši – v svojem drugem domu, majhni kavarni Mate v centru Pulja. Redko se zgodi, da vam v lokalu s kavo postreže sam svetovni boksarski prvak, ki je za povrh še lastnik kafiča.

Seveda Mate še zdaleč ni edini šampion, ki ima svoj lokal. Tako v naši soseščini kot tudi drugod po svetu je bila to od nekdaj priljubljena življenjska rešitev za nekdanje šampione. Eden najbolj znanih »gostincev« je bil tudi pobesneli bik Jake Lamotta, nam veliko bližji pa evropski prvak v velter kategoriji, Hrvat Marjan Beneš. Kafič je imel v Banjaluki, a ga je ob neki priložnosti, v navalu nenadzorovanega besa, popolnoma razbil. Kakršen boksar, takšen lastnik.

Beneš je bil znan kot boksar, ki se je bolj kot s tehniko odlikoval z izjemno bojevitostjo. Posledica tega so bili tudi nešteti udarci, ki jih je pokasiral. To, da so boksarji zelo zgovorni, je znana stvar. Verjetno ni naključje, da je bil eden največjih retorikov moderne dobe prav Mohamed Ali, ki je zbolel za Parkinsonovo boleznijo. Prijazni Mate, ki sicer noče govoriti o boksu, se ni strinjal z nami, ko smo špekulirali o tem, ali jo je fasal zaradi prejetih udarcev: »Nikakor ne, saj to je bolezen intelektualcev, ljudi, ki so v življenju veliko brali in razmišljali.«

Če je bil Ali širokoustnež in nastopač, potem je Mate njegovo čisto nasprotje. Tih in prijazen gospodar, ki ne bi pohodil niti mravlje. Poznam nekdanjega profesionalnega boksarja iz Ljubljane, ki je vedno pripravljen na filozofiranje in na splošno veliko razmišlja o življenju. Njegovo modrovanje je umestno, dokler ga poslušaš v gostilni, ko pa se vrneš v kruto realnost, izgubi svoj čar. Verjetno zato tako rad poseda v kafičih.

Človek bi pričakoval, da bo tako nekako tudi s Parlovom, ki je v svojem lokalu vse dneve, včasih tudi noči. Bolj ko smo drezali vanj in mu poskušali razvezati jezik, jasneje je postajalo, da velikih zgodb od njega ne bomo dobili. Zato pa so bili toliko zgovornejši njegovi gostje, med katerimi je veliko prijateljev iz otroških dni. Namesto da bi imel glavno besedo »gazda«, jo je mirno prepustil njim.

Dobro vložen denar

Zgodba najboljšega jugoslovanskega boksarja vseh časov se je začela 16. novembra 1948 v splitski porodnišnici. Svojo prvo travmo naj bi doživel že v zgodnjem otroštvu, vendar o tem zelo nerad govori. Pa ne zato, ker bi se sramoval preteklosti. Sploh ne. Samo spomin na očeta, ki mu je bil edini pravi idol, bi rad rešil.

V njegovih otroških očeh je bil oče heroj: čeprav je nekaj časa presedel v zaporu, ga je imel za žrtev in ga oboževal. Brez besed ga je poslušal in mu dopuščal, da mu je v nekaterih najtežjih trenutkih pokazal pot. Sicer pa, kdo ve, kaj bi Parlov storil s sto tisoč dolarji, ki jih je dobil za naslov svetovnega prvaka, če ga oče ne bi nagovoril, da s tem denarjem zgradi hišo v Fažani in si kupi lokal na sprehajališču okrog glavnega puljskega trga. Ko je oče preminil, se mu je zdelo, kakor da je z njim umrl tudi del njega. Očetova smrt ga je tako prizadela, da je s popolnoma novim avtomobilom zletel s ceste. Vozilo se je razbilo na koščke, Parlov pa se je v lokalni bolnišnici kar dvajset dni bojeval za življenje.

Zakon kot televizor brez slike in tona

Prizna, da je bil kot otrok pravcati »hudič«, najraje pa se je igral »bacanje kamena s ramena«, kakor tej športni panogi pravijo v dalmatinski zagori. Ob neki priložnosti je razbil glavo mulcu iz sosedstva, ki je bil sin lokalnega miličnika. Ta ga je potem preganjal po vsem Imotskem. Sicer pa niti ni bil tako poreden fant. V šoli je bil srednja žalost, najbolj pa je oboževal francoščino, ki bi mu jo mati skoraj prepovedala.

Ko mu je bilo dvanajst let, so v Pulju ustanovili boksarski klub in štiri leta zatem se je v njem oglasil pretepač Mate, ki je hotel svoje »znanje« preveriti tudi v ringu. »Tja me niso privedle travme ali kompleksi, prav tako nisem hotel dokazovati, da sem najmočnejši. To početje me je preprosto veselilo. Zlasti sem užival kot sparing partner. Ko mi zaradi razbite arkade niso dovolili sparirati, sem koga prosil, naj me je dvakrat ali trikrat udari, da ne bi izgubil občutka.«

Čeprav je bil v boksu velika »faca«, ga ženske niso preveč zanimale. Sem in tja bi zaradi katere začutil stiskanje v želodcu, to pa je bilo tudi vse, dokler ni na »korzu« zagledal vitke Laure, s katero se je pozneje tudi poročil. Minilo je triintrideset let, odkar je osvojil svojo prvo zlato rokavico – časopisi so jo poimenovali »lutka za Lauro«. Takšnih lutk ni več, svoj odnos z ženo pa je slikovito opisal kot televizor brez slike in tona.

O kakšni sliki in tonu je res težko govoriti, saj prihaja Parlov ponavadi domov, ko že vsi spijo, vstaja pa tam okrog enih popoldne. Malce se uediti in že leti v lokal, kjer je tudi edini zaposlen. Ko zvečer zapre, sede v svoj mercedes in se odpelje v lov na odprte gostilne in izbrano družbo, v kateri rad recitira hrvaške pesnike, zlasti nepozabnega Tina Ujevića.

Poezijo obožuje že od majhnega, na pamet zna tudi nekatere slovenske pesnike. Še preden nam ga je uspelo vprašati, kateri so to, je kot iz topa izstrelil nekaj verzov, ki naj bi pripadali Antonu Aškercu: »Moja muza ni mehkužna/to je lična gospodična/Črnogorka je špartanka/deva zdrava ognjevita.« Pravi, da je za poezijo nadarjen, sicer si verzov ne bi zapomnil tako dolgo. Enako velja za boks, ki mu je bil dan z bogom. Nadarjenosti ne zanika, največ pa stavi na vztrajnost, ki ga je tudi pripeljala do vseh uspehov.

Trinajst zlatih let

Svojo kariero imenuje »zlatih trinajst let«. In res je v njih osvojil vse, kar se je osvojiti dalo. Medtem ko se spominja svoje kariere, mu gredo besede le stežka z jezika. »Bila je kratka, ampak sladka,« pravi. Prvič jo je hotel končati po osvojeni olimpijski kolajni v Münchnu, a si je premislil, da bi se udeležil svetovnega prvenstva v amaterskem boksu. Parlov je obljubil naslov in ga tudi osvojil. Dvoboj med Carillom in njim je bil eden najbolj dramatičnih na svetovnem prvenstvu. Najprej je dvakrat ležal jugoslovanski reprezentant, potem štirikrat kubanski. In pri tem je, na veliko razočaranje Fidela Castra, tudi ostalo.

Zmagoslavno pot je nadaljeval tudi kot profesionalec in 7. januarja 1978 v milanski Palači športov z zmago nad Argentincem Miguelom Angelom Cuellom (k. o. v 9. rundi) postal svetovni prvak v poltežki kategoriji po verziji WBC. Titulo je izgubil na Siciliji, kjer ga je knokavtiral Američan Marvin Johnson. Usodni udarec mu je zadal z levico, ki je bila tudi Parlova močnejša roka. Z desnico je samo zaključeval, kar je začel z levico. Strokovnjaki so takrat ugotavljali, da je Parlov naredil veliko napako, ko je po svoji volji (in ne na zahtevo WBC) sprejel izziv.

Pred dvobojem je tehtal kar 90 kilogramov, zato bi bilo namesto hitrega hujšanja bolje, če bi se pridružil težkokategornikom. Pozneje se je sicer preizkušal v novoustanovljeni lahkotežki kategoriji (do 85 kg), vendar je v obračunih z Marvinom Camelom iztržil samo neodločen izid, kar je bilo enako porazu.

Kariero je končal leta 1980 v Los Angelesu. Že prej je napovedal, da bo prenehal boksati s prvim porazom, in res je držal besedo. Kljub temu da je boksal solidno, je vedel, da je bil to njegov labodji spev. Danes so to zgolj statistični podatki, ki nam težko pričarajo slavo, s katero je bil ovenčan v teh trinajstih letih. Ko se je vračal v svoj Pulj, so ga navijači čakali petdeset kilometrov pred mestecem in ga spremljali vse do Vespazijanove Arene, kjer so bili ponavadi slovesni sprejemi.

Zelo rad ga je imel tudi maršal Josip Broz Tito, ki mu ni zameril, ker je boksal z italijansko licenco in tako služil denar. Broz mu je podaril zlato uro, ki jo nosi še danes.

Poslovil se je na vrhuncu moči, brez dvomov in trpljenja, čeprav mu je bilo komaj dvaintrideset let. Spoznal je, da to ni več on. In tudi udarcev je imel dovolj, tistih udarcev, ki mu jih je dajalo življenje. Ima se za srečnega človeka in po tihem obžaluje le eno: da ni dokončal magisterija na ljubljanski ekonomski fakulteti. Torej je v njem še vedno nekaj tiste vztrajnosti, ki ga je krasila kot boksarja?

»Ne, samo končal bi rad, kar sem nekoč začel, nič drugega,« nam razlaga, medtem ko pomiva kozarce. Nobene filozofije, pretiravanja, tako značilnega za postarane boksarje. Čeprav nas njegov prijatelj za točilnim pultom prepričuje, da je bil Mate Parlov prvi intelektualec med vrvmi. Ko boste v Pulju in vas bo pot peljala mimo kavarnice Mate, se lahko o tem prepričate sami. Gotovo vam ne bo žal.

TEKST: Esad Babačić & Tadej Golob

FOTO: Urban Golob, Miško Kranjec, Egon Kaše, Buenos Dias

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri